ZARECENO

29. junij

V vsaki, še tako slabi strani, se najde kaj dobrega. Že dva dneva se namreč ne premaknem z Brda. Ministri pričenjajo z delom ob desetih. Do takrat moram preštudirati dokumentacijo, ki me že pripravljena čaka na mizi, ko vstopim na galerijo.

Majhno klubsko mizico si deliva z Wolfgangom Tekookom iz Nemčije. Izjemno simpatičen novinar osrednjega radia iz Franfurta. Slovenijo pozna kot lasten žep. Z večino politiki je na ti in ko se zapleteva v klepet o aferi s policijskim čolnom,  z grozo ugotovim, da je seznanjen s podrobnostmi, o katerih se meni niti ne sanja.

»Draga moja,« mi reče med smehom, »zmeraj moraš izbrskati kakšne osebne slabosti aktualnih politikov. Recimo s katero kdo izmed njih skače čez plot, kdo izmed njih ima bančne račune v Luxemburgu, nenazadnje sem zadovoljen tudi s podatki, kdo je pederin kdo rad swinga. Evropa je še zmeraj pod vplivom tradicionalnih vrednot in nihče se noče preveč izpostavljati. Pa ti potem zato marsikaj zaupajo, ko jim daš vedeti, da poznaš njihove male skrivnosti.«

»Beži, beži, med slovenskimi politiki ni gejev!« rečem odločno.

O raziskovalnih novinarjih sem imela drugačno mnenje.

Vendar mi Wofgang niti ne potrdi, niti ne zanika.

Objame me okoli ramen in me odpelje v pritličje, kjer se je dalo dobiti omamno kavo, pravzaprav kapučino.

»Ali imaš tudi ti kakšno šibko točko?« mi reče čez čas, nekako mimogrede.

Nehote sem zardela. Kot paradižnik. Prekleta zadrega, zmeraj me postavi pred zid z izdajalsko rdečico, katere se ne morem znebiti.

Zaškrtala sem z zobmi. Počasi sem dvignila pogled in najine oči so se ujele: njegove nagajive, prodorne in polne zlatih iskric, moje negotove, preplašene, obotavljive.

»Nimam šibkih točk,« zajecljam. A se mi potem uspe prisrčno nasmehniti, kar Wolfganga za trenutek zbega.

»Mogoče imaš rada moške, ki spijo v nogavicah?« nenadoma zine.

Presenečeno obstanem. Skodelico s kapučinom položim nazaj na mizo in se, medtem ko grbančim nos, zazrem vanj.

»Od kod ti ta ideja?« rečem presenečeno.

Wolfgang se prične gromko smejati.

Ali je temu moškemu cel svet ena sama zabava?!

»V redakciji smo imeli kolegico, ki je zapustila moža izključno zato, ker je hotel celo seksati v nogavicah, hehehe.«

»Bogseusmili. Jaz pa sem mislila, da je bila samo Anja tako trčena.«
Pridružim se njegovemu smehu in vsakič, ko sem prišla do sape, sem mu povedala delček zabavne zgodbe, ki je še leta po Anjini ločitvi krožila na radiu.

»Njen mož je bil manjše rasti, mogoče je meril kakšnih 165 cm. Nekoč sem ga videla v kopalkah, bilo je v Poreču, imeli smo teniški turnir vseslovenskih radijskih postaj. Crkavalisem od smeha…tiste kratke noge, črni čevlji, nogavice in zgoraj le kopalke. Bil je tako domišljavo poln samega sebe, da je še meni šel na živce. Anja je vedela za naše pobalinsko zgražanje, in potem so si dogodki sledili sami od sebe.«

»Ampak…to ni bilo lepo, da ste se norčevali…«
Za nekaj trenutkov mi je na obrazu ugasnil pobalinski smeh.

»Misliš tako?«

»Kaj pa, če ste s svojo norčavostjo sesuli globoko ljubezen, ki sta jo čutila drug do drugega?«

»Se hecaš?!«
»Nobeno trapasto hihitanje ne more uničiti prave ljubezni. Nobeno!«

Bila sem odločna in moj glas ni dovolil ugovarjanja.Wolfgang se je spet zasmejal.

»Nisem vedel, da znaš biti ostra kot britev, če ti kdo stopi na žulj…«
Povsem spontano sem se dotaknila njegove dlani in ga pogledala v oči:»Wolfi dragi, še sanja se ti ne, kakšne coprnice smo lahko Slovenke!«

V tistem trenutku je zadonel gong, vrniti sva se morala v konferenčno dvorano.

