ZARECENO

Pri hrastu na desno 

 

»Ej, Polonca, kje si? Kam si izginila?« so kričali in mahali s steklenicami po zraku.

Bilo so pijani, in njihovi zategli glasovi so krakajoče odmevali z brega proti brezam, kjer je stala, vsa prezebla in tresoča. Pa tudi malo zmedena, čudno se ji je zdelo, da vedo, da je tam, saj je pazila, da se je priplazila bliže na skrivaj, ne da bi jo sploh kdo opazil. Po nogah jo je opraskalo robidovje, počasi se je vlekla med nizkim grmičevjem in se spretno izogibala odlomljenim vejam, ki so, tu pa tam, štrlele kvišku in če bi se spotaknila obnje, kdo ve, kaj bi se  lahko zgodilo.

»Polonca, saj vem, da te drži, mi bi te res radi pofukali, hahahaha!«

Druščina majavih, smrdečih teles je ponovno planila v nebrzdan krohot. Tolkli so se po kolenih in s prstom kazali nekam v tri krasne, zdelo se jim je, da je ves svet njihov, ker so počeli tisto, kar jim je bilo najljubše.

Že dopoldan so jo opazili, ko se je smukala okoli kontejnerjev. Toda takrat so bili še trezni in Polde jo je vsaj petkrat napodil stran.

»Izgini, baba zmešana!« je kričal za njo, ko se je prestrašeno pobrala za zadnjimi kolesi tovornjaka in s kratkimi, a naglimi koraki stekla za prvi vogal.

»Enkrat jo bomo še povozili,« je pomodroval Klemen, medtem ko je s težavo lezel nazaj v kabino. V prsih ga je bolelo kot hudič in že stotič tisti dan si je rekel, da bo moral iti k zdravniku.

»Siiiiiiiiiimon, pridi bliže, tvoja Polonca te spet išče,« se je izza volana ponovno oglasil Polde.

»Če tej zmešani kuri ne boš odločno rekel, naj nam da mir, te bom zatožil šefu. Dovolj imam tega sranja, da nas nenehno zasleduje. Še scat ne morem iti v miru, ker se bojim, da bo zijala vame iz kakšnega kota, kršenduš.«

Po svoje jo je Simon rad videl, čeprav tega pred kolegi ne bi povedal na glas. Za vse na svetu ne.

»Danes sem ti kupila čokolado. Jo imaš rad?« mu je dejala, ko ga je zadnjič ustavila na cesti.

Zardel je kot že dolgo ne, kradoma se je ozrl okoli sebe, kaj če me kdo vidi z njo, še me bodo zajebavali, ampak potem, ko je ugotovil, da daleč naokoli ni nobenega znanca, ji je vrnil nasmeh, njene kot spominčice modre oči so zažarele in nekaj toplega in milega se je razlilo po obrazu, kar ga je sploh še lahko videl izpod velikega in neurejenega grmovja štrenastih las.

Potem ga je prijela za roko in ga božala po prstih, medtem ko je brundala izštevanko An ban pet podgan, ter ga žgečkala po komolcu in okoli zapestja.

V nosnicah je čutil njen parfum, nagonsko je vedel, da se je uredila zanj, čeprav je smrdel po odpadkih, tisti dan so jih namreč zvozili že na tone, kljub temu si je zaželel, da bi z njo legel v dišeče seno in se malo povaljal, kar bi bilo obema všeč.
Potem pa bi se, tako kot zadnjič, stisnila drug k drugemu, nepremično in trdno, kot da bi v vdolbini telesa iskala varno zavetje, ter nekaj od tistega, čemur se reče ljubezen.

»A te mama ni nikoli božala?« je tiho zašepetala Polonca.

»Mame nisem nikoli poznal!« je skoraj zakričal in sunkovito potegnil roko k sebi.

Polonca ga je presenečeno pogledala z na pol odprtimi usti.

»Vsak človek ima mamo…« je dejala odločno.

Simona je v trenutku minilo potrpljenje.

»Izgini, prekleta debilka!« je začel noreti okoli tovornjaka. Od nekod je potegnil metlo in jo zalučal v Polonco, in šele zadnji hip se ji je izmaknila, drugače bi se ji raztreščila na obrazu.

