padla je Cifra
novica dneva: v naši vasi nič novega
“Vstopi že”, mi je rekla gospa Kristina.
“Takoj ti bom prinesla copate”.
Previdno sem se prestopila na odrezan kos tapisona, ki me je pričakal za vrati .
Copati so bili, tako kot ponavadi, preveliki .
“Kdaj, hudiča, bodo pri tej hiši začeli misliti na tiste, ki nosimo številko sedemintrideset, “ sem zaklela in se še v tistem hipu sladko nasmehnila Kristini, ki me je sumničavo opazovala.
“Pazi na parket!” me je opozorila.
“Ravno prejšnji teden smo ga ponovno polakirali. Ne boš verjela, ampak taka malenkost nas je stala goro denarja.”
Bila sem tiho, drugače bi mi lahko natresla še vse ostale izdatke, ki so jih imeli v tem letu s stanovanjem.
Bežen pogled sem vrgla proti ogledalu. Zdelo se mi je,da so moji lasje za spoznanje preveč urejeni. S hitro kretnjo sem jih razmrščila.To bo že bolje!
Za mizo so sedele gospe, ki so bile prav tako povabljene na kavo.Bile so, seveda, v copatih. Kolena so stiskale skupaj, tako kot se spodobi. Nobena si ni upala nasloniti na naslonjalo. Očitno niso bile prepričane, če se to spodobi ali ne.
Zavalila sem se na kavč. Noge sem iztegnila daleč naprej in pomigala s prsti. Krasen občutek!
Gospa Anica je narahlo zakašljala. Pogledala sem jo in ji pomežiknila.
Kakšna baba!
Pred približno dvajsetimi leti sva skupaj žurirali in si delili fante. Če se je kdo dobro obnesel, je postal žrtev obeh. Skrbno sva vodili spisek najboljših.
To so bili časi, ko se je dalo dobro živeti…..
Sedaj je bila poročena z nekim živinozdravnikom, ki zdravi vaške cucke in si misli, da je bogvedikaj.
“Oprosti, Japa, s svojimi manirami greš že predaleč!”
Od narejene osuplosti je komajda vedela, kaj naj mi še reče.
“Če je kaj narobe, se bom presedla,” sem poskušala ostati resna.
Z očmi so sledile mojim nogam, ki so se počasi spustile na tla, se prestopile in odločno obstale pred naslonjačem.
Gospa Kristina je postregla s kavo. Počasi in previdno jo je nalivala v krhke skodelice, ki so narahlo zažvenketale, ko jih je postavljala na mizo.
“Od nekdaj sem prepričana, da ljudje lahko počnejo kar hočejo, dokler nikogar ne motijo. Kakšno pa je dandanes po svetu ?! Saj je noro! Ravno včeraj mi je pripovedoval poštar o Potokarci. Vem, da se je spomnite, skupaj smo bile v internatu. Rekel je, da jo je videl na lastne oči, kako je pomivala posodo. In to v današnjih časih, ko ima pomivalni stroj že vsaka šleva! Če samo pomislim na tisti prašek, ki ti razžre roke, me strese mraz! “
“Zakaj gospa Novakova danes mudi?” je vprašala Koširjeva.
“Z ravnateljem morata dokončati neke priprave.”
Gospe so se pomenljivo spogledale in za hip utihnile.Vsaka si je te’priprave’ po svoje razlagala.
Anica si je s prijaznim nasmeškom izprosila še eno žlico smetane.
“Ne morem se ji upreti,” je zažvrgolela in previdno srknila iz prenapolnjene skodelice.
“Danes sem bila zraven, ko so potegnili iz vode Tajči, “ sem rekla mimogrede.
Gospe so zajele sapo in me debelo pogledale. Smrtno tišino, ki je sledila, je motil le prijazen ščebet sinice, ki se je skrivala v drevesu pod oknom.
“Lepo te prosim, Japa…..!” je šepetaje, med zobmi, izdavila gospa Kristina.
Nisem se ozirala nanjo.
“ Imela je že zabuhel obraz, ves pomodrel. Noro,vam rečem.V pesti je še zmeraj stiskala šop las. Kriminalist je izjavil, da so verjetno od tistega, s katerim se je ruvala, preden jo je porinil v smrt.”
