DNEVNIK ANDREJE PIHLER-nadaljevanje
5. julij
Vanda me je že navsezgodaj presenetila z novico, da v soboto odpotuje. Nejc, ki je sedel zraven nje, je začudeno dvignil pogled in prenehal žvečiti. »Hehehe, kaj smo se ti pa zamerili?« je nato izpustil nedolžno.
Najraje bi ga kresnila po nosu.
Njemu je lahko čvekati vljudnostne fraze. Z Vando se je srečeval na stopnišču ali pri zajtrku, pa še to le mimogrede. Nikoli ni niti od daleč opazil, kako mi najeda živce in moti družinski mir.
»Potovanja me utrudijo,« je nadaljevala Vanda ne da bi se dala motiti.
S svojimi dolgimi in vitkimi prsti si je počasi mazala na popečen kruh maslo.
Malo pozneje bo od mene zahtevala žličko, da si bo lahko nadevala še domačo kozjo pašteto, ki smo jo dobivali v Rebri, pri Štrausu.
»Poleg tega se moram enkrat na tri mesece zglasiti na Zavodu, ker sem še zmeraj brezposelna,« je dejala in me pogledala naravnost v oči.
Srce mi je od samega veselja bilo kot noro.
»Nameravaš najti kakšno delo?« sem poskušala biti vljudna in prijazna.
Začudeno me je pogledala.
»Zakaj le? Saj mi je dobro. Tistih 900 evrov, ki mi jih nakaže država itak prihranim,« reče skromno.
Globoko sem sklonila glavo, kajti zardela sem tja do ušes. Če mi ne bi bilo nerodno, bi glasno zašklepetala z zobmi.
»Saj se norčuje iz mene!« me je prešinilo.
V mislih sem na hitrico seštela stroške, ki sem jih že imela z njo. Številka ni bila majhna…
»Vesela sem, da sva ohranili najino prijateljstvo,« je nadaljevala in mi pokrila prste s svojo dlanjo.
Njene oči so bile na široko odprte in v njih ni bilo nobene zlobe.
»Kaj boš še počela čez poletje?« je naposled dodala, ko je videla, da ne bom ničesar zinila.
Skomignila sem z rameni.
»Pojma nimam. Verjetno bova šla z Najdražjim kam v hribe, če bo dobil dopust.«
»Mi lahko daš še žličko za pašteto?«
Brez besed sem se stegnila do omare in jo izvlekla iz že odprtega predala. Počasi in skrbno si je pašteto nalagala na kruh. Po vsej kuhinji je zadišalo in v grlu so se mi pričele nabirati sline. Toda nič ni kazalo, da bi mi jo še komu odstopila.
Niti za en grižljaj.
»Samo da izgine, skočim k Štrausu in si jo privoščim kolikor mi bo želodec dovolil,« ponavljam sama pri sebi.
»Potemtakem se tvoj Najdražji ne namerava za stalno preseliti na Kitajsko?« vpraša nekako mimogrede.
Od presenečenja na široko zazijam. Tudi Nejc se predrami iz svojih bogvedikakšnih sanjarij in našpiči ušesa.
»Teta Vanda, kje si pa to klobaso pobrala?«
»Hm, ne spomnim se točno kdaj, ampak, zadnjič, ko je bil doma, je z nekom govoril po telefonu in sem slučajno ujela, ko sem prišla v dnevno sobo,« nama razloži zmagoslavno.
Na obrazu ji je pisalo, da jo veseli, ker naju je lahko prva seznanila s to novico.
»Če bi bilo res, bi mi očka že omenil,« se ni dal zmesti Nejc.
Prvi šok je pri njem hitro minil in stvari, ki so ga postavile na trda tla, je znal z levo roko postaviti tja, kamor so sodile.
V roke je vzel daljinec in pričel preklapljati televizijske kanale. Ko je našel, kar je iskal, se je zadovoljno preselil na kavč in vse, kar se je še dogajalo v kuhinji, ga ni več brigalo.
