ROJSTVO

Najprej sem mislila, da se mi je vse skupaj le sanjalo. Na rami sem še zmeraj čutila nežno dlan in v ušesih je odmeval zagoneten smeh. Le roka, ki je mahala nekje iz daljave, mi je bila nerazumljiva, ni sodila v sanje.Potem sem se obrnila na bok in zakričala od presenečenja. Na blazini je bil še zmeraj vidna vdolbina, zdelo se je, da je nekdo pravkar zapustil posteljo in se bo vsak čas vrnil nazaj. Oklevaje sem stegnila roko in se dotaknila blazine.Bila je topla.Sunkovito sem planila pokonci.V sobi je bilo hladno, saj je bilo okno vso noč na stežaj odprto. Sonce se je dremavo kopalo izza hriba, toda mrakobne sence so se še zmeraj potuhnjeno plazile po sobi.Previdno sem dvignila odejo. Rjuha je bila zgrbančena in posvaljkana proti robu postelje.»Že leta ni nihče spal na tem koncu postelje, » sem si dopovedovala in mrzlično odganjala misli, ki so se mi podile po glavi. Z bosimi nogami sem poiskala copate in počasi odšla v sosednjo sobo, kjer sta spala otroka. Vsepovsod je vladal mir in tišina je bila naravnost božajoča. Gašper je narahlo smrčal. V ustih je držal prst, da se je sem in tja slišalo cmokanje. Za trenutek sem postala pri vratih in ju opazovala. Bila sta moja. Nihče drug ni imel več pravice do njunega smeha in jutranjega poljuba.On, naj ga vrag pocitra, je nekoč, davno, izginil iz našega življenja.Prišel je domov, kmalu po kosilu, ko smo se prijetno siti pretegovali na kavču in sta me otroka žgečkala, da sem vreščala od ugodja.»Maruša, odhajam. K Tjaši.«Pogledala sem ga začudeno, z odprtimi usti, saj prvi trenutek sploh nisem dojela njegovih besed.Še manj razumela.Toda od tistega dne naprej nisem nikoli več jokala. Solze so poniknile v mojem srcu in tam ostale.
Na varnem, zaklenjene pred vsiljivci.Telo se je zaprlo vase in komajda še živelo. Le včasih se ga je dotaknil bežen drget, kot sapa, dih. In spet izginil.V kopalnici sem se z obema rokama oprijela umivalnika in se zazrla v ogledalo. Oči so bile na široko razprte, globoke in nemirne. Kot da bi pred seboj gledala nek drug obraz, ne moj. Z dlanjo sem se narahlo dotaknila lic, ki so še zmeraj žarela. Kljub bledici.Včerajšnji večer…Mar ni bil prav tak kot vsi?!Otroka sta odšla spat in ostala sem sama. Na kavču. Brez misli in brez posebnih želja. Le čudna, osamljena žalost, ki je tkala drobne niti med mojimi prsti, me je držala budno. Vem, da sem razmišljala o tem, da sem se zredila. In si obljubila, da bom jedla malo manj sladkarij. Televizijski spored je bil dolgočasen. Knjiga, ki sem jo brala čez dan, je ležala na mizi, toda ni se mi ljubilo stegniti roke. Kadarkoli sem pogledala na uro, je zmeraj kazala pet minut do desetih. Čeprav se mi je zdelo, da so vmes  minila desetletja. Pretegovala sem se. Z rokami, visoko dvignjenimi v zrak. Tako kot to počne tisti, ki je vsega naveličan. In utrujen zaradi praznine in dolgega časa. Spominjam se še, da sem stopila do okna in gledala v nebo, ki je bilo uklenjeno v ostre robove. Zvezde so se mi zdele kot marjetice. Kdo ve, morda so ravno tako osamljene kot jaz, me je prešinilo.Vsi so že spali, kajti daleč naokrog ni bilo nobenega razsvetljenega okna. Dvignila sem