ZARECENO

8. julij ob 10 h dopoldan 

Pojma nimam, kje naj pričnem s pisanjem. V zadnjih dveh dneh se je zgodilo toliko stvari kot že dolgo ne. Roka me še boli in zdravnik je dejal, naj bom previdna, ker globoka rana na sredincu leve roke še zmeraj rahlo krvavi. Zakaj, tudi on ni vedel.

V torek zjutraj, ko sem se prebudila, je bila prva stvar, ki mi je padla na pamet ta, da bom odpeljala Vando na letališče, njen let do Frankfurta je bil najavljen ob 11h. V omari sem poiskala belo, zelo kratko krilo in si nadela še tanko bluzo z rumeno potiskanimi vzorci. Imela je globok izrez, če bi ga videl Nejc, bi sigurno zavil z očmi in mi rekel, naj se oblečem letom primerno. A je v tistem trenutku še spal, enkrat sredi noči je s seboj privlekel še tri kolege s katerimi so odigrali hokejsko tekmo v Celovcu. V predalu sem poiskala šminko, zelo mastno in zelo šik, všeč mi je bila, ker je ustnice neopazno poudarila in jih naredila zelo zapeljive.

Zunaj je sijalo sonce, dan, ki se je rojeval, je bil resnično lep in zelo prijazen. Ob osmih sva bila dogovorjena z dr. Marjanom Livado, ki je kot odvetnik zastopal Viktorijo.

Že več tednov nisem o njej ničesar slišala. Vedela sem le to, kar mi je zadnjič omenil Damjan. Na policiji je namreč dala izjavo o izsiljevanju in siljenju v prostitucijo. Njeni pevski nastopi so bili odpovedani, več kot toliko pa mi tudi Damjan ni vedel povedati. Ali pa ni hotel, kdo ve?

Medtem ko sem iskala pravi par čevljev, sem razmišljala o tem nesrečnem dekletu. V šolo ni hodila, noseča je, delati ne zna…Pa sem se hitro opomnila, da je pravzaprav glasbenica, nekakšna pevka ali kaj že in da se lahko tudi na ta način uspe, če se hoče.

Tistih nekaj gubic, ki so se izdajalsko kazale pod očesi, sem neopazno zakrila z nekaj pudra.

»Kakšna domišljavka!« sem si dejala in si v ogledalu še zadnjič pokazala jezik, preden sem po tihem zaklenila vrata za seboj.Prometa proti Kranju je bilo bolj malo.

»Očitno so vsi na dopustih,«sem pomislila s kančkom nevoščljivosti.
Med zavijanjem na levo, pri nekdanji Vrtnarski šoli, sem odtipkala Damjanovo številko, upajoč, da je že pokonci in da ga ne bom vrgla iz postelje.

»O, pa ne, da se je moja draga Andreja spomnila name?!« je začivkal v telefon, hlineč veselje in srečo, da spet sliši moj glas.

»Ne trapaj Damjan, zbudi se, danes si zapeljevanje zatakni za klobuk,« mu rečem nestrpno.Vendar se še zmeraj ni nehal hahljati.

»Cel sem ti na razpolago.«

Preslišala sem nespodobni namig, in potem, ko sem se spet zbrala, sem mu povedala, s kom se sestanem čez dobrih deset minut.

Nagonsko sem začutila, da so ga moje besede postavile na realna tla. Upočasnila sem hitrost avtomobila, kajti zapeljala sem čez ležeče zapreke pred osnovno šolo.

»Andreja, pa se tebi sanja, s kom greš na kavo?«
Njegov glas je izgubil svojo značilno igrivost, postal je drugačen, globlji, da me je nehote streslo do kosti, čeprav je bilo zunaj vroče in zatohlo kot pred kakšno nevihto.

