ZARECENO

Dež je škrebljal po strehi kot bi se mu zmešalo. Vedel sem,  da bi moral vstati, splezati po žlebu in vreči tisto zajebano pločevino na tla. Ampak se mi ni ljubilo. Res se mi ni. Ždel sem na mestu, še bolj sem se zvil v klopčič in tiho preklinjal, kajti še zmeraj se mi ni ljubilo riniti pokonci. Kateri bedak pa bi bil tako trapast, da bi se šel prostovoljno namočit v dež? In to  zjutraj, ko je telo še lenobno, mehko, neprezračeno in ko je krvni tlak najvišji. Tega nisem niti sam verjel, ampak so me zadnjič, pijanega kot trota, odvlekli k dr. Sedeju. Verjetno je mislil, da sem že ckrnil, ko se je sklonil nadme in mi nekje pod vratom tipal pulz. Mogoče sem res že na pol izdihnil, kajti veke so bile težke in hlače so se mi zoprno lepile ob rit, ker sem se od strahu poscal.

»Nino, a ti veš, da se igraš z življenjem,« je dejal naduto, ko mi je izmeril pritisk in so se kazalci ustavili pri 220/110.

»Jebeš pritisk, daj mi raje kozarec šnopca, da pridem k sebi,« sem se zadrl nazaj, dodobra prebujen.

Še sam sebi sem se zdel siten in zoprn. Mogoče tudi malo napadalen, kaj vem. Najraje bi ga zagrabil za vrat in stisnil, da ne bi nikoli več muksnil neumnosti, pesjan dohtarski.

Tiste pičke, zdi se mi, da se piše Kristan, ni bilo niti blizu. Nekje od daleč je kričala, da smrdim kot posrana svinja in da se naj najprej očedim, potem šele mi bo dala injekcijo. Babe!

Že stokrat sem rekel, da so vse prasice dobre edino za pofukat, res ne vem, kateri tepec jih je šel oblačit v modre halje, da potem komandirajo celemu zdravstvenemu domu.

Ja, tudi dedci so pičke, ker ne znajo udariti po mizi in ne naženejo te babje golazni tja, kjer jim je mesto. Za šporgert sodijo, kam drugam!

Ampak dohtarju ni bilo mar za moje momljanje, ukazal je Sandiju in Borutu naj me odvlečeta domov, da sem že prišel k sebi, ampak ta dva tepca sta kar stala in buljila v tri krasne. Niti premaknila se nista, kretena.

»Saj ne veva, kam,« je čez čas zajecljal Borut.

»«Karmen ga je že prejšnji teden nagnala od hiše…kam potem…?«

Dohtar je skomignil z rameni:«Ne sprašujta mene, saj nisem socialna služba. Odložita ga v prvem kozolcu, jaz pa bom uredil ostalo.«

In sta me res. Ampak to bosta še drago plačala. Kaj, za vraga, jima je padlo na pamet, da me pustita ravno v tistem, ki je bil prekrit s pločevino? Da ne morem spati. Da me tapkanje dežja dela blaznega. Da se mi vse, že stokrat preklete misli, tihotapijo v glavo in me dražijo in mučijo kot starega cigana, če nima litra šnopca v roki. Pizde, vsi so pizde, to sem že stokrat dejal, pa mi nihče ni verjel.

Bil sem žejen. Grozno žejen. Roko bi si odsekal za dolg požirek rakije, viljamovke ali navadnega šnopca. Pa nisem imel pri sebi ničesar. Še denarja ne. Pri Udomačenem orlu pa sem bil dolžan že nešteto zapitkov.

Zmeraj, ko sem se usedel za šank, sem Karmen obljubil, da ji bom plačal jutri. In ona mi je verjela. Seveda, malo je bila nora name, nihče drug je ni maral, rekli so, da ima hepatitis C, ampak meni je bilo vseeno, kam sem ga namočil, da sem ga le.

Malo je cvilila, ker jo je menda bolelo, toda bila je sama kriva, ker se je pozabila namazati z otroškim oljem.

To finto poznam še iz vojske. Služil sem v Vojvodini in vsa karavla je hodila fukat k stari Mežićki. Bila je grda kot škilasti tiger, ampak daleč naokoli ni bilo druge babe. Zmeraj, ko me je zagledala na vratih, se je kar sama ulegla na star zdrapan kavč, izpod police je potegnila flaškon sončničnega olja, si spodrecala krilo in si ga ulila med noge. In potem sem jo lahko natepaval kolikor dolgo mi je pasalo. Ona se je samo hihitala, menda jo je žgečkalo, prasico staro, vendar meni je bilo všeč, navadil sem se nanjo, luknja je luknja, naj bo že kakršna koli, samo da je.

Počasi sem izpod pruštofa s katerim sem bil ogrnjen, stegnil roko. Tresel sem se kot bi imel Parkinsonovo.

Hudič frdamani. Te preklete veke so bile težke kot kamni spodaj ob Sori. Tipal sem okoli sebe in nenadoma sem pod prsti začutil nekaj okroglega.  Previdno sem pošlatal z vseh strani, menda je bila steklenica, prijazna, gladka, vabljiva, zelo sexy in zelo okrogla.

»Take imam rad,« sem se drobno nasmehnil, ali vsaj zdelo se mi je tako. Pred očmi so mi zaplesali dolgi klokajoči požirki, madona, ne le eden, kar deset, petdeset bi jih lahko bilo. Nenazadnje steklenica niti ni bilo tako majhna. Počasi sem iztegnil noge, vse me je bolelo, kot bi me nekdo pregarbal kot psa. Prstov na nogah sploh nisem čutil, kar se mi je zdelo nenavadno, konec koncev smo bili že sredi junija in že zdavnaj je nehalo zmrzovati. Poskušal sem se jih dotakniti, a ni šlo. Bili so predaleč, veliko predaleč.

