ZARECENO

8. julij ob 10 h dopoldan 

Pojma nimam, kje naj pričnem s pisanjem. V zadnjih dveh dneh se je zgodilo toliko stvari kot že dolgo ne. Roka me še boli in zdravnik je dejal, naj bom previdna, ker globoka rana na sredincu leve roke še zmeraj rahlo krvavi. Zakaj, tudi on ni vedel.

V torek zjutraj, ko sem se prebudila, je bila prva stvar, ki mi je padla na pamet ta, da bom odpeljala Vando na letališče, njen let do Frankfurta je bil najavljen ob 11h. V omari sem poiskala belo, zelo kratko krilo in si nadela še tanko bluzo z rumeno potiskanimi vzorci. Imela je globok izrez, če bi ga videl Nejc, bi sigurno zavil z očmi in mi rekel, naj se oblečem letom primerno. A je v tistem trenutku še spal, enkrat sredi noči je s seboj privlekel še tri kolege s katerimi so odigrali hokejsko tekmo v Celovcu. V predalu sem poiskala šminko, zelo mastno in zelo šik, všeč mi je bila, ker je ustnice neopazno poudarila in jih naredila zelo zapeljive.

Zunaj je sijalo sonce, dan, ki se je rojeval, je bil resnično lep in zelo prijazen. Ob osmih sva bila dogovorjena z dr. Marjanom Livado, ki je kot odvetnik zastopal Viktorijo.

Že več tednov nisem o njej ničesar slišala. Vedela sem le to, kar mi je zadnjič omenil Damjan. Na policiji je namreč dala izjavo o izsiljevanju in siljenju v prostitucijo. Njeni pevski nastopi so bili odpovedani, več kot toliko pa mi tudi Damjan ni vedel povedati. Ali pa ni hotel, kdo ve?

Medtem ko sem iskala pravi par čevljev, sem razmišljala o tem nesrečnem dekletu. V šolo ni hodila, noseča je, delati ne zna…Pa sem se hitro opomnila, da je pravzaprav glasbenica, nekakšna pevka ali kaj že in da se lahko tudi na ta način uspe, če se hoče.

Tistih nekaj gubic, ki so se izdajalsko kazale pod očesi, sem neopazno zakrila z nekaj pudra.

»Kakšna domišljavka!« sem si dejala in si v ogledalu še zadnjič pokazala jezik, preden sem po tihem zaklenila vrata za seboj.Prometa proti Kranju je bilo bolj malo.

»Očitno so vsi na dopustih,«sem pomislila s kančkom nevoščljivosti.
Med zavijanjem na levo, pri nekdanji Vrtnarski šoli, sem odtipkala Damjanovo številko, upajoč, da je že pokonci in da ga ne bom vrgla iz postelje.

»O, pa ne, da se je moja draga Andreja spomnila name?!« je začivkal v telefon, hlineč veselje in srečo, da spet sliši moj glas.

»Ne trapaj Damjan, zbudi se, danes si zapeljevanje zatakni za klobuk,« mu rečem nestrpno.Vendar se še zmeraj ni nehal hahljati.

»Cel sem ti na razpolago.«

Preslišala sem nespodobni namig, in potem, ko sem se spet zbrala, sem mu povedala, s kom se sestanem čez dobrih deset minut.

Nagonsko sem začutila, da so ga moje besede postavile na realna tla. Upočasnila sem hitrost avtomobila, kajti zapeljala sem čez ležeče zapreke pred osnovno šolo.

»Andreja, pa se tebi sanja, s kom greš na kavo?«
Njegov glas je izgubil svojo značilno igrivost, postal je drugačen, globlji, da me je nehote streslo do kosti, čeprav je bilo zunaj vroče in zatohlo kot pred kakšno nevihto.

»Hm, rekel mi je, da je odvetnik in da se želi o svoji stranki pogovoriti z menoj. To je bilo vse, kar mi je povedal po telefonu.«

»Kolikor mi je znano, je Viktorija še zmeraj v varni hiši in sodnik, ki je prevzel primer, še ni sprožil nobenega postopka. Poleg tega močno dvomim, da bi si Viktorija lahko privoščila odvetnika tega ranga. Nemogoče! Livada je zanjo odločno predrag…«

Počasi sem zapeljala na parkirni prostor. Srce mi je razbijalo, pa nisem vedela, ali zaradi strahu ali zaradi Damjana.

Na njegove ocene sem se lahko zmeraj zanesla.

»Ali si že kaj pisala o Viktoriji? Kakšno rekla o njenem trenutnem izginotju?«

»Zadnjič smo jo omenjali v oddaji Glasbena scena. Povedali smo, da je izginila, da niti njeni domači ne vedo, kje se potepa. Potem smo zavrteli dve njeni pesmi in nič drugega. Zakaj te to zanima?«

»Hm, rekel bi, da ste nekomu stopili na rep. Očitno misli, da bi lahko od vas izvedel, kje bi jo našel. Zato je poslal Livado po kostanj v žerjavico. Bojim se, da bo sestanek, ki se ti obeta, zelo zanimiv.«

Damjan se je očitno že zbral in je z blagimi toni poskušal ublažiti moj strah, ki ga je verjetno začutil.

Še zmeraj sem imela pred očmi Viktorijo in njeno zgodbo. Nagonsko sem čutila, da se z ljudmi, ki so jo dobili v roke, ni šaliti.

»Ker ti zaupam, ti lahko povem, da Livada sodi v tisti krog odvetnikov, zraven je tudi nekaj sodnikov, ki jim sledimo že nekaj let, žal pa jim ne moremo ničesar dokazati.«
Potem je naštel še par imen, ki sem jih tudi jaz poznala.

»Po telefonu ti več kot toliko nočem razlagati, enkrat v tem tednu si boš pač morala vzeti čas še zame. Saj nisi pozabila, da mi boš priskočila na pomoč tudi pri tisti drugi stvari?«
Odkimala sem, čeprav sem vedela, da tega ne more videti.

Most čez Kokro se mi je zdel za čuda kratek, čeprav se mi po navadi koraki vlečejo kot jara kača. Prej, preden sem vstopila v kavarno nasproti Prešernovega gledališča, sem priklopila diktafon. Ne vem, če Olympus sodi med najboljše, vendar me do sedaj še nikoli ni pustil na cedilu.

Livada je nosil obleko v peščeni barvi, pod njo ni imel srajce, niti kravate, kar me je za hip začudilo. Pozneje, med pogovorom, mi je  enkrat mimogrede omenil, da je njegova sestra piarovka pri Giorgiu Armaniju, in potem mi je bilo jasno, kdo ga zalaga s cunjami.

Bil je uglajen, a ne sluzast in tudi stisk roke, ko sem mu segla v dlan, je bil ravno prav močan. Nasmehnil se je prisrčno in vedro in njegov nasmeh mi je segel v srce.

»Damjan se sigurno moti o njem,« sem pomislila, ko sem prisedla k mizi.
kramljala sva o vsemogočem. Celo o njegovi sestri, nečakinji in ameriški košarki. Poskušala sem mu odgovarjati kar se da sproščeno, toda nenehno sem bila na preži, ker mi je v glavi žugal Damjanov prst in me svaril, naj bom previdna. Molila sem le, da ne bi opazil moje napetosti in kot je kazalo, Livada ni bil tip, ki bi se ukvarjal s kakšno pretirano psihoanalizo.

Popila sva že kapučino in borovničev sok, vendar se še niti z besedo nisva dotaknila Viktorije. Nekajkrat sem poskušala napeljati pogovor nanjo, a kot da me ni slišal. Nekje vmes sem slišala tihi klik, najraje bi se ugriznila za ušesa, kajti diktafon se je po eni uri sam izklopil.

Mogoče je opazil, da sem pričela na skrivaj pogledovati na uro, kdo ve, kajti kmalu zatem se je počasi, a ne preveč, nagnil čez mizo, me pogledal v oči in me, naravnost ter brez slepomišenja, presenetil z vprašanjem:»Ali mi lahko pomagaš poiskati Viktorijo?«

Zardela sem in skomignila z rameni.

»Srečali sva se le enkrat. Pa še takrat nama intervju ni uspel, ker se je sredi pogovora umaknila v toaletne prostore, potem pa se ni več vrnila k mizi,« sem mu odgovorila in ga pogledala v oči. Ni umaknil pogleda, jaz pa tudi ne.Globoko je vzdihnil.

»Računali smo nate,« je tiho dodal, ne da bi povesil pogled.

»Mar še nisi prebrala, da smo licenco za njen zadnji hit Kačja koža, prodali Britney Spears? Naša založba Turbo record se je znašla v velikih težavah, ker za sklenitev posla potrebuje Viktorijin podpis. Ona pa se je udrla v tla…«

»Ja, nekaj sem brala v Vibri. Vendar sem mislila, da so to le trač novice. Ni mi jasno, po kakšni logiki bi lahko neka Viktorija navdušila Britney Spears…«

»Obrnili smo se že na Viktorijino mamo, prijateljice, bivšega fanta. Nihče o njej ničesar ne ve.«

Naredila sem se neumno.

»Mar ni živela pri očetu? Nekje sem brala, da je on njen zakoniti zastopnik dokler ne bo polnoletna.«

Livada me je prestrelil z očmi. »Saj je polnoletna. Kdo ti je natvezil laži?«

Bilo mi je dovolj slepomišenja, pa še na radio se mi je mudilo. Ob dveh sem morala brati novice, ki jih je bilo treba prej še pripraviti.

»Gospod Livada, sanja se mi ne, kje bi lahko našli Viktorijo. Žal ste se obrnili na napačno osebo, verjemite mi. Mi dovolite, da odidem, mudi se mi že.«
Pograbila sem torbico in hotela vstati. Njegovi jekleni prsti, ki so se me oklenili okoli zapestij, so me prisilili, da sem se ponovno usedla.

Livada se je še zmeraj drobno smehljal in če bi naju kdo opazoval, bi ne mislil drugega kot to, da se je med dvema zaljubljencema vnel neznaten prepir.

»Gospa Pihlerjeva, ne šalite se z menoj. Znano nam je, da ste bili vi zadnji, ki ste jo videli. Prav tako vemo, da ste ji pomagali, da je našla skrivališče. Nič hudega ji nočemo, le podpiše naj papirje, potem pa lahko gre kamor hoče.«

»Kakšen usran, nebogljen izmeček ste,« siknem prezirljivo, ko me je enkrat izpustil.

Potem sem pograbila torbico in stekla čez prag. S kotičkom očesa sem še opazila, da si je k ušesu prislonil telefon, potem pa so se vrata zaprla za menoj.Visoke pete me niso niti najmanj ovirale, da ne bi tekla proti parkirišču.

