ŽENSKA, DA BI TE VRAG!
Tisti najbolj resni znanstveniki, pa tudi oni, ki so resni bolj kot na ne pol ali na tričetrt, bi vedeli povedati, da sodi osmi marec med tisti praznike, ki bodo tako ali drugače pripomogli h koncu sveta.
K apokalipsi.
Kje so časi, ko so se ženske ravnale po vsem ljubem reku:«Največja sreča za moža je žena, katera kuhati zna?«
Bojim se, da teh zlatih let ne pomni več nihče.
Nekoč, po meni znanih podatkih še celo nekaj let po drugi svetovni vojni, so ženske še znale molčati, imeti sklonjeno glavo, biti tiho in požirati hude besede, ki so jih imele na koncu jezika. Takrat so bile še vdane v usodo, skrbele so za dom, moža, otroke, velikokrat tudi za starše-svoje in moževe. Na njihovih ramenih so se cepila drva, one so bile tiste, ki so potegnile kratko, če je bilo v hiši premalo denarja in rado se je zgodilo, da je soprog raje odrinil denar za kozarček ali dva kot za ženine nove zobe.
O, to so bili idealni časi!
Vrata v spalnico so bila zmeraj odprta na stežaj in bogvaruj, da bi žena kdaj rekla ne. Četudi jo je bolela glava, četudi je bila na smrt utrujena, četudi je zaradi pretiranega garanja nedolgo nazaj izgubila otroka. Vsak trenutek je morala biti na voljo, stisniti zobe in potrpeti, da je bilo tistih mučnih pet minut konec, ko si je njen najdražji ponovno zapel hlače in odšel naprej po opravkih.
To so bili tudi časi, ko se je na veliko zidalo, in ženska je bila pri hiši namesto mešalca za beton, pa namesto petih zidarjev in če bi pobrskali po spominu, bi ugotovili, da se je na ta način ogromno prihranilo.
Ženska je bila tista, ki je bila kriva, če delavci niso prišli, če so preveč popili, če so godrnjali, če je bila malica premalo obilna. Včasih jih je zato tudi dobila po buči, toda vsakršen udarec je tiho in mirno prenašala. Kdo pa je že slišal, da bi imela kakršnokoli pravico se pritoževati in jamrati? Še župnik je pridigal s prižnice, da je njena edina naloga, da rojeva otroke in da je pokorna možu.
In tega nasveta so se vsi držali kot pijanec plota.
Bil pa je zato v deželi nek red, da se je točno vedelo, kdo pije in kdo plača.
Naloge so bile razdeljene med oba spola in v teh zlatih rajskih časih so bili moški, ki so, če je bila žena vsaj na smrt bolna, slučajno otepali preprogo, tako redki kot bele vrane. Mica ve povedati, da so to delo najraje opravljali sredi noči, da jih nihče ne bi videl.
Ker če bi jih, bi imeli Benetke!
Vsa vas bi se jim smejala v brk in ožigosali bi jih za copate, za reve, skratka, v očeh ostalih moških bi bili manj vredni kot ena nula.
V tistih časih so le redki rekli ženi- žena, največkrat se je slišalo, da jim rečejo babe, ali pa preprosto »ona«.
Nekoč so mi pripovedovali, da otroci dolgo časa niso niti vedeli, kako je njihovi mami ime, ker jo je oče klical le »ti tam«.
Takrat, pred 60 leti in več, so bile one krive, če je možu manjkal gumb pri suknjiču, če so si otroci strgali naramnico pri hlačah, če so bile rjuhe, ki so se sušile na vrvici, premalo bele. Če ni bilo dovolj rož na oknih, če je zelenjavo na vrtu vzela slana. Za vsako malenkost so nanje kazali s prstom.
Pa še so rekle ženske, da so v tistih povojnih časih že živele rajsko, v primerjavi z njihovimi mamami , ki so tiho in mirno prenašale križe tega sveta desetletja pred njimi.
Potem pa se je, Bog bodi zahvaljen sufražetkam in emancipirankam, zgodila revolucija. Očitno je prišlo do kakšnega nenavadnega položaja planetov na nebu, mogoče je gensko spremembo povzročila atomska bomba nad Hirošimo, ne ve se točno, toda ženske so kar naenkrat pričele dvigovati glavo. In to zelo nesramno in vztrajno, Bog jim je priča!
S tem so pričele rušiti že ustaljeni družbeni red, zaradi njihove na novo rojene samozavesti so se pričenjale vojne, poplave, prevrati in bogvedi kaj še.
Nič ni bilo več tako kot poprej.
Uzakonile so 8. marec kot dan, ki je bolj namenjen trpinčenju moških kot čemu drugemu. Kar naenkrat se je moralo to ubogo moško bitje, ki je bilo poprej navajeno delati in prinašati domov denar, spremeniti celo v prinašalca rož.
Pa ne kakšnega plevela, ki bi raslo za plotom bližnjega britofa, sploh ne!