»Andreja samo za hip počakaj. Ali ti poznaš Roberta G. iz ministrstva za kmetijstvo?«

Nagrbančila sem nos in se popraskala za ušesom.

»Bila sva sošolca na fakulteti. Zakaj te to zanima?«
Wolfgang je skomignil z rameni, in se z naglimi koraki napotil do svoje kabine.

»Potem ti kasneje!« je pridušeno zaklical in mi teatralno pomahal z roko. 

29. junij- malo kasneje 

Zadnjič je Wanda pregledovala imenik v mojem telefonu.

»Pa saj ti nisi normalna! Sama moška imena!« vzklikne zgroženo.

Ravno sem pisala recenzijo o knjigi Kocka je padla, Jamesa Pattersona in sem bila z mislimi sredi zločinov na ameriških avtocestah.

Za trenutek sem se obrnila stran od računalnika.

Bila sem v pretegnjeni trenirki, nenaličena, skuštrana in sitna. »Kaj morem zato, če so ženske pri nas še zmeraj v podrejenem položaju,«ji odgovorim strpno, čeprav me je razganjalo od pritajene jeze.

Pa kaj si dovoli, da brska po mojem telefonu. Tega še Najdražji nikoli ne počne.

»Ne razumem…kaj misliš s tem, da ste podrejene?« nadaljuje med klikanjem po tipkovnici.Ni se mi ljubilo razlagati.

»V glavnem je imenik službene narave. Le komaj kakšna telefonska številka je zasebna,« odgovorim počasi, a tečno.

»Ne razumem. Poznaš na tisoče moških, a praviš, da še nikoli nisi imela nobenega ljubimca. Kako ti naj verjamem?«

»Wanda, sedaj pa že streljaš neumnosti. Kakšen ljubimec neki?! Saj si ga ne morem privoščiti, kršenduš. V službi sem po dvanajst ur na dan, najdražji je nenehno na kakšni službeni poti, kdo pa bi bil potem pri Niki in Nejcu? Varuška?!«

»Saj se ni potrebno razburjati, tepka. Samo zanimalo me je, nič drugega.«
Wanda je povesila nos in se umaknila vase. Obrnila sem se proti ekranu, da ne bi opazila, kako mi je šla na živce.

Vedno bolj.

Včasih me je že zamikalo, da bi jo vprašala, kdaj misli odriniti nazaj v Nemčijo, a sem se zadnji trenutek ugriznila v jezik. Škoda, da Najdražjega ni bilo doma, drugače bi si onadva že zdavnaj skočila v lase. On je ljubil mir in zasebnost, Wanda pa je imela to grdo navado, da se je povsem iznenada prikazala na vratih s kakšnim trapastim vprašanjem.

»Peni za tvoje misli!« nenadoma zaslišim za svojim hrbtom.

Diktafon, ki sem ga držala v roki, bi mi skoraj padel na tla.

»Nemogoč si s tem strašenjem ubogih utrujenih žensk,« rečem med smehom in se zazrem v Wolfanga.

Bil je bled in njegove oči so nervozno mežikale v močni neonski svetlobi, ki se je prelivala z odsevom tisočerih drobnih žarnic, nameščenih na osrednjem lestencu.

»Zmatran sem kot pes,« je dejal naveličano.

»Najraje bi šel v hotelsko sobo in zaspal kot ubit.«

»Srečnež. Napisati moram še novico za jutranja poročila. Doma me čaka prijateljica, ki bo spet godrnjala, če bom pozna,« mu odgovorim in se za trenutek naslonim na okensko polico.

»Prijateljica? Jezus! Mar nisi poročena..si…mogoče….?!«

»Hehehe, nisem. Wanda je na obisku. Že drugi teden. Pa ne vem, kako se je naj znebim,« odgovorim šele čez čas, kajti za sosednjo klubsko mizo so se ugnezdili kolegi z avstrijskega ORF-ja. Pomahala sem jim, na videz smo se poznali še iz Beograda, Prištine in Rima.

»Greš z menoj, lačen sem,« me pocuka za rokav Wolfgang.

»Mar ni že pozno za kaj takega?« se začudim, kajti ura se je nevarno bližala deveti.

»Ne bodi malenkostna!« se zareži in me prime za komolec ter potegne za seboj.