»Nisem debilka..kdo ti je to rekel?!«

»Vsi vedo, da si debilna, ker hodiš na posebno šolo, izgini, spizdi, da te ne vidim več!«

Tiho je vstala, si poravnala krilo in v očeh so se ji zasvetile solze.

»Čokolado ti bom kar tukaj pustila, jaz je ne bom,« je dejala, medtem ko je že drobila po poti navzdol. Na križišču, tam kjer je stalo znamenje, se je obrnila, in mu s prsti poslala poljub.

Imelo ga je, da bi stekel do nje, se ji opravičil, jo vzel v naročje, ter zakopal glavo v njene dišeče lase, pa tega ni storil.

Prezirljivo je pljunil na tla, pridušeno zaklel in se povzpel v kabino.

»Simon, a ga gremo pit? Meni se že puščava dela po želodcu,« je zabrundal Polde, medtem ko je prilezel izpod tovornjaka.

»Ne vem, kaj me jebe tisti amortizer, pička materina,« je zaklel, ne da bi sploh počakal na odgovor.

»Meni se danes nikamor ne da iti,« je brezvezno razpredanje prekinil Simon.

»Najraje bi šel domov, pa ležat.«

»Ne bodi taka sera! Že cel teden se ga nismo pošteno nalili. A si dedec a nisi, porkaduš? Klemen naju že eno uro čaka Pri Kralju,« se je vidno razhudil Polde.

Simon se je z globokim vzdihom naslonil nazaj na sedež.

Seveda so stvari, ki jih hoče vsak obdržati zase. Polonca je bila ena taka stvar. Vsi so se iz njega norčevali, ker ga je zalagala s sladkarijami. On pa si je včasih domišljal, da bi jo vzel s seboj v Prekmurje, tam je imel strica, ki bi mu prepustil kmetijo, na kateri bi lahko živela, delala in imela cel kup otrok z velikimi kot spominčice modrimi očmi. Le malo bi moral počakati, da bi odrasla, sedaj je bila še preveč otročja.

Za hip se je pogledal v ogledalo.

»Prekleta reva!« si je rekel.

»Saj sploh noben dedec nisi! Namesto da bi babo napičil kot se spodobi, razmišljaš o tem, da bi se z njo oženil. Kreten, bizgec, idiot!«
»Ja, pa se ga res gremo napit,« je nato pomignil proti Poldetu, ki se je zadovoljno zarežal in ga z vso močno lopnil po stegnu.

Noč se je prihuljeno priplazila okoli hiš. Okna so bila razsvetljena in med divjimi zvoki neke Brendijeve pesmi se je slišal gromek Poldetov smeh. 

»Kaj praviš?« se je Simon za korak ali dva prestopil proti Klemnu, ki je z eno roko visel na koncu dolgega šanka.

»Govoril sem, da bi mi trije morali biti kje drugje in orng pofukati kakšno babo,« je ta zagodel, ter zamahnil z roko proti luči. Pa je ni niti približno mogel doseči, kajti stol, na katerem je sedel, se je nevarno zagugal in malo je manjkalo, da ni telebnil po tleh.

»Ti nisi razumen fant, sploh ne veš, kaj hočeš,« je nadaljeval Polde, ko je opazil, da je Simon za spoznanje dvignil glavo.

Pred tem je popil tri piva, drugega za drugim, pa še tri šnopce in proti svoji volji ga je zmanjkalo, da se je naslonil na šank in malo zadremal.

»Nekaj sem ti rekel, ti, bizgec, a me poslušaš ali ne,« je razpredal dalje Polde, ves zadovoljen, da je končno našel poslušalca.

»Morebiti si še nedolžen, morebiti nisi več, jaz tega ne vem. Ampak grem stavit, da ne poznaš tiste silovitosti, ko se moški zlekne na babi, ko ji ga porine med noge in ji pokaže, kdo je najboljši fukač. Porkaduš, kaj bi dal, da bi eno imel kar tukaj, na pultu. Zlezel bi nanjo in vam vsem pokazal, kaj je to dober fuk. Vi nič ne veste, Simon, tebi se pa itak niti ne sanja!«

Potem so bili nekaj časa tiho. Molk je motilo le klokatanje pijače, ki je vedno znova in znova tekla po grlu.

