ZARECENO

28. april

Mislila sem, da bom imela prost dan, pa me že pred peto zjutraj pokliče Pička materina in me s sladkim, ritolizniškim glasom vrže iz postelje:«Andreja, sonček dragi, saj te nisem prebudila, kajne?«»O, ne, gospa šefica, še zdaleč ne, » ji odgovorim veselo, ker nisem želela, da bi babnica zoprna imela v rokah le trenutek zmagoslavja zaradi svoje hudobije.»Ali boš lahko prevzela jutranji program, srčece?« nadaljuje, vendar ne več tako glasno in tako hinavsko.Drobno se nasmehnem. Vedela sem, da nisem bila zastonj sončece in srčece.»Ob 6.15 h moraš poklicati Peterleta za kratko izjavo o letališču v Lescah,« je ukazala, komaj sem jo razumela, saj je bil znana po tem, da je sproti požirala zadnje zloge besed.Počasi in sitno sem se spravila iz postelje. Pogledala sem skozi okno:Krvavec je bil zavit v meglo iz katere je narahlo pršelo. Medtem ko sem iskala rdečo bluzo, sem preklinjala vse babe tega sveta  in še tistega povrhu, ki je iznašel modrček. Strašno nerada sem jih nosila in čeprav sem jih imela poln predal, sem vsako jutro cincala, koga naj izberem. V njem sem se počutila kot v oklepu.Najdražji je medtem že zasedel kopalnico. Vrata so bila, logično, zaklenjena. Kot da bi me še kaj brigala njegova gola rit.»Tisti Janez ali kaj je že bil, bi mi moral plačevati rento, ker sem mu rešil življenje,« mi je kot običajno poočital, ko je zagledal moj namrgodeni obraz. Stisnila sem zobe, da mu nisem izrekla nekaj jutranje krepkih. Ponavadi mu jih, ker me draži, jezika in mi vse sorte očita. Zakaj so moški taka goveda, da se ne morejo normalno pogovarjati?Maja, kdo je ne pozna, si je pri petdesetih prvič omislila resnega moškega. Pred tem je letala od enega do drugega, jim dovolila, da so jo vabili na potovanja in ji kupovali to ali ono. Pri tem je uživala, čeprav je imela zadosti denarja, da bi si marsikaj lahko sama privoščila.Potem je srečala Roka, od daleč je spominjal na Marka Potrča, bil je le malo starejši in bolj okrogel. Majo je dobesedno kupil s pozornostjo. Od prinašanja zajtrka v posteljo, do ljubezenskih sms-jev, večerij v dvoje in crkljanja. Zaradi tega, slednjega, se je na vrat na nos preselila v njegovo stanovanje, zaprla za seboj vsa vrata, se mu vrgla v objem in pozabila na svet tam zunaj. Idila je trajala komaj kakšen mesec, ko je napočil dan D.
»Niti sreča ni zastonj,« mi je nekoč potožila, kajti nenadoma se je romantika sesula v prah, Rok je zaigral na druge strune in pričel tržiti svojo blagovno znamko odnosa do ženk. Po domače rečeno je to pomenilo, da ga je morala ubogati na migljaj, sprejemati njegovo mnenje in poglede na svet. Njene sive možganske celice so prenehale delovati, ker te pravice niso več imele. V zameno je dobivala njegovo pozornost, ki pa je imela grenak priokus, zagabila se ji je, toda kaj, ko je vse svoje prihranke že vložila v stanovanje, ki sta ga kupila v Zeleni jami. Izhoda ni bilo več.Lažem. Bil je. Prerezala si je žile, zadnji trenutek so jo rešili in sedaj preživlja večji del leta v objemu antidepresivov in