nekoč so me prosili, naj ob 50. letnici nekoga, ki ga NISEM poznala, nikoli videla, nikoli predtem slišala zanj, napišem ene sorte pozdravni govor. Ok, jim rečem, povejte mi nekaj detailov tega gospoda, toliko, da moja domišljija dobi krila. In so to res storili.
A potem me, čez čas (ko sem na to že zdavnaj pozabila) na praznovanju nekega RD spoznajo z njegovo ženo, ki pa se je do mene obnašala izrazito hladno.
ker pa- na srečo- nisem tip človeka, ki bi se ob takem trapastem obnašanju umaknil v ilegalo- jo zvabim v en kot jo jo odkrito postavim pred dejstvo, da mi pove, kaj sem ji, za vraga, naredila.
In veš, kaj mi reče?
Da mi, glede na tisti prosti spis, ne bo nikoli verjela, da z njenim možem nisem imela “nič”.
kršenduš.s
No, na srečo, so se stvari doro razpletle, danes greva pogosto skupaj na kavo, obe se smejiva na račun tistega dogodka, a vendarle…Kaj pa- če se ne bi nikoli srečali in bi ona živela do konca življenja v prepričanju, da sem nekakšna kura, ki skače po tujih kurnikih?!?

Če pa me bereš …..na način kot bereš katerokoli knjigo, ki jo vzameš v roke, pa lahko rečeš edino to, ej, kako ima ta babnica bujno fantazijo in kako dobro piše

meni se zdi, da se preveč razkrivaš v prozi

pa ti tudi pesniš?

Krasno. sem tega vesela. In pesem ima šreroški pomen.

še dobro, da imam običajno vsa tovrstna vrata trdno zapahnjena in ključ varno skrit