V zadnjih tednih, predvsem od tedaj, ko je luč sveta zagledal protikadilski zakon, sem ugotovila, da znam biti tudi silno privoščljiva. Zlasti še, ko pomislim na svoje predrage kolege in kolegice, kako bodo po novem zmrzovali pred vrati in si s tresočo roko prižigali cigareto, ter jo potem, brez kakšnega večjega užitka pokadili v vetru, snegu, neurju, ob grmenju ali ob najhujši pripeki. To bo znalo biti še jako zanimivo in predvidevam, da se bo včasih težko zadržati, da se usta ne bodo kar sama razlezla v tak – širok in privoščljiv nasmeh.
Še dobro se spominjam časov, ko se je kadilo povsod. Še najbolj pa po straniščih na naši gimnaziji, pa na avtobusu, v zdravniških čakalnicah, po gostilnah normalno, celo na letalih in tisti, najbolj gajsni so si en dim obvezno privoščili tudi v bazenu, nihče pa se ni preveč čudil, če so potem ogorki ležali križem kražem po mokrih ploščicah in če je slučajno kakšen padel tudi v vodo, ja, kdo si je pa upal kaj reči. Kadilci so bili zakon in so imeli absolutistično oblast kamorkoli je stopila njihova posvečena noga.
Priznam, tudi sama sem v tistih davnih letih, ko se je, verjetno podobno kot danes, odraslost merilo po tem, če si, ali pa še nisi, prižgal prvi dim. Pa smo šle tri prijateljice na kolo in se zapeljale daleč stran od budnih oči naših staršev, ki so tako ali drugače budno bedeli nad nedolžnostjo svojih hčera. Kupile smo eno škatlico opojnosti in potem smo v varnem kotičku za grmovjem pridno vlekle in zdelo se nam je, da se nam odpira pot v raj. Žal pa so ti božanski občutki trajali le kratek čas, kajti doma so takoj zavohali koliko je ura in potem je oče potegnil pas in spominjam se, da je bila zadnja plat še lepo število dni popolnoma neuporabna, da bi sedla nanjo.
Od takrat naprej je moja podzavest cigaretni dim hote ali nehote povezovala z bolečo zadnjico in verjetno v tem dejstvu tiči razlog, da sem se tej razvadi izogibala kot hudič križu.
Je pa res, da sem bila zato prikrajšana za marsikatere užitke. Na primer. Vsaka prava kofetarica- in to smo me, v naši druščini definitivno bile- je trdila, da je kava brez cigarete enako neužitna kot da bi se poljubljal /sexal/ skozi šipo. Potem si lahko le predstavljate koliko tovrstnih, sterilnih in brezveznih kav mi je steklo po grlu.
In kolikokrat sem se sekirala, zlasti še, ker so me zaradi nekajenja zezali na vsakem koraku. Ampak, očitno je bilo v meni dovolj trme, ali pa dovolj strahu, da meso ni postalo šibko.
Čez čas, ko smo tudi me, tako kadilke in nekadilke, odrasle, postale zrele osebnosti in tako naprej, kar pritiče zraven, pa so se stvari začele počasi spreminjati.
Spominjam se, kako sem nekoč čakala na eno od kolegic, bila je pomembna ženska, na pomembnem položaju, vsi, ki so jo poznali, so se je bali, no, sem in tja jo je celo kdo spoštoval.
Pa jo zaslišim, kako odpira vrata v preddverju. Pri tem sope, grka, pokašljuje in ob vsaki stopnici, ki jo je morala prehoditi, nas je vse, ki smo njen prihod spremljali, nemo stisnilo pri srcu, kajti zdelo se je, da naslednje že ne bo več zmogla. In potem se prikaže, vsa zaripla in izmozgana, preklinjajoč tistih par stopnic, da bi kakšen slučajen poslušalec celo mislil, da se je povzpela na Mont Everest in ne le v prvo nadstropje. Toda bili smo modro tiho, celo po tem, ko so ji prinesli čeber kave in si je prižgala cigareto in nam brezobzirno puhala dim v obraz.
Ne vem, če se temu, da so počasi prepovedovali kajenje na javnih mestih, reče osveščenost, bolj bi bilo na mestu reklo, da so se pričeli tudi kadilci bati za svoje riti /beri:zdravje/.
Kakšno olajšanje se je bilo peljati na avtobusu, koder se predpisa ponavadi ni držal le šofer. In kako lepo se mi je zdelo, ko človeška noga ni več na vsakem koraku stopila na odvržene čike po ulicah našega malega mesta!
Saj to je bil pravi balzam za dušo!
In sedaj, ko ne bo več moč kaditi ne v gostilnah, ne v discu, skratka nikjer, v sebi čutim neko olajšanje. Kot da bi bilo konec nekega dolgega mučnega obdobja tihega terorja.
Zanimivo pa je, kakšen hrup, jok in stok je zaslediti v najrazličnejših časopisnih rubrikah, v javno-mnenjskih anketah in tudi sicer. Kot da se nekaterim podira cel svet domala pred njihovimi lastnimi očmi?!
Čez noč je vse začelo skrbeti za preživetje gostincev. Češ, kaj bodo pa sedaj, ubogi reveži, ko ne bo več moč v gostilnah kaditi. Ja, bodo pač tisti, ki ga radi prižgejo, eno ubogo urico potrpeli, ali kaj?!
Čeprav dvomim, da bo kmalu prišel čas, ko bo kadilce srečala zdrava pamet.
Bilo je včeraj, ko je bil lep, sončen dan, tak, da bi ga človek najraje vzel v dlani in spravil v žep za hude čase. Pa zagledam v zimskem vrtu družino, dojenček, dva otroka, ki sta se z nečem igrala za mizo, mama in oče, pa sta vneto kadila, da se je še potem, ko sem prišla zraven, komaj videlo, kdo je kdo.
In ob takih prizorih me stisne pri srcu. Kajti v njem ne vidim drugega kot zgolj in samo egoizem. Skrb za lasten užitek, ko človeku ni mar ne za potomce, kaj šele za svoje zdravje.
Minister za zdravje bo lahko izdal še sto protikadilskih zakonov, dokler ne bo izdal takega, ki bo prevetril naše lastne možgane , bo domala ves njegov trud zaman.
Od srca pozdravljam namero, da poskrbi za dobro počutje tudi nekadilcev, žal pa se bojim, da bodo le-ti, za domačimi stenami, še naprej živeli podobno in v enakem slogu kot prej.
Ne da bi, seveda, pomislili, da s kajenjem uničujejo zdravje tudi otrok, torej tistih, ki še ne morejo sami odločati o svojih pravicah.
Zato si za konec ne morem kaj, da ne bi rekla, ja, kar prižgite si jo, pa naj vas napade hud kašelj, pa naj se vam oči solzijo. Vendar le zato, ker vem, da grkanje, pa pljuvanje, pa kašljanje, pa siva kadilska koža, podočnjaki, marsikomu pomenijo prvi opomin, da bo treba nekaj storiti tudi zase.
Ne glede na zakone, ki se pišejo, mar ne?