boga Harekrišne. Cesta je bila dobesedno zabasana z avtomobili. Komaj sem se vključila v nepregledno reko hupanja in cviljenja gum. Že stokrat sem si prisegla, da bom hodila v službo peš, saj ni bilo daleč, komaj kakšne pol ure, ampak me je vseeno premamila lenoba in še eno od trdnih obljub sem požrla kot kakšen slasten kos skutinega zavitka. Usedla sem se na zvonec in preklinjala, ker  mi nihče ni odprl. Potem se od nekod počasi primaje Marči, mi pomaha z roko in mi pošlje poljub.»O, ljubica draga, a si spet padla na njene finte?« me pozdravi in se škodoželjno reži, ko se mi obraz razpotegne v nič kaj prijazno grimaso.»Kakšno muziko ti naj zavrtim za uvod današnjega magičnega jutra?« nato de malo bolj spravljivo, medtem ko v studiu priklapljam računalnik in brezglavo iščem mapo z obvestili.»Ti povem, da bom Pički materini nekoč zavila vrat,« mu rečem, ko se končno usedem in si nataknem slušalke.»Hehehe, boš, ja, valda. Kar naprej nekaj groziš, narediš pa nikoli,« me zbode z iztegnjenim sredincem navzgor.»Boš videl, kaj bo ostalo od tebe, ko te dobim v roke,« zamomljam in poskušam ostati resna.»Andreja, premalo sexaš, zato si tečna,« še doda, preden premakne gumbe, da se v studiu prižge rdeča luč.»Dobro jutro dragi poslušalci in poslušalke, ste dobro spali? Upam, da se vam ni prismodilo mleko, da vaša kava ni prekipela in da otroci, ki jih morate odpeljati v vrtec, niso dobili angine. Tole jutro bova z vami Marjan Kaloh in Andreja Pihler.«Iz zvočnikov je priplavala stara dalmatinska pesem o sladki Marijani in v tistem trenutku me je nekaj zbodlo pri duši, očitno sem morala videti zelo na tleh, kajti Marči mi je to pesem zavrtel izjemoma, takrat, ko se mu je zdelo, da so besede odveč, da potrebujem še kaj drugega kot prgišče prijateljskega zafrkavanja.Zaprla sem oči in se naslonila na stol, vdano in z globokim vzdihom, moje misli so se lenobno premikale z enega konca na drugega, napodila sem jih, toda niso hotele oditi, vztrajale so, hudobnice.»Že kaj več veš o tisti ženki, ki so jo našli na bregovih Kokre?« me nenadoma predrami Marči. Skomignila sem z rameni. »Vse tako kaže, da jo je ubil mož. Menda zato, ker mu je tako ukazal bog.«»A ti to resno?«»Žal. Preiskovalnemu je celo razložil, kdaj in kje je dobil to sporočilo. Očitno je bil dedec malo premaknjen, a ga nihče ni napotil na zdravljenje. Menda je njegov oče naredil vse, da zadeva ne bo prišla v javnost.«»Krucefiks, kdo pa je ta tip?«»Lojze Tarantino, saj ga poznaš.«»Ne me basat…ampak če tole zadevico daš v eter, boš postala na mah slavna,« se čez čas zareži in me po moško  lopne po rami.Malo pred osmo so pričeli kapljati še ostali. Tajnica Daša je prišla prva in prinesla v prostor značilen duh po parfumu Gwen Stefani.Imeli smo jo radi, saj je bila nenehno nasmejana in dobre volje. Pri štiridesetih se je vpisala na fakulteto in z odliko diplomirala na teologiji. Šefica, ki je bila bolj rdeča od samih Kitajcev, je zavihala nos in prhnila:«Na teologiji lahko diplomira vsak bedak.