»Samo da pridem na varno, pokličem Damjana in naj stvari spravi v red,« mi je švigalo po glavi.

Majica se mi je prilepila na hrbet in izpod obeh podpazduh mi je pot tekel v potokih. Vsaj meni se je zdelo tako. Nebo je bilo modro in sonce, ki je na vso moč pripekalo, je pregnalo Kranjčane v varna zavetja štirih sten. Na parkirišču ni bilo žive duše, le avtomobili so, stisnjeni drug ob drugega, puhteli od vročine. Besna nase, ker sem Livadi dovolila, da mi je po nepotrebnem ukradel skoraj dve uri časa, sem nemočno udarila po volanu. Toda ni kaj prida pomagalo.

Potem se ničesar več ne spominjam. To še vem, da so se vrata nenadoma odprla in da je po meni segla močna roka z razmazano tetovažo, telo mi je prešinila silna bolečina in prej, preden sem se izgubila, sem hotela zakričati, pa pustite me pri miru, kdo bo pa sedaj napisal novice… 

Borovničja princeska Teta Mica je odprla okno:
«No, no otroci! Ali znate biti pet minut tiho?!«»Kje pa!« so se zasmejali Tanja, Blaž, Gašper in Tomaž, medtem ko so se igrali na dvorišču.

»Pojdite v gozd in mi naberite košaro borovnic. Jaz bom za hip legla, stare kosti morajo počivati,« je rekla Mica in jim pomežiknila.

»Kako to, da se tega nismo že prej spomnili?« je dejal Blaž in odhitel domov po košaro.

»Pa škornje obuj, da te ne bo kaj pičilo v podplate!« je za njim zaklicala mama.

Drug za drugim so zavili na gozdno pot, ki se je vila med pokošenimi travniki. V bližini je tekel potok, kjer so si napolnili čutarice z vodo.

»Lansko leto nam je pomagal Praprotni škrat,« se je spomnil Gašper.

»Pokazal nam je najbolj skrite kotičke,« se je nasmehnila Tanja.

Previdno se je ozirala okoli sebe in upala, da se bo tudi tokrat od kod prikazal.

Toda ni ga bilo.

Nekaj časa so ga še čakali, potem pa so odložili kanglice in košare na štor in se zapodili med borovnice. Bile so sladke kot še nikoli. Zato so prvo spustili v lonček, druga pa je pristala v ustih.Ves čas so se smejali in si pripovedovali šale. Če so zaslišali ptičje petje, so za hip utihnili in ugotavljali, katera ptica bi lahko bila.

Nenadoma so iz bližnjega vresja zaslišali jok.

»Pst,« je zašepetala Tanja in se previdno umaknila za bližnje drevo.

Gašper je po prstih stopil bliže.Med rdečim vresjem je zagledal mičkeno deklico, ki je neutolažljivo hlipala.Z roko je pomahal prijateljem, da so prišli bliže.

»Kaj zijate vame, saj vidite, da sem slabe volje!« se je slišalo s tal.

Prijatelji so se spogledali.

»Ali ti lahko pomagamo?« se je ponudil Tomaž.

»Borovničji princeski ne more nihče pomagati!«

Otroci so se posedli na tla in čakali.

»Ali mi kdo ve povedati, zakaj je mah zelen?« se je naposled le oglasilo izpod resja.

»Nimam pojma!« je odkritosrčno priznal Blaž.

»Zakaj je vresje rdeče in zakaj ne modro,« se je Borovničja princeska še kar naprej jezila.

»Zakaj moram biti to, kar sem in zakaj nisem raje Sneguljčica ali Pepelka?«

»Mogoče je bolje, da nisi Sneguljčica. Potem bi se zbodla v prst in to bi te zelo bolelo,« jo je skušala potolažiti Tanja.

»Tudi Pepelki ni bilo lahko. Kar naprej je morala pospravljati in čistiti hišo,« se je namrgodil Gašper, ki mu tovrstno delo ni prav nič dišalo.

Borovničja princeska se je postavila na noge. Bilo jo je komaj za dobro ped. Iz žepa je potegnila čarobno paličico in zamahnila.Toda nič se ni spremenilo. Borovnice so se še kar naprej veselo gugale na svojih steblih.

»Ali ste vedeli, da sonce sije zaradi mene in tudi ptice pojejo le zame?« je ošabno vprašala otroke.

V en glas so se zasmejali.

»To pa ne bo držalo. V šoli smo se učili, da sonce gre vse ljudi. Tebe nihče niti omenil ni!«

Borovničja princeska je naredila »pha« in še enkrat »pha« in se zaklenila v svoj zeleni gradič.

Tanja, Gašper, Blaž in Tomaž so v zadregi nekaj časa stopicali na mestu, potem pa so zamahnili z roko in se ponovno lotili borovnic.

Sonce se je dvignilo že na sredino neba, ko so za seboj zaslišali drobcene korake.

»Če hočete, vam pričaram polne košare borovnic«, se je ponudila nenavadna princeska. Tokrat je bila veliko bolj prijazna kot malo poprej.

»Raje ne,« ji je odgovoril Blaž.

»Borovnice so veliko boljše, če jih sami naberemo. Mame nam ne bi niti verjele, da si nam jih ti pričarala,« ji je razložila Tanja.

Toda princeska jih ni ubogala. Zamahnila je s paličico in kanglice so se v trenutku napolnile s temnimi gozdnimi sadeži.

Zamahnila je še enkrat, in tudi žepi so se napolnili z borovnicami.Ko je zamahnila tretjič, so se borovničje jagode zapletle v lase.Otroci niso vedeli, kaj bi.Niti premakniti se niso upali.

Princeska je razposajeno tekala sem in tja in mahala s čarobno paličico. Kmalu so se znašle na kupu vse borovnice, ki so rasle v gozdu.

Na srečo so se ravno v tistem trenutku odprla vrata v borovničji grad. Na pragu se je prikazala prava kraljica z veliko krono na glavi.

»Ah, tu si, otrok poredni!« je zaklicala, ko je zagledala princesko, ki je mahala  s čarobno paličico.

Nemudoma ji jo je vzela iz rok.

»Za kazen boš še dve leti hodila v šolo za čaranje!« ji je zagrozila.

»Nikar ji ne zamerite,« se je nato obrnila še k otrokom.

»Včasih je tako svojeglava, da ne vem, kaj bi z njo,« je potožila mama kraljica.

»Ali bi mi pomagali spraviti borovnice tja, kjer so bile?«

Tanja, Blaž, Gašper in Tomaž so prikimali. Vse do trde teme so nosili borovnice od enega stebla do drugega in jih pripenjali nazaj. Na koncu so bili že pošteno utrujeni, toda gozd je bil spet tak kot poprej.Le tiste borovnice, ki so se znašle v njihovih kanglicah, so pustili pri miru.Toliko so še počakali, da so se vrata borovničjega gradu zaprla in potem so skozi majhna okenca videli, kako je princeska zlezla v posteljo, se pokrila z odejo in zaspala.

Otroci so bili zelo utrujeni, ko so pritekli domov. Teta Mica jih je že čakala in ko jih je zagledala, jih je z zaskrbljenim glasom pobarala, kje so hodili toliko časa.

Po pravici so ji povedali.

Teta Mica se je zasmejala in zabliskala z očmi.

»Saj vem, potepali ste se, kaj pa drugega!«
Potem pa so ji pokazali polne kanglice borovnic in ni vedela, ali so jo povlekli za nos, ali pa je bila zgodba o borovničji princeski resnična.

Pri hrastu na desno 

 

»Ej, Polonca, kje si? Kam si izginila?« so kričali in mahali s steklenicami po zraku.

Bilo so pijani, in njihovi zategli glasovi so krakajoče odmevali z brega proti brezam, kjer je stala, vsa prezebla in tresoča. Pa tudi malo zmedena, čudno se ji je zdelo, da vedo, da je tam, saj je pazila, da se je priplazila bliže na skrivaj, ne da bi jo sploh kdo opazil. Po nogah jo je opraskalo robidovje, počasi se je vlekla med nizkim grmičevjem in se spretno izogibala odlomljenim vejam, ki so, tu pa tam, štrlele kvišku in če bi se spotaknila obnje, kdo ve, kaj bi se  lahko zgodilo.

»Polonca, saj vem, da te drži, mi bi te res radi pofukali, hahahaha!«

Druščina majavih, smrdečih teles je ponovno planila v nebrzdan krohot. Tolkli so se po kolenih in s prstom kazali nekam v tri krasne, zdelo se jim je, da je ves svet njihov, ker so počeli tisto, kar jim je bilo najljubše.

Že dopoldan so jo opazili, ko se je smukala okoli kontejnerjev. Toda takrat so bili še trezni in Polde jo je vsaj petkrat napodil stran.

»Izgini, baba zmešana!« je kričal za njo, ko se je prestrašeno pobrala za zadnjimi kolesi tovornjaka in s kratkimi, a naglimi koraki stekla za prvi vogal.

»Enkrat jo bomo še povozili,« je pomodroval Klemen, medtem ko je s težavo lezel nazaj v kabino. V prsih ga je bolelo kot hudič in že stotič tisti dan si je rekel, da bo moral iti k zdravniku.

»Siiiiiiiiiimon, pridi bliže, tvoja Polonca te spet išče,« se je izza volana ponovno oglasil Polde.

»Če tej zmešani kuri ne boš odločno rekel, naj nam da mir, te bom zatožil šefu. Dovolj imam tega sranja, da nas nenehno zasleduje. Še scat ne morem iti v miru, ker se bojim, da bo zijala vame iz kakšnega kota, kršenduš.«

Po svoje jo je Simon rad videl, čeprav tega pred kolegi ne bi povedal na glas. Za vse na svetu ne.

»Danes sem ti kupila čokolado. Jo imaš rad?« mu je dejala, ko ga je zadnjič ustavila na cesti.

Zardel je kot že dolgo ne, kradoma se je ozrl okoli sebe, kaj če me kdo vidi z njo, še me bodo zajebavali, ampak potem, ko je ugotovil, da daleč naokoli ni nobenega znanca, ji je vrnil nasmeh, njene kot spominčice modre oči so zažarele in nekaj toplega in milega se je razlilo po obrazu, kar ga je sploh še lahko videl izpod velikega in neurejenega grmovja štrenastih las.

Potem ga je prijela za roko in ga božala po prstih, medtem ko je brundala izštevanko An ban pet podgan, ter ga žgečkala po komolcu in okoli zapestja.

