ZARECENO

Še zmeraj isti dan 

Zatrepetalo mi je srce, skozi telo mi je šinila elektrika, v grlu me je zadrgnilo, bila sem kot omotičena, počutila sem se brezupno, še huje kot katerokoli sekundo dneva, ki sem ga preživela v nenehnem begu pred sabo, a le za drobno sekundo, potem pa sem počasi, a odločno izmaknila roko, si popravila koder las, ki mi je ušel na čelo, ali pa se je samo meni zdelo, da se je to zgodilo, celo zardela nisem kot je bila moja navada, le kolena sem tesno stisnila skupaj, kot v nekakšnem obupu. Očitno ni opazil, da z moje strani ni bilo predaje, kajti s prsti je pričel nervozno bobnati po mizi, in ko je prišla mimo natakarica, jo je  glasno pozval, naj že vendar prinese kapučino, ki ga je naročil, ker nima časa čakati in izgubljati časa po nepotrebnem.

Drobno sem se nasmehnila, oči so se mi razširile, takega ga nisem poznala, do žensk je bil zmeraj uglajen in meden, zato pa so vse poklecale pred njim, če jih je le pogledal s svojimi žametnimi očmi.

«Probleme imamo,« je nenadoma navrgel odločno in z jasnim glasom.
Dvignila sem pogled in se mu zazrla v obraz. Ker je govoril v množini, je to pomenilo, da so nastopile težave v službi.

Močno me je presenetilo, kajti šele sedaj sem opazila, da ima temne podočnjake in tudi njegova brada je bila stara vsaj dva dneva. In to pri Damjanu, ki je bil znan po tem, da so celo v službi, na njegovo zahtevo, že pred leti neko čumnato spremenili v kopalnico.

»Upam, da ne misliš, da ti bom pomagala,« sem dejala jezno. Mogoče celo za spoznanje užaljeno.

Prizadeto.

Kaj si upa!

Sname me sredi ceste in jaz, v dobri veri, da je to storil zaradi mene osebno, nasedem in grem z njim na prekleti kapučino.

»Na drugega se nisem mogel obrniti,« je dejal spravljivo.

Očitno je tudi on začutil ledeno goro, ki se je spustila med nama.

»Name se zmeraj spomniš šele tedaj, ko ti teče voda v grlo,« sem rekla užaljeno.

»Sploh ni res! Nate mislim veliko bolj pogosto kot bi bilo normalno,« se je uprl in njegove oči so spet dobile topel in nežen žametasti odtenek.

»Pošlji ga v tri krasne!« mi je odmevalo v glavi, »pošlji ga, pošlji ga, saj vidiš, da te spet vleče za nos.«

V tistem trenutku je na mizo pridišal kapučino, zagomazelo mi je v želodcu- kot zmeraj, kadar so se nosnic dotaknile omamne dišave, sploh mi ni jasno, kakšen zvarek so vsipali v skodelice, vedela sem le to, da so si zato zaslužili prav posebno priznanje.

»Prvi požirek z mojo najdražjo prijateljico je enako kot bi za trenutek stopil v raj,« je sladko navrgel Damjan in potem, ko je opazil moj zgroženi pogled, je planil v nebrzdani krohot.

»Pojma nimaš, v kakšen užitek mi je, ko te lahko spravljam iz tira,« je dejal po kratkem kašljanju.
Po požirku se mu je krepko zaletelo in prav mu je bilo!

»Povej že enkrat za kaj gre, preden ne izprazneš vse municije svojega pihanja na žensko dušo,« ga posvarim, kajti minute so tekle kot bi se jim zmešalo, meni pa se je že pošteno mudilo domov.

Za trenutek me je začudeno pogledal.

»Ne razumem, kaj hočeš reči,« je dejal očitno presenečen nad mojimi besedami.

Zmignila sem z rameni.

»Poslušam…«

»Na sledi smo skupini internetnih uporabnikov. Ne vemo sicer, koliko jih je, predvidevamo, da so trije ali štirje. Na portalu www.1001cvet.com se je eden izmed njih zapletel z neko najstnico, devetletnim otrokom, na www.pandora.com pa so izsiljevali blogerje, in po prijavah sodeč, so nekaj svojih groženj potem tudi uresničili.

Žal pa pri svojih barabijah uporabljajo javne računalnike, da jih ne moremo izslediti. Pa bi jih radi, predvsem zaradi tiste deklice, saj so njeni starši šele v zadnjem trenutku preprečili, da ni pobegnila od doma. Z dokaj visoko vsoto denarja, ki ga je predtem ukradla iz očetove blagajne.«

»Ja, tole bi bila krasna zgodba, vendar dvomim, da bi ti pristal, da jo naredim sredi preiskave.«

»Nisem imel tega v mislih,« je nadaljeval malce negotovo.
Lomil je prste in začutila sem, da postaja nervozen.

Na kraj pameti mi ni padlo, da bi mu s kakršnokoli besedo pomagala premostiti trenutno zadrego.

»Naj se znajde kakor se hoče«, sem si rekla škodoželjno in privoščljivo.

»Mislil sem, da bi se ti prijavila na 1001cvet…,« sem ga slišala reči.