roki v zrak in neustavljivo hrepenenje je poletelo iz mojih dlani. Zaprla sem oči in se naslonila na vrata balkona. Potem sem zadrhtela in se nehote še bolj zavila v jopico.Nenadoma sem začutila, da nisem sama.Res.Kljub temu, da sem imela zaprte oči, se mi je zazdelo, da me nekdo opazuje. Ali pa so se tisti hip pričele sanje?!Zakaj, hudiča, še zmeraj nisem prepričana?!Podrgnila sem se  po nosu kot takrat, ko sem bila v zadregi.Naj pogledam ali ne?Pogledala sem.Potem sem na široko razprla oči. Sunkovito zajela sapo. Res je stal tam.Le kako sem mogla vedeti, da bo tam bil moški?Nenavadno.Roki je imel prekrižani na prsih in me gledal.Na prvi pogled ni bil nič posebnega.Tak, kot jih vsak dan srečujem na tisoče. Grem mimo njih, ne da bi jih še enkrat pogledala.»Kdo si? Kaj počneš tukaj? Hočeš, da pokličem policijo?«
Glas se mi je tresel od razburjenja in strahu.»Prišel sem. Sam. od daleč. Samo zaradi tebe, » je odgovoril v kratkih stavkih.Radovednost je začela obvladovati paničen strah.Na ves glas sem se zasmejala.»Zaradi mene?« sem vprašujoče ponovila. »Šališ se.«»Nikoli v življenju se še nisem zlagal«, mi je rekel moški, ki je vstopil za menoj v dnevno sobo.Nisem mogla verjeti.Ni več se ga nisem bala.Čisto nič.Ozrla sem se preko rame in skomignila z rameni.Ni mi bilo dosti mar ali govori resnico ali se laže.Itak sem bila prepričana, da so vsi moški lažnivci.Iz potrebe, navade ali zaradi koristi. Že dolgo si nisem več belila glave s takimi malenkostmi.Usedla sem se na kavč in spodvila nogi.Potem se čakala.Usedel se je nasproti in se nasmehnil. Šele tedaj sem opazila, da ima modre oči in nenavadno rdečo polt. Presedla sem se, da sem lahko opazovala njegove dlani.Bile so rdeče.Kot bi jih opeklo sonce na vroči morski obali.»Potrebujem te,« je iznenada spregovoril Tujec.Počakal je, da so besede poletele proti meni in se me dotaknile.»Oh, ne….«Zmajala sem z glavo.»Opazoval sem te, kako ljubiš svoja otroka. Kako ju ljubkuješ in skrbiš zanju. Kako ju božaš in stisneš k sebi, kadar pritečeta v tvoje naročje.«
Vzdihnila sem.»To so povsem normalne stvari, ki jih počne vsaka mati.«»Ni res«, je takoj oporekal. »Druge to počno bolj ..mimogrede…«»Tudi meni se to marsikdaj zgodi, » sem ga prekinila./Zakaj, za božjo voljo, se pogovarjava o otrocih?!/»Slišim tvoje misli, » se je nasmehnil Tujec.Zardela sem.»Ni mi mar, kaj vidiš in česa ne, toda moje misli so samo moje!« sem vzkipela.Ni me razumel.Še zmeraj se mi je ljubeznivo smehljal in me gledal.V njegovih očeh sta bil mir in spokojnost.Nenadoma se mi je zazdelo, da bi zlahka dovolila, da bi me rdeče-kože roke božale in stisnile k sebi.Z obema rokama sem si podprla glavo.»Kdo si? Od kod prihajaš?«Za drobno sekundo se je Tujec zdrsnil. Videti je bilo kot da okleva.»Najbolj enostavno se bo slišalo, če rečem, da sem prišel od daleč.«Glas je bil mehak, poln neznanih odtenkov.Previdno me je prijel za roko in se z licem približal mojemu.Ena izmed zvezd je zamežikala močneje od ostalih.»Nekje v tej smeri je planet, s katerega prihajam.«
