
Šele ko so se kolesa že desetič zavrtela v prazno, je nemočno zavzdignil, besno udaril po volanu in potem, ko je obrnil ključ, da je avto še poslednjič trznil, se je naslonil nazaj, in po licu so mu pritekle solze besa.
Za hipec ga je zamamilo, da bi se po temi spustil nazaj do Urškine hiše, a tega ni storil, saj ni bil neumen. Vedel je, da je Lojze že doma in kdo ve, kaj bi si mislil, če bi na pragu zagledal neznanca, ki hoče vstopiti.
V grmovju, tik zraven blatnega kolovoza, kjer je obtičal, je zaprhutala ptica. Ni je videl, jo je pa slišal.
»Mogoče kakšna sova,« ga je prešinilo, a ker je bil ravno prav vraževeren, ga je tudi zmrazilo.
»Hudič frdamani!« je pridušeno zaklel nemočno.
Pojma ni imel, kaj naj stori. Bil je ujet v temini gozda, daleč naokoli ni bilo žive duše, razen Urške in Lojzeta, a k njima ni mogel.
Še sam ni vedel, kaj ga je pičilo, da se je davi usedel v avto in se zapeljal na Hlavče njive.
»Kje je to?« je po telefonu vprašal Urško.
Povedala mu je, da mora v Gorenji vasi zaviti desno v breg in potem voziti samo naravnost, do prvega križišča, kjer se kolovozna pot ostro odcepi na levo. Bilo ga je strah bregov in strmin, ki jih v Ljubljani ni bil vajen. Z zamahom roke je sproti odganjal tesnobne občutke, kajti to, da bo končno spoznal Urško, je odtehtalo vse.
Priprl je oči, kajti sonce, ki se je izmuznilo med visoke smreke, je bilo močno in ga je, sem in tja, dodobra oslepilo.
A očala je pozabil doma, dobro se je še spomnil, da jih je prejšnji dan, ko se je vrnil iz službe, pustil na mizi. Zraven škatlice cigaret in vžigalnika. Upal je tudi, da Urška kakšnega posmodi, kaj pa naj počne drugega v tisti divjini, kamor sta se preselila z možem lansko leto?
Že prvi trenutek, ko se je z njo spoznal preko Netloga, je na koži začutil gomazenje. Mravljinci so se mu razlezli po vsem telesu in ga dramili.
Milko se je prepustil užitkom prebujajočega telesa in medtem ko je tipkal odgovore na Urškina vprašanja, je zaprl oči in užival. Takoj je začutil, da je srečal pravo, in tem občutkom je bil neizmerno hvaležen.
Sramoval se je tistih žensk, s katerimi je v preteklosti za eno noč ali dve skočil v posteljo, da so ga izsesale in ožele, ter potem, proti poldnevu, pospremile k vratom in ga z nasmehom postavile čez prag. Včasih je upal, da bo katera od njih pokazala vsaj majhen košček svojega srca, a se to ni zgodilo.
Bile so trde kot kamen, z moškimi, kakršen je bil on, so ravnale s prikritim zaničevanjem. V postelji so si prižgale cigareto in mu, odkrito in jasno dale vedeti, da ni bil bogve kaj, da ima premajhnega, da bi ob njem uživale tako kot se spodobi.
Takrat bi se najraje tiho pobral izpod odeje, a kaj, ko ga je bilo sram, tisti one med nogami se mu je še bolj skrčil, domala poniknil sam vase, bilo bi res nerodno, če bi s svojo zdrizasto meduzo pri ženski- katerakoli je že bila- prebudil salve tihega posmeha. Zato se je potuhnil, se z obema rokama zgrabil za stegna, včasih mu je bilo zoprno, če je dlan spolzela na umazanem znoju in spermi, ki se je lepila med redkimi dlakami.
»Kje imaš obleko?« mu je zadnjič rekla ena, njeno ime je pozabil, pravzaprav se je spomnil le tega, da ga je klikala kot Spogledljivka.
Nekaj je zamrmral, da ne ve, pa res ni vedel, saj mu je strgala srajco že v veži in ko sta, zadihana, padla na posteljo, ni imel na sebi drugega kot nogavice.
»Pizda ti materina, kaj misliš, da bom še pospravljala za teboj?!«se je oglasila jezno in za trenutek se je zbal, da ga bo zbrcala na tla, a tega ni storila, le sama je planila pokonci, z drobno ritko mu je zaplesala tik pred očmi, da ga je ponovno nehote zaščemelo v trebuhu, potem pa je s treskom zaloputnila z vrati in še potem, ko je v stranišču potegnila vodo, jo je slišal, ko je zmerjala kurčeve dedce in jih pošiljala k hudiču.