V nosnicah je čutil njen parfum, nagonsko je vedel, da se je uredila zanj, čeprav je smrdel po odpadkih, tisti dan so jih namreč zvozili že na tone, kljub temu si je zaželel, da bi z njo legel v dišeče seno in se malo povaljal, kar bi bilo obema všeč.
Potem pa bi se, tako kot zadnjič, stisnila drug k drugemu, nepremično in trdno, kot da bi v vdolbini telesa iskala varno zavetje, ter nekaj od tistega, čemur se reče ljubezen.

»A te mama ni nikoli božala?« je tiho zašepetala Polonca.

»Mame nisem nikoli poznal!« je skoraj zakričal in sunkovito potegnil roko k sebi.

Polonca ga je presenečeno pogledala z na pol odprtimi usti.

»Vsak človek ima mamo…« je dejala odločno.

Simona je v trenutku minilo potrpljenje.

»Izgini, prekleta debilka!« je začel noreti okoli tovornjaka. Od nekod je potegnil metlo in jo zalučal v Polonco, in šele zadnji hip se ji je izmaknila, drugače bi se ji raztreščila na obrazu.

»Nisem debilka..kdo ti je to rekel?!«

»Vsi vedo, da si debilna, ker hodiš na posebno šolo, izgini, spizdi, da te ne vidim več!«

Tiho je vstala, si poravnala krilo in v očeh so se ji zasvetile solze.

»Čokolado ti bom kar tukaj pustila, jaz je ne bom,« je dejala, medtem ko je že drobila po poti navzdol. Na križišču, tam kjer je stalo znamenje, se je obrnila, in mu s prsti poslala poljub.

Imelo ga je, da bi stekel do nje, se ji opravičil, jo vzel v naročje, ter zakopal glavo v njene dišeče lase, pa tega ni storil.

Prezirljivo je pljunil na tla, pridušeno zaklel in se povzpel v kabino.

»Simon, a ga gremo pit? Meni se že puščava dela po želodcu,« je zabrundal Polde, medtem ko je prilezel izpod tovornjaka.

»Ne vem, kaj me jebe tisti amortizer, pička materina,« je zaklel, ne da bi sploh počakal na odgovor.

»Meni se danes nikamor ne da iti,« je brezvezno razpredanje prekinil Simon.

»Najraje bi šel domov, pa ležat.«

»Ne bodi taka sera! Že cel teden se ga nismo pošteno nalili. A si dedec a nisi, porkaduš? Klemen naju že eno uro čaka Pri Kralju,« se je vidno razhudil Polde.

Simon se je z globokim vzdihom naslonil nazaj na sedež.

Seveda so stvari, ki jih hoče vsak obdržati zase. Polonca je bila ena taka stvar. Vsi so se iz njega norčevali, ker ga je zalagala s sladkarijami. On pa si je včasih domišljal, da bi jo vzel s seboj v Prekmurje, tam je imel strica, ki bi mu prepustil kmetijo, na kateri bi lahko živela, delala in imela cel kup otrok z velikimi kot spominčice modrimi očmi. Le malo bi moral počakati, da bi odrasla, sedaj je bila še preveč otročja.

Za hip se je pogledal v ogledalo.

»Prekleta reva!« si je rekel.

»Saj sploh noben dedec nisi! Namesto da bi babo napičil kot se spodobi, razmišljaš o tem, da bi se z njo oženil. Kreten, bizgec, idiot!«
»Ja, pa se ga res gremo napit,« je nato pomignil proti Poldetu, ki se je zadovoljno zarežal in ga z vso močno lopnil po stegnu.

Noč se je prihuljeno priplazila okoli hiš. Okna so bila razsvetljena in med divjimi zvoki neke Brendijeve pesmi se je slišal gromek Poldetov smeh. 

»Kaj praviš?« se je Simon za korak ali dva prestopil proti Klemnu, ki je z eno roko visel na koncu dolgega šanka.

»Govoril sem, da bi mi trije morali biti kje drugje in orng pofukati kakšno babo,« je ta zagodel, ter zamahnil z roko proti luči. Pa je ni niti približno mogel doseči, kajti stol, na katerem je sedel, se je nevarno zagugal in malo je manjkalo, da ni telebnil po tleh.

»Ti nisi razumen fant, sploh ne veš, kaj hočeš,« je nadaljeval Polde, ko je opazil, da je Simon za spoznanje dvignil glavo.

Pred tem je popil tri piva, drugega za drugim, pa še tri šnopce in proti svoji volji ga je zmanjkalo, da se je naslonil na šank in malo zadremal.

»Nekaj sem ti rekel, ti, bizgec, a me poslušaš ali ne,« je razpredal dalje Polde, ves zadovoljen, da je končno našel poslušalca.

»Morebiti si še nedolžen, morebiti nisi več, jaz tega ne vem. Ampak grem stavit, da ne poznaš tiste silovitosti, ko se moški zlekne na babi, ko ji ga porine med noge in ji pokaže, kdo je najboljši fukač. Porkaduš, kaj bi dal, da bi eno imel kar tukaj, na pultu. Zlezel bi nanjo in vam vsem pokazal, kaj je to dober fuk. Vi nič ne veste, Simon, tebi se pa itak niti ne sanja!«

Potem so bili nekaj časa tiho. Molk je motilo le klokatanje pijače, ki je vedno znova in znova tekla po grlu.

Nenadoma je Polde vstal, odrinil stol, da je glasno zgrmel po tleh in dejal:

»Gremo malo ven, na zrak.«
Tudi Simon je stopil za njim.

«S teboj pojdem.«

»Ali verjameš v to, da mora pravi dedec vsaj trikrat na dan fukat, da ne pozabi, kako to gre?« je pijano zamomljal Polde in glasno prdnil v tiho noč.

»Počakajta, kam se vama tako mudi?« se je zaslišalo za njunim hrbtom.

Klemen je hodil za spoznanje preveč pokonci, ampak samo on je vedel, da edino na tak način lahko drži svoje telo v ravnotežju. Drugače bi se že po prvem koraku prevrnil na tla.

»Ej, počakajta, vidva!« se je Polde nenadoma vstavil.

Bilo je tiho in mirno, ljudje so že spali, saj je moralo biti tam okoli polnoči.

»Nekdo nam sledi!« je nič kaj prepričljivo dodal Klemen.

»Dajta no mir, mar je komu za nas,« se je nazadnje oglasil še Simon.

Bil je že vsega sit, glava ga je bolela in mudilo se mu je domov, ker je bil lačen, saj že ves dan ni imel ničesar pametnega v ustih.

»Misliš, da ne bi bilo dobro, da bi malo pogledali naokoli in tistega, ki brez zveze vohuni, malo na gobec?« je vztrajal Polde.

Že v naslednjem trenutku pa bi skoraj umrli od strahu, kajti pred njimi se je, iz teme, pojavila Polonca, oblečena v bundo in tanke raztegljive hlače, ki so na njenem majhnem telesu izgledale smešno in preveliko.

»Oooooooo, to je pa naša draga Polonca!« je oživel Polde in stegnil roki proti njej.

»Pridi bliže lepotička moja, da te enkrat kušnem na lice, boš videla, kako ti bo zapasalo.«

»Ti me že ne boš kušval, samo Simon me lahko, da veš!«

»Haha, hohhohoho, Simon, ej, bodi dedec in kušni Polonco, saj vidiš, da se ti ponuja, hohohohoho, hehehe.«

»Dajte že mir, mar mi je zanjo, domov grem.«

»To pa ne, tako se pa nismo dogovorili. Polonca te je sigurno čakala že ves večer, ti bi jo pa zavrnil kot prazen žakelj  krompirja. To pa ne bo šlo tako gladko. Polonca, daj, pridi k stricu Poldetu, obljubim, nič ti ne bom naredil, samo Simona bom prisilil, da ti ustreže.«
Polonca se je počasi približala, plaho in negotovo. V roki je držala robček in ga svaljkala sem in tja. Iz žepa ji je štrlela čokolada, kot zmeraj, prijazno se je nasmehnila Simonu in ga pobožala s svojimi žarečimi očmi.

»Polonca, a si ti slučajno zaljubljena v Simona, hahaha?«

»Saj sem že rekla, da ga imam rada, a ste gluhi?!«

Ustnici sta se ji le za spoznanje zganili, in Simonu, ki je vse skupaj opazoval s strani, se je zdelo kot da govori nekje iz trebuha.

Najraje bi jo prijel za roko in odvlekel na varno, toda vedel je, da bi ga Polde do konca življenja zafrkaval na ta račun.

Nenadoma je Polde planil proti Polonci, jo jadrno zagrabil in stisnil v svoj objem.

Z eno roko ji je segel v lase, jo trdno povlekel k sebi ter pričel iskati njena usta.

»Daj, no, Polonca, en poljubček mi boš pa ja dala!«

Dekle se mu je zvijalo v rokah in pogledovalo proti Simonu ter ga nemo prosilo, naj končno naredi kaj, toda on je gledal v tla in s konico čevlja brskal po pesku kot da se ga vse skupaj nič ne tiče, vsaj tako je izgledalo.

Pa ni bilo res, še zdaleč ni bilo res.

