Arhiv za Julij, 2008

ENA HECNA ZGODBICA ZA ČETRTEK

24.07.2008 ob 12:42

 to zgodbico sem ob  njenem nastanku posvetila vsem mojim moškim kolegom v službi predvsem zato, ker jih imam rada in tudi zato, ker me že s tem, da so, nenehno zabavajo
Zapor z dvema ključavnicama 
Imel sem seveda dober in resen namen. Toda potem, ko mi je tajnica prinesla papirje in vso ostalo navlako, katero je morala [...]

DNEVNIK ANDREJE PIHLER…nadaljevanje

18.07.2008 ob 15:22

8. julij ob 10 h dopoldan 
Pojma nimam, kje naj pričnem s pisanjem. V zadnjih dveh dneh se je zgodilo toliko stvari kot že dolgo ne. Roka me še boli in zdravnik je dejal, naj bom previdna, ker globoka rana na sredincu leve roke še zmeraj rahlo krvavi. Zakaj, tudi on ni vedel.
V torek zjutraj, [...]

ZGODBA ZA PETEK

18.07.2008 ob 09:06

Borovničja princeska Teta Mica je odprla okno:
«No, no otroci! Ali znate biti pet minut tiho?!«»Kje pa!« so se zasmejali Tanja, Blaž, Gašper in Tomaž, medtem ko so se igrali na dvorišču.
»Pojdite v gozd in mi naberite košaro borovnic. Jaz bom za hip legla, stare kosti morajo počivati,« je rekla Mica in jim pomežiknila.
»Kako to, da [...]

ZGODBA O POLONCI

16.07.2008 ob 18:22

Pri hrastu na desno 
 
»Ej, Polonca, kje si? Kam si izginila?« so kričali in mahali s steklenicami po zraku.
Bilo so pijani, in njihovi zategli glasovi so krakajoče odmevali z brega proti brezam, kjer je stala, vsa prezebla in tresoča. Pa tudi malo zmedena, čudno se ji je zdelo, da vedo, da je tam, saj je [...]

DNEVNIK ANDREJE PIHLER-nadaljevanje

13.07.2008 ob 11:29

5. julij 
Vanda me je že navsezgodaj presenetila z novico, da v soboto odpotuje. Nejc, ki je sedel zraven nje, je začudeno dvignil pogled in prenehal žvečiti. »Hehehe, kaj smo se ti pa zamerili?« je nato izpustil nedolžno.
Najraje bi ga kresnila po nosu.
Njemu je lahko čvekati vljudnostne fraze. Z Vando se je srečeval na stopnišču ali [...]

DNEVNIK ANDREJE PIHLER- nadaljevanje

5.07.2008 ob 12:07

30. junij
Prebudila sem se s hudim glavobolom. Za menoj je bila zoprna in prekratka noč, z roko sem nenehno grabila po blazini, kjer bi moral spati Najdražji, toda njega ni bilo, okoli pol štirih me je poklical iz Frankfurta, da še zmeraj čaka na letališču. Tiho sem zaklela, da me ni slišal, navsezadnje ni [...]