ZARECENO

       

 

                                         2009

 

 

 

Sobota 6. junij 2009

 

galerija Muzeja Železniki, Na Plavžu

Železniki

 

 

Vabimo k sodelovanju vse domače in tuje literarne ustvarjalce, ki bi se želeli predstaviti, ne glede na to, v katerem jeziku pišejo in kaj pišejo.

 

PROGRAM

 

15.30                Začetek zbiranja udeležencev literarnega maratona

 

16.00                Začetek literarnega maratona MAVRICA NEBA 2009

 

                         Predstavitev revije OtočjeO (www.otocje.si)

                        

                         Delavnica izdelave dražgoških kruhkov (TD Dražgoše)

 

18.30                Finalisti literarnega natečaja v OŠ Železniki

 

19.00                Večerja

 

20.00                Nadaljevanje literarnega maratona

 

24.00                Zaključek

 

 

Večer bo popestrila glasbena skupina Lusier, ki svoj navdih črpa pri skupini Aletheia.

BRALNI KOTIČEK

 

Na literarnem maratonu bo postavljena stojnica, na kateri bo možno razstaviti knjige, jih izmenjevati in tudi prodajati.

Zategadelj, prinesite s sabo svoje knjige in delite z nami vsemi še več svojega ustvarjalnega duha.

 

 

PRIJAVE

 

Prijavo pošljete po elektronski pošti na naslov tomaz.sturm@gmail.com, ali pa Tomaž Šturm, Ojstri Vrh 2, 4228 Železniki.

 

Za informacije pokličite:  041 521 456, Tomaž.

 

* Udeležba na maratonu ne bo honorirana. Organizatorji bomo poskrbeli, da udeleženci maratona ne bomo žejni in lačni J.

 

 

Sponzorji prireditve:

 

Občina Železniki

 

Javni sklad za ljubiteljske in kulturne dejavnosti

 

 

 

 

NORDIJSKI  CENTER  ŽIRI – državni panožni center za osnovnošolsko mladino

Vas vabi na

DAN ODPRTIH VRAT

v soboto, 30. maja 2009

V Račevo pri Žireh.

 

 

GOSTJE:

 

Občina Žiri: župan BOJAN STARMAN

Ministrstvo za šolstvo in šport: ALENKA KOVŠCA, državna sekretarka   

Fundacija za šport:: ZMAGO JELINČIČ-PLEMENITI- član sveta fundacije

                                JARO KALAN, direktor Smučarska zveza Slovenije

                                dr. FRANCI PETEK,  športni direktor za skoke in nordijsko kombinacijo

 

OKVIRNI PROGRAM:

10.00 h    sprejem gostov: skoki na 8, 15 in 26 m skakalnicah, tudi trening na tleh (imitacija ipd.)

10.15 h   ogled objekta in seznanitev s projektom

11.00 h    nekaj besed izbranih gostov

11.15 h    druženje

 

 

Podrobnejše informacije:

Andraž Kopač – predsednik :  041 704 221

Marjan Šinkovec – član UO  :  041 875 168

 

Zoran Zupančič − glavni trener  :  031 302 353

Jernej Kumer – trener:                  031 302 407

Miro Pivk − trener :                        040 634 660

 

 

 

 

 

ponedeljek 16.02.2009, 10:07

Plečnikove tržnice niso več kulturni spomenik

 

 

 

Spoštovani,

V zadnjih treh letih kar sem izdala drugo knjigo v samozaložbi, se domala na vsakem koraku srečujem z odklonilnim odnosom pri tistih, na katere se obrnem zaradi predstavitve (literarna ura ali večer) ali zaradi morebitnega nakupa knjig.

Po navadi, če le vztrajam, mi poreko, da v samozaložbi itak ne izide »nič kvalitetnega.«

In da v tem dejstvu potem tudi tiči razlog, da se s samozaložniki že na splošno nočejo pogovarjati.

Pa to, da so samozaložniška knjižna dela res en sam »podn«, res drži?

Zato se /pogosto/ sprašujem: kdo sploh je lahko porok, da bodo knjige, ki pa so jih izdale t. i. »znane založbe« lahko segale v sam vrh slovenske najkvalitetnejše literature?

Mar smo tudi pri knjigah padli tako globoko, da vrednost le-teh sodimo po nekih zunanjih znakih, nenazadnje tudi po tem, v »kakšnem okolju so se rodile«?

Ni bilo že od pradavnih časov v navadi, da se je knjigo najprej vzelo v roke in jo šele potem popredalčkalo?

Zato /tokrat/ sprašujem vas:
kako naj nek neznan pisatelj, ki nima nobenih zvez in poznanstev sploh lahko pride v ožji krog tistih, ki pa imajo možnost, da t. i. že uveljavljene založbe poskrbijo za njegovo pisanje?

Kako se znajti na izjemno majhnem prostoru slovenskega trga, če nihče noče vedeti zate in če nimaš možnosti, da bi tvoje pisanje prebirali uredniki?

Moje samozaložništvo se je rodilo iz notranje potrebe.
Ko mi je pred tremi leti zbolel sin in so mi v drugi polovici leta zdravniki zagotovili, da bo še vse dobro, sem na vsak način želela to najlepšo novico zakričati na ves glas.
S polnimi pljuči.
In to tako, da veselje ob slišanem ne bi nikoli zamrlo.
Zgodbe za knjigo Pri hrastu na levo sem že imela pripravljene, ilustratorka Marjeta Cvetko je razumela mojo veliko željo in edina alternativa je bila, da za izid knjige /rokopis je pred tem več kot eno leto ležal pri nekem uredniku, a ga »ni imel časa« ni pogledati/poskrbim sama.
Rečeno-storjeno.
Na višino stroškov v tistem vznesenem trenutku nisem niti pomislila.
Ob izidu, ko sem knjigo držala v rokah, me je imelo, da bi se zjokala od sreče. Občutki so bili nepopisni. Kot bi se rodil otrok. Nekaj podobnega.
Knjiga je že kmalu po izidu postala Najboljša samozaložniška knjiga leta 2006 /JSKD/.

Žal tudi ta prestižni naziv knjigi ni pomagal v toliko, da bi se ta znebila manjvrednega kompleksa zaradi samozaložbe, ki so mi ga vsiljevali.

Vseeno pa je knjiga pri bralcih doživela zelo lep sprejem, prva naklada (600 izvodov) je hitro pošla, potrebno jo je bilo ponatisniti.
Napisala sem tudi novo zgodbo, tokrat pustolovsko. Dala sem ji naslov Pika na B.

Zdelo se mi je, da je uspeh knjige Pri hrastu na levo moral preseči samozaložniške predsodke, a kot že rečeno, sem se pošteno zmotila.
Spet sem /največkrat/ zaman trkala na vrata osnovnih šol pa tudi ljudskih (občinskih) knjižnic.

Sogovornike sem (največkrat) zaman pregovarjala tudi z dokazi o že zelo uspešno izvedenih literarnih urah, ki so mi jih nekatere osnovne šole in knjižnice, katere so si vzele čas za moje knjige, vseeno organizirale…

Minule tri dneve sem preživela v Novem mestu.
V tamkajšnji knjižnici Mirana Jarca in na osnovni šoli Bršljin. Upam si trditi, da so bili oboji s predstavitvijo mojih knjig zelo zadovoljni.

Na literarnem večeru v knjižnici Mirana Jarca pa je beseda povsem slučajno nanesla tudi na težave tistih, ki so se, podobno kot jaz, odločili, da svoje delo izdajo sami- v samozaložbi.

Obljubila sem, da bom o samozaložniških trnovih poteh končno spregovorila na glas.

V svoje pisanje verjamem in zaupam, da je vsaj tako dobro kot je napisal Denis Poniž v spremni besedi slednji.