V njem je vrelo in gomazelo, imelo ga je, da bi Poldeta na gobec, prav tako tudi Klemna, ki se je ob strani neumno režal in stegoval roke, da bi pri kušvanju tudi on prišel na vrsto, ampak Polde je bil močan kot bik, vse je hotel polizati najprej sam, Polonca, Polonca, boš videla, kako bo lepo, ko ga boš začutila, takega nima nobeden od tistih mulcev, za katerimi mečeš oči, moj je pravi, vroč, velik in strašen, ko zaorje po tvoji njivi, a ga boš malo pošlatala, daj, no, nič se ne boj, o moj ljubi bog, prasica zajebana, a ti nisem rekel, da ga pošlataj, ne, ne, vzemi ga v usta, me slišiš, kaj rekel, na kolena, daj, daj, še malo, oooooooooooo, madona, tako ja, saj znaš, pridna Polonca, ej, vidva, pridita sem, saj ta kretenka ve, kako je treba s kurcem, nočem, da mi ga prehitro ožame, naj ga še vama malo, bo dlje časa fletno in zabavno, Klemen, ne bodi tak šus, potegni si ga ven, hehehe, vidim, vidim, da te je že to, da ga je meni vlekla, zrajcalo, saj sem vedel, Polonca, dajmo, dajmo, poskusi še Klemenovega potem pa boš povedala, kateri je boljši, jo bom jaz prijel od zadaj, da te bo laže cuzala, pa še malo se bom drgnil ob njen hrbet, pa daj sleci to nemarno bundo, pa pulover tudi, da vidimo, kakšne joške imaš, o, madona, kako to paše, sedaj pa še ti Simon, ne bodi pezde, pridi bliže, Polonca komaj čaka, da ti ga da v usta, potegni si ga ven, drugače ti ga bom jaz, kreten zagamani, no, saj znaš, pa ji ga porini do jajc, več ni treba, da te baba ne bo pokozlala, jaz bi se raje ulegel, pa jo bom od zadaj, hehehe, zakaj se nisem tega prej spomnil, Polonca kar cuzaj Simona, daj ga, daj, o, kje pa imaš tisto svojo rit, upam, da si jo obrisala, ko si šla srat, babe so grozno nemarne, daj Polonca, migaj, mešaj…ja, ja, tako, strašna si, pičku ti jebem, o madona…o, madona….saj mi je prišlo….bogpomagaj, kdo bi si mislil,  ej, Klemen, prišlo mi je, a greš še ti, malo počakaj, da ne bova oba rinila vanjo, o, madona, kako je bilo dobro, to bomo pa še kdaj ponovili, ane, Klemen, malo si ga nadrkaj z roko, ne boš takega mlahavega tiča zabadal vanjo, dajmo, dajmo, meni ta hudič spet gor sili, ko vaju samo gledam, takega fuka še nisem imel, madona, kako to paše, Polonca, tvoja češplja je prava pička, a ti je to že kdo rekel, Simon, ne obiraj se, lezi nanjo in suvaj, suvaj, o, saj znaš, daj še malo, da mi še enkrat vstane ta vrag, Klemen pusti tista dva, da se nafukata, pridi sem pa mi ga zdrkaj, jaz ga bom tebi, porkaduš, če to ni dobro, bolj kot cela kišta piva….ne morem več, ne morem več…crknil bom…«

Potem je bilo nekaj časa vse tiho, kot da bi noč oglušela, tako se je zdelo, tema se je ostro zarezala med grmičevje, veter je pojenjal in utrujeno obležal med listi na vejah, le sova se je oglašala, zateglo in zamolklo, streslo jih je, gledali so vstran, kot da jih oči ne bi več ubogale,  Polde je še nekaj mrmral, ko je šel scat za prve hraste, ampak nihče ni gledal za njim, Klemen se je pobral prvi, samo stekel je po klancu, nič več ni čutil pijanosti, spodaj ob vodi se je ustavil in se nagnil nad gladino, iz njega je vrelo kot iz svinjskega kotla, kislo je smrdelo, ko se je spet pobral in se obrisal okoli ust kar z rokavom, drugega ni imel pri sebi.

Simon se je čez kakšno uro vrnil nazaj, bilo ga je sram kot še nikoli poprej, doma je stopil pod tuš in se drgnil kot obseden, majico je imel krvavo, iskal je, da bi našel kakšno rano, toda njegova koža je bila nedotaknjena, le nekaj prask sem in tja, nič posebnega.

Po prstih je stopil v kuhinjo in poiskal skodelico z mlekom, globoko jo je nagnil, da mu je mrzla tekočina blagodejno stekla po grlu, a ga to ni pomirilo, ponavadi mu je njegova rejnica polnila ušesa s starimi vražami, če ti je hudo, bo kozarec mleka sigurno pomagal, a se je tokrat zmotila. Pošteno zmotila.

Izpod kozolca je zapeljal traktor, zraven je pripel manjši voz, tisti, na katerega je nalagal sveže nakošeno travo za živino in počasi odpeljal proti vasi, glavo je imel prazno in težko, trudil se je, da bi mislil na poletje, ko bo spet šel v Belo Krajino, h Kolpi, kjer bo taboril in nabiral materino dušico, ampak ni mu uspelo, strah ga je grabil za srce in ga stiskal za vrat, premišljeval je o smrti, jo izzival, naj pride, saj bo edinole njena roka dovolj dobra za tisto, kar je pravkar storil.

Komaj mu je uspelo, da se je s traktorjem prebil skozi grmovje, potem pa je prižgal dolge luči, da bi bolje videl. Pa ni bilo treba, saj je zaslišal njeno hropenje in težko sapo, ležala je na mahu, vsa krvava in zmaličena, okoli oči je bila črnikava in otekla. Prste je držala ukrivljene na prsih, ki so bile razpraskane in polne ugrizov, Simon se je zasačil, da jo narahlo boža, hitro je odmaknil roko in stekel do voza, kjer je imel odejo, narahlo jo je pokril preko Polonce, nato pa jo je nežno dvignil v naročje in odnesel na voz. Tiho je zaječala, a se ni prebudila.

Simon je previdno zapeljal na kolovoz, in se po stranski poti spustil na drugo stran brega, molil je, da ne bi nikogar srečal, tako se je bal, kaj, če nas kdo prijavi, do konca življenja bomo gnili v ječi, moj bog, kaj sem storil, kaj sem storil, pa tako rad sem jo imel.

Skozi balkonska vrata jo je odnesel v svojo sobo in ko je odprl luč, je šele videl, kaj je ostalo od Polonce.

Tiho je kriknil, ko je opazil, da je še zmeraj vsa krvava, vzel je brisačo in ji jo je potisnil med noge, niti premaknila se ni, kaj bo s teboj Polonca, je šepetal proti njenemu ušesu, potem se mu je zdelo, da se je za hip nasmehnila, usta so se ji narahlo razprla, in slišal je, ko je spregovorila Simon, a me imaš kaj rad, poiskal je njeno dlan in jo trdno stisnil.

Solze so mu polzele po licu, jokal je kot otrok, še nikoli poprej tako, moja Polonca, saj bo še vse dobro, reci, da bo še vse dobro.

Ulegel se je kraj nje in jo objel z obema rokama, obraz je stisnil med dolge štrenaste lase, nič več niso dišali tako kot prejšnji dan, v njih se je skril nek čuden, neznan vonj, pa mu ni bilo mar, saj te imam rad, četudi ne dišiš več tako kot si, je zašepetal.

Proti jutru je pričel na vso moč tuliti sosedov pes, kaj je že spet, so rekli ljudje, a šele potem, ko so si dodobra pomeli oči, so na veji jablane, ki je rasla tik ob živi meji, zagledali Simona, vrv se mu je globoko zarezala v vrat in njegovo telo se je komaj kaj premikalo, le nekaj ptic, ki je letalo tam blizu, je divje ščebetalo in prhutalo s krili.

 

 

5. julij 

Vanda me je že navsezgodaj presenetila z novico, da v soboto odpotuje. Nejc, ki je sedel zraven nje, je začudeno dvignil pogled in prenehal žvečiti. »Hehehe, kaj smo se ti pa zamerili?« je nato izpustil nedolžno.

Najraje bi ga kresnila po nosu.
Njemu je lahko čvekati vljudnostne fraze. Z Vando se je srečeval na stopnišču ali pri zajtrku, pa še to le mimogrede. Nikoli ni niti od daleč opazil, kako mi najeda živce in moti družinski mir.

»Potovanja me utrudijo,« je nadaljevala Vanda ne da bi se dala motiti.

 S svojimi dolgimi in vitkimi prsti si je počasi mazala na popečen kruh maslo.
Malo pozneje bo od mene zahtevala žličko, da si bo lahko nadevala še domačo kozjo pašteto, ki smo jo dobivali v Rebri, pri Štrausu.

»Poleg tega se moram enkrat na tri mesece zglasiti na Zavodu, ker sem še zmeraj brezposelna,« je dejala in me pogledala naravnost v oči.

Srce mi je od samega veselja bilo kot noro.

»Nameravaš najti kakšno delo?« sem poskušala biti vljudna in prijazna.

Začudeno me je pogledala.

»Zakaj le? Saj mi je dobro. Tistih 900 evrov, ki mi jih nakaže država itak prihranim,« reče skromno.

Globoko sem sklonila glavo, kajti zardela sem tja do ušes. Če mi ne bi bilo nerodno, bi glasno zašklepetala z zobmi.
»Saj se norčuje iz mene!« me je prešinilo.

V mislih sem na hitrico seštela stroške, ki sem jih že imela z njo. Številka ni bila majhna…

»Vesela sem, da sva ohranili najino prijateljstvo,« je nadaljevala in mi pokrila prste s svojo dlanjo.

Njene oči so bile na široko odprte in v njih ni bilo nobene zlobe.

»Kaj boš še počela čez poletje?« je naposled dodala, ko je videla, da ne bom ničesar zinila.

Skomignila sem z rameni.

»Pojma nimam. Verjetno bova šla z Najdražjim kam v hribe, če bo dobil dopust.«

»Mi lahko daš še žličko za pašteto?«

Brez besed sem se stegnila do omare in jo izvlekla iz že odprtega predala. Počasi in skrbno si je pašteto nalagala na kruh. Po vsej kuhinji je zadišalo in v grlu so se mi pričele nabirati sline. Toda nič ni kazalo, da bi mi jo še komu odstopila.

Niti za en grižljaj.

»Samo da izgine, skočim k Štrausu in si jo privoščim kolikor mi bo želodec dovolil,« ponavljam sama pri sebi.

»Potemtakem se tvoj Najdražji ne namerava za stalno preseliti na Kitajsko?« vpraša nekako mimogrede.

Od presenečenja na široko zazijam. Tudi Nejc se predrami iz svojih bogvedikakšnih sanjarij in našpiči ušesa.

»Teta Vanda, kje si pa to klobaso pobrala?«

»Hm, ne spomnim se točno kdaj, ampak, zadnjič, ko je bil doma, je z nekom govoril po telefonu in sem slučajno ujela, ko sem prišla v dnevno sobo,« nama razloži zmagoslavno.

Na obrazu ji je pisalo, da jo veseli, ker naju je lahko prva seznanila s to novico.

»Če bi bilo res, bi mi očka že omenil,« se ni dal zmesti Nejc.

Prvi šok je pri njem hitro minil in stvari, ki so ga postavile na trda tla, je znal z levo roko postaviti tja, kamor so sodile.

V roke je vzel daljinec in pričel preklapljati televizijske kanale. Ko je našel, kar je iskal, se je zadovoljno preselil na kavč in vse, kar se je še dogajalo v kuhinji, ga ni več brigalo.

»Mislim, da te Janez vara,« je neizprosno nadaljevala Vanda.

Niti pogledala me ni, medtem ko so besede bruhale iz nje.

