ZARECENO

 

Franckinega moža ni bilo iz doline že več dni.  

Sedela  je ob oknu in  čakala, kdaj se bo  zaslišalo njegovo vpitje in zmerjanje.  Takih dnevov je bilo  vedno več, poročena pa sta bila komaj  deset let.  Bil je bolestno ljubosumen in  v pijanosti ji je grozil, da jo  bo ubil.  Celo zelo natančno ji je včasih opisal, kaj bo naredil z njo. 

Za vsak slučaj je Francka naprosila  svojo sosedo  Marjeto,  da ji je prišla delat družbo.  Upala je, da  se je vpričo drugih ne bo upal lotiti.  In potem  ga  je zagledala  , ko  se je majal čez  reber.  Kričal je nespodobne besede in  z rokami kazal, kako bo ženi  zavil vrat.  Ne morem  ostati  tu, je vsa prestrašena zajokala  Francka, saj mi bo res kaj naredil. 

Zadnji hip je planila proti oknu in  zbežala v gmajno. 

»Ga bom  že urihtala!« je za njo korajžno zavpila  Marjeta. 

Ko jo je  Lipe zagledal, se je zakrohotal , jo zagrabil za ramena in  potegnil k sebi. 

»Kje  je moja, baba,  kje je tista kurba, vlačuga, a?  Boš povedala  ali ne?«

 Marjeta  ni mogla niti piskniti.  Lovila je sapo  in   molila, da   bi jo izpustil.  Lipe  pa jo je v trdnem in surovem primežu začel vlačiti okoli hiše, po kamnih in čez  pragove, da bi našel ženo.  Nikogar ni bilo blizu, vsi so se potuhnili, ker so se ga preveč bali. 

»Prav,« je rekel, Lipe, »če si  pustila, da mi je baba ušla, bom pa tebe ubil.«

Skozi  priprta kuhinjska  vrata je zagledal  štiriletnega sina in mu  ukazal, naj mu prinese nož.  Otrok, navajen brc in  klofut, je brez besed ubogal.  Lipe je zamahnil z roko.

Enkrat, dvakrat…..sedemnajstkrat.  

Potem  je izpustil  okrvavljeno truplo iz rok  in se šel  prijavit orožnikom.

To se je zgodilo  pred  več  kot osemdesetimi leti.

Strašni dogodek mi je uspelo stlačiti v nekaj vrstic iz katerih še danes, po  pol stoletja, veje nekaj grozljivega in strašnega.

Francka  je pri svojih 102 letih še zmeraj  živa.  Moj bog, kakšno življenje je  morala imeti, če je spomine nenehno vlačila za seboj? 

Kaj  je morala  preživeti ?!  Gledala  sem jo, ko je sedela nasproti  in upala,   da  je vsaj bolečina sčasoma zbledela   in se umaknila skrbi za otroke  in za preživetje. 

Ko sem  se peljala proti  Gorenjski  na obisk k  Francki, vsega tega še nisem vedela.  Povabil me je  njen zet z besedami,  da je njegova tašča  že zdavnaj prekoračila devetdeseta  in da bi mi imela  o svojem življenju  povedati marsikaj zanimivega. 

Sama pri sebi sem se nasmehnila in si rekla: verjetno res, kajti   marsikdo me je že poznal po tem, da sem  zamaknjeno  sledila  ‘romantičnim ’ zgodam  in nezgodam  naših prednikov in  da sem  z odprtimi ušesi  poslušala dogodke ob njihovem snubljenju,  kmečkih opravilih in  vaških veselicah.   Verjetno bo kaj takega,  sem si govorila,  ko sem sem ter tja  pošteno zarobantila  zaradi  predrznih in  nesramnih voznikov. 

Francka je  v svoji sobi nekaj vneto iskala. 

»To pogosto počne«, me je poučila njena hči.

»Pri  svojih letih  kakšno stvar založi, in potem ne da miru dokler jo spet ne najde.  Tisti dan je  iskala stare fotografije. Nekatere  je že pred leti dala  povečati,  da  zaradi slabšega vida ni imela težav prepoznavati  znane obraze iz svoje mladosti .

Franckin oče je bil vdovec.  Ona je bila iz prvega zakona.  Vseh otrok je bilo pri hiši osem. Mama ji je je umrla za jetiko.  Kar pobralo jo je , ko je imela Francka komaj pet let.  

“Ne vem,  če mi je bilo  kaj posebej hudo, “ se spominja Francka.  “Na kmetih je bilo  zelo veliko dela….kaj dela, garanja! in starši niso imeli časa za nas, otroke, tako  kot danes……Nekega  dne so jo  zabili v krsto, ki so jo naredili doma in jo odnesli v dolino…..Potem je nisem več videla.”