»Hm, rekel mi je, da je odvetnik in da se želi o svoji stranki pogovoriti z menoj. To je bilo vse, kar mi je povedal po telefonu.«

»Kolikor mi je znano, je Viktorija še zmeraj v varni hiši in sodnik, ki je prevzel primer, še ni sprožil nobenega postopka. Poleg tega močno dvomim, da bi si Viktorija lahko privoščila odvetnika tega ranga. Nemogoče! Livada je zanjo odločno predrag…«

Počasi sem zapeljala na parkirni prostor. Srce mi je razbijalo, pa nisem vedela, ali zaradi strahu ali zaradi Damjana.

Na njegove ocene sem se lahko zmeraj zanesla.

»Ali si že kaj pisala o Viktoriji? Kakšno rekla o njenem trenutnem izginotju?«

»Zadnjič smo jo omenjali v oddaji Glasbena scena. Povedali smo, da je izginila, da niti njeni domači ne vedo, kje se potepa. Potem smo zavrteli dve njeni pesmi in nič drugega. Zakaj te to zanima?«

»Hm, rekel bi, da ste nekomu stopili na rep. Očitno misli, da bi lahko od vas izvedel, kje bi jo našel. Zato je poslal Livado po kostanj v žerjavico. Bojim se, da bo sestanek, ki se ti obeta, zelo zanimiv.«

Damjan se je očitno že zbral in je z blagimi toni poskušal ublažiti moj strah, ki ga je verjetno začutil.

Še zmeraj sem imela pred očmi Viktorijo in njeno zgodbo. Nagonsko sem čutila, da se z ljudmi, ki so jo dobili v roke, ni šaliti.

»Ker ti zaupam, ti lahko povem, da Livada sodi v tisti krog odvetnikov, zraven je tudi nekaj sodnikov, ki jim sledimo že nekaj let, žal pa jim ne moremo ničesar dokazati.«
Potem je naštel še par imen, ki sem jih tudi jaz poznala.

»Po telefonu ti več kot toliko nočem razlagati, enkrat v tem tednu si boš pač morala vzeti čas še zame. Saj nisi pozabila, da mi boš priskočila na pomoč tudi pri tisti drugi stvari?«
Odkimala sem, čeprav sem vedela, da tega ne more videti.

Most čez Kokro se mi je zdel za čuda kratek, čeprav se mi po navadi koraki vlečejo kot jara kača. Prej, preden sem vstopila v kavarno nasproti Prešernovega gledališča, sem priklopila diktafon. Ne vem, če Olympus sodi med najboljše, vendar me do sedaj še nikoli ni pustil na cedilu.

Livada je nosil obleko v peščeni barvi, pod njo ni imel srajce, niti kravate, kar me je za hip začudilo. Pozneje, med pogovorom, mi je  enkrat mimogrede omenil, da je njegova sestra piarovka pri Giorgiu Armaniju, in potem mi je bilo jasno, kdo ga zalaga s cunjami.

Bil je uglajen, a ne sluzast in tudi stisk roke, ko sem mu segla v dlan, je bil ravno prav močan. Nasmehnil se je prisrčno in vedro in njegov nasmeh mi je segel v srce.

»Damjan se sigurno moti o njem,« sem pomislila, ko sem prisedla k mizi.
kramljala sva o vsemogočem. Celo o njegovi sestri, nečakinji in ameriški košarki. Poskušala sem mu odgovarjati kar se da sproščeno, toda nenehno sem bila na preži, ker mi je v glavi žugal Damjanov prst in me svaril, naj bom previdna. Molila sem le, da ne bi opazil moje napetosti in kot je kazalo, Livada ni bil tip, ki bi se ukvarjal s kakšno pretirano psihoanalizo.

Popila sva že kapučino in borovničev sok, vendar se še niti z besedo nisva dotaknila Viktorije. Nekajkrat sem poskušala napeljati pogovor nanjo, a kot da me ni slišal. Nekje vmes sem slišala tihi klik, najraje bi se ugriznila za ušesa, kajti diktafon se je po eni uri sam izklopil.

Mogoče je opazil, da sem pričela na skrivaj pogledovati na uro, kdo ve, kajti kmalu zatem se je počasi, a ne preveč, nagnil čez mizo, me pogledal v oči in me, naravnost ter brez slepomišenja, presenetil z vprašanjem:»Ali mi lahko pomagaš poiskati Viktorijo?«

Zardela sem in skomignila z rameni.

