Danes je bilo v službi ubitačno. Žal mi je, ampak ne najdem druge, bolj primerne besede.
Vse mi je šlo narobe.
Najprej zjutraj. Zaležala sem. Sanja se mi ne, kdaj sem zbila uro na tla, ki je potem, seveda, prenehala zvoniti. Nato sem morala očistiti avto, ki ga je pred blokom zamedlo. Sosed Primož se mi je prizanesljivo hahljal, ko je šel mimo:«Kako kaj punca? A gre?«
Najraje bi ga sunila v rit, a nisem imela časa.
Če se poštena, moram priznati, da bi do zadružnega doma, kjer delam na Krajevni skupnosti, lahko pešačila. Nič mi ne bi škodilo, saj že itak premalo skrbim za rekreacijo. Zadnjič, ko mi je zdravnik meril krvni tlak, je zmajal z glavo in rekel:«Polona, tako ne bo šlo več naprej. Gibanje, gibanje, tega vam manjka!«
Sklonila sem glavo, kaj bi pa lahko rekla?!
Nič.
Lani, točneje 15. marca 2008, sem kupila novega Cliota. Črne barve, z vso opremo, radiem in zimskimi gumami za povrhu. Cena je bila idealna: komaj 9.450 evrov. Vsi so mi avto zavidali, celo predsednik KS, ki sicer vozi mazdinega enoprostorca, mi je prijazno pokimal, ko sva se prvič srečala na parkirišču.
»Ženski, ki sedi v dobrem avtu, se dvigne rejting,» so bile njegove besede, ki so se mi vtisnile v spomin in v srce. Vem, da sem zardela tja do ušes, tako sem bila počaščena.
Bilo je logično, da tudi danes, ko sneži kot bi se tistim tam zgoraj zmešalo, grem v službo z avtom. Brez debate!
Že ob sedmih smo imeli sestanek. Prišel so tudi župan občine, gospod Platiša, direktor edine izvozno naravnane fabrike v kraju, Peter Plahuta in kaplan Beravz.
Sanjalo se mi ni, zakaj so tudi njega vabili, ampak, če je bil že tam, sem tudi njemu skuhala kavo. Niti vprašala ga nisem, če jo pije, postavila sem mu jo na mizo tako kot vsem ostalim, potem pa sem jim ponudila še piškote, ki sem jih sicer spekla za Bredo, s sosednje Gorenjske banke, ampak….bo že počakala, kdo pa je računal, da nas bo predsednik že zarana zbobnal skupaj!
»Polona, ne obiraj se preveč, sedi in si zapisuj vse, kar bomo sklenili,« je zarentačil Lojze, ki je sicer tudi moj svak, drugače pa je, kot sem že rekla, predsednik KS. Pa ne bi o tej sorodstveni zvezi razpredala na dolgo in široko, v glavnem, gre mi na kurac, pa naj se sliši še tako svinjsko.
»Spoštovani,« je začel župan Platiša.
»Kot veste, je letos na vrsti vaša KS, da izberete častnega občana občine. Prepričan sem, da bo naloga lahka, saj imate v kraju veliko pomembnih mož, ki si zaslužijo ta naziv. Le najti moramo takega, ki bo ustrezal tudi ostalim občanom, da ne bomo potem dobivali na občino različne pritožbe zoper našo odločitev. Včeraj sem si napisal nekaj imen na svoj seznam, pa dovolite, da vam ga preberem: Ivan Lovec, pesnik, izdal je že štiri pesniške zbirke, Lovro Seljak, napreden kmet, ki je prvi pričel uvajati perma kulturo, Sebastjan Malovrh, upokojeni zdravnik, ki je zdravil že več generacij iz naših krajev…..«
»Župan, saj lahko kar nehate. To ne gre. Ni pravično. Našteli ste samo tiste, ki jih je nosila po rokah že jugoslovansko usmerjena oblast,« se je razburil moj predsednik.