Medtem se je tiho oblekel, kar oddahnilo se mu je, ko je pod posteljo našel nogavico, prsti so mu trepetali, ko si je zavezoval čevlje, a nič ne de, samo da izgine iz tega brloga, da pride na ulico in spet zadiha zrak.
Njen izbruh ga je presenetil, saj nisva ničesar popila, da bi lahko bila taka, ga je prešinilo.
Neslišno se je odplazil k vratom, bila so odklenjena, hvala bogu in potem je preskakoval po dve stopnici hkrati kot bi se bal, da ga ona še enkrat zvabi nazaj, kdo ve, kaj bi se lahko še zgodilo.
2.
Z avtom se je ustavil na ravnici, od koder se je videlo tja do Kranja. Med podrastjo ob cesti je odkril jagode, že na daleč so se svetile v soncu. Stopil je iz avta in si jih nabral za celo pest. Že dolgo jih ni jedel, zdele so se mu sladke in sočne, daleč boljše od tistih, ki jih je včasih kupil v Mercatorju ali Sparu.
Premišljeval je, kakšna je Urška. Je debela, suha, visoka, majhna. Nekoč mu je poslala fotografijo, a si z njo ni mogel kaj prida pomagati. Sedela je v gruči smejočih deklet, fotografija je bila stara, že obledela, saj so se punce fotografirale na nekem sindikalnem izletu pred več kot dvajsetimi leti.
»Povej mi, kakšne lase imaš?« ji je poslal sporočilo.
»Trenutno rdeče-rjave. Zakaj te to zanima?«
»Kar tako. Rad bi si predstavljal, kakšna si.«
»Bi bilo kaj drugače, če bi ti napisala, da sem lepa, blond in z velikimi joški?«
Zasmejal se je. Nič drugače ne bi bilo. Pravzaprav bi mu bilo tudi vseeno. Zaljubil se je v njen smeh, dobro voljo, ki jo je stresala v mailih, sanjal je o rami, na katero se bo naslonil, ko jo bo poslušal in vdihaval njeno ženskost. Nekoč mu je omenila, da sovraži parfume, ker so nanj alergične čebele. Zato si je predstavljal, da je Urška naravna in neizumetničena. Ženska pač, kakršno moški iščejo s žegnano svečo ob belem dnevu.
»Imate čebele doma?« jo je nekoč pobaral.
Ura se je že zdavnaj prevesila čez polnoč, onadva pa sta še zmeraj klepetala.
»Ja, pet panjev. Očetova zapuščina. Sedaj skrbim zanje jaz, ko njega ni več.«
»Potem si se zaradi čebel preselila nazaj na Hlavče njive?« je nadaljeval nagajivo.
Tisti večer se mu potem ni več oglašala. Kar zmanjkalo jo je. Brez pozdrava, brez čaučibauči, je poniknila in izginila. Do jutra se je nemirno obračal v postelji, imelo ga je, da bi se zjokal, čeprav se mu niti sanjalo ni, kaj v njegovih besedah bi jo lahko prizadelo.
Okoli enajste ure, ko se je vrsta pred njegovim bančnim okencem razredčila, je stopil do avtomata in pritisnil na dolgo kavo z mlekom. Bil je ves matast in siten, pri neki starejši ženski je bil z mislimi daleč proč in malo je manjkalo, pa bi ji naštel sto evrov več kot bi bilo treba.
Medtem ko je srebal kavo, je s kotičkom očesa opazil, da se šef vzpenja po stopnicah.
»Verjetno gre že na kosilo,« je zamomljal in lakotno kliknil na internetno ikono, ki se mu je že vse dopoldne vneto ponujala, a se ni upal. Bogvaruj, če bi ga zasačil nadrejeni!
Srce mu je zaigralo, ko je videl, da ga na gmailu čaka pošta.
»Urška moja,« mu je zaigralo srce in prsti, ki so držali miško, so zatrepetali v sladkem pričakovanju.
»Dragi Milko«, je napisala.