Gospa Lazarjeva se je vzravnala in me očitajoče pogledala :
“Včeraj sva šla z možem v Kranj. Tiste ploščice, o katerih sem vam pravila zadnjič, so ga popolnoma očarale.”
“Res?” je z narejenim zanimanjem dvignila glas Anica.
“Čudovite so, vam rečem. Nobene izumetničenosti, le naraven material. Kakšno srečo sva imela, da so v skladišču našli še nekaj založenih kosov.“
Gospe so se naredile kot da me ni .
Roke, ki so držale skodelice, so se umirile in prijeten smeh, ki je zadonel po sprejemnici, se je ujel med svetleče koralde na lestencu, in nato odplaval proti oknu ter se zapletel med težke zavese.
Kristina je nenadoma dvignila roko z dolgimi, lepo oblikovanimi prsti.
“Vedela sem, da imaš nekaj za bregom!” je vzkliknila Koširjeva.
V drage kamne, ki so krasili težak prstan, so se ujeli sončni žarki in se poigrali s svetlobo, ki se je odbijala v tisočerih mavričnih barvah.
“Mar ni čudovit ! Ko je včeraj prišel mož domov, se je nekam dolgo mudil v predsobi s preobuvanjem. Mislila sem že, da je mimogrede stopil do trezorja, kjer hrani važne listine. Toda nič takega se ni zgodilo. Pritihotapil se mi za hrbet, mi ovil roki okoli vratu in spustil zavojček v naročje.Nemudoma sem ga odprla. Ljubček, sem rekla,kaj takega, kaj takega.Objel me je še močneje in mi zašepetal na uho, da me ima rad. Ja, to mi je rekel. Planila sem v jok. Moj preljubi Boris , pa tako romantičen!”
Prstan je romal od ene do druge. Natikale so si ga na prst in ga obračale proti svetlobi.
Takoj sem ga prepoznala. Prejšnji teden, takoj ko je prišel iz kopalnice, ga je ponujal meni.
“Na mišek,zaslužiš si ga .”
Nag mi je stopil za hrbet in me objel čez prsi.
“Vsak dan ti ga kupim, ne enega, sto,« je vroče zašepetal in mi pričel grizljati uho.Potem se je zaril v moje lase in njegovi poljubi so prhutali po koži kot regratove lučke.
Zasmejala sem se.
To ga je še bolj podžgalo. Kljub moledovanju sem ga čez pol ure postavila pred vrata.
Njega in prstan.
Preden se je obrnil, sem stopila k njemu, mu narahlo odpela hlače in ga pobožala. Pogled se mu je ponovno zameglil. Bala sem se, da bo padel na kolena tako kot je prejšnji večer hotel gospod Koren.
Ogabno.
“Če sem lahko odkrita, bi bil že skrajni čas, da se najde kdo, ki bo tudi tebi kupil nekaj podobnega,” je malce preglasno rekla gospa Koširjeva in me pomilujoče (vsaj tako se je meni zdelo) pogledala.
Gospe so v zboru prikimale.
“Čas bi že bil, “ so se strinjale druga za drugo.
Zasmejala sem se.
“ Pojutrišnjem odpotujem v Los Angeles. Nimam časa za take neumnosti.”
“Občutek imam, da niti ne veš, o čem govorimo”, se je razjezila Kristina in me krcnila po prstih.
Objela sem jo tako kot v starih časih, ko sva se stiskali pod odejo, ker sva se bali grmenja in bliskanja.
“Sem pač izgubljena duša, bog mi pomagaj!”
Poljubila sem jo na lice.
“Oditi moram,” sem glasno oznanila, stopila k vsaki posebej in jo potrepljala po hrbtu.
Videlo se jim je, da komaj čakajo, da ostanejo same.
Naslonila sem uho na vrata.Čeprav so šepetale, sem razločno slišala njihove razburjene glasove.
“Stavit grem, da je Tajči ona porinila v vodo…Prekleta candra!…Kako se dela nedolžno! Prostaško…. Kar sta živeli skupaj, sta se prepirali.Namigniti bi bilo treba policiji, vam rečem….. »
Brcnila sem kamen in zažvižgala kot kakšen paglavec. Iz žepa sem potegnila kovanec.
“Če bo cifra, bo naslednja na vrsti Kristina.”
Bila je cifra.