Oče se je  še isto  leto ponovno poročil.  Kaj mu je kazalo drugega?!  Dela je bilo več kot preveč in  otroci niso mogli nadomestiti ženinih pridnih rok. 

Francka se spominja, da  je morala kljub petim letom delati od jutra do večera.  Nihče je ni vprašal, če je utrujena, če  se želi igrati…..le delo je bilo pomembno.

Nevesta je prišla  z domačije, ki je bila še više v hribih kot  njihova.  Francka se spominja, da  so takrat ljudje govorili, da si je zmeraj želela priti na kakšno kmetijo, kjer ne bo toliko malin in ostrih robov.

 Po srcu ni bila  preveč dobra,  spominja se je bolj trde kot ne.  

“Do mene je bila večkrat zelo groba ,”  pripoveduje Francka. 

“Pa tak otrok sem  še bila!   Nama  s sestro je  imela  navado reči: te šiške! “
Le   lačna pa Francka, vsaj kolikor se spominja,  nikoli ni bila.  Pozimi, ko je spala na ispi, jo je  velikokrat pošteno zeblo, toda  ob hujši zmrzali so se otroci preselili  na peč.  V šolo je hodila bolj malo. Takrat,  ko je bil čas za to, je  divjala 1. svetovna vojna in   tudi  nje ni prav nič mikalo  hoditi v dolino.

Raje je delala.

Oče  je vojno preživel v Galiciji. 

“Mačeha  je bila  neizprosna:  delo in  še enkrat delo.  Nobena  se ji ni smela odgovarjat.   Zmeraj  , če sem že mislila pojezikat, sem slišala  stavek: če ti pa ni kaj prav, pa pejt!”

Oče  je  po koncu vojne vrnil iz Galicije domov peš. Vsi so se čudili, ko so ga zagledali, saj so  mislili,  da je že zdavnaj mrtev.  Bil je v ujetništvu, kjer  se je nalezel  koz. 

“ S kozami so se okužili še otroci  in več jih je potem po njegovem prihodu tudi umrlo,“  je povedala  Francka. 

Ja, žalovali pa niso preveč. Smrt je smrt, živih otrok je bilo še veliko….   Včasih so  še verjeli,  da potem   umrli  ne  gre   v nebesa, če se preveč  udriha za njim.   Ko je enkrat konec, solze ne  pomagajo  dosti…..

Francka je  izmed vseh otrok, ki so se  rodili drugi mami, imela najraje  prvega. Bil je  fant, okrogloličen in  s težavo ga je vlačila  sem ter tja, medtem ko je pazila nanj. Toda  nekako ji je vseeno prirasel k srcu…..

“Čeprav   nismo  bili revni,   sem imela komaj dve oblekici, “ se spominja Francka. 

 “Najhuje  je bilo pozimi, ko smo  šli k maši. Brila je burja, do kosti, otroci pa v tistih  skromnih oblačilih…..Ej, ko bi videla  moje čevlje!  Na peti so  bile že vse ponošene in  da mi skozi ne bi polzel sneg, sem tiste luknje zabasala s cunjami. Pod kiklo pa nič…..prve hlače sem dobila dosti pozneje……Res, pravi čudež je bil, da se  nisem   prehladila….”
Franckin oče je bil veseljak. Rad se je pohecal,   tudi  pri plesu se je  zmeraj izkazal. To pa njegovi ženi   ni bilo čisto nič všeč. Bil pa je gospodar in je želel, da je vse po njegovem, zato ga je ženin dolgi fris spravljal v bes.  Udaril je po po mizi in začel  rogoviliti,  da so žena in otroci, vsi preplašeni, stekli v klet, na varno , pred njegovo jezo.

Francka je ostala doma do  22 leta, ko se je poročila.  

Z  Lipetom  sta   bila istih let.  Vedela je, da je malo živčen, toda   kot še marsikatera ženska pred njo ( in tudi za njo!!!)   je mislila, da ga bo v zakonu že spravila v red.

“Ko mi je  včasih govoril, da je tako živčen, da mora  nekoga ubiti, sem bila prepričana, da  jih stresa tja v tri dni.   Kdo  bi si pa upal pomisliti na kaj hujšega?!   Velikokrat je govoril,  da je kot  Bog   in da ima  na zemlji to moč, da bo  porihtal vse.  “

Na začetku zakona je  še kar šlo.  Z leti  je začel piti in to je  v hišo prinašalo  nasilje  in nenehen strah.  Po več dni ga ni bilo iz doline.   Z vsako uro  je bila Franckina groza večja.   Na srečo je vsaj otroke pustil pri miru.   Vsako leto se jima je rodil eden….