»Kadar te ni doma, nenehno nekomu telefonira ali pa se zapre v kabinet in visi na računalniku. Ali igra igrice, ali je po sredi kaj drugega…Verjemi, vse vidim, čeprav on tega niti ne opazi.«
V grlu me je dušilo in komaj sem zadrževala solze. Na kaj takega nisem bila pripravljena, čeprav sem se že dlje časa zavedala, da sva si šla blazno na živce.

V redkih trenutkih, ko bi se lahko pomirila, naju je zmotila Vanda, mama ali kdo od otrok. Pa ta njegova presneta Kitajska! Pomislila sem, kolikokrat sem bežala od njega zato, da bi opazil, da me ni! Brez slabe vesti bi se vrgla v naročje prvemu, ki bi pokazal kanček usmiljenja do moje begajoče in nesrečne duše. In to samo zato, da bi ga razjezila. Vsaj mislila sem, da je bilo tako.

»Pa se ja ni zaljubil v kakšno Kitajko…« sem začela razpredati misli.

»Ljubko majhno ženičko, ki se nenehno priklanja in mrmra ljubeznivosti, s katerimi boža moško nečimrnost.« 

Malce sem podvomila, da bi bila lahko kakšna taka Janezu všeč. Pri ženskah je bil precej staromoden, istočasno pa je ljubil zasebnost in mir.

»Me sploh poslušaš?« je dejala Vanda in me dregnila v ramo.

Trmasto sem dvignila glavo in se nasmehnila. Nisem želela, da vidi, da me je prizadela in ranila z veliko novico. Kdo ve, mogoče bi potem še ostala, ker bi me želela tolažiti?!
Odgnala sem pregrešno misel.

»Dvomim, da si Janezove besede slišala prav,« sem ji oporekala.

»Lahko bi se odpovedal meni, nenazadnje tudi otrokoma, ne verjamem pa, da bi lahko za zmeraj ignoriral ajdove žgance, s katerimi ga razvaja moja mama.«
Vanda je namrščila obrvi.

»Torej mi ne verjameš?«
Zdelo se mi je kot da bi bila malo razočarana.

»Skoraj trideset let sva že skupaj, in lahko mi verjameš, da sva doživela že marsikaj. Če se mu bo zdelo, da so petdeseta leta, v katera bo vsak čas zakoračil, prava za nov začetek, bo to pač storil. Jaz mu ne bom branila.«

»Mislila sem, da te bo moj namig spodbudil, da boš naredila načrt, kako ga obdržati.«
Vanda je našobila spodnjo ustnico, in jo potem spretno ujela med zobe.

»V življenju je že tako, da lahko od sebe in tudi drugih izsilimo marsikaj. Le ljubezni ne moremo. Ta pride in odide sama…,« sem dejala, ko sem počasi, a mukoma vstala od mize.

Še zmeraj sem se smehljala kot da bi bilo vse lepo in prav, le prsti, ki sem jih tiščala v žepu, so se spletli v pest. Tako močno, da je bolelo.

Eric Clapton, ki ga je Nejc odkril na MTV-ju, je preglasil moja čustva in z vso vnemo, ki jo je stari rocker premogel, je zapel Wonderful tonight.

Povzpela sem se po stopnicah v kabinet Najdražjega in poklicala Marčija.

On je bil edini na katerega sem se še lahko zanesla. 

30. junij

Prebudila sem se s hudim glavobolom. Za menoj je bila zoprna in prekratka noč, z roko sem nenehno grabila po blazini, kjer bi moral spati Najdražji, toda njega ni bilo, okoli pol štirih me je poklical iz Frankfurta, da še zmeraj čaka na letališču. Tiho sem zaklela, da me ni slišal, navsezadnje ni bil kriv, če je nek norec telefoniral upravi, da je na letalu podtaknjena bomba.

»To ni bilo prvič, da me razpizdijo nekakšni binladni« je cmeril Najdražji v telefon.

Bilo mu je dolgčas, bil je neprespan in lačen. In iz dna duše je sovražil vsakega, ki je zmotil njegov osebni red.

Ko je uvidel, da mi ni do nočnega reševanja svetovnih političnih problemov, je užaljeno prekinil in  se potem ni več oglasil.

Če kaj sovražim, so muhe. Tisto jutro se mi je ena spreletavala okoli glave, sedala na nos in podrsavala po prstih na rokah. Z vso ihto sem jo odganjala in s polno mero maščevalnosti iskala revijo, da bi jo v primernem trenutku zmečkala v kašo in se je  za vekomaj rešila.

Spet zazvoni telefon.

Tokrat hišni. Počakam trenutek ali dva, upajoč, da se bo komu drugemu zljubilo dvigniti slušalko.

A ko je pričelo zvoniti že tretjič, se počasi premaknem s stola in bosa oddrsam v predsobo.

»Dober dan želim, kličem iz podjetja »Darjelin«, zanima pa me, če ste zadovoljni s svojo kožo na podplatih« zažgoli glasek na drugi strani.

»Porkaduš, a nimate drugega dela kot da že navsezgodaj gnavite ljudi po telefonu?!« zakričim v slušalko in jo vržem nazaj na vilice.

Preklinjala sem kot kakšen star furman, kar mi še zdaleč ni bilo všeč, toda če mi je nekdo stopil na žulj se je tudi to zgodilo.

Povsem drugače kot pri Pički materini, ki je vulgarila že iz navade. Z roko sem si segla v lase, pa ni nič pomagalo. V sebi sem čutila neko napetost, ki je nisem mogla pregnati. Najprej tista presneta muha, nakar še brezvezni telefonski klic.
Pogledala sem na uro. Kazalci so se le počasi premikali proti sedmi.

Medtem se je tudi kava ohladila, požirek, ki sem ga naredila, sem izpljunila v straniščno školjko.

Če kaj, potem ne maram hladne in postane kave. Ta presneta muha je bila spet tu. Čutila sem njeno bližino, zdelo se mi je, da čaka na ugoden trenutek, konec koncev ima na voljo dovolj močne živce pa še nikamor se ji ne mudi. Bila je na preži in verjetno je tehtala, kam naj se usede, da me bo še bolj spravila iz tira. Obrnila sem se stran, nisem je hotela niti videti. Dopovedovala sem si, da mi je hudičevo malo mar zanjo. Ena usrana muha gor ali dol. Ubila jo bom, da se mi le ponudi priložnost.

Na mizi sem našla listek.

Če ne bi bilo muhe, ki je sitnarila okoli mene, bi ga sigurno spregledala.

»Mami, zbudi me ob osmih. Nujno. Tvoja Pikica.«

Drobno sem se nasmehnila medtem ko sem listek trikrat upognila in ga vtaknila v žep. Ob prvi priložnosti ga bom položila k ostalim, ki jih hranim v veliki škatli za knjižno omaro. Tam je bilo že na stotine podobnih sporočil. Nekaj od sina, malo več od Najdražjega in največ od Nike.
Ko je bila še otrok, je bila nora na evrokrem. Pojedla ga je toliko kot ga je videla.

»Tvoja Pikica bi še malo evrokrema,« je pisala na listke in mi jih puščala za vetrobranskim steklom, v žepih ali denarnici. Vsakič, ko sem kakšnega našla, sem bila ganjena in srce mi je preplavila silna ljubezen do tega otroka.

Spet sem jo zagledala. Tokrat je sedela na akvarelu Irine Weisel, ki sem ga zadnjič kupila na E-Bayu. Počasi se je premikala proti levemu robu kot da se ji ne bi nikamor mudilo.

Zastala sem za trenutek in jo opazovala. Obnašala se je samozavestno in oholo kot da bi bila edina v prostoru. Zdelo se mi je, da ji mar zame. Z vso pozornostjo se je osredotočila na steklo, po katerem je drsela z drobnimi nožicami. Stala sem kot odrevenela, bala sem se premakniti in spet sem pridušeno zaklela, ker pri sebi nisem imela ničesar, s čimer bi muho odgnala ali jo poslala v večna lovišča.

Nenadoma se je odlepila in se v krožnem loku spustila do mize, na kateri je ležalo vse polno drobtin.

»Verjetno še od večerje,« me prešine.

Edina, ki je imela to grdo navado, da ni nikoli pospravila za seboj, je bila Wanda..

Muha je spet našla novo tarčo. Tokrat je bila to skodelica, ki sem jo nekoč prinesla iz Sarajeva na njej pa je pisalo, kako zabavno, How much l love you. Muha se je z neverjetno gibkostjo sprehajala med črkami in ko se je naveličala, je bila spet v zraku. Nekaj časa je krožila in že sem mislila, da bo pristala, ko se je spet premislila in izginila iz vidnega polja. Potem začutim, kako me nekaj žgečka po laseh, samodejno sežem tja, začutim nekaj mehkega, toda muhe že ni bilo več, bliskovito se je dotaknila konice nosu, zlezla na brado in nato na majčko, kjer ji prav tako ni bilo všeč.

Ne vem zakaj, ampak prav v tem trenutku sem se spomnila nekega stavka, ki sem ga nekoč prebrala v londonskem pubu:«Ne potegni vode v moškem stranišču z roko- raje uporabi komolec.«

Zahihitala sem se ob misli, da bi utegnile biti moške roke gojišče bakterij in druge svinjarije. Nemarne kot ta presneta muha, za katero nikoli ne veš, kam seda.

»Najdražji me ne pogleda več, če bi vedel, kaj se mi spet mota po glavi,« zmajujem z glavo. Nasploh je bilo bolj varno, če se mu o teh stvareh ni niti sanjalo.

Nekatere moške roke so mi bile blazno všeč. Nikoli mi ni bilo kaj prida do nežnih, dolgih prstov, ki so delovali krhko in ranljivo. Privlačile so me dlani, ki so bile čvrste, pogumne in močne. Da se je ženska roka v njih skorajda izgubila a obenem našla tudi varno zatočišče.

»Wolfgangove so bile take…« me je spreletelo.

Globoko sem zardela, ko sem se spomnila zadnjih minut pred slovesom. Stala sva pred gostilno, na pol v temi, le šop svetlobe, ki je pronical izza žaluzij, je osvetljeval najina obraza. Bilo mi je hudo, ker je odhajal in kdo ve, kdaj ga bom spet videla. Moja dlan je izginila med njegovimi prsti in kar stal je tam, me gledal in zmajeval z glavo.

»Ne maram poslavljanj,« je tiho šepnil in se potem počasi sklonil in me poljubil na čelo. Vztrepetala sem od silne želje, da bi mu planila okoli vratu in ga potem lepo prosila, naj me objame s svojimi rokami, in me boža po hrbtu, saj pravzaprav nisem potrebovala ničesar drugega kot malo varnosti in nežnosti. Pa tega nisem storila, ni bil pravi trenutek, kdo ve, kaj bi lahko še sledilo, če bi se predala sladkostim trenutka. Vedela sem, da moški razmišljajo drugače.