»Srečali sva se le enkrat. Pa še takrat nama intervju ni uspel, ker se je sredi pogovora umaknila v toaletne prostore, potem pa se ni več vrnila k mizi,« sem mu odgovorila in ga pogledala v oči. Ni umaknil pogleda, jaz pa tudi ne.Globoko je vzdihnil.

»Računali smo nate,« je tiho dodal, ne da bi povesil pogled.

»Mar še nisi prebrala, da smo licenco za njen zadnji hit Kačja koža, prodali Britney Spears? Naša založba Turbo record se je znašla v velikih težavah, ker za sklenitev posla potrebuje Viktorijin podpis. Ona pa se je udrla v tla…«

»Ja, nekaj sem brala v Vibri. Vendar sem mislila, da so to le trač novice. Ni mi jasno, po kakšni logiki bi lahko neka Viktorija navdušila Britney Spears…«

»Obrnili smo se že na Viktorijino mamo, prijateljice, bivšega fanta. Nihče o njej ničesar ne ve.«

Naredila sem se neumno.

»Mar ni živela pri očetu? Nekje sem brala, da je on njen zakoniti zastopnik dokler ne bo polnoletna.«

Livada me je prestrelil z očmi. »Saj je polnoletna. Kdo ti je natvezil laži?«

Bilo mi je dovolj slepomišenja, pa še na radio se mi je mudilo. Ob dveh sem morala brati novice, ki jih je bilo treba prej še pripraviti.

»Gospod Livada, sanja se mi ne, kje bi lahko našli Viktorijo. Žal ste se obrnili na napačno osebo, verjemite mi. Mi dovolite, da odidem, mudi se mi že.«
Pograbila sem torbico in hotela vstati. Njegovi jekleni prsti, ki so se me oklenili okoli zapestij, so me prisilili, da sem se ponovno usedla.

Livada se je še zmeraj drobno smehljal in če bi naju kdo opazoval, bi ne mislil drugega kot to, da se je med dvema zaljubljencema vnel neznaten prepir.

»Gospa Pihlerjeva, ne šalite se z menoj. Znano nam je, da ste bili vi zadnji, ki ste jo videli. Prav tako vemo, da ste ji pomagali, da je našla skrivališče. Nič hudega ji nočemo, le podpiše naj papirje, potem pa lahko gre kamor hoče.«

»Kakšen usran, nebogljen izmeček ste,« siknem prezirljivo, ko me je enkrat izpustil.

Potem sem pograbila torbico in stekla čez prag. S kotičkom očesa sem še opazila, da si je k ušesu prislonil telefon, potem pa so se vrata zaprla za menoj.Visoke pete me niso niti najmanj ovirale, da ne bi tekla proti parkirišču.

»Samo da pridem na varno, pokličem Damjana in naj stvari spravi v red,« mi je švigalo po glavi.

Majica se mi je prilepila na hrbet in izpod obeh podpazduh mi je pot tekel v potokih. Vsaj meni se je zdelo tako. Nebo je bilo modro in sonce, ki je na vso moč pripekalo, je pregnalo Kranjčane v varna zavetja štirih sten. Na parkirišču ni bilo žive duše, le avtomobili so, stisnjeni drug ob drugega, puhteli od vročine. Besna nase, ker sem Livadi dovolila, da mi je po nepotrebnem ukradel skoraj dve uri časa, sem nemočno udarila po volanu. Toda ni kaj prida pomagalo.

Potem se ničesar več ne spominjam. To še vem, da so se vrata nenadoma odprla in da je po meni segla močna roka z razmazano tetovažo, telo mi je prešinila silna bolečina in prej, preden sem se izgubila, sem hotela zakričati, pa pustite me pri miru, kdo bo pa sedaj napisal novice… 

Vnos je bil objavljen 18.07.2008 ob 15:22 in je zapisan pod LOVLJENJE BESED, ŽVEČILNI GUMI. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko pustite komentar, ali uporabite trackback z vaše strani.