«Potem se je Daša pričela učiti francosko. Malo zaradi sebe, malo pa zato, da ji ne bilo treba negovati bolne tašče, ki ji je zastrupljala sleherno sekundo življenja.»Kako se reče pička materina po francosko?« jo je pobarala šefica, medtem ko ji je Daša prepisovala zapisnik v računalnik.Nihče ni vedel, niti Daša. Potem nas je šefica ozmerjala z debili, in se zaklenila v pisarno.Aljoša Maurin je spet zamujal. Priti bi moral že ob osmih, urini kazalci pa so se nevarno približevali deveti.Nekoč sem zaradi tega skočila iz kože in mu povedala nekaj krepkih. »Ne se sekirat, Andrejčica,« mi je rekel maziljeno.»Že tako nisi lepa, jeza pa ti bo naredila še kakšno gubo več.«Vsi smo vedeli, da preživlja noči v Eroiki, kjer lovi mlade fante, ki jih potem vodi v stanovanje. Bil je edini peder, ob katerem mi je šlo na kozlanje. Marči ga je nekoč, ko se je pričel smukati okoli njega, pošteno na gobec. Takrat je malo manjkalo, da ga ni Pička materina postavila pred vrata. Kajti Aljoša je bil, očitno, njen najdražji podrejeni. To se je poznalo tudi pri honorarjih, saj mu je plačevala neprimerno več kot ostalim.Ob enajstih sva bili dogovorjeni z Viktorijo. 22. aprila je revija Vibra objavila nekaj njenih golih fotografij. Šefici so bili všeč in na vsak način je želela, da smrkljo predstavimo na radiu.»Boš videla, s tem intervjujem boš zadela terno,« je žvrgolela med vrati v svoje kraljestvo, ko sem se odpravljala na teren.»Upam, da punca nima vse pameti v joških,« sem mračno zabrundala in narahlo, a ne preveč, zaloputnila z vrati za seboj.Viktorija me je čakala v Turbo studiu. Tam se je že od nekdaj zbirala vsa bližnja in daljna smetana, od glasbenih talentov, fantov na poziv, lepih deklet in lepljivih malo starejših moških, ki so žvenketali z denarjem. Ponavadi so se tam okoli motali tudi fotografi, ki so lovili senzacije. Kot po navadi se jim ni bilo treba preveč truditi, kajti bejbe so se jim še prerade nastavljale.Lokal je bil zaseden do zadnjega kotička. Tide so bili glasni in njihova Waiting for the rain je preglasila histeričen smeh, ki se je slišal z vseh strani.Viktorijo sem spoznala po tesnem rdečem puloverju, ki ga je imela na sebi na eni od velikih reklamnih panojev, ki so reklamirali prodietični jogurt. Kadila je cigareto za cigareto in nenehno pogledovala proti vratom. Sem in tja se je narejeno nasmehnila, sledila sem njenemu pogledu in zmajala z glavo. Je vrgla oči na postavnega fanta, ki se je drenjal mimo naju s kozarcem v roki?Dobro sem ga poznala. Pred dnevi se je vrnil iz Milana, kjer je imel nekaj uspešnih modnih revij.»Kaj bi radi, da vam povem?« je nenadoma planilo iz Viktorije. Zdelo se mi je nesmiselno, da ji postavljam kakšna globoka vprašanja.»Recimo o joških,« ji rečem, in se ji drobno nasmehnem.»Pravi so, niso umetni,« me zabije nazaj. Zdelo se mi je, da se ji je glas za spoznanje zatresel, a nisem bila preveč pozorna na to. Punce kot je bila ona, bi najraje dala čez koleno pa nekaj krepkih udarcev po riti, da bi prišle k pameti.»Noseča sem, kaj naj naredim?« šepne, da jo komaj slišim.