»Mislim, da te Janez vara,« je neizprosno nadaljevala Vanda.
Niti pogledala me ni, medtem ko so besede bruhale iz nje.
»Kadar te ni doma, nenehno nekomu telefonira ali pa se zapre v kabinet in visi na računalniku. Ali igra igrice, ali je po sredi kaj drugega…Verjemi, vse vidim, čeprav on tega niti ne opazi.«
V grlu me je dušilo in komaj sem zadrževala solze. Na kaj takega nisem bila pripravljena, čeprav sem se že dlje časa zavedala, da sva si šla blazno na živce.
V redkih trenutkih, ko bi se lahko pomirila, naju je zmotila Vanda, mama ali kdo od otrok. Pa ta njegova presneta Kitajska! Pomislila sem, kolikokrat sem bežala od njega zato, da bi opazil, da me ni! Brez slabe vesti bi se vrgla v naročje prvemu, ki bi pokazal kanček usmiljenja do moje begajoče in nesrečne duše. In to samo zato, da bi ga razjezila. Vsaj mislila sem, da je bilo tako.
»Pa se ja ni zaljubil v kakšno Kitajko…« sem začela razpredati misli.
»Ljubko majhno ženičko, ki se nenehno priklanja in mrmra ljubeznivosti, s katerimi boža moško nečimrnost.«
Malce sem podvomila, da bi bila lahko kakšna taka Janezu všeč. Pri ženskah je bil precej staromoden, istočasno pa je ljubil zasebnost in mir.
»Me sploh poslušaš?« je dejala Vanda in me dregnila v ramo.
Trmasto sem dvignila glavo in se nasmehnila. Nisem želela, da vidi, da me je prizadela in ranila z veliko novico. Kdo ve, mogoče bi potem še ostala, ker bi me želela tolažiti?!
Odgnala sem pregrešno misel.
»Dvomim, da si Janezove besede slišala prav,« sem ji oporekala.
»Lahko bi se odpovedal meni, nenazadnje tudi otrokoma, ne verjamem pa, da bi lahko za zmeraj ignoriral ajdove žgance, s katerimi ga razvaja moja mama.«
Vanda je namrščila obrvi.
»Torej mi ne verjameš?«
Zdelo se mi je kot da bi bila malo razočarana.
»Skoraj trideset let sva že skupaj, in lahko mi verjameš, da sva doživela že marsikaj. Če se mu bo zdelo, da so petdeseta leta, v katera bo vsak čas zakoračil, prava za nov začetek, bo to pač storil. Jaz mu ne bom branila.«
»Mislila sem, da te bo moj namig spodbudil, da boš naredila načrt, kako ga obdržati.«
Vanda je našobila spodnjo ustnico, in jo potem spretno ujela med zobe.
»V življenju je že tako, da lahko od sebe in tudi drugih izsilimo marsikaj. Le ljubezni ne moremo. Ta pride in odide sama…,« sem dejala, ko sem počasi, a mukoma vstala od mize.
Še zmeraj sem se smehljala kot da bi bilo vse lepo in prav, le prsti, ki sem jih tiščala v žepu, so se spletli v pest. Tako močno, da je bolelo.
Eric Clapton, ki ga je Nejc odkril na MTV-ju, je preglasil moja čustva in z vso vnemo, ki jo je stari rocker premogel, je zapel Wonderful tonight.
Povzpela sem se po stopnicah v kabinet Najdražjega in poklicala Marčija.
On je bil edini na katerega sem se še lahko zanesla.
13.07.2008 ob 12:11
Komentatorji prejšnjega dela so te spraševali koliko je resnična AP, meni pa se to sploh ne zdi tako pomembno. Ampak ta Vanda, benti ta je pa res mal problematična!!!
lp
13.07.2008 ob 12:56
včasih se mi zdi, da ima vsak izmed nas eno takšno “vando”.