Ko sem spet dvignila pogled je čarobnost odhajanja izginila, vse je postalo vsakdanje, jaz ostajam, on gre v Darfur, tam bo srečal kakšno novo osamljeno dušo, ki bo bolj voljna in ne bo toliko cincala kot jaz.

Nasmehnil se je in s prsti narahlo zdrsel po licu, da me je zaščemelo v očeh, toda kljub temu mi je uspelo, da sem mu pomahala v slovo in ko mi je poslal poljub, sem se mu nasmehnila, kar ga je očitno razveselilo, zakaj bi mi sicer potrobil in s tem tvegal, da ga pokličem, naj se vrne in me vzame s seboj.

Počasi sem se vzpenjala v mansardo in narahlo potrkala na vrata, za katerimi je spala hči. Ni me slišala, toda to sem pričakovala, zato sem previdno odškrtnila vrata in vstopila.

Skozi žaluzije so silili sončni žarki in se poigravali na njenem obrazu. Bil  je miren in spokojen. Previdno sem s usedla na rob postelje in jo opazovala. Nekaj toplega in nežnega se je dotaknilo moje duše, ko sem se dotaknila njenih las, ter jo pobožala. Zaspano je zagodrnjala in se hotela obrniti na drugo stran. Potem pa je počasi odprla oči, iz prsi se ji je izvil globok vzdih a ko me je opazila, da sedim zraven nje, se ji je obraz razvedril, v očeh so ji zaplesali nagajivi vražički, ki so potem poskakali na odejo in se veselo pretegovali. Nika je izpod odeje povlekla dve dolgi in vitki roki me objela okoli vratu in me potegnila k sebi.

»Ni lepšega kot da me mečeš iz postelje.«
Občemela sme v njenem objemu in bila srečna.

Muho bom fentala kdaj pozneje.. 

(se nadaljuje..mogoče jutri, če bo bog dal :-)  )

Dež je škrebljal po strehi kot bi se mu zmešalo. Vedel sem,  da bi moral vstati, splezati po žlebu in vreči tisto zajebano pločevino na tla. Ampak se mi ni ljubilo. Res se mi ni. Ždel sem na mestu, še bolj sem se zvil v klopčič in tiho preklinjal, kajti še zmeraj se mi ni ljubilo riniti pokonci. Kateri bedak pa bi bil tako trapast, da bi se šel prostovoljno namočit v dež? In to  zjutraj, ko je telo še lenobno, mehko, neprezračeno in ko je krvni tlak najvišji. Tega nisem niti sam verjel, ampak so me zadnjič, pijanega kot trota, odvlekli k dr. Sedeju. Verjetno je mislil, da sem že ckrnil, ko se je sklonil nadme in mi nekje pod vratom tipal pulz. Mogoče sem res že na pol izdihnil, kajti veke so bile težke in hlače so se mi zoprno lepile ob rit, ker sem se od strahu poscal.

»Nino, a ti veš, da se igraš z življenjem,« je dejal naduto, ko mi je izmeril pritisk in so se kazalci ustavili pri 220/110.

»Jebeš pritisk, daj mi raje kozarec šnopca, da pridem k sebi,« sem se zadrl nazaj, dodobra prebujen.

Še sam sebi sem se zdel siten in zoprn. Mogoče tudi malo napadalen, kaj vem. Najraje bi ga zagrabil za vrat in stisnil, da ne bi nikoli več muksnil neumnosti, pesjan dohtarski.

Tiste pičke, zdi se mi, da se piše Kristan, ni bilo niti blizu. Nekje od daleč je kričala, da smrdim kot posrana svinja in da se naj najprej očedim, potem šele mi bo dala injekcijo. Babe!

Že stokrat sem rekel, da so vse prasice dobre edino za pofukat, res ne vem, kateri tepec jih je šel oblačit v modre halje, da potem komandirajo celemu zdravstvenemu domu.

Ja, tudi dedci so pičke, ker ne znajo udariti po mizi in ne naženejo te babje golazni tja, kjer jim je mesto. Za šporgert sodijo, kam drugam!

Ampak dohtarju ni bilo mar za moje momljanje, ukazal je Sandiju in Borutu naj me odvlečeta domov, da sem že prišel k sebi, ampak ta dva tepca sta kar stala in buljila v tri krasne. Niti premaknila se nista, kretena.

»Saj ne veva, kam,« je čez čas zajecljal Borut.

»«Karmen ga je že prejšnji teden nagnala od hiše…kam potem…?«

Dohtar je skomignil z rameni:«Ne sprašujta mene, saj nisem socialna služba. Odložita ga v prvem kozolcu, jaz pa bom uredil ostalo.«

In sta me res. Ampak to bosta še drago plačala. Kaj, za vraga, jima je padlo na pamet, da me pustita ravno v tistem, ki je bil prekrit s pločevino? Da ne morem spati. Da me tapkanje dežja dela blaznega. Da se mi vse, že stokrat preklete misli, tihotapijo v glavo in me dražijo in mučijo kot starega cigana, če nima litra šnopca v roki. Pizde, vsi so pizde, to sem že stokrat dejal, pa mi nihče ni verjel.

Bil sem žejen. Grozno žejen. Roko bi si odsekal za dolg požirek rakije, viljamovke ali navadnega šnopca. Pa nisem imel pri sebi ničesar. Še denarja ne. Pri Udomačenem orlu pa sem bil dolžan že nešteto zapitkov.

Zmeraj, ko sem se usedel za šank, sem Karmen obljubil, da ji bom plačal jutri. In ona mi je verjela. Seveda, malo je bila nora name, nihče drug je ni maral, rekli so, da ima hepatitis C, ampak meni je bilo vseeno, kam sem ga namočil, da sem ga le.

Malo je cvilila, ker jo je menda bolelo, toda bila je sama kriva, ker se je pozabila namazati z otroškim oljem.

To finto poznam še iz vojske. Služil sem v Vojvodini in vsa karavla je hodila fukat k stari Mežićki. Bila je grda kot škilasti tiger, ampak daleč naokoli ni bilo druge babe. Zmeraj, ko me je zagledala na vratih, se je kar sama ulegla na star zdrapan kavč, izpod police je potegnila flaškon sončničnega olja, si spodrecala krilo in si ga ulila med noge. In potem sem jo lahko natepaval kolikor dolgo mi je pasalo. Ona se je samo hihitala, menda jo je žgečkalo, prasico staro, vendar meni je bilo všeč, navadil sem se nanjo, luknja je luknja, naj bo že kakršna koli, samo da je.

Počasi sem izpod pruštofa s katerim sem bil ogrnjen, stegnil roko. Tresel sem se kot bi imel Parkinsonovo.

Hudič frdamani. Te preklete veke so bile težke kot kamni spodaj ob Sori. Tipal sem okoli sebe in nenadoma sem pod prsti začutil nekaj okroglega.  Previdno sem pošlatal z vseh strani, menda je bila steklenica, prijazna, gladka, vabljiva, zelo sexy in zelo okrogla.

»Take imam rad,« sem se drobno nasmehnil, ali vsaj zdelo se mi je tako. Pred očmi so mi zaplesali dolgi klokajoči požirki, madona, ne le eden, kar deset, petdeset bi jih lahko bilo. Nenazadnje steklenica niti ni bilo tako majhna. Počasi sem iztegnil noge, vse me je bolelo, kot bi me nekdo pregarbal kot psa. Prstov na nogah sploh nisem čutil, kar se mi je zdelo nenavadno, konec koncev smo bili že sredi junija in že zdavnaj je nehalo zmrzovati. Poskušal sem se jih dotakniti, a ni šlo. Bili so predaleč, veliko predaleč.

Potem sem zaduhal tudi smrad. Za spoznanje sem nagnil glavo, da bi bolje povohal, toda smrdelo je nekje čisto blizu, tik pod mojo ritjo, kje pa drugje. Toda bilo mi je vseeno, se bom že umil, ko pride pome Karmen. Tista kuzla iz bifeja pri Udomačenem orlu.

Povsem sem že pozabil, da me je oni dan vrgla na cesto, kjer me je njen novi porivač še trikrat brcnil.

»Še žal ji bo, vem. Po kolenih se bo priplazila za menoj, ampak je ne bom niti pogledal. Pljunil bom vanjo, da se ji bo zeleno pocedilo po obrazu.«

Nenadoma se je zgodil čudež, prisežem, da ni bilo drugega. Uspelo mi je, da sem se prevalil na trebuh in sedaj sem lahko steklenico pridrsal bliže ustom. Hudič, sploh ni šlo zlahka. Od kdaj so te preklete steklenice tako težke?!

Zamašek je bil le na pol privit. Kar samo se mi je smejalo. To bo požrtija, me je prešinilo, medtem ko so prsti vročično iskali pot do tekočine, ki je vabila v notranjosti.

»Mogoče bi žloknil le požirek, toliko da pridem k sebi,« sem si rekel neodločno in cincavo ter si z rokavom obrisal slino, ki mi polzela iz ust.

»Drugi in tretji požirek si bom prišparal za kosilo, hehehe.«

Za trenutek sem se ulegel nazaj. Odvijanje zamaška me je pošteno utrudilo. Kadar sem bil tak kot usrana cunja, sem vedel, da sem preveč trezen. To mi ni bilo všeč. Sovražil sem svet, če se ni vsaj malo vrtel okoli moje glave.

Dež je še zmeraj škrebljal po pločevini in mi kravžljal živce.
»Jutri se bom pritožil na občini. Naravnost k županu bom šel in mu zabrusil v fris, da je en pezde, ker njegovi občani nimajo denarja za opeko.«

Končno mi je le uspelo. Rešil sem se tega prekletega zamaška. Hotel sem ga zalučati ob steno, a mi nekako ni uspelo. Nebogljeno mi je zdrsel iz rok in obležal  kraj mene.

»Kar bodi tam, saj te ne potrebujem več,« sem zamomljal.

Bil sem srečen. Resnično srečen.

Solze so mi napolnile oči in počasi stekle po licu. Nisem jih obrisal, saj ni bilo vredno.
»Kar naj tečejo, hudič frdamani. Mar se človek ne sme veseliti, če mu končno uspe priti do poštenega zajtrka?!«

Steklenica je bila težka kot stot. Malo sem se že bal, da mi je ne bo uspelo dvigniti do ust.