»Malovrh nima nikakršnih zaslug za naše zdravje, porkaduš. Nekoč, ko mi je v fabriki mašina odtrgala prst, je pijan ležal za mizo in ko si je blagovolil dvigniti glavo, je samo zamahnil z roko in zamomljal, da bi si obliž pa že sam lahko dal čez rano. Ne, odločno sem proti temu predlogu!«
Kaplan je odložil skodelico s kavo, ki jo je do tistega trenutka držal v roki in s svojim mirnim glasom posegel vmes:«Lani je na škofijo napisal ogorčeno pismo, da ga moti zvonjenje cerkvenih zvonov ob Božiču. Skrajno nekulturno dejanje. Menim, da bi bil Alfonz Peternelj veliko boljša izbira. Je pošten in zaveden državljan, cerkveni ključar, poleg tega pa ima veliko družino in bi mu kakšen evro take nagrade prav prišel.«
»Hahaha, ta je pa bosa. Kakšen zaveden državljan! Če kaj vem, je med podpisniki peticije, s katero želijo zapreti igralnico v hotelu ABC. Če bi podelili naziv častnega občana njemu, se zamerimo vsaj polovici direktorjev v dolini, pa tudi tistim, ki polnijo občinski proračun z obiski v igralnici,« se je zakrohotal župan, potem pa je planil pokonci in z dlanjo udaril po mizi.
»Kaj se to pravi, fantje, a bomo vlekli vsak na svoj konec?! Pred seboj imate tri kandidate, pa poiščimo med njimi najboljšega, jebemti, a je to tako težko?«
»Vi, gospod kaplan, pa ne vlačite iz predala cerkvenih, saj veste, da smo v demokraciji in ne gre, da bi podeljevali nazive po nekakšni novi partijski liniji.«
Kaplan se je počasi vzravnal, ker sem sedela zraven njega, sem videla, da se mu roki, ki ju je položil na kolena, treseta.
»To bo še hudič,« sem pomislila in pošteno me je zaskrbelo, kaj bodo še zakuhali.
»Če vam ni prav, lahko grem,« je dejal užaljeno in odmaknil od mize stol kot da namerava vstati in oditi iz sobe.
»No, no, saj ni bilo mišljeno tako hudo kot se je slišalo,« se je spravljivo oglasil predsednik KS.
»Ko bi vi vedeli, gospod kaplan, kako se krešejo mnenja šele tedaj, ko obravnavamo predloge o asfaltaciji cest. Takrat bi morali biti zraven in bi videli, da znamo biti sila vročekrvni.«
Vsi, ki so sedeli za mizo so se zahahljali in predsednik mi je z brado namignil, naj prinesel na mizo še viljamovko in borovničevec.
Še dobro, da kdaj kakšno steklenico tudi skrijem, če je ne bi, bi mi moški, ki prihajajo v naše prostore, že zdavnaj vse popili.
»Kaj pa ti misliš? Komu bi, po tvoje, letos pripadala čast?« se je župan obrnil k direktorju Plahuti, ki je bil ves čas tiho in ni zinil nobene.
»Tvoji predlogi so me mičkeno zmedli,« je naposled spregovoril. Vsi smo lahko slišali, da je župana tikal, kar je pomenilo, da sta se morala zelo dobro poznati, da si je to lahko privoščil. No, verjetno še ne veste, naš župan je zelo časten človek, sploh odkar je postal član neke novoustanovljene stranke (ime sem že pozabila, ohja). Celo naš predsednik ga poslej vika, kar se mi zdi nepotrebno, saj sta bila nekoč sošolca in kolikor mi je znano, je nekoč tudi župan hodil z mojo sestro, ki je potem – ne vem po kakšni trapasti pameti- raje vzela Lojzeta.
»Namreč: trdno sem prepričan, da nas iz recesije ne bodo izvlekli niti pesniki, niti kmetje, še manj kakšni cerkveni. Prav bi bilo, če bi, vsem ljudem v spodbudo, letos podelili naziv častnega občana komu izmed menagerjev, ki v kraju ohranjajo delovna mesta. A se sploh zavedate, kako pomembno je to v današnjem času?«
Vsi so za hip sklonili glave, z menoj vred. Sama s seboj sem šla stavit, da Alenke Možina ne bodo predlagali. Po pokojnem možu je prevzela lesno galanterijo, na novo zaposlila 20 mizarjev in pred dvema letoma je bila celo predlagana za Zlato gazelo. Pa ji je nekdo vrgel pod noge par krepkih polen in se to ni zgodilo. Govorilo se je, da je to storil Albert Pokoren, nekdanji poslanec, a so potem, ko je po nekem čudnem ključu Albert spet prišel v parlament, govorice čez noč potihnile.