Pred menoj pa je še zmeraj težka naloga, kako prepričati knjižničarje, ravnatelje, učitelje.
Kako in na kakšen način, ko pa svojo vrednost /taka kot sem/ lahko dokazujem le s knjigami?

 

Milena M.

 

 

MOJA DRAGA HČI

Bila sem naročena za ob treh. Točno ob treh. Niti sekunde prej, niti pozneje.

»Je to normalno?« je že miljontič vprašal Najdražji in me postrani pogledal.

Skomignila sme z rameni in krčevito stiskala torbico. Bila je svetlo modra, okrašena z nekakšnimi kamenčki, imela je tudi srebrno zaponko, luštna stvar, v Milanu sem spomladi dala zanjo okoli 346 evrov.

Ponovnega soočanja z dr. Frelihom sem se bala. Mogoče celo malo preveč, saj je bil v bistvu prijazen možak z malo predolgimi sivimi brki. A nič ne de. Zmeraj sem ga gledala v dlani, nikoli v obraz. Nekoč, zdi se mi, da je bilo to pri tretjem obisku, mi je prijazno namignil, da mu to ni všeč. Zadrhtela sem in postalo mi je še bolj nerodno, a kaj, ko si nisem mogla pomagati.

Enkrat samkrat sem se mu zazrla v oči, a se mi je zdelo kot da me bo z njimi prebodel po dolgem in počez. Potem sem odnehala. Ni bilo vredno. Pa tudi brki so se mi gnusili. Na njih se je zmeraj našla kakšna sled kosila.

»O čem se bosta pogovarjala danes?« je vprašal Najdražji, medtem ko je spretno sekal ovinke proti Horjulu.

 Molčala sem. Pojma nisem imela, kaj bo.

Verjetno mi bo, tako kot zmeraj, ukazal, naj se razkomotim, naj se usedem na stol, mogoče mi bo sestra Vanda prinesla skodelico čaka, kaj pa vem.

Včasih je tako prijazna, da mi polepša dan. Pridejo pa trenutki, ko me niti ne pogleda, ko vstopim. Ali pa na ves glas loputa z vrati.

Dr. Frelih ima ordinacijo v prvem nadstropju Železničarskega doma. Mimo vratarja, po stopnicah, nato zavijem na desno, druga vrata. Takoj zraven stranišča. Pot bi lahko prehodila z zaprtimi očmi. V čakalnici ni nikoli nobenega pacienta.
»Nočemo, da se srečujete med seboj,« mi je nekoč rekla sestra Vanda.

Imela je prav. Tisti, ki obiskujemo dr. Freliha smo nori. No, ni nujno, da povsem, zadošča, da smo vsaj malo nori. Tudi jaz sem. A ne od zmeraj. Znorela sem zaradi hčerke. Zaradi Sabine. V bistvu niti ne vem, kdaj se je začelo. Če se je sploh začelo, če ni bila norost že od nekdaj v meni. Najdražji sicer pravi, da sem sama kriva, ker se s tem otrokom preveč obremenjujem. Toda tako je kot je.

Brez dr. Freliha bi bila že zdavnaj na Polju. Že tako je dovolj hudo, da trikrat na dan pogoltnem po 2 tableti Nalexin forte. 550 mg.

Nekoč sem delala v Ljubljanski banki. Vodila sem kadrovski oddelek in bila sem srečna. Imela sem vse možnosti, da vpišem celo doktorat, a se je potem vse skupaj sfižilo in  ni bilo nič iz tega. Leta 2004 so me invalidsko upokojili. Po treh živčnih zlomih in enem poskusu samomora jim drugega ni kazalo.

»Lepo, da ste točni,« me je prijazno pohvalil dr. Frelih, ko sem vstopila v ordinacijo. Prikimala sem in mu vrnila nasmeh.

Potem sem se usedla v zeleni naslonjač in čakala, da njegove roke prenehajo urejati različne papirje, ki jih je imel raztresene po mizi. Ja, njegovi roki sta bili lepi, z dolgimi prsti in zaobljenimi nohti. Poznala sem ju kot star denar.

Tisto zgodbo o šolskem spisu, ki ga je napisala Sabina v tretjem razredu osnovne šole, sem povedala le dr. Frelihu. Nikomur drugemu.

Enkrat takrat, ko me je njena razredničarka poklicala v šolo, se mi je začel podirati svet.

Učiteljica Larisa, drobno in prijazno dekle, ki je komaj diplomirala na Pedagoški akademiji, mi je porinila čez mizo list papirja in rekla s tihim glasom:«Prosila bi vas, da tole preberete, gospa Bogatajeva. Potem pa se bova pogovorili, kako naprej.«

In sem brala.

Moja mama

Moji mami je ime Vanja. Je najbolj zabita mama, kar jih poznam. Vse naredi narobe. V službi veliko zasluži, a tudi veliko zapravi. Oblači se nemogoče. Ker se nikoli ne naliči, je tudi zelo grda. Če bi lahko, bi jo zamenjala za kakšno drugo mamo.

 

Prebrala sem prvič. Nato še stopetindvajsetič. Toda besede so ostale iste, niso hotele izginiti ali se kako premešati med seboj, da bi imela občutek, da sanjam.

Da ne berem prav.

»Mi lahko daste kozarec vode?« sem prosila s tihim glasom.

Učiteljica je brez besed odhitela do omare in mi prinesla steklenico Tihe.

Potem me je prijela za roko in mi jo stisnila.

»Tako mi je hudo za vas,« je dejala in po licu so ji spolzele solze.

Prikimala sem.

Potem sem za hip obsedela, zložila papir s Sabininim šolskim spisom na štiri dele in ga vtaknila v žep.

Razred sem zapustila brez besed. Tudi doma o tem šolskem spisu nisem nikoli spregovorila besedice.

Niti s Sabino.

Naredila sem se kot da nikoli ni bilo.

A Sabina je že nekako zaslutila, da vem. Kadar se ji je zdelo, da sem zatopljeno v kakšno delo, me je izpod čela opazovala. Prežala je na moje gibe, na to, kako sem se smejala, kako sem govorila s prijateljicami po telefonu in celo na to, kako sem objela Najdražjega, ko se je ob večerih vračal domov.

Dr. Frelih mi je dejal, da sem takrat storila veliko napako. O svojih čustvih, ki so me prevevala, bi morala spregovoriti na glas. Povedati Sabini, da je tisto, kar je napisala grdo. Podlo in da me je ranila v dno srca.

Žal tega nisem storila. Kaj morem, Sabino sem ljubila z vsem srcem, nenazadnje je bila moja najmlajša.

Tretja po vrsti.

Bila je zelo lepa, dolgi svetli lasje so ji padali do sredine hrbta in z očmi je znala bliskati že takrat, ko je bila v vrtcu. Po navadi so jo vsi ubogali in celo fantje so ji dovolili, da je bila ona poveljnik, ko so se igrali vojake. Pri treh letih je znala brati in pisati in pri petih letih je nastopila na samostojnem violinskem koncertu. Bila je izjemno nadarjena. Pravi biser. Človek jo je moral imeti rad.

Tisto zgodbo s preluknjanimi gumami, bi najraje zamolčala. A je tako naneslo, da sem jo vseeno izjecljala.
Dr. Frelih me je nepremično gledal v obraz in nehote sem zardela.

»Pa ne, da misli, da sem se zlagala?!« me je prešinilo.

Res se nisem. Niti besedice. Šlo je zato, da je bila ravnateljica Mednarodne gimnazije v Ljubljani proti, da bi Sabina preskočila drugi in tretji letnik.

»Res ima dijakinja visok IQ, a njena čustvena inteligenca je totalno na psu,« nama je odkrito in zelo naravnost povedala, ko sva se z Najdražjim pod nujno morala oglasiti pri njej.

Seveda se mi je oddahnilo. Nič kaj mi ni bilo všeč, ker se je to, da je Sabina pričela vse okoli sebe imeti za manjvredne, za debile, kretene in bedake, dogajalo vedno pogosteje.

