ZARECENO

30. junij

Prebudila sem se s hudim glavobolom. Za menoj je bila zoprna in prekratka noč, z roko sem nenehno grabila po blazini, kjer bi moral spati Najdražji, toda njega ni bilo, okoli pol štirih me je poklical iz Frankfurta, da še zmeraj čaka na letališču. Tiho sem zaklela, da me ni slišal, navsezadnje ni bil kriv, če je nek norec telefoniral upravi, da je na letalu podtaknjena bomba.

»To ni bilo prvič, da me razpizdijo nekakšni binladni« je cmeril Najdražji v telefon.

Bilo mu je dolgčas, bil je neprespan in lačen. In iz dna duše je sovražil vsakega, ki je zmotil njegov osebni red.

Ko je uvidel, da mi ni do nočnega reševanja svetovnih političnih problemov, je užaljeno prekinil in  se potem ni več oglasil.

Če kaj sovražim, so muhe. Tisto jutro se mi je ena spreletavala okoli glave, sedala na nos in podrsavala po prstih na rokah. Z vso ihto sem jo odganjala in s polno mero maščevalnosti iskala revijo, da bi jo v primernem trenutku zmečkala v kašo in se je  za vekomaj rešila.

Spet zazvoni telefon.

Tokrat hišni. Počakam trenutek ali dva, upajoč, da se bo komu drugemu zljubilo dvigniti slušalko.

A ko je pričelo zvoniti že tretjič, se počasi premaknem s stola in bosa oddrsam v predsobo.

»Dober dan želim, kličem iz podjetja »Darjelin«, zanima pa me, če ste zadovoljni s svojo kožo na podplatih« zažgoli glasek na drugi strani.

»Porkaduš, a nimate drugega dela kot da že navsezgodaj gnavite ljudi po telefonu?!« zakričim v slušalko in jo vržem nazaj na vilice.

Preklinjala sem kot kakšen star furman, kar mi še zdaleč ni bilo všeč, toda če mi je nekdo stopil na žulj se je tudi to zgodilo.

Povsem drugače kot pri Pički materini, ki je vulgarila že iz navade. Z roko sem si segla v lase, pa ni nič pomagalo. V sebi sem čutila neko napetost, ki je nisem mogla pregnati. Najprej tista presneta muha, nakar še brezvezni telefonski klic.
Pogledala sem na uro. Kazalci so se le počasi premikali proti sedmi.

Medtem se je tudi kava ohladila, požirek, ki sem ga naredila, sem izpljunila v straniščno školjko.

Če kaj, potem ne maram hladne in postane kave. Ta presneta muha je bila spet tu. Čutila sem njeno bližino, zdelo se mi je, da čaka na ugoden trenutek, konec koncev ima na voljo dovolj močne živce pa še nikamor se ji ne mudi. Bila je na preži in verjetno je tehtala, kam naj se usede, da me bo še bolj spravila iz tira. Obrnila sem se stran, nisem je hotela niti videti. Dopovedovala sem si, da mi je hudičevo malo mar zanjo. Ena usrana muha gor ali dol. Ubila jo bom, da se mi le ponudi priložnost.

Na mizi sem našla listek.

Če ne bi bilo muhe, ki je sitnarila okoli mene, bi ga sigurno spregledala.

»Mami, zbudi me ob osmih. Nujno. Tvoja Pikica.«

Drobno sem se nasmehnila medtem ko sem listek trikrat upognila in ga vtaknila v žep. Ob prvi priložnosti ga bom položila k ostalim, ki jih hranim v veliki škatli za knjižno omaro. Tam je bilo že na stotine podobnih sporočil. Nekaj od sina, malo več od Najdražjega in največ od Nike.
Ko je bila še otrok, je bila nora na evrokrem. Pojedla ga je toliko kot ga je videla.

»Tvoja Pikica bi še malo evrokrema,« je pisala na listke in mi jih puščala za vetrobranskim steklom, v žepih ali denarnici. Vsakič, ko sem kakšnega našla, sem bila ganjena in srce mi je preplavila silna ljubezen do tega otroka.

Spet sem jo zagledala. Tokrat je sedela na akvarelu Irine Weisel, ki sem ga zadnjič kupila na E-Bayu. Počasi se je premikala proti levemu robu kot da se ji ne bi nikamor mudilo.

Zastala sem za trenutek in jo opazovala. Obnašala se je samozavestno in oholo kot da bi bila edina v prostoru. Zdelo se mi je, da ji mar zame. Z vso pozornostjo se je osredotočila na steklo, po katerem je drsela z drobnimi nožicami. Stala sem kot odrevenela, bala sem se premakniti in spet sem pridušeno zaklela, ker pri sebi nisem imela ničesar, s čimer bi muho odgnala ali jo poslala v večna lovišča.

Nenadoma se je odlepila in se v krožnem loku spustila do mize, na kateri je ležalo vse polno drobtin.

»Verjetno še od večerje,« me prešine.