Ampak…saj nisem neumen. Še nikoli nisem bil. To je rekla že učiteljica v šoli, ko je brala moje pesmi. Žal pa oče ni delil njenega mnenja. Ko je slišal, da pišem neka poetična skorpucala, me je nagonil kot psa. Potem je budno pazil name, da se mu ne bi skvaril in izneveril. Raje vidim, da se ga do mrtvega zapije kot da bi mi delal sramoto, je dejal, ko so me prvič pripeljali iz gostilne v neki polomljeni karjoli.

Leva roka se mi je tresla malo manj kot desna. Hvaležen sem ji bil za to. Bilo me je na smrt strah, da se mi steklenica izmuzne iz rok. To bi bila nesreča vseh nesreč. Svetovna katastrofa. Tretja svetovna vojna.

Oblizoval sem si ustnice v nestrpnem pričakovanju.

Omamno je dišalo, prisežem.

Cel breg šmarnic je v primerjavi s tistim, kar je prihajalo iz steklenice, en navaden kup govna.

Počasi sem se z ustnicami dotaknil roba. Škrebljanje dežja se je kar naenkrat slišalo kot najslajša pesem, recimo tista Slakova V dolini tihi.

Še malo…..samo še malo jo nagnem flaško ljubljeno…

Pot mi je tekel po čelu tako sem se matral. Roka me je bolela kot hudič, cuzal sem in cuzal, toda v flaši ni bilo drugega kot zrak in malo nagravžne usedline, ki je komaj kaj dišala po šnopcu.

Flaša mi je zdrsnila na tla, niti razbila se ni, jaz pa sem padel na komolce, z vso težo, da je zoprno zahreščalo, potem pa sem zajokal kot otrok. Tulil sem na ves glas, tako blizu sem bil raju, a mi je nekdo zaprl vrata tik pred nosom.

»Ubil ga bom, kdor mi je to storil«, sem ječal in smrkal.

Dosti pozneje so mi povedali, da sem imel srečo. Zdi se mi, da čez kakšen teden, ko so me našli blodečega po daljnih svetovih prividov s tisočerimi steklenicami opojne Baćke travarice v razbeljeni in izsušeni glavi.

»Stari Justa je na skednju po pomoti pustil  steklenico z podganjim strupom, ki ga je namočil v žganje,« so mi rekli.

»Še dobro, da nisem crknil,« sem odvrnil brezbrižno in pomežiknil Karmen, ki se je z obilnimi joški naslanjala na pult.

29. junij

V vsaki, še tako slabi strani, se najde kaj dobrega. Že dva dneva se namreč ne premaknem z Brda. Ministri pričenjajo z delom ob desetih. Do takrat moram preštudirati dokumentacijo, ki me že pripravljena čaka na mizi, ko vstopim na galerijo.

Majhno klubsko mizico si deliva z Wolfgangom Tekookom iz Nemčije. Izjemno simpatičen novinar osrednjega radia iz Franfurta. Slovenijo pozna kot lasten žep. Z večino politiki je na ti in ko se zapleteva v klepet o aferi s policijskim čolnom,  z grozo ugotovim, da je seznanjen s podrobnostmi, o katerih se meni niti ne sanja.

»Draga moja,« mi reče med smehom, »zmeraj moraš izbrskati kakšne osebne slabosti aktualnih politikov. Recimo s katero kdo izmed njih skače čez plot, kdo izmed njih ima bančne račune v Luxemburgu, nenazadnje sem zadovoljen tudi s podatki, kdo je pederin kdo rad swinga. Evropa je še zmeraj pod vplivom tradicionalnih vrednot in nihče se noče preveč izpostavljati. Pa ti potem zato marsikaj zaupajo, ko jim daš vedeti, da poznaš njihove male skrivnosti.«

»Beži, beži, med slovenskimi politiki ni gejev!« rečem odločno.

O raziskovalnih novinarjih sem imela drugačno mnenje.

Vendar mi Wofgang niti ne potrdi, niti ne zanika.

Objame me okoli ramen in me odpelje v pritličje, kjer se je dalo dobiti omamno kavo, pravzaprav kapučino.

»Ali imaš tudi ti kakšno šibko točko?« mi reče čez čas, nekako mimogrede.

Nehote sem zardela. Kot paradižnik. Prekleta zadrega, zmeraj me postavi pred zid z izdajalsko rdečico, katere se ne morem znebiti.

Zaškrtala sem z zobmi. Počasi sem dvignila pogled in najine oči so se ujele: njegove nagajive, prodorne in polne zlatih iskric, moje negotove, preplašene, obotavljive.

»Nimam šibkih točk,« zajecljam. A se mi potem uspe prisrčno nasmehniti, kar Wolfganga za trenutek zbega.

»Mogoče imaš rada moške, ki spijo v nogavicah?« nenadoma zine.

Presenečeno obstanem. Skodelico s kapučinom položim nazaj na mizo in se, medtem ko grbančim nos, zazrem vanj.

»Od kod ti ta ideja?« rečem presenečeno.

Wolfgang se prične gromko smejati.

Ali je temu moškemu cel svet ena sama zabava?!

»V redakciji smo imeli kolegico, ki je zapustila moža izključno zato, ker je hotel celo seksati v nogavicah, hehehe.«

»Bogseusmili. Jaz pa sem mislila, da je bila samo Anja tako trčena.«
Pridružim se njegovemu smehu in vsakič, ko sem prišla do sape, sem mu povedala delček zabavne zgodbe, ki je še leta po Anjini ločitvi krožila na radiu.

»Njen mož je bil manjše rasti, mogoče je meril kakšnih 165 cm. Nekoč sem ga videla v kopalkah, bilo je v Poreču, imeli smo teniški turnir vseslovenskih radijskih postaj. Crkavalisem od smeha…tiste kratke noge, črni čevlji, nogavice in zgoraj le kopalke. Bil je tako domišljavo poln samega sebe, da je še meni šel na živce. Anja je vedela za naše pobalinsko zgražanje, in potem so si dogodki sledili sami od sebe.«

»Ampak…to ni bilo lepo, da ste se norčevali…«
Za nekaj trenutkov mi je na obrazu ugasnil pobalinski smeh.

»Misliš tako?«

»Kaj pa, če ste s svojo norčavostjo sesuli globoko ljubezen, ki sta jo čutila drug do drugega?«

»Se hecaš?!«
»Nobeno trapasto hihitanje ne more uničiti prave ljubezni. Nobeno!«

Bila sem odločna in moj glas ni dovolil ugovarjanja.Wolfgang se je spet zasmejal.

»Nisem vedel, da znaš biti ostra kot britev, če ti kdo stopi na žulj…«
Povsem spontano sem se dotaknila njegove dlani in ga pogledala v oči:»Wolfi dragi, še sanja se ti ne, kakšne coprnice smo lahko Slovenke!«

V tistem trenutku je zadonel gong, vrniti sva se morala v konferenčno dvorano.

»Andreja samo za hip počakaj. Ali ti poznaš Roberta G. iz ministrstva za kmetijstvo?«

Nagrbančila sem nos in se popraskala za ušesom.

»Bila sva sošolca na fakulteti. Zakaj te to zanima?«
Wolfgang je skomignil z rameni, in se z naglimi koraki napotil do svoje kabine.

»Potem ti kasneje!« je pridušeno zaklical in mi teatralno pomahal z roko. 

29. junij- malo kasneje 

Zadnjič je Wanda pregledovala imenik v mojem telefonu.

»Pa saj ti nisi normalna! Sama moška imena!« vzklikne zgroženo.

Ravno sem pisala recenzijo o knjigi Kocka je padla, Jamesa Pattersona in sem bila z mislimi sredi zločinov na ameriških avtocestah.

Za trenutek sem se obrnila stran od računalnika.

Bila sem v pretegnjeni trenirki, nenaličena, skuštrana in sitna. »Kaj morem zato, če so ženske pri nas še zmeraj v podrejenem položaju,«ji odgovorim strpno, čeprav me je razganjalo od pritajene jeze.

Pa kaj si dovoli, da brska po mojem telefonu. Tega še Najdražji nikoli ne počne.

»Ne razumem…kaj misliš s tem, da ste podrejene?« nadaljuje med klikanjem po tipkovnici.Ni se mi ljubilo razlagati.

»V glavnem je imenik službene narave. Le komaj kakšna telefonska številka je zasebna,« odgovorim počasi, a tečno.

»Ne razumem. Poznaš na tisoče moških, a praviš, da še nikoli nisi imela nobenega ljubimca. Kako ti naj verjamem?«

»Wanda, sedaj pa že streljaš neumnosti. Kakšen ljubimec neki?! Saj si ga ne morem privoščiti, kršenduš. V službi sem po dvanajst ur na dan, najdražji je nenehno na kakšni službeni poti, kdo pa bi bil potem pri Niki in Nejcu? Varuška?!«

»Saj se ni potrebno razburjati, tepka. Samo zanimalo me je, nič drugega.«
Wanda je povesila nos in se umaknila vase. Obrnila sem se proti ekranu, da ne bi opazila, kako mi je šla na živce.

Vedno bolj.

Včasih me je že zamikalo, da bi jo vprašala, kdaj misli odriniti nazaj v Nemčijo, a sem se zadnji trenutek ugriznila v jezik. Škoda, da Najdražjega ni bilo doma, drugače bi si onadva že zdavnaj skočila v lase. On je ljubil mir in zasebnost, Wanda pa je imela to grdo navado, da se je povsem iznenada prikazala na vratih s kakšnim trapastim vprašanjem.

»Peni za tvoje misli!« nenadoma zaslišim za svojim hrbtom.

Diktafon, ki sem ga držala v roki, bi mi skoraj padel na tla.

»Nemogoč si s tem strašenjem ubogih utrujenih žensk,« rečem med smehom in se zazrem v Wolfanga.

Bil je bled in njegove oči so nervozno mežikale v močni neonski svetlobi, ki se je prelivala z odsevom tisočerih drobnih žarnic, nameščenih na osrednjem lestencu.

»Zmatran sem kot pes,« je dejal naveličano.

»Najraje bi šel v hotelsko sobo in zaspal kot ubit.«

»Srečnež. Napisati moram še novico za jutranja poročila. Doma me čaka prijateljica, ki bo spet godrnjala, če bom pozna,« mu odgovorim in se za trenutek naslonim na okensko polico.

»Prijateljica? Jezus! Mar nisi poročena..si…mogoče….?!«

»Hehehe, nisem. Wanda je na obisku. Že drugi teden. Pa ne vem, kako se je naj znebim,« odgovorim šele čez čas, kajti za sosednjo klubsko mizo so se ugnezdili kolegi z avstrijskega ORF-ja. Pomahala sem jim, na videz smo se poznali še iz Beograda, Prištine in Rima.