Dvignila sem pogled in od začudenja skoraj pozabim zapreti usta.»Pojma nimam, kaj naj naredim,« še enkrat ponovi in njena krhka ramena strese krčevit jok.»Kršen duš, še tega se je manjkalo.«Materinski nagon me tudi tokrat ni pustil na cedilu. Jadrno pograbim torbico in plačam najini kavi.»Greva k meni domov, v tem pajzlnu se ne moreva pogovarjati.«
Brez besed mi je sledila in ko sva se usedli v avto, je bila še zmeraj tiho. Le solze so ji tekle po obrazu, a jih ni pobrisala.»Koliko si pa stara, za božjo voljo?« jo vprašam, ko sva zavili proti letališču.»Osemnajst in dva meseca,« zahlipa in se glasno usekne v robec. »Pa kaj, za vraga, ti je bilo treba riniti v to?!« za spoznanje povzdignem glas. Preklemanska brezglava mladina….Pri vhodnih vratih sva trčili ob sina, ki je ravno odhajal  na trening hokeja.»Vauuu,« je dejal in na široko odprl oči.Viktorija se mu je poskušala nasmehniti, a brez uspeha.Žal sin ni opazil, da je z dekletom nekaj hudo narobe.Posadila sem jo za mizo in medtem ko sem ji pripravljala zajtrk, so se besede počasi in med jokom trgale iz nje.Nekaj podobnega sem slišala že lani, ko me je Damjan vzel s seboj v Trst, kjer so slovenskim policistom izročili dve dekleti, ki so ju zvodniki z mamljivimi ponudbami zvabili v Torino, kjer naj bi snemali avtomobilske reklame.»……..potem so mi nekaj stresli v pijačo, ne vem kaj, prisežem, česa podobnega nikoli nisem pila…to je bilo zadnje, česar se spominjam. Do takrat še nisem imela nobenega fanta, res.. ampak v tisti noči so me vsi trije izrabili, to sem videla na posnetkih, vse so dokumentirali in so mi zagrozili, da jih bodo pokazali v šoli , staršem…vsem…da me bodo dali na internet….moj bog, kaj naj naredim…..«Oklenila se me je okoli pasu in zajokala. Njeno drobno telo se je treslo, v meni pa je rasel bes, da bi tistim trem moškim zavila vrat, če bi le lahko. Dva sem poznala, pomembni imeni v glasbeni industriji. »Potem si takrat zanosila?«Skomignila je z rameni. »Čez kakšen teden so me odpeljali v Ljubljano, v nek studio, kjer sem se morala sleči…in….nato so me slikali golo….celo dopoldne, niti minute počitka mi niso privoščili….malo pred nočjo so mi rekli, naj se grem stuširat, da bomo še malo delali, pri tem so se smejali kot bi povedali posrečeno šalo…ko sem se vrnila, niso bili sami, z njimi sta bila še dva fanta, gola sta ležala na okrogli postelji …meni so ukazali, naj se jima pridružim..in potem…in potem…..«
Pustila sem jo, da se je jokala. Držala sem jo v naročju in jo narahlo božala po laseh. Zdelo se mi je, da jo moja dlan pomirja, kajti čez čas je spet pričela iskati robčke in se opravičevati, da me ni mislila obremenjevati s svojimi težavami, da ji je hudo, da se bo vrgla pod vlak, da ima vsega dovolj.»Kaj pa mama, si ji povedala?«
Zamahnila je z roko. »Ne bi ji bilo dosti mar,« je končno dejala.»Gole fotografije pa bi prizadele babico in dedka. Umrla bi od žalosti.«»Najbolje bo, da za nekaj časa odideš na varno,« sem ji predlagala.»Nimam kam,« je zmajala z glavo,«oni bi me povsod našli.«»Zaupaj mi,« sem rekla in poklicala Rebeko, ki je vodila eno od varnih hiš v Sloveniji.Nisva izgubljali besed, takoj je pristala, da Viktorijo za nekaj časa vzamejo pod streho.»Ne skrbi, vse bo še dobro,« sem jo tolažila, medtem ko sva se ustavili pri njej doma, da je vzela najnujnejše.»Saj me niti ne poznate….«Glas je izdajal nejevero.»To sploh ni važno, deklič…«Šele potem, ko sem bila prepričana, da je na varnem, sem poklicala Damjana.»Delo imam zate,« se preprosto dejala.Kazalci so se nevarno bližali enajsti, ko sem se vrnila domov.Bila sem utrujena, lačna in sitna.Najdražji je spal na kavču, po večerji je očitno pozabil pospraviti za seboj.Za minuto sem stopila v sinovo sobo, kljub temu, da je imel že 22 let, je v spanju še zmeraj držal palec v ustih.Nasmehnila sem se, poljubila sem ga na čelo in ugasnila luč.Mimo hčerkinih vrat sem šla po prstih. Pred vrati so bili tudi moški čevlji, predvidevala sem, da je pri njej Jan.Nisem ju hotela motiti. 

 

Vnos je bil objavljen 9.01.2008 ob 21:40 in je zapisan pod LOVLJENJE BESED, ŽVEČILNI GUMI. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko pustite komentar, ali uporabite trackback z vaše strani.