Prenehala je obiskovati celo babico, s katero sta se vrsto let izvrstno razumeli. Mogoče tudi zato, ker ji je dajala potuho. In to tudi za hrbtom svojega sina.

Pri petnajstih je Sabina postala najmlajša zmagovalka Milijonarja. Prejela je 15.000 evrov in o tem, kam je vtaknila denar, je ni smel nihče niti vprašati. Nekaj časa je visela fotografija, na kateri je bila skupaj z Jonasom v njeni sobi, a jo je nekoč, v hipni jezi, strgala s stene in vrgla v peč.

»Vprašaj jo, kaj je spet narobe,« sem silila v moža, ki je ležal na kavču in bral Mladino.

A se je naredil kot da me ni slišal.

»Pusti jo, naj dela kar hoče. Dovolj je pametna,« mi je odvrnil čez čas.

Potem smo izvedeli, da je ravnateljici nekdo preluknjal gume. Prerezal ji je tudi cevko po kateri je teklo zavorno olje. Fotografija zmečkanega avtomobila, ki se je zaletel v kamniti zid pred gimnazijo, je bila več kot zgovorna. Takrat sem vzela dvojno dozo zdravil, a ni pomagalo. Vso noč me je tlačila mora in zjutraj sem se komaj odvlekla v službo.

Nekoč sem prebrala, da sta inteligenca in norost zelo blizu skupaj. Ta misel me je začela preganjati. Pričela sem se bati lastnega otroka.

Dr Frelihu sem povedala, da smo, če izvzamem Sabino, povsem normalna družina. Dvojčka Peter in Pavel sta normalna. Normalno prideta k meni, me objameta, rečeta, da me imata rada, normalno sta si našla dekleti, normalno doštudirala in sedaj eden dela podiplomca v Ameriki, drugi pa se normalno potepa po Novi Zelandiji.

Sabina ni nikoli iskala bližine. Ne moje, ne moževe.
Če jo je kdo hotel objeti, je rekla bljak, in pri tem se ji je obraz razpotegnil v ostudno masko. V četrtem letniku gimnazije si je našla prijateljico, prijetno dekle iz Mojstrane. Naneslo je tako, da je bil Najdražji nekoč zraven, ko se je Sabina spravila nanjo. Zmerjala jo je z drekom in gnojnico, a tisto dekle je vse izbruhe mirno prenašalo. Pojma nimam zakaj, a kljub temu, da jo je na vsakem koraku poniževala, sta bili nenehno skupaj. Kot rit in srajca.

Sabina je imela navado reči:«Vsi Gorenjci so zabiti kot kante za smeti. Samo poglejte kakšen je ta gnoj iz Mojstrane.«

Pogledali smo stran, rekli pa nismo nič.

»Kdaj se je Sabina odselila od doma?« je vprašal dr. Frelih.

Ni mi bilo treba dolgo razmišljati.

»To se je zgodilo takrat, ko je babica umrla in smo prodali njeno hišo. Že po pogrebu je Sabina odločno povedala, da jo bomo morali izplačati, ker želi biti samostojna. Živeti na svojem. Nič več doma. Z možem sva bila zelo prizadeta. Mislila sva, da bova z denarjem preuredila stanovanje in pomagala sinu, ki je študiral v Ameriki. Pa ni bilo nič iz tega. Mož je celo vzel kredit, da je lahko dal Sabini toliko denarja kot ga je zahtevala.«

»A se po tistem ni več vračala domov?«
Nekaj časa sem bila tiho. Nisem vedela, naj mu povem ali ne.

»15. aprila 2008 smo dobili iz odvetniške pisarne Ludovito & son pismo, v katerem nam sporočajo, da se želi Sabina odpovedati nama z Najdražjim. Tako sva s tistim dnem, po 25. členu zakona o Družinskih razmerij, izgubila hčer. Povsem legalno in po predpisih.«

»Ste kaj podobnega pričakovali?«

»Nisem. Bila sme povsem v šoku. Proti jutru, ko nisem mogla spati, sem si prerezala žile.«

Dr. Frelih se je naslonil na stolu. Potem je vzel kuli in beležko in nekaj na hitrico načečkal.

Nato je nervozno planil pokonci in se s hitrimi koraki nameril proti oknu. Ves čas mi je obračal hrbet, tako da nisem mogla slediti njegovim rokam.

Iz torbice sem potegnila papirnate robčke in si z enim obrisala očala. Mogoče je dr. Frelih upal, da se bom zjokala ali kaj podobnega. Ampak se nisem mogla. Verjetno ne zaradi zdravil, ali pa zato ne, ker je bila moja duša že povsem prazna. Niti plevela ne bi več našel v njej.

»Imate kakšno razlago, zakaj se vam je hči odtujila?«

Začudeno sem ga pogledala.

»Oprostite, ampak….saj vendar zato prihajam k vam, da mi boste vi povedali.«

Gledala sem ga z široko odprtimi očmi in nič mi ni bilo jasno.

V zadregi si je segel v lase.

»Pozabite. Bil je le trenutek preblisk.«

Vse bi dala, da bi se obrnil stran, kajti strašno sem si želela vzeti še eno tableto. Samo eno. Pa se ni hotel. Kar buljil je vame in čakal, kaj bom spregovorila. Počasi sem zaprla oči in potem sem mu pričela pripovedovati tisto zgodbo, ki so jo že vsi poznali.

»Saj veste, katero, mar ne, gospod doktor?«

Dr. Frelih je utrujeno prikimal. Res je poznal tisto zgodbo o Sabini. Ko bi morala postati najmlajša asistentka na univerzi. Pa se to ni zgodilo. Ker je Sabina v Tv Dnevniku na glas povedala, da je minister za visoko šolstvo ena navadna pizda. Kreten. Debil.

Potem so suspendirali tudi voditelja TV dnevnika, ker jo je povabil kot gostjo.

Drobno sem se nasmehnila. Kljub vsemu je bila še zmeraj moja hči in kljub vsemu sem jo še zmeraj ljubila.

 

 

 

5. februarja bo v oddaji POMAGAJMO  SI moč videti prispevek o podružnični osnovni šoli v Zavratcu.

To je ena tistih šol, kjer se je, vsaj kar se tiče odnosov med učitelji in učenci /pa tudi med učenci samimi/, čas ustavil. Toliko lepih trenutkov kot sem jih preživela med njimi, ob vsej spontanosti in prisrčnosti, neposrednosti in prijazni odkritosti, jih nisem še nikjer.

Na šoli- na sprednji strani- se še zmeraj vidi napis Glasujmo za Rusijo in Ameriko, naši zaveznici, mislim, da imajo te parole že dolgo brado- kar pomeni, da se v šolo ni vlagalo kakšnega posebnega denarja.

Pa to ni tisto, kar je moteče.
Moteče je to, da v šoli nimajo knjižnice. Obstaja ena vegasta omara z nekaj sto let (+ - ) starimi otroškimi knjigami, že stokrat prežvečenimi, to pa je tudi vse.

Verjamem (pa tudi upam), da ima marsikdo med vami doma knjige za otroke, ki jih ne potrebuje več, pa jih zato prekladate sem in tja, ali celo (bognedaj) razmišljate, da bi jih oddali na Dinos.

Zelo lepo, lepo vas prosim, da te knjige (pa tudi kakšne leksikone, pa poljudne, pa potopise..itd) darujete šoli v Zavratcu. Pojma nimate, kako bodo vaše prijazne geste veseli otroci, ki so- to sem videla na lastne oči- pravi požiralci knjig.

Če bi se tako odločili, mi napišite mail, / zareceno@gmail.com/ pa se dogovorimo, kako bi jih šoli dostavili.