Nenadoma je Polde vstal, odrinil stol, da je glasno zgrmel po tleh in dejal:

»Gremo malo ven, na zrak.«
Tudi Simon je stopil za njim.

«S teboj pojdem.«

»Ali verjameš v to, da mora pravi dedec vsaj trikrat na dan fukat, da ne pozabi, kako to gre?« je pijano zamomljal Polde in glasno prdnil v tiho noč.

»Počakajta, kam se vama tako mudi?« se je zaslišalo za njunim hrbtom.

Klemen je hodil za spoznanje preveč pokonci, ampak samo on je vedel, da edino na tak način lahko drži svoje telo v ravnotežju. Drugače bi se že po prvem koraku prevrnil na tla.

»Ej, počakajta, vidva!« se je Polde nenadoma vstavil.

Bilo je tiho in mirno, ljudje so že spali, saj je moralo biti tam okoli polnoči.

»Nekdo nam sledi!« je nič kaj prepričljivo dodal Klemen.

»Dajta no mir, mar je komu za nas,« se je nazadnje oglasil še Simon.

Bil je že vsega sit, glava ga je bolela in mudilo se mu je domov, ker je bil lačen, saj že ves dan ni imel ničesar pametnega v ustih.

»Misliš, da ne bi bilo dobro, da bi malo pogledali naokoli in tistega, ki brez zveze vohuni, malo na gobec?« je vztrajal Polde.

Že v naslednjem trenutku pa bi skoraj umrli od strahu, kajti pred njimi se je, iz teme, pojavila Polonca, oblečena v bundo in tanke raztegljive hlače, ki so na njenem majhnem telesu izgledale smešno in preveliko.

»Oooooooo, to je pa naša draga Polonca!« je oživel Polde in stegnil roki proti njej.

»Pridi bliže lepotička moja, da te enkrat kušnem na lice, boš videla, kako ti bo zapasalo.«

»Ti me že ne boš kušval, samo Simon me lahko, da veš!«

»Haha, hohhohoho, Simon, ej, bodi dedec in kušni Polonco, saj vidiš, da se ti ponuja, hohohohoho, hehehe.«

»Dajte že mir, mar mi je zanjo, domov grem.«

»To pa ne, tako se pa nismo dogovorili. Polonca te je sigurno čakala že ves večer, ti bi jo pa zavrnil kot prazen žakelj  krompirja. To pa ne bo šlo tako gladko. Polonca, daj, pridi k stricu Poldetu, obljubim, nič ti ne bom naredil, samo Simona bom prisilil, da ti ustreže.«
Polonca se je počasi približala, plaho in negotovo. V roki je držala robček in ga svaljkala sem in tja. Iz žepa ji je štrlela čokolada, kot zmeraj, prijazno se je nasmehnila Simonu in ga pobožala s svojimi žarečimi očmi.

»Polonca, a si ti slučajno zaljubljena v Simona, hahaha?«

»Saj sem že rekla, da ga imam rada, a ste gluhi?!«

Ustnici sta se ji le za spoznanje zganili, in Simonu, ki je vse skupaj opazoval s strani, se je zdelo kot da govori nekje iz trebuha.

Najraje bi jo prijel za roko in odvlekel na varno, toda vedel je, da bi ga Polde do konca življenja zafrkaval na ta račun.

Nenadoma je Polde planil proti Polonci, jo jadrno zagrabil in stisnil v svoj objem.

Z eno roko ji je segel v lase, jo trdno povlekel k sebi ter pričel iskati njena usta.

»Daj, no, Polonca, en poljubček mi boš pa ja dala!«

Dekle se mu je zvijalo v rokah in pogledovalo proti Simonu ter ga nemo prosilo, naj končno naredi kaj, toda on je gledal v tla in s konico čevlja brskal po pesku kot da se ga vse skupaj nič ne tiče, vsaj tako je izgledalo.