Jezno sem vstala in odrinila stol.

»Kaj si ti zmešan?! Vrgel bi me v žrelo lopovom, da bi me pohrustali in požrli s kostmi vred?! Si pa res veliko drzneš,« sem skoraj kričala nanj.

Bila sem užaljena, besna in prizadeta. Bolj kot kdajkoli prej.

»Andrejčica, saj nisem mislil nič hudega,« je nato nadaljeval. Obe roki je položil na mizo in čakal, da mu pridem bliže, da me  pockrlja po prstih in po dlaneh tako kot v dobrih starih časih.

Spregledala sem njegovo namero in trmasto tiščala roki pod mizo.

»V bistvu ne bi tvegala,« je spet povzel besedo.

»Na portal bi se prijavila skupaj, tudi jaz bi imel tvoje geslo in pazljivo bi spremljal vsakršno komuniciranje uporabnikov. Mar se ti to ne zdi pošteno?«
»Kdo pa bi tistim pokvarjenim pohotnežem pisal odgovore?«
»Ja, ti vendar. Ti si novinarka, ti to znaš. Ne moreš pričakovati od mene, ubogega kriminalista, da bi pisal ljubeče, v srce segajoče besede?«

»Prav imaš. Česa podobnega od tebe res ne bi mogla zahtevati,« sem dodala pikro.

In z veliko zlobe.

Tiste, ki prihaja iz srca.

Nagrbančil je čelo ter me pogledal. Mislim, da veliko bolj prodorno in natančno.

»Andrejčica, mar si vstala z levo nogo ali kaj?!«

Bila sem tiho in čakala, kaj bo še sledilo. Verjetno je mislil, da sem pristala na njegovo ponudbo, kajti sklonil se je globoko nad mizo, potegnil na plano notes in pričel zapisovati nekatere osnovne podatke.

»Ali lahko pridem jutri k tebi na radio pa bova zadevo izpeljala skupaj?«

Zmajala sem z glavo. Če bi to res storil, potem bi Pički materini vrgel v naročje sočno kost za glodanje in babnica zmešana bi me ne pustila niti sekunde pri miru.

»Dopoldan sem na Brdu. Tam ima zunanji minister konferenco. Ko bo konec, se oglasim. Velja?« sem v trenutku privolila.

Zdelo se mi je, da me mičkeno predolgo gleda in ocenjuje. Videla sem, da mu nekaj ni bilo jasno. Pa ni točno vedel kaj. Mrščil je obrvi, in potem, čez čas, počasi zaprl notes in ga vtaknil nazaj v žep.

»So stvari, ki jih ne morem zaupati vsakemu,« je dodal čez čas, medtem ko je popil še zadnji požirek kapučina.

»Zakaj se ti zdim ravno jaz najbolj primerna?«

Moj glas je bil za odtenek preveč zloben. Vendar tega, očitno, ni opazil.

»Hm..dolgo časa se poznava, prijatelja sva, nenazadnje sva tudi neke vrste sorodnika..kaj še hočeš več?!«

Pa res!
Kaj bi še hotela več?

Očitno sem v najinih srečanjih videla stvari, ki jih nikoli ni bilo.

Prefriganec.

Baraba.

Capin frdamani.

Z naglimi koraki sem stopila do avtomobila in prsti so se mi tresli kot zmešani, ko sem odpirala vrata.

»Torej…jutri velja?« je zaklical z vrha stopnic.

Zamahnila sem z roko v potrditev, vendar se nisem ozrla.

Bilo bi skrajno poniževalno, saj bi lahko mimogrede opazil solze, ki so mi počasi, a vztrajno tekle po licu.

»Kako je lahko življenje zajebano,« sem zakričala in s pestjo udarila po volanu.

Najraje bi se zavlekla pod odejo in prespala teden, ki je bil pred menoj.

»Prekleti Damjan, baraba sakramenska, kako me je vrtel okoli prsta..In sedaj misli, da bom kar prifrčala bliže in mu jedla iz roke. Misli si naj. Ne bom. Ne bom…«
Na klopi pred hišo sta še zmeraj sedeli mama in Vanda. Stikali sta glavi in se nečemu sladko smejali.

»O ljubi Bog, še to,« me je boleče prešinilo, ko sem zapeljala na dvorišče.

»Končno si prišla!« je vzkliknila mama in stopila bliže.

»Mislili smo, da si se vdrla v zemljo,« je dodala Vanda in v njenih očeh sem brala, da ve, zakaj sem izginila.

»Toliko ti imava povedati…« je nadaljevala mama, ne da bi se zmenila zame, ko sme potarnala, da sem utrujena in do konca izmozgana.

»Najbolje bo, da Vanda nekaj časa ostane pri tebi,« je odločno pribila in me stisnila za komolec.

Kar je, v njenem jeziku, pomenilo, ne ugovarjaj in lepo ubogaj. 

Vnos je bil objavljen 15.03.2008 ob 21:07 in je zapisan pod LOVLJENJE BESED, ŽVEČILNI GUMI. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko pustite komentar, ali uporabite trackback z vaše strani.