 

 

 

 

 

 

 

Danes je bilo v službi ubitačno. Žal mi je, ampak ne najdem druge, bolj primerne besede.

Vse mi je šlo narobe.

Najprej zjutraj. Zaležala sem. Sanja se mi ne, kdaj sem zbila uro na tla, ki je potem, seveda, prenehala zvoniti. Nato sem morala očistiti avto, ki ga je pred blokom zamedlo. Sosed Primož se mi je prizanesljivo hahljal, ko je šel mimo:«Kako kaj punca? A gre?«

Najraje bi ga sunila v rit, a nisem imela časa.

Če se poštena, moram priznati, da bi do zadružnega doma, kjer delam na Krajevni skupnosti, lahko pešačila. Nič mi ne bi škodilo, saj že itak premalo skrbim za rekreacijo. Zadnjič, ko mi je zdravnik meril krvni tlak, je zmajal z glavo in rekel:«Polona, tako ne bo šlo več naprej. Gibanje, gibanje, tega vam manjka!«

Sklonila sem glavo, kaj bi pa lahko rekla?!

Nič.

Lani, točneje 15. marca 2008, sem kupila novega Cliota. Črne barve, z vso opremo, radiem in zimskimi gumami za povrhu. Cena je bila idealna: komaj 9.450 evrov. Vsi so mi avto zavidali, celo predsednik KS, ki sicer vozi  mazdinega enoprostorca, mi je prijazno pokimal, ko sva se prvič srečala na parkirišču.

»Ženski, ki sedi v dobrem avtu, se dvigne rejting,» so bile njegove besede, ki so se mi vtisnile v spomin in v srce. Vem, da sem zardela tja do ušes, tako sem bila počaščena.

Bilo je logično, da tudi danes, ko sneži kot bi se tistim tam zgoraj zmešalo, grem v službo z avtom. Brez debate!

Že ob sedmih smo imeli sestanek. Prišel so tudi župan občine, gospod Platiša, direktor edine izvozno naravnane fabrike v kraju, Peter Plahuta in kaplan Beravz.

Sanjalo se mi ni, zakaj so tudi njega vabili, ampak, če je bil že tam, sem tudi njemu skuhala kavo. Niti vprašala ga nisem, če jo pije, postavila sem mu jo na mizo tako kot vsem ostalim, potem pa sem jim ponudila še piškote, ki sem jih sicer spekla za Bredo, s sosednje Gorenjske banke, ampak….bo že počakala, kdo pa je računal, da nas bo predsednik že zarana zbobnal skupaj!

»Polona, ne obiraj se preveč, sedi in si zapisuj vse, kar bomo sklenili,« je zarentačil Lojze, ki je sicer tudi moj svak, drugače pa je, kot sem že rekla, predsednik KS. Pa ne bi o tej sorodstveni zvezi razpredala na dolgo in široko, v glavnem, gre mi na kurac, pa naj se sliši še tako svinjsko.

»Spoštovani,« je začel župan Platiša.

»Kot veste, je letos na vrsti vaša KS, da izberete častnega občana občine. Prepričan sem, da bo naloga lahka, saj imate v kraju veliko pomembnih mož, ki si zaslužijo ta naziv. Le najti moramo takega, ki bo ustrezal tudi ostalim občanom, da ne bomo potem dobivali na občino različne pritožbe zoper našo odločitev. Včeraj sem si napisal nekaj imen na svoj seznam, pa dovolite, da vam ga preberem: Ivan Lovec, pesnik, izdal je že štiri pesniške zbirke, Lovro Seljak, napreden kmet, ki je prvi pričel uvajati perma kulturo, Sebastjan Malovrh, upokojeni zdravnik, ki je zdravil že več generacij iz naših krajev…..«

»Župan, saj lahko kar nehate. To ne gre. Ni pravično. Našteli ste samo tiste, ki jih je nosila po rokah že jugoslovansko usmerjena oblast,« se je razburil moj predsednik.

»Malovrh nima nikakršnih zaslug za naše zdravje, porkaduš. Nekoč, ko mi je v fabriki mašina odtrgala prst, je pijan ležal za mizo in ko si je blagovolil dvigniti glavo, je samo zamahnil z roko in zamomljal, da bi si obliž pa že sam lahko dal čez rano. Ne, odločno sem proti temu predlogu!«

Kaplan je odložil skodelico s kavo, ki jo je do tistega trenutka držal v roki in s svojim mirnim glasom posegel vmes:«Lani je na škofijo napisal ogorčeno pismo, da ga moti zvonjenje cerkvenih zvonov ob Božiču. Skrajno nekulturno dejanje. Menim, da bi bil Alfonz Peternelj veliko boljša izbira. Je pošten in zaveden državljan, cerkveni ključar, poleg tega pa ima veliko družino in bi mu kakšen evro take nagrade prav prišel.«

»Hahaha, ta je pa bosa. Kakšen zaveden državljan! Če kaj vem, je med podpisniki peticije, s katero želijo zapreti igralnico v hotelu ABC. Če bi podelili naziv častnega občana njemu, se zamerimo vsaj polovici direktorjev v dolini, pa tudi tistim, ki polnijo občinski proračun z obiski v igralnici,« se je zakrohotal župan, potem pa je planil pokonci in z dlanjo udaril po mizi.

»Kaj se to pravi, fantje, a bomo vlekli vsak na svoj konec?! Pred seboj imate tri kandidate, pa poiščimo med njimi najboljšega, jebemti, a je to tako težko?«

»Vi, gospod kaplan, pa ne vlačite iz predala cerkvenih, saj veste, da smo v demokraciji in ne gre, da bi podeljevali nazive po nekakšni novi partijski liniji.«

Kaplan se je počasi vzravnal, ker sem sedela zraven njega, sem videla, da se mu roki, ki ju je položil na kolena, treseta.

»To bo še hudič,« sem pomislila in pošteno me je zaskrbelo, kaj bodo še zakuhali.

»Če vam ni prav, lahko grem,« je dejal užaljeno in odmaknil od mize stol kot da namerava vstati in oditi iz sobe.

»No, no, saj ni bilo mišljeno tako hudo kot se je slišalo,« se je spravljivo oglasil predsednik KS.

»Ko bi vi vedeli, gospod kaplan, kako se krešejo mnenja šele tedaj, ko obravnavamo predloge o asfaltaciji cest. Takrat bi morali biti zraven in bi videli, da znamo biti sila vročekrvni.«

Vsi, ki so sedeli za mizo so se zahahljali in predsednik mi je z brado namignil, naj prinesel na mizo še viljamovko in borovničevec.

Še dobro, da kdaj kakšno steklenico tudi skrijem, če je ne bi, bi mi moški, ki prihajajo v naše prostore, že zdavnaj vse popili.

»Kaj pa ti misliš? Komu bi, po tvoje, letos pripadala čast?« se je župan obrnil k direktorju Plahuti, ki je bil ves čas tiho in ni zinil nobene.

»Tvoji predlogi so me mičkeno zmedli,« je naposled spregovoril. Vsi smo lahko slišali, da je župana tikal, kar je pomenilo, da sta se morala zelo dobro poznati, da si je to lahko privoščil. No, verjetno še ne veste, naš župan je zelo časten človek, sploh odkar je postal član neke novoustanovljene stranke (ime sem že pozabila, ohja). Celo naš predsednik ga poslej vika, kar se mi zdi nepotrebno, saj sta bila nekoč sošolca in kolikor mi je znano, je nekoč tudi župan hodil z mojo sestro, ki je potem – ne vem po kakšni trapasti pameti- raje vzela Lojzeta.