Pa ni bilo res, še zdaleč ni bilo res.

V njem je vrelo in gomazelo, imelo ga je, da bi Poldeta na gobec, prav tako tudi Klemna, ki se je ob strani neumno režal in stegoval roke, da bi pri kušvanju tudi on prišel na vrsto, ampak Polde je bil močan kot bik, vse je hotel polizati najprej sam, Polonca, Polonca, boš videla, kako bo lepo, ko ga boš začutila, takega nima nobeden od tistih mulcev, za katerimi mečeš oči, moj je pravi, vroč, velik in strašen, ko zaorje po tvoji njivi, a ga boš malo pošlatala, daj, no, nič se ne boj, o moj ljubi bog, prasica zajebana, a ti nisem rekel, da ga pošlataj, ne, ne, vzemi ga v usta, me slišiš, kaj rekel, na kolena, daj, daj, še malo, oooooooooooo, madona, tako ja, saj znaš, pridna Polonca, ej, vidva, pridita sem, saj ta kretenka ve, kako je treba s kurcem, nočem, da mi ga prehitro ožame, naj ga še vama malo, bo dlje časa fletno in zabavno, Klemen, ne bodi tak šus, potegni si ga ven, hehehe, vidim, vidim, da te je že to, da ga je meni vlekla, zrajcalo, saj sem vedel, Polonca, dajmo, dajmo, poskusi še Klemenovega potem pa boš povedala, kateri je boljši, jo bom jaz prijel od zadaj, da te bo laže cuzala, pa še malo se bom drgnil ob njen hrbet, pa daj sleci to nemarno bundo, pa pulover tudi, da vidimo, kakšne joške imaš, o, madona, kako to paše, sedaj pa še ti Simon, ne bodi pezde, pridi bliže, Polonca komaj čaka, da ti ga da v usta, potegni si ga ven, drugače ti ga bom jaz, kreten zagamani, no, saj znaš, pa ji ga porini do jajc, več ni treba, da te baba ne bo pokozlala, jaz bi se raje ulegel, pa jo bom od zadaj, hehehe, zakaj se nisem tega prej spomnil, Polonca kar cuzaj Simona, daj ga, daj, o, kje pa imaš tisto svojo rit, upam, da si jo obrisala, ko si šla srat, babe so grozno nemarne, daj Polonca, migaj, mešaj…ja, ja, tako, strašna si, pičku ti jebem, o madona…o, madona….saj mi je prišlo….bogpomagaj, kdo bi si mislil,  ej, Klemen, prišlo mi je, a greš še ti, malo počakaj, da ne bova oba rinila vanjo, o, madona, kako je bilo dobro, to bomo pa še kdaj ponovili, ane, Klemen, malo si ga nadrkaj z roko, ne boš takega mlahavega tiča zabadal vanjo, dajmo, dajmo, meni ta hudič spet gor sili, ko vaju samo gledam, takega fuka še nisem imel, madona, kako to paše, Polonca, tvoja češplja je prava pička, a ti je to že kdo rekel, Simon, ne obiraj se, lezi nanjo in suvaj, suvaj, o, saj znaš, daj še malo, da mi še enkrat vstane ta vrag, Klemen pusti tista dva, da se nafukata, pridi sem pa mi ga zdrkaj, jaz ga bom tebi, porkaduš, če to ni dobro, bolj kot cela kišta piva….ne morem več, ne morem več…crknil bom…«

Potem je bilo nekaj časa vse tiho, kot da bi noč oglušela, tako se je zdelo, tema se je ostro zarezala med grmičevje, veter je pojenjal in utrujeno obležal med listi na vejah, le sova se je oglašala, zateglo in zamolklo, streslo jih je, gledali so vstran, kot da jih oči ne bi več ubogale,  Polde je še nekaj mrmral, ko je šel scat za prve hraste, ampak nihče ni gledal za njim, Klemen se je pobral prvi, samo stekel je po klancu, nič več ni čutil pijanosti, spodaj ob vodi se je ustavil in se nagnil nad gladino, iz njega je vrelo kot iz svinjskega kotla, kislo je smrdelo, ko se je spet pobral in se obrisal okoli ust kar z rokavom, drugega ni imel pri sebi.