“Zmeraj sem  ga čakala.  Gledala  sem v dolino  v pripravljenosti, da  se  mu skrijem, ko  stopi čez   prag. Niti za minuto nisem   mogla  zatisniti očesa.   Tistega usodnega večera sem   lepo prosila sosedo,   da je prišla   k meni.   Zdelo se mi je, da se vpričo nje ne bo toliko upal.   Tudi otroke bi  navsezadnje lahko zbudila.  Če so bili okoli njega,  mi je dal  mir, tak je bil.  “
Lipe   se je iz dolinskih gostiln vračal    pijan in poln  črnih misli.   Bil je tudi bolestno ljubosumen.   Bogvedi kaj vse se  mu je pletlo po glavi, ko je  potrkal  pri  spodnjem sosedu in mu  povedal, da  samo toliko stopi domov, da ubije babo, potem pa  gre v vodo. 

“Vpil je,  kaj mi bo naredil . Že od daleč sem ga slišala.  Strah me je, sem   rekla sosedi, kar ušla bom. Ti   kar pojdi, me je potolažila, ko  se boš vrnila,  bo že v postelji, zjutraj bo pa  drugače mislil.  Toliko  sem še zmogla, da sem mu šla odpret vrata,  ko je robantil zunaj. Stekla  sem  skozi hišo, do okna in   nato v gmajno.”

Medtem  je v hiši prišlo do tragedije.  Ker Lipe  ni našel žene, mu je  za njegove morilske blodnje  ‘prišla prav’ kar soseda.  Zagrabil jo je za vrat in v trdem primežu jo je  najprej nekajkrat vlekel okoli hiše in  klical   ženo. Toda Francka je bila že na drugi strani  griča in ga ni več slišala.   Nekaj v njem mu je ukazalo, da mora ubijati.   Drugače  ne bo tako kot  bi moralo   biti.   Hrup je zbudil otroke in  ko je  zagledal   glavico, ki je kukala  izza vrat,  je ukazal, naj prinesel nož.  Otrok je  očeta ubogal, tako je bil navajen.  Kaj je sledilo potem,  se ni nikoli natanko izvedelo.   Otrok je  že itak videl preveč…

Kar nekaj let je  minilo, preden je prišel k sebi.

 Lipe    je z nečloveškim krikom zabodel prvič.   Pozneje , ko so prišli orožniki in zdravnik, so našteli sedemnajst vbodov.  Naravnost proti   srcu. 

“Bila sem  desetič noseča.  Prestrašena.  Bala sem  se za življenje.   Nazaj proti domu sem se  vračala šele proti jutru.   Molila sem,   da bi se že unesel.   Pri prvi hiši so me   ustavili. Tvoj  je pokončal  eno žensko, so mi povedali. Stisnilo me je pri srcu.

Pa ja ne!  sem zakričala   in  na vso moč stekla po bregu navzdol.  Pričakali so me jokajoči otroci in  vsevprek  govorili, kaj je naredil oče.  

Le  Anže je bil tiho  in tresel se je. 

On mu je dal nož, so ga zatožili drugi.  

Anže me je  zbegano gledal,  odpiral usta , toda  niti besedice ni mogel iztisniti iz sebe.   Nazadnje se mi je zgrudil v naročje,  drugi pa so se me  z grozo v očeh oklenili.“
Lipeta so zapri.  Za več let. Nazadnje je umrl v Lepoglavi.  Sem ter  tja  je na začetku še prihajal domov. Vsakič, ko je prišel, je pustil seme v njenem telesu…Nič pa se ni spremenil.  Še zmeraj   se je  s Francko pogovarjal le z grožnjami.

“Kolikokrat se mi je ponoči sanjalo, da tečem pred njim.  Da me lovi z nožem v roki in s spačenim obrazom.  Še leta in  leta se  nisem  mogla znebiti njegove  podobe.“
V zaporu ga je obiskala samo enkrat.  Mislila je, da se bo dalo  z njim  pogovoriti.  Bilo je vse zastonj.

Življenje je teklo naprej. otroci  so  šli k sorodnikom, ker jih doma ni mogla   krotiti.  Delati so morali- prej in  pozneje- vse življenje. 

“Sedaj sem že stara in ne bom več dolgo, “  mi je rekla Francka.

»Ampak to zgodbo  o svojem življenju sem še morala  nekomu povedati.  Sedaj mi bo laže. “
Preden sva se poslovili, sem ji morala obljubiti, da ji bom napisala  nekaj lepih besed, da jih bodo prebrali  ob njenem grobu.

Tako grdo se mi zdi, če  človeka pokopljejo brez tega, je še rekla.

Vnos je bil objavljen 26.12.2007 ob 17:28 in je zapisan pod LOVLJENJE BESED, USODE. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko pustite komentar, ali uporabite trackback z vaše strani.