»Namreč: trdno sem prepričan, da nas iz recesije ne bodo izvlekli niti pesniki, niti kmetje, še manj kakšni cerkveni. Prav bi bilo, če bi, vsem ljudem v spodbudo, letos podelili naziv častnega občana komu izmed menagerjev, ki v kraju ohranjajo delovna mesta. A se sploh zavedate, kako pomembno je to v današnjem času?«
Vsi so za hip sklonili glave, z menoj vred. Sama s seboj sem šla stavit, da Alenke Možina ne bodo predlagali. Po pokojnem možu je prevzela lesno galanterijo, na novo zaposlila 20 mizarjev in pred dvema letoma je bila celo predlagana za Zlato gazelo. Pa ji je nekdo vrgel pod noge par krepkih polen in se to ni zgodilo. Govorilo se je, da je to storil Albert Pokoren, nekdanji poslanec, a so potem, ko je po nekem čudnem ključu Albert spet prišel v parlament, govorice čez noč potihnile.

Tudi Jože Nevemkakosežepiše, znani podjetnik, mi je bil sumljiv. Že večkrat sem ujela na ušesa, da pije in da pretepa ženo. Menda sta imela nekaj tudi s pastorko, kdo bi vedel? Punco je enkrat sredi šolskega leta vzel k sebi njen oče, ki je živel na Štajerskem, zakaj, pa se ni nikoli izvedelo. Jože je odpustil dva ali tri delavce, ki so preveč stegovali jezik, ostali pa so se ustrašili in so bili raje tiho.

»Prepričan sem, da bi Jože Basin ustrezal vsem zahtevanim kriterijem. Če ne veste, Gospodarska zbornica mu je prav te dni podelila nagrado za inovacije. Bila bi prava bomba, če bi se tudi z občinskim priznanjem spomnili nanj,« je navdušeno zaključil svoj samogovor Plahuta.

V sobi je nenadoma postalo tiho kot v cerkvi. Župan si je natočil kozarec viljamovke, kaplan je močno zardel in gledal v tla in Lojze, predsednik KS, je mencal na stolu kot bi ga tiščalo na stranišče.

Bila sem zaprepaščena.

Prizadeta.

»Kaj, hudiča, je moral predlagati prav tega prasca? Pijanca, nasilneža in pedofila, jebemti. Kako naj pogledam ljudem v oči, ko bodo izvedeli, da sem sodelovala pri tej svinjariji.«

»Oprostite, če se oglašam,« sem se nenadoma odločila in se oglasila.

»Tole z Jožetom bi bila zelo ponesrečena šala. Vsi vemo, da je doma nasilen, žena je bila že dvakrat v varni hiši, to ve vsak tepec, o tem, kaj je počel s pastorko, pa itak govori že cela dolina. Saj imamo še druge, ki so prav tako delovni in pomembni za naš kraj.«
Na koncu se mi je glas že pošteno tresel, bila sem tudi prestrašena, ker sem se bala, da me bo predsednik nadrl kot psa.

Ne bi bilo prvič.

»No, no, no, Polona, to, o čemer govorite, so same izmišljotine. Vaške klepetulje nimajo početi drugega, pa opravljajo tiste, ki so pomembni tudi za vseslovensko skupnost. Sama nevoščljivost jih je, verjemite mi.«

Plahuta se je stegnil čez mizo in me narahlo potrepljal po roki.

»Ali pa botruje vašemu nasprotovanju tudi kaj osebnega?«
Zazijala sem. In to z odprtimi usti in očmi.

Imelo me je, da bi mu vrgla notesnik v glavo, a tega nisem storila. Le kepa, ki se mi je naredila v grlu, me je hotela zadušiti.

»Tudi moja žena je nekaj slišala,« mi je priskočil na pomoč še župan.

Kaplan pa je molčal in ni rekel nič.

»Bilo bi nerodno, če bi se pozneje izkazalo, da nismo upoštevali vseh informacij, ki smo jih imeli na voljo,« je dodal še predsednik.

»Kaj ste me pa potem vabili?« se je razburil Plahuta.

»Vsak goni svojo, pojma nimate, kaj bi radi. A ko vam predlagam nekaj dobrega in pametnega, privlečete na plan vaške čenče. Jebite se vsi skupaj!«

Potem je sunkovito planil pokonci, da se je stol s treskom prevrnil in z vso močjo zaloputnil za seboj vrata.

»Sedaj pa imamo. Kdo pa nam bo financiral proslavo za 8. februar?«
»Najebali smo,« je zajel sapo predsednik in zmajal z glavo.

»Koliko ti je pa obljubil?« je pretrgal molk še župan. /spet sta bila na ti/

»Nekaj je govoril o desettisočaku. S preostankom bi potem kupili še nekaj knjižnih omar za našo knjižnico….«

»Prasica. Tole je pa res jeba.«

Videlo se je, da je bilo županu žal kolikor je imel las na glavi.

»Lepo vas prosim….«

Kaplan nas je s svojim mirnim glasom spet postavil na realna tla.

»Saj Jože ni napačen…kaj, ko bi ga vseeno….navsezadnje, če je bilo kaj, se bo osramotila tudi Obrtna zbornica…,« je mencal predsednik.

»Jaz sem proti. Odločno proti,« je s povzdignjenim glasom posegel vmes kaplan.

Predsednik je nekaj zamrmral, slišalo se je nekaj podobnega kot bi hotel reči, naj kaplan raje pomete pred svojim pragom, a nisem bila povsem prepričana. Močno dvomim, da bi bil Lojze sposoben reči kakšno tako neumnost.

»O Lovru Selaku nismo še nobene rekli,« vzame niti v svoje roke župan.

»Eh, krave bi se nam smejale, da bi nagradili kmeta, ki po bregovih natrosi slamo, vmes pa krompir in misli, da bo tako pridelal nekaj, kar bo bio. Ne serji, saj veš, da nima treh čistih. Pa še tisti, ki hodijo po žerjavici se zbirajo pri njem. Zanje pa vsak trotl ve, da niso pri pravi,« se je razgovoril predsednik.

Za nekaj dolgih minut smo obsedeli v tišini.

»Bi še kdo malo kave?« sem plaho vprašala. Niti pogledali me niso, kaj šele, da bi mi odgovorili.

»Ob desetih moram biti v Ljubljani, nujno,« pričenja priganjati župan.

»Meni je že vseeno koga izberemo, samo da bo ta pizdarija mimo. Do vrh glave sem sit tega občinskega praznika. Lansko leto smo se zaštrikali s tistim Poldetom, ki se je na podelitvi sprl z našim poslancem. Sami dobro veste, da mi ni bilo lahko, ko so prišli s televizije k meni in me mrcvarili. Zato nočem, da se kaj podobnega ponovi tudi letos.«

»Kaj pa….če bi letos…..da bi bilo malo drugače…..Alenko?«
»Žensko? A se ti blede?!«

Predsednik je bil proti prej, preden sem sploh povedala, katero Alenko.

»Alenko Možina. Vsi jo poznate. Letos bo gradila novo halo v Industrijski coni, fajn baba je, nič ji nimate očitati…..«

»Hehehe, kar je vdova nikomur več ne da,« se je zakrohotal predsednik.

Kaplan je zakašljal.

»Malo preveč skopa je…nima posluha za naše cerkvene potrebe….«

»Polona, razišči, če je tudi pri njej kaj takega, zaradi česar bi nas vlačili po zobeh,« mi je ukazal župan in pomignil z glavo še ostalima dvema.

»Ok, če že hočeš babo za častno občanko, jaz ji ne bom izročil priznanja,« se je užaljeno umaknil predsednik.

»Obrnili se bomo na Turka. Ni vrag, da ne bi prišel. Imam nekaj zvez po strankarski liniji,« je razpredal župan in oči so se mu mehko zasvetile.

Potem so odšli, naglo, kot bi se jim res mudilo, nikomur se ni zdelo vredno, da bi me povabil s seboj. Po vsakem sestanku so se zbrali spodaj, v bifeju, na pivu. Tudi kaplan.

»Saj je vseeno,« sem zamrmrala, ko sem pomivala skodelice.