Simon se je čez kakšno uro vrnil nazaj, bilo ga je sram kot še nikoli poprej, doma je stopil pod tuš in se drgnil kot obseden, majico je imel krvavo, iskal je, da bi našel kakšno rano, toda njegova koža je bila nedotaknjena, le nekaj prask sem in tja, nič posebnega.

Po prstih je stopil v kuhinjo in poiskal skodelico z mlekom, globoko jo je nagnil, da mu je mrzla tekočina blagodejno stekla po grlu, a ga to ni pomirilo, ponavadi mu je njegova rejnica polnila ušesa s starimi vražami, če ti je hudo, bo kozarec mleka sigurno pomagal, a se je tokrat zmotila. Pošteno zmotila.

Izpod kozolca je zapeljal traktor, zraven je pripel manjši voz, tisti, na katerega je nalagal sveže nakošeno travo za živino in počasi odpeljal proti vasi, glavo je imel prazno in težko, trudil se je, da bi mislil na poletje, ko bo spet šel v Belo Krajino, h Kolpi, kjer bo taboril in nabiral materino dušico, ampak ni mu uspelo, strah ga je grabil za srce in ga stiskal za vrat, premišljeval je o smrti, jo izzival, naj pride, saj bo edinole njena roka dovolj dobra za tisto, kar je pravkar storil.

Komaj mu je uspelo, da se je s traktorjem prebil skozi grmovje, potem pa je prižgal dolge luči, da bi bolje videl. Pa ni bilo treba, saj je zaslišal njeno hropenje in težko sapo, ležala je na mahu, vsa krvava in zmaličena, okoli oči je bila črnikava in otekla. Prste je držala ukrivljene na prsih, ki so bile razpraskane in polne ugrizov, Simon se je zasačil, da jo narahlo boža, hitro je odmaknil roko in stekel do voza, kjer je imel odejo, narahlo jo je pokril preko Polonce, nato pa jo je nežno dvignil v naročje in odnesel na voz. Tiho je zaječala, a se ni prebudila.

Simon je previdno zapeljal na kolovoz, in se po stranski poti spustil na drugo stran brega, molil je, da ne bi nikogar srečal, tako se je bal, kaj, če nas kdo prijavi, do konca življenja bomo gnili v ječi, moj bog, kaj sem storil, kaj sem storil, pa tako rad sem jo imel.

Skozi balkonska vrata jo je odnesel v svojo sobo in ko je odprl luč, je šele videl, kaj je ostalo od Polonce.

Tiho je kriknil, ko je opazil, da je še zmeraj vsa krvava, vzel je brisačo in ji jo je potisnil med noge, niti premaknila se ni, kaj bo s teboj Polonca, je šepetal proti njenemu ušesu, potem se mu je zdelo, da se je za hip nasmehnila, usta so se ji narahlo razprla, in slišal je, ko je spregovorila Simon, a me imaš kaj rad, poiskal je njeno dlan in jo trdno stisnil.

Solze so mu polzele po licu, jokal je kot otrok, še nikoli poprej tako, moja Polonca, saj bo še vse dobro, reci, da bo še vse dobro.

Ulegel se je kraj nje in jo objel z obema rokama, obraz je stisnil med dolge štrenaste lase, nič več niso dišali tako kot prejšnji dan, v njih se je skril nek čuden, neznan vonj, pa mu ni bilo mar, saj te imam rad, četudi ne dišiš več tako kot si, je zašepetal.

Proti jutru je pričel na vso moč tuliti sosedov pes, kaj je že spet, so rekli ljudje, a šele potem, ko so si dodobra pomeli oči, so na veji jablane, ki je rasla tik ob živi meji, zagledali Simona, vrv se mu je globoko zarezala v vrat in njegovo telo se je komaj kaj premikalo, le nekaj ptic, ki je letalo tam blizu, je divje ščebetalo in prhutalo s krili.

 

 

Vnos je bil objavljen 16.07.2008 ob 18:22 in je zapisan pod miks. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko pustite komentar, ali uporabite trackback z vaše strani.