Nekoga, ki se na nas bolj ali manj nežno prisesa, in se mu moramo tudi bolj ali manj pogosto prilagajati.
No, ja, tega ne počno tisti, ki znajo takoj, že ob prvem “prisesavanju”, odločno reči bobu bob
Nekatere vande pa znajo biti od hudiča
Te dni sem priča dokaj hudi situaciji, ko je neki žesnki ena takale vanda speljala moža. včeraj je bila poroka…
hehe, bi rekla, da je še vseeno boljša prva kot zadnja zamera…
13.07.2008 ob 12:57
PS
Dare, od srca ti hvala, da pri Andreji ne iščeš kakšnih avtobiografskih podatkov
kar odleglo mi je
13.07.2008 ob 21:16
Kaj pa bi Andreja počela brez Vande? Kako bi se počutila?
Sama s svojimi dragimi, ki imajo vsak svoje grehe, vendar tudi svoje “terjatve”! Res imamo skoraj vsi svoje “vande”! Z največjim veseljem sicer ne, zato pa z veliko potrebo. Nekoga, ob katerem smo istočasno “ubogi” in “veliki”!
Ljubezni ne moremo izsiliti, to je res! Lahko pa jo “sprožimo”, vzbudimo, takrat, ko bi brez naše dejavnosti “odšla”!
13.07.2008 ob 21:50
nekako sem izhajala iz postavke, da ima večina zakonov pri roki nekakšna “mašila” s katerimi svoje razmerje ohranjajo pri “življenju”.
nekateri imajo “Vande”, drugi televizijo, tretji sosede, četrti kakšno bolezen, peti službo, šesti kolesarjenje (ali kak drug šport),sedmi prepire o dlaki v jajcu…osmi- molk…..
Skoraj zmeraj se kaj najde- kakšno mašilo….
In pravijo, da tisti, ki trdi, da ga nima- laže
13.07.2008 ob 23:18
Aha, drugačen pogled!
Pa je res? Verjetno je pogoj za dober zakon tudi “mašilo”? Saj ni noben partner popoln. Celo jaz ne!
Torej moramo tiste manjkajoče dele nadomestiti, da bi bila skupnost znosna. Paziti pa moramo, da nadomestki ne presežejo osnove skupnosti. (Kot bi kuhali golaž iz premalo mesa in preveč začimb) Ni dobro!
Andreja pa ima poleg Vande tudi Marčija! Kam pa ta spada? Je tudi on mašilo? Pa ostali moški, ki ji občasno poženejo kri po žilah? So njena bežna hrepenenja, ki jih z njimi nikdar ni pripravljena uresničiti, na dobri, ali na slabi strani njenega zakona?
Jo bova vprašala, ko bo priložnost!
14.07.2008 ob 07:22
Bin, ko si napisal, kam naj da Andreja še “ostale moške”, sem mičkeno podvomila v to, da si ti poročen
Ali pa žensk ne poznaš tkao dobro kot jaz po vseh tistih cca 600, kolikor jih je bilo, ko sem zapisovala njihove zgodbe (ostalo do cca 1O00 so bili moški)
Tole misel…. “Pomislila sem, kolikokrat sem bežala od njega zato, da bi opazil, da me ni! Brez slabe vesti bi se vrgla v naročje prvemu, ki bi pokazal kanček usmiljenja do moje begajoče in nesrečne duše. In to samo zato, da bi ga razjezila. Vsaj mislila sem, da je bilo tako.#”….
slišim in sem že slišala v različnih variantah, neštetokrat.
In če moja ušesa ne lažejo, potem že mora biti nekaj v njem, da ga kdaj- ampak po tihem- ponavljajo celo tiste ženske, ki jih ima okolica za “stebre domovine”…
Zadnjič sem iz nekih takih ust slišala cerlo “najraje bi ga ubila”, ampak je bilo to mišljeno bolj “Najraje bi ga stresla iz gat, da bi me vsaj opazil, da živim”
Tako je to
14.07.2008 ob 21:27
Se mi zdi, da so danes najpogostejše in najpriročnejše mašilo družinske finance. Zraven še Vanda, pa je življenje mimogrede naokoli…
15.07.2008 ob 00:37
mica,
ni ga strica, ki se ne bi tresel, ko zve, da ga žena zapušča….,
drugače pa je, ko si sam sebi daje duška,
in se počuti “gospodar” situaciji
15.07.2008 ob 00:39
P.S.