»Greš z menoj, lačen sem,« me pocuka za rokav Wolfgang.

»Mar ni že pozno za kaj takega?« se začudim, kajti ura se je nevarno bližala deveti.

»Ne bodi malenkostna!« se zareži in me prime za komolec ter potegne za seboj.

»Kje v Kranju lahko pojem kaj domačega, slovenskega?« mi zakliče čez ramo, medtem ko se prebijava do avtomobilov. Mimo naju je zapeljala volva z ministrom Gregorjem Koširjem. Pomahal mi je z roko, takoj za njim pa se je iz polteme izluščilo vozilo z nemško delegacijo.

»Zakaj si hotel dobiti Roberta G. iz Kmetijskega ministrstva?« pobaram Wolfganga, medtem ko sva Pri Ančkičakala, da nama prinesejo ajdove štruklje.

»Hm, no, ja…nekje sem ujel, da on lobira v vašem parlamentu za gensko spremenjeno koruzo. Pa mu želim postaviti nekaj vprašanj,« je nekam megleno odgovoril.

»Saj evropski parlament še zmeraj ni sprejel nobenega zakona, ki bi gensko spremenjeni hrani odprl vrata,« nadaljujem, ne da bi pokazala, da sem opazila, da se o tej temi z menoj noče pogovarjati.

»Andreja, ti si tepka. Polovico tistih, ki bodo jeseni glasovali, je že podkupljenih. Ostali to še bodo. Če ne danes, pa jutri. Ne bodi tako naivna. V tem poslu se obračajo milijarde.«
»Ko smo pred kakšnim mesecem v studio gostili okoljskega ministra, nam je dal jasno vedeti, da se bo Slovenija še naprej zavzemala za čimbolj naravno pridelavo hrane. Misliš, da nam je metal pesek v oči in se bo potem, ko bo potrebno, tudi naša vlada posrala v hlače?«

Dvignila sem pogled in najine oči so se nenadoma ujele. Oba sva bila na smrt utrujena, toda vseeno sva uživala drug ob drugem.  Čeprav sem ga poznala komaj nekaj dni, se mi je zdelo, da sva že stara znanca. Dobra znanca. Frenda. 
Nazdravila sva z vinom, ki se je zlato rumeno bleščal v kozarcih, dišal pa je prezrelih agrumih in zažganem hrastu.  V ustih se je požirek zmehčal in nehote sem se nasmehnila.

»To bi morala večkrat početi,« je dejal Wolfgang.

Začudeno sem ga pogledala.

»Ko se nasmeješ, si dvajset let mlajša. In zelo lepa.«
»Norec zmešani!«

»Prepričan sem, da enako razmišlja tudi moški, ki te že lep čas opazuje..«je odločno nadaljeval Wolfgang.

Radovedno sem se pričela ozirati okoli sebe in nenadoma sem zagledala Damjana. Sedel je malo stran, z še tremi moškimi, nečemu so se polglasno smejali, le on je radovedno buljil vame in v njegovih očeh je bilo zapisanih na tisoče vprašanj.  

V tistem trenutku sem ravnala kot vsaka ženska, ki po tihem razmišlja o sladkem maščevanju.

Wolfgangu sem namenila enega najbolj zapeljivih pogledov, se naslonila na mizo,  vendar le toliko, da je bila roka, ki je držala kozarec, še zmeraj svobodna.

Wolfgang je opazil mojo igro, saj ni bil neumen, hvala bogu.

»Bivši ljubimec?« reče zadržano.

»Ah, kje pa. Poročen je z mojo sestrično, pa še policist za povrhu. Misli, da mora imeti vse člane naše družine pod kontrolo.«

»A tako…«
Wolfgangu se je vidno oddahnilo. Z užitkom je planil na štruklje, ki so v tistem hipu pridišali na mizo. Storila sem enako in še dolgo potem sem se čudila, zakaj, za vraga, so mi nenadoma teknili kot še nikoli poprej.

Nekje v ozadju je nekdo igral na sintisajzer.

Everything I Do I’ll Do It For You, Brayn Adams.

»Škoda, da nihče ne pleše,« je zašepetal Wolfgang čez mizo.

Požrla sem cmok, ki se mi je zataknil v grlu.

Ko sem pomislila, na njegove roke, ki bi me objele okoli pasu in ramo, kamor bi naslonila utrujeno glavo, me je zabolelo pri srcu. Za ščepec topline in drobec nežnosti bi bila  ob 21.47 uri pripravljena izdati svoja trdna načela.

Sklonila sem se nad krožnik in upala, da ne bo nihče opazil, kako so se mi tresle roke.  

. 

Priznam.
Včasih sem lahko neznosno tečna, sitna in vem, da bi me v takih trenutkih marsikdo najraje zagrabil in vrgel skozi okno.
Žal si ne morem pomagati.
Bila sem pri zdravniku, da bi mi predpisal racnije, toda ob mojem akutnem primeru, je le zmajal z glavo in mi žalostno razložil, da bi bila za moje težave najbolj pravšnja le kakšna leskova palica.
Pisala bi tudi mojemu predsedniku, toda bojim se, da bi mi, namesto zdravilnega nasveta, raje poslal kakšnega od svojih seksi svetovalcev, potem pa bi imela hudiča!
Imelo me je, da bi se obrnila na Medija, ki se pogovarja z blodečemi dušami v Onostranstvu. Če bi mi recimo priklical pokojnega igralca Staneta Severja, bi mu bila zelo hvaležna.

Zdi se mi, da bi me edino ta razumel.
Pa so mi odsvetovali.
Menda mediji poberejo preveč denarja, zato, da bi vzela kredit, mi pa ni.
Na Ministrstvo za zunanje zadeve sem že nameravala pobarati, da mi dajo domači naslov ameriškega predsednika. Zdelo se mi je, da bi me on, ki tako pogosto govori »God bless you Amerrica«, razumel.
Moj najljubši in najdražji se je moje ideje silno ustrašil.
»Ti si nora!« mi je dejal razburjeno.
»Samo piskni in te bodo obtožili terorizma!« je začel šepetati in se ozirati po sobi. Nikoli se ne ve, kdaj bi kakšen Tom Cruise ali Pierce Brosnan sredi drzne akcije namestila prisluškovalne naprave tudi pod mojo zakonsko posteljo.
Aha, tega pa še nisem povedala, kaj me pravzaprav muči.
Malo mi je nerodno, ampak….
Zadnjič sva bila z Najdražjim povabljena k Tonetu na večerjo. Poznamo se že vrsto let, vendar smo se zadnje čase bolj malo videvali, ker je bil daljše obdobje na »gospodarski misiji« v Parizu.
Da je Francija na njen pustila izjemno globok vtis, je dokazoval že predal za pošto, kjer je bilo v francoščini izpisano navodilo, kam mora poštar spustiti pismo.
Tudi objel me je po francosko, le poljubiti se mu nisem pustila. Malo zato ne, ker je moj soprog stal tik za menoj, malo pa zato, ker si Tone verjetno že cel dan ni umil zob.
Medtem ko smo veselo čebljali na verandi, se je njegova žena Pepca s svojo hčerko pogovarjala le francosko.
»Oprosti, saj vem, da ne razumeš vsega, kar rečem,« se je nato opravičujoče obrnila k meni.
»Za večerjo bomo imeli foie gras, quiche in creme brulee,« je svečano oznanil gostitelj, ko mi je galantno odmaknil stol.
Ko sem prinešeno poskusila, se mi je zdelo, da juha močno diši po blitvi in tisto, kar naj bi bila gos, je bilo nenavadno podobno piščancu.
Po tem obisku mi je nevarno narasel krvni tlak, dobila sem izpuščaje, ki so močno spominjali na ošpice in alergijo hkrati.
Vsakič, ko odprem televizijo in vidim, da se kakšen Francelj ali Polde obnašata kot da ju je sram slovenskih korenin, začnem nespodobno preklinjati.
Sveta jeza me popade tudi tedaj, ko reče naš mulc, da se ima »ful kul dobr«.
Prijateljice me sicer mirijo in mi svetujejo, naj si dobim ljubimca.
Menda bi to pomagalo.
Moj Najdražji sicer za tovrstne nasvete ne ve, upa pa, da me bo čimprej minilo.
Že zaradi praktičnih razlogov.
Ne more kar naprej paziti name v bojazni, da res zakuham kakšen mednarodni škandal.

v nočeh,

ko zvezde se prižgo,

poglej v nebo….

vidiš grad iz sanj?

in tam na oknu je nekdo,

ki maha ti….

morda v slovo?

kdo ve….

le grad iz sanj

izgine v dan

kot da ga nikoli ni bilo….

in sreča pade ti na tla

ujeti se je več ne da….

morda….

morda čez tisoč let,

bo grad iz sanj

prižgal luči,

da prideš vanj-

domov.

Pravili so mi,

da Jaga baba odnaša

sitne otroke v svoj brlog,

kjer jih priveže

za kljuko na vratih

in jih pusti stradati.

Ampak meni to ni bilo mar,

saj sem bila pridna in ubogljiva.

Le nikogar ni bilo,

ko sem prosila za malo ljubezni,

zato bi bila

tudi z Jago babo zadovoljna.

Potem je prišel on,

saj veste kdo.

Imel je črne lase,

modre oči

in bil je visok točno 187, 5 cm.

Ko sem kričala

in moledovala za ljubezen,

je bral časopis

ali pa odšel na pivo.

Čakala sem pol življenja,

da si prišel ti.

Še sama ne vem,

od kod si se vzel.

Imel si velika ušesa,

bil si plešast,

nosil si očala

z močno dioptrijo.

In ko si mi poklonil svoje srce,

si se nerodno spotaknil

in se komaj ujel za vejo bližnjega grma.

Toda potem je bilo lepo.

Vzel si me v naročje sanj

in svet okoli naju je v trenutku postal drugačen.

Nekoč sem te videla na kolenih.

Iščem ključ,

si rekel

in se nasmehnil.

Grad, ki sva ga zgradila na oblakih

odtlej propada,

ker ni nikogar,

da bi prezračil sobane.

Včeraj te ni bilo.

Malo predolgo.

Slučajno sem se ozrla

skozi okno bifeja

zraven balinišča.

Sedel si s prijatelji

in pil pivo.

OK.

Tudi prav.

Grem pogledat, če se

Jaga baba še skriva pod posteljo.

Ostala mi je samo še ona.

/letnica nastanka: 1983, ponovno najdeno- danes zjutraj. Opis občutja ob najdbi: smejoče in dobrohotno/