»Glavno, da so soglašali z mojim predlogom.«
Kar razganjalo me je od ponosa. Imelo me je, da bi poklicala Alenko, a sem se zadnji hip premislila.

»Jutri stopim do nje, bolje, da ji povem na štiri oči.«

Potem sem celo dopoldne prepevala Yellow Submarine, predsednik se itak ni več vrnil v pisarno, pozneje mi je sestra povedala, da je okoli poldneva prišel domov nalit kot svinja.

Ko sem ob treh odhajala proti parkirišču, sem bila sicer utrujena, a dobre volje. Ne vem, kaj mi je bilo, spotaknila sem se ob rob pločnika in zgrmela po tleh kakor sem bila dolga in široka. Še dobro, da je bil v bližini Esad, naš slaščičar, takoj je poklical zdravnika, ki je ugotovil, da sme si zlomila nogo.

Še sto sreč, da se je to zgodilo, da nisem ščvekala Alenki o tem, kaj smo se odločili na sestanku.

8. februarja, na občinski praznik, so naziv častnega občana, pojma nimam po kakšnem ključu, podelili našemu poslancu Albertu Pokorenu, na slovesnosti so bili potem skoraj vsi iz parlamenta, bilo je zelo lepo, pel je Jan Plestenjak in sam predsednik države Danilo Turk je imel v srce segajoč govor.

Mene ni bilo na proslavi. Pa bi lahko šla, saj me je sestra silila, pa nisem hotela.

Sedela sem doma in jokala. Malo zaradi Janeza, ki me je pustil lani, za pusta, malo pa zato, ker sem bila jezna. Zelo jezna.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Šele ko so se kolesa že desetič zavrtela v prazno, je nemočno zavzdignil, besno udaril po volanu in potem, ko je obrnil ključ, da je avto še poslednjič trznil, se je naslonil nazaj, in po licu so mu pritekle solze besa.

Za hipec ga je zamamilo, da bi se po temi spustil nazaj do Urškine hiše, a tega ni storil, saj ni bil neumen. Vedel je, da je Lojze že doma in kdo ve, kaj bi si mislil, če bi na pragu zagledal neznanca, ki hoče vstopiti. 

V grmovju, tik zraven blatnega kolovoza, kjer je obtičal, je zaprhutala ptica. Ni je videl, jo je pa slišal.

»Mogoče kakšna sova,« ga je prešinilo, a ker je bil ravno prav vraževeren, ga je tudi zmrazilo.

»Hudič frdamani!« je pridušeno zaklel nemočno.

Pojma ni imel, kaj naj stori. Bil je ujet v temini gozda, daleč naokoli ni bilo žive duše, razen Urške in Lojzeta, a k njima ni mogel.

Še sam ni vedel, kaj ga je pičilo, da se je davi usedel v avto in se zapeljal na Hlavče njive.

»Kje je to?« je po telefonu vprašal Urško.

Povedala mu je, da mora v Gorenji vasi zaviti desno v breg in potem voziti samo naravnost, do prvega križišča, kjer se kolovozna pot ostro odcepi na levo. Bilo ga je strah bregov in strmin, ki jih v Ljubljani ni bil vajen. Z zamahom roke je sproti odganjal tesnobne občutke, kajti to, da bo končno spoznal Urško, je odtehtalo vse.

Priprl je oči, kajti sonce, ki se je izmuznilo med visoke smreke, je bilo močno in ga je, sem in tja, dodobra oslepilo.

A očala je pozabil doma, dobro se je še spomnil, da jih je prejšnji dan, ko se je vrnil iz službe, pustil na mizi. Zraven škatlice cigaret in vžigalnika. Upal je tudi, da Urška kakšnega posmodi, kaj pa naj počne drugega v tisti divjini, kamor sta se preselila z možem lansko leto?

Že prvi trenutek, ko se je z njo spoznal preko Netloga, je na koži začutil gomazenje. Mravljinci so se mu razlezli po vsem telesu in ga dramili.

Milko se je prepustil užitkom prebujajočega telesa in medtem ko je tipkal odgovore na Urškina vprašanja, je zaprl oči in užival. Takoj je začutil, da je srečal pravo, in tem občutkom je bil neizmerno hvaležen.

Sramoval se je tistih žensk, s katerimi je v preteklosti za eno noč ali dve skočil v posteljo, da so ga izsesale in ožele, ter potem, proti poldnevu, pospremile k vratom in ga z nasmehom postavile čez prag. Včasih je upal, da bo katera od njih pokazala vsaj majhen košček svojega srca, a se to ni zgodilo.

Bile so trde kot kamen, z moškimi, kakršen je bil on, so ravnale s prikritim zaničevanjem. V postelji so si prižgale cigareto in mu, odkrito in jasno dale vedeti, da ni bil bogve kaj, da ima premajhnega, da bi ob njem uživale tako kot se spodobi.

Takrat bi se najraje tiho pobral izpod odeje, a kaj, ko ga je bilo sram, tisti one med nogami se mu je še bolj skrčil, domala poniknil sam vase, bilo bi res nerodno, če bi s svojo zdrizasto meduzo pri ženski- katerakoli je že bila- prebudil salve tihega posmeha. Zato se je potuhnil, se z obema rokama zgrabil za stegna, včasih mu je bilo zoprno, če je dlan spolzela na umazanem znoju in spermi, ki se je lepila med redkimi dlakami.

»Kje imaš obleko?« mu je zadnjič rekla ena, njeno ime je pozabil, pravzaprav se je spomnil le tega, da ga je klikala kot Spogledljivka.

Nekaj je zamrmral, da ne ve, pa res ni vedel, saj mu je strgala srajco že v veži in ko sta, zadihana, padla na posteljo, ni imel na sebi drugega kot nogavice.

»Pizda ti materina, kaj misliš, da bom še pospravljala za teboj?!«se je oglasila jezno in za trenutek se je zbal, da ga bo zbrcala na tla, a tega ni storila, le sama je planila pokonci, z drobno ritko mu je zaplesala tik pred očmi, da ga je ponovno nehote zaščemelo v trebuhu, potem pa je s treskom zaloputnila z vrati in še potem, ko je v stranišču potegnila vodo, jo je slišal, ko je zmerjala kurčeve dedce in jih pošiljala k hudiču.

Medtem se je tiho oblekel, kar oddahnilo se mu je, ko je pod posteljo našel nogavico, prsti so mu trepetali, ko si je zavezoval čevlje, a nič ne de, samo da izgine iz tega brloga, da pride na ulico in spet zadiha zrak.

Njen izbruh ga je presenetil, saj nisva ničesar popila, da bi lahko bila taka, ga je prešinilo.

Neslišno se je odplazil k vratom, bila so odklenjena, hvala bogu in potem je preskakoval po dve stopnici hkrati kot bi se bal, da ga ona še enkrat zvabi nazaj, kdo ve, kaj bi se lahko še zgodilo.

2.

Z avtom se je ustavil na ravnici, od koder se je videlo tja do Kranja. Med podrastjo ob cesti je odkril jagode, že na daleč so se svetile v soncu. Stopil je iz avta in si jih nabral za celo pest. Že dolgo jih ni jedel, zdele so se mu sladke in sočne, daleč boljše od tistih, ki jih je včasih kupil v Mercatorju ali Sparu.

Premišljeval je, kakšna je Urška. Je debela, suha, visoka, majhna. Nekoč mu je poslala fotografijo, a si  z njo ni mogel kaj prida pomagati. Sedela je v gruči smejočih deklet, fotografija je bila stara, že obledela, saj so se punce fotografirale na nekem sindikalnem izletu pred več kot dvajsetimi leti.

»Povej mi, kakšne lase imaš?« ji je poslal sporočilo.