In ni je ljubosumne ženkse, ki ne bi privoščila svoji prijateljici, da jo mož zapušča
15.07.2008 ob 22:03
Mica!
Na tem naslovu:
http://prostepoljane.blog.siol.net/
ali, če še uporabljaš vlatkino “kazalo”, klikni na ž - prostepoljane, sem te malo šimfal. Se posipam s pepelom, pa ne vem, če bo kaj nucalo? Samo toliko, da veš!
Tole tukaj, pa že malo diši po “arcnijah”, ki bi ti jih predpisal.
15.07.2008 ob 22:06
Aja!!
V predalu “klepet”, pod #192, da ne boš vseh črev brala.
15.07.2008 ob 22:16
Speljala moža? To obstaja? Naj se oglasi, imam tri nedodelane sodelavce, jim bo rok potekel, če se ne bodo zganile. Razen enega, se ostala redno umivata, lepo obnašata in nista preglasna.
15.07.2008 ob 22:36
ah, Bin, kakšno srečo si imel, da ti je bila knjiga bolj pri roki kot njena avtorica! Si predstavljaš ..hm..recimo en sam samcat teden v taki družbi kot bi bila moja!
Saj se ti zmeša, pa še Ruglja ni več, da bi te spravil k sebi
Z nekaterimi ženskami je en sam križ, Bin.
Moški jim morajo streči, kuhati, žgečkati po podplatih, ob 23.15 minut jim morajo peti operne arije iz Aide….
Samo stran od njih
Knjigo pa, ko jo prebereš, vtakneš v omaro, in tam obleži. Lahko za zmeraj, ne da bi odpirala usta in ti pila kri
15.07.2008 ob 22:40
Martin, v bistvu bi mi za Vando prišla prav kakšna bolj grozna izvedba tvojega moškega sodelavca. tejle Andreji že toliko časa pije kri, pa nič ne kaže, da se bo to končalo, da bi bil že čas, da jih dobi po riti.
Hm…pa je ta varianta možna, da bi se kdo umival, lepo obnašal in bil- za povrhu- še nepreglasen?
Ene tri ali štiri- za vsak slučaj ali za rezervo- bi jih nabavila zase
15.07.2008 ob 22:47
Mica, nikar se ne užali preveč, ko boš tole do konca prebrala.
Verjela ali ne, si pri meni bolj ti v omari, in knjiga v glavi, kot obratno! Saj veš, da se star panj težko vžge! Takole besedno, na blogu in v knjigah, si me že malce obliznila s plamenom, “meseno” srečanje pa je bilo prekratko!
15.07.2008 ob 22:54
eh, zdaj pa si mi dal vetra! Pa tako bi se lepo bralo, če bi bilo ravno obratno
haha, na srečanju si bil pa tako tih, da je že mene, če ne celo tudi Vladko, resno zaskrbelo zate.
15.07.2008 ob 23:48
Ženske lažejo ustno, moški v pismih, mica!
16.07.2008 ob 07:13
a ti to resno? Namreč: še iz časov svoje mladosti imam shranjeno eno celo škatlo različnih, V SRCE SEGAJOČIH, pisem….Pa ne mi rečt, da hranim tempirano bombo laži?
16.07.2008 ob 07:40
Ne mica!
Tiste “laži” so le, kako naj rečem, povedano tisto, kar bi radi, da bi bilo, pa vemo da ni in ne bo! Ženske to delate v živo, moški pa v pisni obliki. Namen in učinek pa sta vedno pozitivna!!