»Včeraj me je presenetil mož. Iznenada se je pojavil na vratih in zadnji hip sem pokrila najino pisanje, raje si ne predstavljam, kaj bi bilo, če bi me zalotil. Na srečo ga je le zažejalo, natočil si je kozarec mleka in odhlačal nazaj v spalnico. Ko sem te skušala priklicati, te že ni bilo več. Žal. Mogoče je bilo tako tudi prav, saj sem bila že pošteno utrujena, občasno imamo računovodje veliko dela. Moža dva dni ne bo…kaj, ko bi me prišel obiskat? Sin je med tednom v Ljubljani, bila bi sama in bi se lahko o marsičem pogovorila?
Tvoja prijateljica Urška«
Milko bi najraje zavriskal, skočil čez pult in objel kolegico, s katero sta si bila že več kot dvajset let nenehno v laseh. Sklenil je dlani kot k molitvi in si z njimi pokril obraz.
»Hm, a sem zjutraj stopil pod tuš? Nisem? Pa zobe? Sem jih umil? Ojej, niti sanja se mi ne. Moram iti domov, da se uredim, preden se odpeljem k Urški. Moram!«
K okencu je stopil mlajši gospod in medtem ko mu je odpiral osebni račun, je sam pri sebi preklinjal, ker je čas gomazel med prsti, šefa pa ni bilo od nikoder, da bi mu potožil, da je bolan, da ima pljučnico, gripo, vnetje srednjega ušesa, karkoli, samo da bi šel domov in bi mislil na Urško.
»Imate davčno številko pri sebi?«
Tisti na šalterju nesrečno skomigne z rameni in v Milku se počasi nabira jeza, kaj, za hudiča, ljudje mislijo, da ne nosijo davčne številke s seboj?
»Poiščite jo ali pa se oglasite na Davčni upravi. Brez tega podatka ne morem nadaljevati dela,« reče uradno.
Samo nekaj minut je manjkalo do tretje ure, ko ga je šef, na smrt bolnega, spustil domov.
»Saj si res zelen kot kumara,« mu sočutno reče Damjana, ki je ta dan sedela v sprejemni sobi.
»Na, vzemi,« še doda in mu preko pulta ponudi zavojček vitaminov, ki jih je kupila v neki zeleni lekarni v Avstriji.
»Bo že, saj ne umiram« ji reče z glasom polnim tragičnosti. Kot bi stal na odru podeželskega gledališča in igral glavno vlogo v kakšni Cankarjevi drami.
Stanoval je za Bežigradom, v neki manjši garsonjeri, to je bilo vse, kar si je lahko kupil po tistem, ko ga je zapustila žena in sta morala prodati visokopritlično hišo, ki sta jo imela v Zbiljah.
Pravzaprav se je takrat zgodila butasta tragikomedija.
Kupec, ki jima je brez odvečnih barantanj odštel denar, se je zaljubil v Aniko in bivša žena še danes živi v njuni skupni hiši, ki pa je, kaj ni to noro, last njenega ljubimca ali karkoli on že je.
Včasih, ko Milko nima kaj početi, se počasi zapelje od jezera proti Podreči in ko pred seboj zagleda hišo, ki jo je nekoč pomagal zgraditi s svojimi rokami, se vsakič že na prvem avtobusnem postajališču, nasloni na volan in se milo razjoka.
Mimogrede se ustavi še v Mercatorju, avto mora pustiti na pločniku, ker kljub deset minutnem kroženju ne najde parkirnega mesta, vzame voziček in z naglimi koraki odhiti proti policam s spodnjim perilom, in moli, da bo XL številka ravno pravšnja. Kar se je ločil, še nikoli ni sam kupoval oblačil, pa saj ni bilo treba, omare so že itak pokale od vsega, kar je pripeljal s seboj. A k Urški je hotel priti drugačen, čist in urejen, zanjo se je splačalo potruditi.
Zadnji trenutek se je spomnil, da ne more priti praznih rok, v voziček je dal še orhidejo v temno roza barvi, v polnem cvetju.
»To ste dobro izbrali. Vaša žena bo vesela darila,« se mu je spogledljivo nasmehnila prodajalka.
Prikimal je, saj ji ni hotel razlagati, da je bilo ženi malo mar za to, kaj ji je kupil, zmeraj je želela imeti še več, ali pa tisto, kar so dobivale njene prijateljice.
Še dobro, da je prejšnji teden vodovodar zamenjal pipo pri tušu, užival je, ko mu je topla voda polzela preko obraza in naprej po trebuhu in stegnih. V trgovini je kupil Random Willy, omamno je dišal, všeč mu je bilo. Z gelom si je opral še lase, saj ne bo škodovalo, si je rekel in na ustnicah mu je zaprhutal zasanjan nasmešek.