»Trenutno rdeče-rjave. Zakaj te to zanima?«
»Kar tako. Rad bi si predstavljal, kakšna si.«
»Bi bilo kaj drugače, če bi ti napisala, da sem lepa, blond in z velikimi joški?«

Zasmejal se je. Nič drugače ne bi bilo. Pravzaprav bi mu bilo tudi vseeno. Zaljubil se je v njen smeh, dobro voljo, ki jo je stresala v mailih, sanjal je o rami, na katero se bo naslonil, ko jo bo poslušal in vdihaval njeno ženskost. Nekoč mu je omenila, da sovraži parfume, ker so nanj alergične čebele. Zato si je predstavljal, da je Urška naravna in neizumetničena. Ženska pač, kakršno moški iščejo s žegnano svečo ob belem dnevu.

»Imate čebele doma?« jo je nekoč pobaral.

Ura se je že zdavnaj prevesila čez polnoč, onadva pa sta še zmeraj klepetala.

»Ja, pet panjev. Očetova zapuščina. Sedaj skrbim zanje jaz, ko njega ni več.«

»Potem si se zaradi čebel preselila nazaj na Hlavče njive?« je nadaljeval nagajivo.

Tisti večer se mu potem ni več oglašala. Kar zmanjkalo jo je. Brez pozdrava, brez čaučibauči, je poniknila in izginila. Do jutra se je nemirno obračal v postelji, imelo ga je, da bi se zjokal, čeprav se mu niti sanjalo ni, kaj v njegovih besedah bi jo lahko prizadelo.

Okoli enajste ure, ko se je vrsta pred njegovim bančnim okencem razredčila, je stopil do avtomata in pritisnil na dolgo kavo z mlekom. Bil je ves matast in siten, pri neki starejši ženski je bil z mislimi daleč proč in malo je manjkalo, pa bi ji naštel sto evrov več kot bi bilo treba.

Medtem ko je srebal kavo, je s kotičkom očesa opazil, da se šef vzpenja po stopnicah.

»Verjetno gre že na kosilo,« je zamomljal in lakotno kliknil na internetno ikono, ki se mu je že vse dopoldne vneto ponujala, a se ni upal. Bogvaruj, če bi ga zasačil nadrejeni!

Srce mu je zaigralo, ko je videl, da ga na gmailu čaka pošta.

»Urška moja,« mu je zaigralo srce in prsti, ki so držali miško, so zatrepetali v sladkem pričakovanju.

»Dragi Milko«, je napisala.

»Včeraj me je presenetil mož. Iznenada se je pojavil na vratih in zadnji hip sem pokrila najino pisanje, raje si ne predstavljam, kaj bi bilo, če bi me zalotil. Na srečo ga je le zažejalo, natočil si je kozarec mleka in odhlačal nazaj v spalnico. Ko sem te skušala priklicati, te že ni bilo več. Žal. Mogoče je bilo tako tudi prav, saj sem bila že pošteno utrujena, občasno imamo računovodje veliko dela. Moža dva dni ne bo…kaj, ko bi me prišel obiskat? Sin je med tednom v Ljubljani, bila bi sama in bi se lahko o marsičem pogovorila?

Tvoja prijateljica Urška«

Milko bi najraje zavriskal, skočil čez pult in objel kolegico, s katero sta si bila že več kot dvajset let nenehno v laseh. Sklenil je dlani kot k molitvi in si z njimi pokril obraz.

»Hm, a sem zjutraj stopil pod tuš? Nisem? Pa zobe? Sem jih umil? Ojej, niti sanja se mi ne. Moram iti domov, da se uredim, preden se odpeljem k Urški. Moram!«

K okencu je stopil mlajši gospod in medtem ko mu je odpiral osebni račun, je sam pri sebi preklinjal, ker je čas gomazel med prsti, šefa pa ni bilo od nikoder, da bi mu potožil, da je bolan, da ima pljučnico, gripo, vnetje srednjega ušesa, karkoli, samo da bi šel domov in bi mislil na Urško.

»Imate davčno številko pri sebi?«

Tisti na šalterju nesrečno skomigne z rameni in v Milku se počasi nabira jeza, kaj, za hudiča, ljudje mislijo, da ne nosijo davčne številke s seboj?
»Poiščite jo ali pa se oglasite na Davčni upravi. Brez tega podatka ne morem nadaljevati dela,« reče uradno.

Samo nekaj minut je manjkalo do tretje ure, ko ga je šef, na smrt bolnega, spustil domov.

»Saj si res zelen kot kumara,« mu sočutno reče Damjana, ki je ta dan sedela v sprejemni sobi.

»Na, vzemi,« še doda in mu preko pulta ponudi zavojček vitaminov, ki jih je kupila v neki zeleni lekarni v Avstriji.

»Bo že, saj ne umiram« ji reče z glasom polnim tragičnosti. Kot bi stal na odru podeželskega gledališča in igral glavno vlogo v kakšni Cankarjevi drami.

Stanoval je za Bežigradom, v neki manjši garsonjeri, to je bilo vse, kar si je lahko kupil po tistem, ko ga je zapustila žena in sta morala prodati visokopritlično hišo, ki sta jo imela v Zbiljah.

Pravzaprav se je takrat zgodila butasta tragikomedija.

Kupec, ki jima je brez odvečnih barantanj odštel denar, se je zaljubil v Aniko in bivša žena še danes živi v njuni skupni hiši, ki pa je, kaj ni to noro, last njenega ljubimca ali karkoli on že je.

Včasih, ko Milko nima kaj početi, se počasi zapelje od jezera proti Podreči in ko pred seboj zagleda hišo, ki jo je nekoč pomagal zgraditi s svojimi rokami, se vsakič že na prvem avtobusnem postajališču, nasloni na volan in se milo razjoka.

 

Mimogrede se ustavi še v Mercatorju, avto mora pustiti na pločniku, ker  kljub deset minutnem kroženju ne najde parkirnega mesta, vzame voziček in z naglimi koraki odhiti proti policam s spodnjim perilom, in moli, da bo XL številka ravno pravšnja. Kar se je ločil, še nikoli ni sam kupoval oblačil, pa saj ni bilo treba, omare so že itak pokale od vsega, kar je pripeljal s seboj. A k Urški je hotel priti drugačen, čist in urejen, zanjo se je splačalo potruditi.

Zadnji trenutek se je spomnil, da ne more priti praznih rok, v voziček je dal še orhidejo v temno roza barvi, v polnem cvetju.

»To ste dobro izbrali. Vaša žena bo vesela darila,« se mu je spogledljivo nasmehnila prodajalka.

Prikimal je, saj ji ni hotel razlagati, da je bilo ženi malo mar za to, kaj ji je kupil, zmeraj je želela imeti še več, ali pa tisto, kar so dobivale njene prijateljice.

Še dobro, da je prejšnji teden vodovodar zamenjal pipo pri tušu, užival je, ko mu je topla voda polzela preko obraza in naprej po trebuhu in stegnih. V trgovini je kupil Random Willy, omamno je dišal, všeč mu je bilo. Z gelom si je opral še lase, saj ne bo škodovalo, si je rekel in na ustnicah mu je zaprhutal zasanjan nasmešek.

3.

»Avto pusti na stranskem kolovozu,« mu je naročila Urška.

Razumel jo je. Živela je na kmetih, kjer gredo novice o obiskovalcih z bliskovito naglico od vrat do vrat. Pa se ni želela blamirati. Zakaj bi se le?
»Če si bova všeč, če se bova zaljubila drug v drugega, bo še dovolj priložnosti, da se bova lahko z roko v roki sprehajala tudi po teh nemogočih rupah,«se je tolažil Milko medtem ko se je prebijal skozi grmovje, ki mu je cefral brezrokavnik. Že stotič si je popravil torbico, ki mu je zlezla za hrbet, in šele čez čas se je spomnil, da ni sredi Dunajske v Ljubljani, kjer lahko vsak hip priteče kakšen lopovski nebodigatreba in ga okrade.