Tudi Jože Nevemkakosežepiše, znani podjetnik, mi je bil sumljiv. Že večkrat sem ujela na ušesa, da pije in da pretepa ženo. Menda sta imela nekaj tudi s pastorko, kdo bi vedel? Punco je enkrat sredi šolskega leta vzel k sebi njen oče, ki je živel na Štajerskem, zakaj, pa se ni nikoli izvedelo. Jože je odpustil dva ali tri delavce, ki so preveč stegovali jezik, ostali pa so se ustrašili in so bili raje tiho.
»Prepričan sem, da bi Jože Basin ustrezal vsem zahtevanim kriterijem. Če ne veste, Gospodarska zbornica mu je prav te dni podelila nagrado za inovacije. Bila bi prava bomba, če bi se tudi z občinskim priznanjem spomnili nanj,« je navdušeno zaključil svoj samogovor Plahuta.
V sobi je nenadoma postalo tiho kot v cerkvi. Župan si je natočil kozarec viljamovke, kaplan je močno zardel in gledal v tla in Lojze, predsednik KS, je mencal na stolu kot bi ga tiščalo na stranišče.
Bila sem zaprepaščena.
Prizadeta.
»Kaj, hudiča, je moral predlagati prav tega prasca? Pijanca, nasilneža in pedofila, jebemti. Kako naj pogledam ljudem v oči, ko bodo izvedeli, da sem sodelovala pri tej svinjariji.«
»Oprostite, če se oglašam,« sem se nenadoma odločila in se oglasila.
»Tole z Jožetom bi bila zelo ponesrečena šala. Vsi vemo, da je doma nasilen, žena je bila že dvakrat v varni hiši, to ve vsak tepec, o tem, kaj je počel s pastorko, pa itak govori že cela dolina. Saj imamo še druge, ki so prav tako delovni in pomembni za naš kraj.«
Na koncu se mi je glas že pošteno tresel, bila sem tudi prestrašena, ker sem se bala, da me bo predsednik nadrl kot psa.
Ne bi bilo prvič.
»No, no, no, Polona, to, o čemer govorite, so same izmišljotine. Vaške klepetulje nimajo početi drugega, pa opravljajo tiste, ki so pomembni tudi za vseslovensko skupnost. Sama nevoščljivost jih je, verjemite mi.«
Plahuta se je stegnil čez mizo in me narahlo potrepljal po roki.
»Ali pa botruje vašemu nasprotovanju tudi kaj osebnega?«
Zazijala sem. In to z odprtimi usti in očmi.
Imelo me je, da bi mu vrgla notesnik v glavo, a tega nisem storila. Le kepa, ki se mi je naredila v grlu, me je hotela zadušiti.
»Tudi moja žena je nekaj slišala,« mi je priskočil na pomoč še župan.
Kaplan pa je molčal in ni rekel nič.
»Bilo bi nerodno, če bi se pozneje izkazalo, da nismo upoštevali vseh informacij, ki smo jih imeli na voljo,« je dodal še predsednik.
»Kaj ste me pa potem vabili?« se je razburil Plahuta.
»Vsak goni svojo, pojma nimate, kaj bi radi. A ko vam predlagam nekaj dobrega in pametnega, privlečete na plan vaške čenče. Jebite se vsi skupaj!«
Potem je sunkovito planil pokonci, da se je stol s treskom prevrnil in z vso močjo zaloputnil za seboj vrata.
»Sedaj pa imamo. Kdo pa nam bo financiral proslavo za 8. februar?«
»Najebali smo,« je zajel sapo predsednik in zmajal z glavo.
»Koliko ti je pa obljubil?« je pretrgal molk še župan. /spet sta bila na ti/
»Nekaj je govoril o desettisočaku. S preostankom bi potem kupili še nekaj knjižnih omar za našo knjižnico….«
»Prasica. Tole je pa res jeba.«
Videlo se je, da je bilo županu žal kolikor je imel las na glavi.
»Lepo vas prosim….«
Kaplan nas je s svojim mirnim glasom spet postavil na realna tla.
»Saj Jože ni napačen…kaj, ko bi ga vseeno….navsezadnje, če je bilo kaj, se bo osramotila tudi Obrtna zbornica…,« je mencal predsednik.
»Jaz sem proti. Odločno proti,« je s povzdignjenim glasom posegel vmes kaplan.
Predsednik je nekaj zamrmral, slišalo se je nekaj podobnega kot bi hotel reči, naj kaplan raje pomete pred svojim pragom, a nisem bila povsem prepričana. Močno dvomim, da bi bil Lojze sposoben reči kakšno tako neumnost.
