ZARECENO

»Kako se pišete?«
»Dušan Bevk«.

»Naslov?«

»Pod Otriškim vrhom 15.«

»Kje ste zaposleni?«
»Nikjer. Kmet sem.«

»Rojstni datum?«

»28. maj 1959.«

Presenečeno je dvignila pogled in se drobno nasmehnila.

»Dobro skrivate leta,« je rekla mimogrede in se potem spet zatopila v pisanje, ne da bi si popravila koder las, ki ji je silil na čelo.

Tudi on se je nasmehnil, resda prisiljeno, kajti roka ga je še zmeraj bolela in sploh ni vedel, kaj naj naredi, da bi se usedel, nihče ga ni nihče povabil, bil pa je preveč sramežljiv, da bi karkoli naredil sam od sebe. Narahlo si je popravil obvezo, s katero si je povezal zapestje, malo okorno, ampak zaenkrat kri vsaj ni več kapljala na tla in to ga je pomirjalo.

Pred kakšno uro mu je postalo celo slabo, ko je gledal rdečino, ki se je počasi širila na vse strani, na belini obveze se je to videlo še bolj izrazito, čudno ga je pričelo stiskati okoli želodca, usedel se je na klop pod brajdo, saj se mu je zdelo, da ga bodo noge zdaj zdaj izdale.

Zunaj je bilo vroče, sonce je pripekalo z vso močjo, čeravno so se za Otriškim hribom zbirali oblaki, ga ni skrbelo, vedel je, da še nikoli niso prinesli nevihte, kvečjemu malo dežja, tistega drobnega in gostega, ki z obilico mokrote pognoji njivo, da koruza bolje raste in da se trava okoli tretoarjev ponovno postavi pokonci.

»Še kartico bi prosila,« je spet spregovorila ženska, za katero je že mislil, da je pozabila nanj, pa očitno ni, presenečeno jo je pogledal, nikoli ni imel nobene kartice, kaj bi z njo.

Za trenutek je dvignila pogled in ga sitno premerila od nog do glave.

Kakšen nemarnež, ji je tokrat šinilo skozi sive možganske celice, ko je s pogledom za hip  zdrsela preko umazane srajce, ki se jo je držala uvela trava.
Kdaj se je ta tepec nazadnje umil, jo je nato streslo, ko je zaduhala nenavaden vonj, ki se je širil od njega.

Pa saj ni mogla vedeti, da se je takrat, ko je rezilo škrtnilo ob kosti v zapestju, od strahu poscal v hlače, pa se ni imel časa preobleči, resnici na ljubo, niti pomislil ni na to.

»Kdaj ste bili nazadnje pri zdravniku?« je še kar naprej vztrajala, čeprav se mu je že pričelo blesti od bolečin, a tega ni bilo nikomur nič mar, slišal je moškega, ki se je na ves glas smejal za zaprtimi vrati, mogoče se reži na moj račun, se je zgrozil, a je potem zlohotno misel takoj odgnal.

»Nikoli še nisem bil pri dohtarju, tokrat je prvič,« je počasi razložil. 

Glas ga ni več ubogal, nekaj nerazumljivega in momljajočega se je pritihotapilo preko ustnic, toda ona je sigurno mislila, da se iz nje norčuje, kajti sunkovito je vstala od mize, stol se je nevarno zagugal, malo je manjkalo, da bi se prevrnil, potem pa je z naglimi koraki odhitela do vrat, jih zaloputnila za sabo, s treskom, kdo neki jo je učil manir, si je dejal izmučeno.

V sprejemnici je bilo tiho, slišal je bitje lastnega srca, tolklo je kot ponorelo in v rani mu je kljuvalo na tisoče vran.

Postajal je vedno bolj utrujen, samo za trenutek bom zadremal, si je rekel, saj nje itak ne bo nazaj. Počasi je zdrsnil ob steni na tla, skoraj neslišno se je dotaknil brezmadežnega linoleja z ranjeno roko, hudič fardamani je skoraj zavpil, vsaj tako se mu je zdelo, kri se mu je spet ulila, tudi obveza je ni več mogla ustaviti.

Zdelo se mu je, da postaja lahek kot peresce, da se dviguje v zrak, pa tega ni hotel, prav bedasto se mu je zdelo, da se je povsem po nepotrebnem spomnil na tisti rek, kdor visoko leta, nizko pade.

Oči so mu kar same zlezle skupaj, ah, bo že nekako, ga je prešinilo, bodo pa Petračevi spravili drva pod streho, samo da jih ne bo dobil dež, edino to ga je skrbelo, ko se je naslonil na vogal mize, tako zelo sem utrujen, pa ne vem zakaj, že mora tako biti, drugače bi prišel dohtar pa pomagal.