3.
»Avto pusti na stranskem kolovozu,« mu je naročila Urška.
Razumel jo je. Živela je na kmetih, kjer gredo novice o obiskovalcih z bliskovito naglico od vrat do vrat. Pa se ni želela blamirati. Zakaj bi se le?
»Če si bova všeč, če se bova zaljubila drug v drugega, bo še dovolj priložnosti, da se bova lahko z roko v roki sprehajala tudi po teh nemogočih rupah,«se je tolažil Milko medtem ko se je prebijal skozi grmovje, ki mu je cefral brezrokavnik. Že stotič si je popravil torbico, ki mu je zlezla za hrbet, in šele čez čas se je spomnil, da ni sredi Dunajske v Ljubljani, kjer lahko vsak hip priteče kakšen lopovski nebodigatreba in ga okrade.
Orhidejo je stiskal k sebi kot najdragocenejši zaklad, in ko se je pri naslednjem koraku opotekel in skoraj padel, ga je za trenutek obšla pregrešna misel, je sploh vredno, da se potika po tem grmičevju, saj bo itak razočaran kot je že zmeraj bil.
Nenadoma se je znašel na jasi, bila je oblita s sončno svetlobo, da je moral pripreti oči, toliko jo je bilo, zaslišal je ptice, ki so pele v bližnjem sadovnjaku in prisegel bi, da sta, le nekaj sto metrov vstran, dve srni hušknili med praprot takoj, ko sta ga zagledali. V daljavi se je bočil Blegoš in metal mogočno senco na hribovje pod njim. Milko bi se najraje zavlekel med visoko travo, položil glavo na topla tla in užival ob pogledu na modro nebo, ki se je sklanjalo nad njim in mu jemalo dih.
V tistem je zazvonil mobitel.
»Vidim te. Kar spusti se po bregu navzdol, pa hitro,« mu je nestrpno dopovedoval Urškin glas.
Stresel je z glavo kot bi se šele prebudil, stisnil je k sebi lonček z orhidejo in jo prihuljeno ubral po stezi, ki je vodila do bližnje hiše.
Najprej je zagledal čebelnjak.
»Poglej, poglej, saj me ni vlekla za nos,«si je rekel očarano, ko se je za trenutek ustavil, da bi ulovil sapo.
Čebele so plesale po zraku in on se jim je smejal, kajti česa podobnega se sredi Ljubljane ne bi nikoli moglo zgoditi.
Na pragu pred hišo, okoli katere je ležalo cel kup različne krame, je stala ženska, visoka vsaj meter osemdeset. Bila je vitka, rdečelasa in nasmejana. Mahala mu je v pozdrav ter se pri tem dvigovala na prstih, da je zgledala še večja kot je bila v resnici.
»Milko?« je rekla počasi, da so se ji v kotičku ust naredili jamici.
»Urška?«
»Seveda, katera druga pa?«
Povabila ga je naj vstopi in šel je pred njo, previdno in tipaje, kajti v veži ni bilo luči, bila pa je temačna in kar naprej se je zadeval ob predmete, ki so ležali vse križem po tleh.
A Urška jih je bila vajena, niti z besedico mu ni namignila, da se opravičuje, ker je imela preveč dela, da bi pospravila kramo, ki se je valjala tudi po kuhinji.
Gledal je okoli sebe, kam bi sedel, a nikjer ni bilo kaj prida prostora. Še na stolu pred računalnikom se je grela muca, kajti pozno popoldanski žarki so padali točno nanjo.
Medtem ko je kuhala kavo, je neopazno frcnil pod mizo nekaj ženskih nogavic, ki so visele preko stola, tako da se je lahko vsaj usedel in se za spoznanje oddahnil. Bilo mu je nerodno, ni vedel, kam naj da orhidejo, potem pa jo je le postavil zraven pepelnika polnega ugaslih čikov, ki so bili zaliti z nekaj vode in zato so nagravžno smrdeli.
»V resnici si drugačen kot sem si te predstavljala,« je namignila Urška in se mu nasmehnila preko rame.
»Zakaj drugačen?«
»Malo manjši si, nisem vajena majhnih moških.«
Milko je odprl usta, da bi protestiral, a mu ni bilo treba, prišla je bliže, mu položila dlan na lase in ga mehko pobožala.