»Kje v Kranju lahko pojem kaj domačega, slovenskega?« mi zakliče čez ramo, medtem ko se prebijava do avtomobilov. Mimo naju je zapeljala volva z ministrom Gregorjem Koširjem. Pomahal mi je z roko, takoj za njim pa se je iz polteme izluščilo vozilo z nemško delegacijo.

»Zakaj si hotel dobiti Roberta G. iz Kmetijskega ministrstva?« pobaram Wolfganga, medtem ko sva Pri Ančkičakala, da nama prinesejo ajdove štruklje.

»Hm, no, ja…nekje sem ujel, da on lobira v vašem parlamentu za gensko spremenjeno koruzo. Pa mu želim postaviti nekaj vprašanj,« je nekam megleno odgovoril.

»Saj evropski parlament še zmeraj ni sprejel nobenega zakona, ki bi gensko spremenjeni hrani odprl vrata,« nadaljujem, ne da bi pokazala, da sem opazila, da se o tej temi z menoj noče pogovarjati.

»Andreja, ti si tepka. Polovico tistih, ki bodo jeseni glasovali, je že podkupljenih. Ostali to še bodo. Če ne danes, pa jutri. Ne bodi tako naivna. V tem poslu se obračajo milijarde.«
»Ko smo pred kakšnim mesecem v studio gostili okoljskega ministra, nam je dal jasno vedeti, da se bo Slovenija še naprej zavzemala za čimbolj naravno pridelavo hrane. Misliš, da nam je metal pesek v oči in se bo potem, ko bo potrebno, tudi naša vlada posrala v hlače?«

Dvignila sem pogled in najine oči so se nenadoma ujele. Oba sva bila na smrt utrujena, toda vseeno sva uživala drug ob drugem.  Čeprav sem ga poznala komaj nekaj dni, se mi je zdelo, da sva že stara znanca. Dobra znanca. Frenda. 
Nazdravila sva z vinom, ki se je zlato rumeno bleščal v kozarcih, dišal pa je prezrelih agrumih in zažganem hrastu.  V ustih se je požirek zmehčal in nehote sem se nasmehnila.

»To bi morala večkrat početi,« je dejal Wolfgang.

Začudeno sem ga pogledala.

»Ko se nasmeješ, si dvajset let mlajša. In zelo lepa.«
»Norec zmešani!«

»Prepričan sem, da enako razmišlja tudi moški, ki te že lep čas opazuje..«je odločno nadaljeval Wolfgang.

Radovedno sem se pričela ozirati okoli sebe in nenadoma sem zagledala Damjana. Sedel je malo stran, z še tremi moškimi, nečemu so se polglasno smejali, le on je radovedno buljil vame in v njegovih očeh je bilo zapisanih na tisoče vprašanj.  

V tistem trenutku sem ravnala kot vsaka ženska, ki po tihem razmišlja o sladkem maščevanju.

Wolfgangu sem namenila enega najbolj zapeljivih pogledov, se naslonila na mizo,  vendar le toliko, da je bila roka, ki je držala kozarec, še zmeraj svobodna.

Wolfgang je opazil mojo igro, saj ni bil neumen, hvala bogu.

»Bivši ljubimec?« reče zadržano.

»Ah, kje pa. Poročen je z mojo sestrično, pa še policist za povrhu. Misli, da mora imeti vse člane naše družine pod kontrolo.«

»A tako…«
Wolfgangu se je vidno oddahnilo. Z užitkom je planil na štruklje, ki so v tistem hipu pridišali na mizo. Storila sem enako in še dolgo potem sem se čudila, zakaj, za vraga, so mi nenadoma teknili kot še nikoli poprej.

Nekje v ozadju je nekdo igral na sintisajzer.

Everything I Do I’ll Do It For You, Brayn Adams.

»Škoda, da nihče ne pleše,« je zašepetal Wolfgang čez mizo.

Požrla sem cmok, ki se mi je zataknil v grlu.

Ko sem pomislila, na njegove roke, ki bi me objele okoli pasu in ramo, kamor bi naslonila utrujeno glavo, me je zabolelo pri srcu. Za ščepec topline in drobec nežnosti bi bila  ob 21.47 uri pripravljena izdati svoja trdna načela.

Sklonila sem se nad krožnik in upala, da ne bo nihče opazil, kako so se mi tresle roke.  

. 

Vnos je bil objavljen 18.05.2008 ob 19:18 in je zapisan pod LOVLJENJE BESED, ŽVEČILNI GUMI. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko pustite komentar, ali uporabite trackback z vaše strani.