S svojim na novo rojenim nastopom je ženska moškega dobesedno prisilila, da se je ponižal in stopil v prvo cvetličarno, kjer je ves v zadregi, poln iskrene sramežljivosti, na skrivaj, da ga nihče ni videl, kupil nageljček. Previdno ga je stisnil pod suknjič in se po senčnem delu ulice pretihotapil do svojih hišnih vrat, upajoč, da ga pri temu sramotnem opravilu ni nihče videl. Žal mu vsa previdnost ni kaj prida pomagala, saj se je potem njegova žena javno hvalila naokoli o tem, koliko rož je dobila. Pa tudi o tem, kaj je dobila še zraven. Pa tudi o tem, ali je bilo tisto »zraven« kvalitetno ali ne.
Sex je čez noč postal javno dobro in moški, ki so bili navajeni, da te stvari počno na način kot njihovi očetje in dedje, so nenadoma pogoreli. Bili osramočeni. Zaničevani. In nič vredni.
Zdelo se je kot da se pričenja ženska maščevati za vso potlačeno gorje, ki se je v njej nabiralo skozi stoletja in desetletja.
O, ko bi ostalo le pri tem!
Pa ni.
Žal, ali na srečo. Kakor se vzame.
Nenadoma so pričele dobivati visoko ceno in izjemne privilegije t. i-. ženske revije, v katerih se je svoje bralstvo nenehno hujskalo in podžigalo k nepokorščini. Na dan se je privleklo nezaslišane in prekucniške ideje o idealnem moškem.
«Ko sem prvič bral tiste revije, bi me skoraj kap,« je dejal vsega hudega vajeni Nace.
Pisalo je namreč, da je idealen moški tisti, ki zna obrisati otroško ritko, ki zna tudi kaj skuhati, ki ne pušča umazanih nogavic sredi kuhinje, ki se zvečer, preden leže v posteljo, lepo očedi in umije- pa ne le po obrazu, temveč po celem telesu. Idealen moški je nenadoma postal tisti, ki se je ženi posvečal ne le cel dan , ampak da je znal poskrbeti tudi za predigro in za dodatne igrivosti, ki bi pasale obema, ne le njemu.
Marsikdo si je obrisal bridko solzo ob spominu na pripovedovanje starejših kaveljcov, ki so se hvalili s tem, da je bil pravi moški le tisti, ki je vso posteljno zadevo opravil v manj kot petih minutah./podrobnejše podatke išči v etnološki raziskavi Agn, ret pa kače niso za igrače/
Pričelo s e je dogajati, da je ženska vedno bolj dvigovala glavo in moški jo je vedno bolj sklanjal.
Potem so prišle v modo še kontracepcijske tablete, počasi se je odpravljala diskriminacija pri zaposlovanju, v izrazito moške poklice so z vso močjo začele vdirati ženske in jih feminizirati.
Ženske so postale zunanje ministrice, vojne ministrice, polkovniki, generali, diktatorji, direktorji, predsedniki držav. Zdelo se je, da so čez noč osvojile svet in spravile moške na kolena.
Žal pa vrag tiči v podrobnostih in ni vse zlato, kar se sveti.
Kar z drugimi besedami pomeni, da niti ženska, če je še tako sposobna, ne more hkrati sedeti na dveh stolih: ne more biti najboljša, najbolj uspešna, najbolj cenjena, najbolj prodorna in biti hkrati najboljša in najbolj mila in dobrosrčna mama.
Pa so pogruntale, da bi na porodniški lahko ostal tudi oče.
Rečeno storjeno.
Zato se zadnje čase dogaja, da moški pri hiši naredi vse, le roditi ne gre. Pa še to se bo, verjetno, nekega lepega dne zgodilo, če bo šlo tako naprej.
Kaj torej storiti?
Kako spraviti svetovni red spet v tiste ojnice, da bo volk sit in koza cela?
Kaj narediti, da narodi, polni na novo rojenih samozavestnih žensk, ne bodo več izumirali, ker ženskam gredo po glavi vse druge stvari, le tiste, za kar so ustvarjene, ne?
Kaj storiti, da se bo enakopravnost kazala na drugačen način in ne v lovskem stilu, ko moški leži na tleh kot trofeja, ženska pa zmagoslavno nad njim dviguje roki v zrak?
Kaj storiti, če se sploh še kaj da, da se bodo odprle oči tudi tistim ženskam, ki še zmeraj dovoljujejo, da moški delajo z njimi slabše kot s psi?
Kaj storiti, da bo med spoloma zraslo več spoštovanja, ljubezni, razumevanja, več želje si pomagati, se podpirati?
Zdaj pa se zdi kot da med moškim in žensko divja vojna. Kdo bo koga. Kdo bo prvi odnehal. Kdo bo prvi podlegel?
V njunem sožitju skorajda ne more biti zmagovalca. Kajti življenje , če je to tisto pravo, ki si ga vsi želimo, je sožitje obeh.
Osmi marec pa naj bi bil, če mene vprašate, lahko vsak dan. Pa ne zaradi rož, ampak zaradi topline in ljubezni, ki bi jo nesebično dajali drug drugemu.
Vendar…kako, za vraga, priti do tega?!