Orhidejo je stiskal k sebi kot najdragocenejši zaklad, in ko se je pri naslednjem koraku opotekel in skoraj padel, ga je za trenutek obšla pregrešna misel, je sploh vredno, da se potika po tem grmičevju, saj bo itak razočaran kot je že zmeraj bil.

Nenadoma se je znašel na jasi, bila je oblita s sončno svetlobo, da je moral pripreti oči, toliko jo je bilo, zaslišal je ptice, ki so pele v bližnjem sadovnjaku in prisegel bi, da sta, le nekaj sto metrov vstran, dve srni hušknili med praprot takoj, ko sta ga zagledali. V daljavi se je bočil Blegoš in metal mogočno senco na hribovje pod njim. Milko bi se najraje zavlekel med visoko travo, položil glavo na topla tla in užival ob pogledu na modro nebo, ki se je sklanjalo nad njim in mu jemalo dih.

V tistem je zazvonil mobitel.

»Vidim te. Kar spusti se po bregu navzdol, pa hitro,« mu je nestrpno dopovedoval Urškin glas.

Stresel je z glavo kot bi se šele prebudil, stisnil je k sebi lonček z orhidejo in jo prihuljeno ubral po stezi, ki je vodila do bližnje hiše.

Najprej je zagledal čebelnjak.

»Poglej, poglej, saj me ni vlekla za nos,«si je rekel očarano, ko se je za trenutek ustavil, da bi ulovil sapo.

Čebele so plesale po zraku in on se jim je smejal, kajti česa podobnega se sredi Ljubljane ne bi nikoli moglo zgoditi.

Na pragu pred hišo, okoli katere je ležalo cel kup različne krame, je stala ženska, visoka vsaj meter osemdeset. Bila je vitka, rdečelasa in nasmejana. Mahala  mu je v pozdrav ter se pri tem dvigovala na prstih, da je zgledala še večja kot je bila v resnici.

»Milko?« je rekla počasi, da so se ji v kotičku ust naredili jamici.

»Urška?«

»Seveda, katera druga pa?«

Povabila ga je naj vstopi in šel je pred njo, previdno in tipaje, kajti v veži ni bilo luči, bila pa je temačna in kar naprej se je zadeval ob predmete, ki so ležali vse križem po tleh.

A Urška jih je bila vajena, niti z besedico mu ni namignila, da se opravičuje, ker je imela preveč dela, da bi pospravila kramo, ki se je valjala tudi po kuhinji.
Gledal je okoli sebe, kam bi sedel, a nikjer ni bilo kaj prida prostora. Še na stolu pred računalnikom se je grela muca, kajti pozno popoldanski žarki so padali točno nanjo.

Medtem ko je kuhala kavo, je neopazno frcnil pod mizo nekaj ženskih nogavic, ki so visele preko stola, tako da se je lahko vsaj usedel in se za spoznanje oddahnil. Bilo mu je nerodno, ni vedel, kam naj da orhidejo, potem pa jo je le postavil zraven pepelnika polnega ugaslih čikov, ki so bili zaliti z nekaj vode in zato so nagravžno smrdeli.

»V resnici si drugačen kot sem si te predstavljala,« je namignila Urška in se mu nasmehnila preko rame.

»Zakaj drugačen?«

»Malo manjši si, nisem vajena majhnih moških.«

Milko je odprl usta, da bi protestiral, a mu ni bilo treba, prišla je bliže, mu položila dlan na lase in ga mehko pobožala.

»Šalim se, mar ne vidiš, da se šalim?«

Pogoltnil je slino, prikimal, a potem se je spet nervozno presedel na stolu, pojma ni imel, zakaj se počuti tako nelagodno, že več mesecev si je srčno želel, da Urško spozna tudi v resnici, da bi zaduhal njen vonj, se potopil v modrino oči, o katerih mu je nekega večera pripovedovala kot bi te bile na njej nekaj najlepšega.

Ni bil povsem siguren, toda zdelo se mu je, da sploh niso bile modre, da so bile bolj rjave kot ne, a ni bil povsem pri sebi, ni mogel zbrano razmišljati, saj se je nenehno motovilila po kuhinji sem in tja, vmes je celo dvakrat pozvonil telefon, a ga ni dvignila, samo zamahnila je z roko kot bi hotela odgnati sitno muho in potem sta v tišini poslušala, kako je tista črna stvarca, ki je ležala na mizi, brnela in zvonila.

»Bi malo mleka?«
Njen glas je priplaval do njega od nekje daleč in ko je dvignil pogled, je skoraj trčil vanjo, kajti stala je tik za njegovim hrbtom, s skodelico kave v roki in čakala, kaj bo rekel.

Kava je bila dobra, ravno prav sladka, dišala je opojno in vabeče in prvi požirek mu je iz ust pregnal nelagodje in strah pred neznanim. Nenadoma se je počutil domače, ni hotel, da bi  Urška mislila, da bi najraje ušel, ker se ne znajde v tujem okolju, ki ni niti malo podobno kakšnemu utesnjenemu stanovanju v ljubljanski stolpnici.

»Nikoli mi še nisi povedala, zakaj sta se preselila v te konce…«

Videl je, kako se je za drobec sekunde ugriznila v ustnice, rahlo zardela in pričela mečkati brisačo, ki je bila vržena preko stola.

»Dolga zgodba, ne vem, če bi te zanimala…«

»Saj veš, da sem dober poslušalec…«

»Z možem sva imela kemično čistilnico, deset zaposlenih, potem sva si izposodila precej denarja pri Orionu, nisva ga mogla odplačevati, morala sva prodati stroje, potem stanovanje, avto, vse je šlo k vragu. Nazadnje je šel on še sedet, ker so ga obdolžili, da je goljufal državo, pa ni, prisežem, da ni, te barabe so si vse izmislile, bog mi je priča.«

Milko se je za spoznanje nagnil naprej in odmaknil kavno skodelico na drugo stran mize.

»Uboga Urška,« je dejal in jo prijel za roko, ki je ležala le lučaj stran od njegove.

Nič ni rekla, le odgovorila je na njegov stisk, nežno in previdno in on jo je pobožal tako kot je vedel in znal, že dolgo ni bil nežen z nobeno žensko in zato je bil neroden in dlani so se mu potile, a vseeno se je počutil koristnega in zaželenega.

Stol je pomaknil bliže k njej, tako da se jo je dotikal, naslonila se mu je na rame in tiho zaihtela.

»Tako sem nesrečna,« je hlipala med solzami, ki so ji tekle po licu.

Milko je odtrgal papirnato brisačo in jo nežno trepljal po licu, bila ga je ena sama ljubezen in v trebuhu je čutil na milijone drobnih metuljev, ki so počasi lezli iz svojih bub in ga žgečkali in spodbujali, naj revici pokaže, da ni sama na svetu, da ima njega, ki jo bo tolažil in varoval, kolikor bo le lahko.

Prižela se je k njegovi bradi, z ustnicami je nežno podrgnila po licu, on pa jo je še bolj prižel k sebi, na vsak način ji je hotel dati občutek varnosti in topline, saj zato je vendar prišel, da bosta tudi v resnici eno, da bo še bolj njegova kot je bila ob večerih, ko sta kramljala pozno v noč.

Dosti pozneje je premišljeval, kdo je prvi našel pot do drugega, pa ni mogel reči, je bila to ona ali on, prijela ga je za glavo in si jo potisnila na prsi, oba sta globoko dihala, kaj pa drugega, potem ga je odvlekla nazaj na hodnik, proti vratom, izza katerih se je svetlikalo, tam je bil raztegnjen kavč, pokrit z rjuho, padla sta nanj, tiho je zaječal, kajti moral je z nogo udariti ob stranico, a potem, ko so ga grabile njene roke, ki so ga nenehno stiskale in božale, je pozabi