Prikimala sem.Seveda.Doma je na tujem planetu. Nekakšen marsovec, ET. Razumljivo. Noben pošten zemeljski  moški ne bi tratil svojega dragocenega časa z menoj.Bila sem besna.Toda obraza nisem odmaknila. Mirnost in ljubeznivo ugodje me je zazibalo sem ter tja.Skoraj sem se mu naslonila na ramo.»Daj, » je preprosto dejal in me narahlo potegnil k sebi.Ni mi bilo žal. Zaprla sem oči. Že dolgo, skoraj celo tisočletje, se nisem počutila tako prijetno…mehko, zaspano in skorajda srečno.»Rad bi imel otroka«, je pretrgal tišino in me pobožal po roki.Odskočila sem.»Mar se ti blede?!« sem zakričala.»Otroka?! Z menoj? Saj te niti ne poznam, za božjo voljo!«Otrok ni kilogram kruha, prideš in rečeš, da bi rad sveže zapečenega, hvala, koliko stane..Otrok…to je vendar…ljubezen….Na koncu sem že kričala. Bruhala besede iz sebe. Nekontrolirano. S polno pritajenega besa, ki se je kopičil v meni minula leta.Tujec je potrpežljivo čakal.»Moji praprapradedje so še poznali ljubezen,« je rekel. »Vsaj pripovedujejo nam tako. V starih knjigah piše, da so se držali za roke in si pisali ljubezenska pisma. Potem je prišlo do upora. Nihče več ni želel roditi otrok. Uvedli so Proces..in nato…«»Kaj je to proces?«(prekleta radovednost)Tujec me je prijel za roko in moje noge so postale mehke kot maslo.»Oddaš jajčece in semenčeca in Oni naredijo otroka po tvojih željah.»Prostaško, » sem zamrmrala.»Nihče, ki ima le kanček pameti tega ne bi počel!»Vem, » je žalostno prikimal Tujec.»Mar to pomeni, da se vam rodijo najbolj popolni otroci na svetu?«
Prikimal je.»Brez napak so. Po zunanjosti, razumu in po duši..,..«»Vendar?«Vprašanje je obviselo v zraku.»Ljubezen. Te ni več. Izginila je. Počasi, ne da bi vedeli kdaj. V svoji popolnosti jo nihče ni več pogrešal.«»Ne razumem..«Tujec me ni niti slišal. »…..potem sem se  rodil jaz. Po pomoti. V mojem srcu se je že ob rojstvu nakopičilo veliko ljubezni. Želel sem ljubiti starše, toda nista mi dovolila. Vsa zgrožena sta me odnesla nazaj in potem vložila tožbo na ministrstvu. Pri prednici v Zavetišču sem vzbudil zanimanje. Večkrat me je videla, ko sem sedel na travniku, duhal cvetlice in se podil za metulji. Želela je ugotoviti, zakaj to počnem, na srečo.«Poškilila sem na uro. Še zmeraj je kazala pet minut pred deseto. Mar sanjam?!»…iskal sem ljubezen po celem planetu. Smejali so se mi in me odganjali stran. Nato sem zbolel.  Tudi to je bil zanje pravi šok. Jaz pa sem kričal, ko se mi je bledlo od bolečin..«»Nekoč sem opazoval Zemljo,« je nadaljeval in me mamil s svojo bližino.Nisem se upala niti dihati. Zdelo se mi je, da plavam visoko nad oblaki, da se dotikam zvezd in da me mehkobnost oblakov boža v svojem naročju.»Ne poslušaš me«, je mimogrede navrgel in me prijel za brado.»Že dolgo si želim, da bi te poljubil,«je komajda slišno zamrmral in se nagnil k meni.Zaprla sem oči.Samo srce je divjalo in roke so se razklenile ion se zakopale v njegove lase.Poljubil me je.Počasi in nežno. Skorajda boječe. Radovedno.Kot otrok, mokro in cmokajoče.Ponovil je še enkrat.Drugače.Bolj natančno in raziskujoče.Zdelo se mi je, da se je tiho zasmejal. In sreča, ki mu je sijala v očeh, me je pobožala po licu.Napetost, ki se mi je, davno je že od tega, naselila v prsih, je počasi, skorajda kljubujoče, zdrsnila v prazno.