Potem sem zaduhal tudi smrad. Za spoznanje sem nagnil glavo, da bi bolje povohal, toda smrdelo je nekje čisto blizu, tik pod mojo ritjo, kje pa drugje. Toda bilo mi je vseeno, se bom že umil, ko pride pome Karmen. Tista kuzla iz bifeja pri Udomačenem orlu.

Povsem sem že pozabil, da me je oni dan vrgla na cesto, kjer me je njen novi porivač še trikrat brcnil.

»Še žal ji bo, vem. Po kolenih se bo priplazila za menoj, ampak je ne bom niti pogledal. Pljunil bom vanjo, da se ji bo zeleno pocedilo po obrazu.«

Nenadoma se je zgodil čudež, prisežem, da ni bilo drugega. Uspelo mi je, da sem se prevalil na trebuh in sedaj sem lahko steklenico pridrsal bliže ustom. Hudič, sploh ni šlo zlahka. Od kdaj so te preklete steklenice tako težke?!

Zamašek je bil le na pol privit. Kar samo se mi je smejalo. To bo požrtija, me je prešinilo, medtem ko so prsti vročično iskali pot do tekočine, ki je vabila v notranjosti.

»Mogoče bi žloknil le požirek, toliko da pridem k sebi,« sem si rekel neodločno in cincavo ter si z rokavom obrisal slino, ki mi polzela iz ust.

»Drugi in tretji požirek si bom prišparal za kosilo, hehehe.«

Za trenutek sem se ulegel nazaj. Odvijanje zamaška me je pošteno utrudilo. Kadar sem bil tak kot usrana cunja, sem vedel, da sem preveč trezen. To mi ni bilo všeč. Sovražil sem svet, če se ni vsaj malo vrtel okoli moje glave.

Dež je še zmeraj škrebljal po pločevini in mi kravžljal živce.
»Jutri se bom pritožil na občini. Naravnost k županu bom šel in mu zabrusil v fris, da je en pezde, ker njegovi občani nimajo denarja za opeko.«

Končno mi je le uspelo. Rešil sem se tega prekletega zamaška. Hotel sem ga zalučati ob steno, a mi nekako ni uspelo. Nebogljeno mi je zdrsel iz rok in obležal  kraj mene.

»Kar bodi tam, saj te ne potrebujem več,« sem zamomljal.

Bil sem srečen. Resnično srečen.

Solze so mi napolnile oči in počasi stekle po licu. Nisem jih obrisal, saj ni bilo vredno.
»Kar naj tečejo, hudič frdamani. Mar se človek ne sme veseliti, če mu končno uspe priti do poštenega zajtrka?!«

Steklenica je bila težka kot stot. Malo sem se že bal, da mi je ne bo uspelo dvigniti do ust.

Ampak…saj nisem neumen. Še nikoli nisem bil. To je rekla že učiteljica v šoli, ko je brala moje pesmi. Žal pa oče ni delil njenega mnenja. Ko je slišal, da pišem neka poetična skorpucala, me je nagonil kot psa. Potem je budno pazil name, da se mu ne bi skvaril in izneveril. Raje vidim, da se ga do mrtvega zapije kot da bi mi delal sramoto, je dejal, ko so me prvič pripeljali iz gostilne v neki polomljeni karjoli.

Leva roka se mi je tresla malo manj kot desna. Hvaležen sem ji bil za to. Bilo me je na smrt strah, da se mi steklenica izmuzne iz rok. To bi bila nesreča vseh nesreč. Svetovna katastrofa. Tretja svetovna vojna.

Oblizoval sem si ustnice v nestrpnem pričakovanju.

Omamno je dišalo, prisežem.

Cel breg šmarnic je v primerjavi s tistim, kar je prihajalo iz steklenice, en navaden kup govna.

Počasi sem se z ustnicami dotaknil roba. Škrebljanje dežja se je kar naenkrat slišalo kot najslajša pesem, recimo tista Slakova V dolini tihi.

Še malo…..samo še malo jo nagnem flaško ljubljeno…

Pot mi je tekel po čelu tako sem se matral. Roka me je bolela kot hudič, cuzal sem in cuzal, toda v flaši ni bilo drugega kot zrak in malo nagravžne usedline, ki je komaj kaj dišala po šnopcu.

Flaša mi je zdrsnila na tla, niti razbila se ni, jaz pa sem padel na komolce, z vso težo, da je zoprno zahreščalo, potem pa sem zajokal kot otrok. Tulil sem na ves glas, tako blizu sem bil raju, a mi je nekdo zaprl vrata tik pred nosom.

»Ubil ga bom, kdor mi je to storil«, sem ječal in smrkal.

Dosti pozneje so mi povedali, da sem imel srečo. Zdi se mi, da čez kakšen teden, ko so me našli blodečega po daljnih svetovih prividov s tisočerimi steklenicami opojne Baćke travarice v razbeljeni in izsušeni glavi.

»Stari Justa je na skednju po pomoti pustil  steklenico z podganjim strupom, ki ga je namočil v žganje,« so mi rekli.

»Še dobro, da nisem crknil,« sem odvrnil brezbrižno in pomežiknil Karmen, ki se je z obilnimi joški naslanjala na pult.

Vnos je bil objavljen 20.05.2008 ob 22:07 in je zapisan pod LOVLJENJE BESED, ŽVEČILNI GUMI. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko pustite komentar, ali uporabite trackback z vaše strani.