»O Lovru Selaku nismo še nobene rekli,« vzame niti v svoje roke župan.
»Eh, krave bi se nam smejale, da bi nagradili kmeta, ki po bregovih natrosi slamo, vmes pa krompir in misli, da bo tako pridelal nekaj, kar bo bio. Ne serji, saj veš, da nima treh čistih. Pa še tisti, ki hodijo po žerjavici se zbirajo pri njem. Zanje pa vsak trotl ve, da niso pri pravi,« se je razgovoril predsednik.
Za nekaj dolgih minut smo obsedeli v tišini.
»Bi še kdo malo kave?« sem plaho vprašala. Niti pogledali me niso, kaj šele, da bi mi odgovorili.
»Ob desetih moram biti v Ljubljani, nujno,« pričenja priganjati župan.
»Meni je že vseeno koga izberemo, samo da bo ta pizdarija mimo. Do vrh glave sem sit tega občinskega praznika. Lansko leto smo se zaštrikali s tistim Poldetom, ki se je na podelitvi sprl z našim poslancem. Sami dobro veste, da mi ni bilo lahko, ko so prišli s televizije k meni in me mrcvarili. Zato nočem, da se kaj podobnega ponovi tudi letos.«
»Kaj pa….če bi letos…..da bi bilo malo drugače…..Alenko?«
»Žensko? A se ti blede?!«
Predsednik je bil proti prej, preden sem sploh povedala, katero Alenko.
»Alenko Možina. Vsi jo poznate. Letos bo gradila novo halo v Industrijski coni, fajn baba je, nič ji nimate očitati…..«
»Hehehe, kar je vdova nikomur več ne da,« se je zakrohotal predsednik.
Kaplan je zakašljal.
»Malo preveč skopa je…nima posluha za naše cerkvene potrebe….«
»Polona, razišči, če je tudi pri njej kaj takega, zaradi česar bi nas vlačili po zobeh,« mi je ukazal župan in pomignil z glavo še ostalima dvema.
»Ok, če že hočeš babo za častno občanko, jaz ji ne bom izročil priznanja,« se je užaljeno umaknil predsednik.
»Obrnili se bomo na Turka. Ni vrag, da ne bi prišel. Imam nekaj zvez po strankarski liniji,« je razpredal župan in oči so se mu mehko zasvetile.
Potem so odšli, naglo, kot bi se jim res mudilo, nikomur se ni zdelo vredno, da bi me povabil s seboj. Po vsakem sestanku so se zbrali spodaj, v bifeju, na pivu. Tudi kaplan.
»Saj je vseeno,« sem zamrmrala, ko sem pomivala skodelice.
»Glavno, da so soglašali z mojim predlogom.«
Kar razganjalo me je od ponosa. Imelo me je, da bi poklicala Alenko, a sem se zadnji hip premislila.
»Jutri stopim do nje, bolje, da ji povem na štiri oči.«
Potem sem celo dopoldne prepevala Yellow Submarine, predsednik se itak ni več vrnil v pisarno, pozneje mi je sestra povedala, da je okoli poldneva prišel domov nalit kot svinja.
Ko sem ob treh odhajala proti parkirišču, sem bila sicer utrujena, a dobre volje. Ne vem, kaj mi je bilo, spotaknila sem se ob rob pločnika in zgrmela po tleh kakor sem bila dolga in široka. Še dobro, da je bil v bližini Esad, naš slaščičar, takoj je poklical zdravnika, ki je ugotovil, da sme si zlomila nogo.
Še sto sreč, da se je to zgodilo, da nisem ščvekala Alenki o tem, kaj smo se odločili na sestanku.
8. februarja, na občinski praznik, so naziv častnega občana, pojma nimam po kakšnem ključu, podelili našemu poslancu Albertu Pokorenu, na slovesnosti so bili potem skoraj vsi iz parlamenta, bilo je zelo lepo, pel je Jan Plestenjak in sam predsednik države Danilo Turk je imel v srce segajoč govor.
Mene ni bilo na proslavi. Pa bi lahko šla, saj me je sestra silila, pa nisem hotela.
Sedela sem doma in jokala. Malo zaradi Janeza, ki me je pustil lani, za pusta, malo pa zato, ker sem bila jezna. Zelo jezna.