Potem ga je zmanjkalo, samo narahlo je hropel, ker mu je glava visela naprej, pa ga je zato stiskalo v grlu, bo že kako, si je spet ponovil, povsem nerazločno, ko je spet prišel k zavesti, z zdravo roko je poskušal ustaviti kri, a je ni mogel niti premakniti, kot zakleto, pa kaj je z menoj, pa kaj je to z menoj?!

»Prekleta prasica hudičeva, me nisi mogla poklicati, mejduš, policijo mi boš nakopala na glavo, baba zmešana,« je norel doktor Kovačić, ko je, čez čas, povsem slučajno stopil v sprejemnico, zdelo se mu je, da je na polici pustil cigarete, en dim bi se mu strašno prilegel, ker je bil dan dolgočasen in razvlečen kot kurja čreva.

»Saj ste rekli, da brez potrjene izkaznice nikogar ne smem spusti naprej,« se je ona drla nazaj iz čajne kuhinje, kjer je ravnokar pristavila za kavo,  ne meneč se za ubogega Dušana, ki je ležal sredi lastne krvi s komaj kaj življenja v sebi.

Dr. Kovačić je zmerjal babe, vse po vrsti, ne samo svojo asistentko, tudi ženo, pa hčer, vse so bile kurbe in prasice, ki ne znajo uporabljati pameti, sicer je pa sploh nimajo, pa kaj je mislil Bog, ko jih je ustvarjal?

Nič, preprosto nič.

Šele potem, ko je Dušana vsaj malo spravil k sebi, hvala bogu, vsaj živ je še, ga je prešinilo, ko mu je počasi zarinil injekcijo v stegno, ne bom ga imel na vesti, pa bi ga lahko, če se mi ne bi zahotelo cigarete, pa kdo je že rekel, da kajenje ubija, malo morgen, nič ne ubija, rešuje življenja, je momljal, stekel je v sosednjo sobo, kjer je našel še eno uporabno infuzijo, sam jo je namestil, babam ni več zaupal, jutri jo sunem v rit, prekleto čarovnico, nobene babe ne bo več v ordinaciji, prisežem.

Ko sta na vratih pozvonila reševalca, je bil moker od potu, halja je bila polna krvavih madežev, in okoli oči so se mu naredili črni kolobarji, saj to je medicinski fenomen, si je rekel pozneje, ko si je drgnil roke pod toplo vodo, kaj naredi strah iz človeka.

Za vse večne čase bi me ožigosali za morlca, , oh, ne, ne, ne smem več misliti na to,  je globoko vzdignil, drgetal je po celem telesu, od same groze. Potem se je spomnil, da je ta čas, ko je Dušan malodane umiral na tleh v njegovi ordinaciji, v sosednji sobi zbijal šale na račun predsedniških kandidatov. Bog se usmili, saj to ne more biti res!

Ko je za trenutek zatisnil oči, je pred seboj še zmeraj videl Dušana, ki mu je medlel pod rokami, ves mlahav in s komaj kaj življenja v sebi, še nikoli ni delal s tako mrzlično naglico kot ravno tokrat, navsezadnje je šlo za minute…

Nekoč pozneje, čez kakšen mesec ali dva, je prišel Dušan malo naokoli.

V roki je mečkal klobuk, tak, s tremi peresi divjega petelina, dr. Kovačić ga je komaj prepoznal, bil je drugačen, celo svežo srajco si je oblekel, lepo to.

»Prinesel sem vam nekaj klobas pa domačega mošta,« je zamencal Dušan, in bila ga je ena sama hvaležnost in ljubeznivost, ni vedel, kako naj se dohtarju zahvali, pa je zato raje umolknil, da ne bi rekel česa preveč, za kar bi mu bilo pozneje žal.

»Gospod Bevk, samo da je z vami vse  lepo in prav, pa sem srečen,« je odgovoril doktor pomirljivo.

Želel je dodati še kakšno prijazno besedo, za spodbudo, ali pa vsaj droben nauk, naj drugič pazi na roke, ko bo ponovno žagal drva, ampak nič pametnega mu ni padlo na pamet.

Ko je bil spet sam, se je sesedel na stol in sunkovito odprl predal, kjer je hranil lexaurine.

S tresočo roko je poiskal dve tabletki in ju položil na mizo. Potem je zagrabil steklenico viskija, ki ga je skrival pod mizo in ju z enim dolgim požirkom pogoltnil.

Nogi je dal na mizo, si prižgal cigareto in globoko ter z užitkom potegnil dim.

Vnos je bil objavljen 5.10.2007 ob 21:24 in je zapisan pod LOVLJENJE BESED. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko pustite komentar, ali uporabite trackback z vaše strani.