Čutila sem njegovi roki, ki sta se sprehajali po hrbtu.Potem so se oklenili prstov.»Te ne moti, če sem drugačen?«, je boječe zašepetal zraven mojega ušesa.Odkimala sem.»Žal mi je, da se nisva srečala že prej,« sem iskreno dahnila, ko je njegov poljub za hip popustil.Naslonil je glavo na mojo ramo kot otrok, ki išče tolažbo.»Že leta sanjam o otroku. Ki bi ga rodil in mu podaril srce polno ljubezni.Besede so me spravile v smeh.»Moški si in ne moreš roditi«, sem omenila.»Lahko. Imam maternico.«
Prijel me je za roko in si jo položil na trebuh.Pod prsti mi je utripalo in gomazelo kot bi se nekje v notranjosti že pretakalo življenje.»Silno si želim otroka«, je še enkrat ponovil.»Si zato prišel na Zemljo?«»Zato.«
Zato, ker želiš, da bi na tvojem planetu začeli živeti drugačni ljudje?«
«Zato.«Prikimala sem. Razumela sem njegov zato. Blizu mi je bil.Sprejela sem ga.Potem sem vstala.In tudi on je vstal.Spogledala sva se. Nasmehnila drug drugemu.
Prijazno, toplo in vabeče.Sledil mi je po dolgem hodniku, korak pred spalnico me je obrnil k sebi in me vzdignil v naročje.Svoj temnordeči obraz je stisnil k prsim in jaz sem mu to dovolila.Odnesel me je čez prag, vihravo kot to stori ženin na poročno noč.Nežno je drsel po mehkih oblinah stegen, razprl toplino, ki je zažarela pod njegovimi dlanmi, se z ustnicami dotaknil razprtih listov, zaječal, ko se je silovito odzvalo še njegovo telo, se potopil v sladkosti, ki jih do tedaj še ni poznal, šepetal v neznanem jeziku, da se je slišalo kot molitev in potem je dobil od mene jajčece.Zmagoslavno je zakričal, ko ga je sprejel v svoje telo.Poljubljal me je, medtem ko sem brez besed obležala na blazini.Nisem mu videla obraza, ker je bilo preveč temačno, toda prisegla bi, da je jokal od sreče.Po dolgih letih sem si spet zaželela zaspati v naročju moškega.Stisnila sem se k njegovim prsim, dremava in zadovoljna.»Kaj boš rodil, dečka ali deklico?« sem ga zaspano vprašala.»Oboje,« je odgovoril.»Ju bom lahko videla? Konec koncev bom njuna mama.«Besede so obvisele v zraku in zaman sem čakala na odgovor.»Zaspi,« mi je dahnil v uho.In potem se mi je sanjalo.Odhajala sem z njim proti nebu, peš in v copatih. Držal me je za roko, ker se mu je preveč mudilo. Njegov trebuh je postajal vedno bolj okrogel in kadar se je slučajno stisnil k meni, sem začutila dva para nog, ki sta veselo brcala.Poljubil me je. To je počenjal kar naprej in sploh se ni naveličal.Prišla sva do Modrega planeta, ki se je bleščal tako kot njegove oči.»Obrni se proč, »me je prosil.
«Rodil bom«Zazrla sem se na drugo stran v modro globino, v kateri so se zrcalila nenavadna poslopja, mimo katerih so hiteli nenavadni ljudje.Ko sem zaslišala jok novorojenega otroka, sem se želela obrniti.Toda ni šlo.Kot okamenela sem obstala na mestu.»Mati sem!« sem ponosno zakričala.Zbudila sem se.Potna, prestrašena, drhteča.Na blazini kraj mene pa se je še zmeraj poznalo kot da je nekdo pravkar zapustil posteljo… 

 

Vnos je bil objavljen 2.11.2006 ob 21:29 in je zapisan pod LOVLJENJE BESED, miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko pustite komentar, ali uporabite trackback z vaše strani.