»Šalim se, mar ne vidiš, da se šalim?«
Pogoltnil je slino, prikimal, a potem se je spet nervozno presedel na stolu, pojma ni imel, zakaj se počuti tako nelagodno, že več mesecev si je srčno želel, da Urško spozna tudi v resnici, da bi zaduhal njen vonj, se potopil v modrino oči, o katerih mu je nekega večera pripovedovala kot bi te bile na njej nekaj najlepšega.
Ni bil povsem siguren, toda zdelo se mu je, da sploh niso bile modre, da so bile bolj rjave kot ne, a ni bil povsem pri sebi, ni mogel zbrano razmišljati, saj se je nenehno motovilila po kuhinji sem in tja, vmes je celo dvakrat pozvonil telefon, a ga ni dvignila, samo zamahnila je z roko kot bi hotela odgnati sitno muho in potem sta v tišini poslušala, kako je tista črna stvarca, ki je ležala na mizi, brnela in zvonila.
»Bi malo mleka?«
Njen glas je priplaval do njega od nekje daleč in ko je dvignil pogled, je skoraj trčil vanjo, kajti stala je tik za njegovim hrbtom, s skodelico kave v roki in čakala, kaj bo rekel.
Kava je bila dobra, ravno prav sladka, dišala je opojno in vabeče in prvi požirek mu je iz ust pregnal nelagodje in strah pred neznanim. Nenadoma se je počutil domače, ni hotel, da bi Urška mislila, da bi najraje ušel, ker se ne znajde v tujem okolju, ki ni niti malo podobno kakšnemu utesnjenemu stanovanju v ljubljanski stolpnici.
»Nikoli mi še nisi povedala, zakaj sta se preselila v te konce…«
Videl je, kako se je za drobec sekunde ugriznila v ustnice, rahlo zardela in pričela mečkati brisačo, ki je bila vržena preko stola.
»Dolga zgodba, ne vem, če bi te zanimala…«
»Saj veš, da sem dober poslušalec…«
»Z možem sva imela kemično čistilnico, deset zaposlenih, potem sva si izposodila precej denarja pri Orionu, nisva ga mogla odplačevati, morala sva prodati stroje, potem stanovanje, avto, vse je šlo k vragu. Nazadnje je šel on še sedet, ker so ga obdolžili, da je goljufal državo, pa ni, prisežem, da ni, te barabe so si vse izmislile, bog mi je priča.«
Milko se je za spoznanje nagnil naprej in odmaknil kavno skodelico na drugo stran mize.
»Uboga Urška,« je dejal in jo prijel za roko, ki je ležala le lučaj stran od njegove.
Nič ni rekla, le odgovorila je na njegov stisk, nežno in previdno in on jo je pobožal tako kot je vedel in znal, že dolgo ni bil nežen z nobeno žensko in zato je bil neroden in dlani so se mu potile, a vseeno se je počutil koristnega in zaželenega.
Stol je pomaknil bliže k njej, tako da se jo je dotikal, naslonila se mu je na rame in tiho zaihtela.
»Tako sem nesrečna,« je hlipala med solzami, ki so ji tekle po licu.
Milko je odtrgal papirnato brisačo in jo nežno trepljal po licu, bila ga je ena sama ljubezen in v trebuhu je čutil na milijone drobnih metuljev, ki so počasi lezli iz svojih bub in ga žgečkali in spodbujali, naj revici pokaže, da ni sama na svetu, da ima njega, ki jo bo tolažil in varoval, kolikor bo le lahko.
Prižela se je k njegovi bradi, z ustnicami je nežno podrgnila po licu, on pa jo je še bolj prižel k sebi, na vsak način ji je hotel dati občutek varnosti in topline, saj zato je vendar prišel, da bosta tudi v resnici eno, da bo še bolj njegova kot je bila ob večerih, ko sta kramljala pozno v noč.
Dosti pozneje je premišljeval, kdo je prvi našel pot do drugega, pa ni mogel reči, je bila to ona ali on, prijela ga je za glavo in si jo potisnila na prsi, oba sta globoko dihala, kaj pa drugega, potem ga je odvlekla nazaj na hodnik, proti vratom, izza katerih se je svetlikalo, tam je bil raztegnjen kavč, pokrit z rjuho, padla sta nanj, tiho je zaječal, kajti moral je z nogo udariti ob stranico, a potem, ko so ga grabile njene roke, ki so ga nenehno stiskale in božale, je pozabi