Edina, ki je imela to grdo navado, da ni nikoli pospravila za seboj, je bila Wanda..

Muha je spet našla novo tarčo. Tokrat je bila to skodelica, ki sem jo nekoč prinesla iz Sarajeva na njej pa je pisalo, kako zabavno, How much l love you. Muha se je z neverjetno gibkostjo sprehajala med črkami in ko se je naveličala, je bila spet v zraku. Nekaj časa je krožila in že sem mislila, da bo pristala, ko se je spet premislila in izginila iz vidnega polja. Potem začutim, kako me nekaj žgečka po laseh, samodejno sežem tja, začutim nekaj mehkega, toda muhe že ni bilo več, bliskovito se je dotaknila konice nosu, zlezla na brado in nato na majčko, kjer ji prav tako ni bilo všeč.

Ne vem zakaj, ampak prav v tem trenutku sem se spomnila nekega stavka, ki sem ga nekoč prebrala v londonskem pubu:«Ne potegni vode v moškem stranišču z roko- raje uporabi komolec.«

Zahihitala sem se ob misli, da bi utegnile biti moške roke gojišče bakterij in druge svinjarije. Nemarne kot ta presneta muha, za katero nikoli ne veš, kam seda.

»Najdražji me ne pogleda več, če bi vedel, kaj se mi spet mota po glavi,« zmajujem z glavo. Nasploh je bilo bolj varno, če se mu o teh stvareh ni niti sanjalo.

Nekatere moške roke so mi bile blazno všeč. Nikoli mi ni bilo kaj prida do nežnih, dolgih prstov, ki so delovali krhko in ranljivo. Privlačile so me dlani, ki so bile čvrste, pogumne in močne. Da se je ženska roka v njih skorajda izgubila a obenem našla tudi varno zatočišče.

»Wolfgangove so bile take…« me je spreletelo.

Globoko sem zardela, ko sem se spomnila zadnjih minut pred slovesom. Stala sva pred gostilno, na pol v temi, le šop svetlobe, ki je pronical izza žaluzij, je osvetljeval najina obraza. Bilo mi je hudo, ker je odhajal in kdo ve, kdaj ga bom spet videla. Moja dlan je izginila med njegovimi prsti in kar stal je tam, me gledal in zmajeval z glavo.

»Ne maram poslavljanj,« je tiho šepnil in se potem počasi sklonil in me poljubil na čelo. Vztrepetala sem od silne želje, da bi mu planila okoli vratu in ga potem lepo prosila, naj me objame s svojimi rokami, in me boža po hrbtu, saj pravzaprav nisem potrebovala ničesar drugega kot malo varnosti in nežnosti. Pa tega nisem storila, ni bil pravi trenutek, kdo ve, kaj bi lahko še sledilo, če bi se predala sladkostim trenutka. Vedela sem, da moški razmišljajo drugače.

Ko sem spet dvignila pogled je čarobnost odhajanja izginila, vse je postalo vsakdanje, jaz ostajam, on gre v Darfur, tam bo srečal kakšno novo osamljeno dušo, ki bo bolj voljna in ne bo toliko cincala kot jaz.

Nasmehnil se je in s prsti narahlo zdrsel po licu, da me je zaščemelo v očeh, toda kljub temu mi je uspelo, da sem mu pomahala v slovo in ko mi je poslal poljub, sem se mu nasmehnila, kar ga je očitno razveselilo, zakaj bi mi sicer potrobil in s tem tvegal, da ga pokličem, naj se vrne in me vzame s seboj.

Počasi sem se vzpenjala v mansardo in narahlo potrkala na vrata, za katerimi je spala hči. Ni me slišala, toda to sem pričakovala, zato sem previdno odškrtnila vrata in vstopila.

Skozi žaluzije so silili sončni žarki in se poigravali na njenem obrazu. Bil  je miren in spokojen. Previdno sem s usedla na rob postelje in jo opazovala. Nekaj toplega in nežnega se je dotaknilo moje duše, ko sem se dotaknila njenih las, ter jo pobožala. Zaspano je zagodrnjala in se hotela obrniti na drugo stran. Potem pa je počasi odprla oči, iz prsi se ji je izvil globok vzdih a ko me je opazila, da sedim zraven nje, se ji je obraz razvedril, v očeh so ji zaplesali nagajivi vražički, ki so potem poskakali na odejo in se veselo pretegovali. Nika je izpod odeje povlekla dve dolgi in vitki roki me objela okoli vratu in me potegnila k sebi.

»Ni lepšega kot da me mečeš iz postelje.«
Občemela sme v njenem objemu in bila srečna.

Muho bom fentala kdaj pozneje.. 

(se nadaljuje..mogoče jutri, če bo bog dal :-)  )

Vnos je bil objavljen 5.07.2008 ob 12:07 in je zapisan pod LOVLJENJE BESED, ŽVEČILNI GUMI. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko pustite komentar, ali uporabite trackback z vaše strani.