ZARECENO

Borovničja princeska Teta Mica je odprla okno:
«No, no otroci! Ali znate biti pet minut tiho?!«»Kje pa!« so se zasmejali Tanja, Blaž, Gašper in Tomaž, medtem ko so se igrali na dvorišču.

»Pojdite v gozd in mi naberite košaro borovnic. Jaz bom za hip legla, stare kosti morajo počivati,« je rekla Mica in jim pomežiknila.

»Kako to, da se tega nismo že prej spomnili?« je dejal Blaž in odhitel domov po košaro.

»Pa škornje obuj, da te ne bo kaj pičilo v podplate!« je za njim zaklicala mama.

Drug za drugim so zavili na gozdno pot, ki se je vila med pokošenimi travniki. V bližini je tekel potok, kjer so si napolnili čutarice z vodo.

»Lansko leto nam je pomagal Praprotni škrat,« se je spomnil Gašper.

»Pokazal nam je najbolj skrite kotičke,« se je nasmehnila Tanja.

Previdno se je ozirala okoli sebe in upala, da se bo tudi tokrat od kod prikazal.

Toda ni ga bilo.

Nekaj časa so ga še čakali, potem pa so odložili kanglice in košare na štor in se zapodili med borovnice. Bile so sladke kot še nikoli. Zato so prvo spustili v lonček, druga pa je pristala v ustih.Ves čas so se smejali in si pripovedovali šale. Če so zaslišali ptičje petje, so za hip utihnili in ugotavljali, katera ptica bi lahko bila.

Nenadoma so iz bližnjega vresja zaslišali jok.

»Pst,« je zašepetala Tanja in se previdno umaknila za bližnje drevo.

Gašper je po prstih stopil bliže.Med rdečim vresjem je zagledal mičkeno deklico, ki je neutolažljivo hlipala.Z roko je pomahal prijateljem, da so prišli bliže.

»Kaj zijate vame, saj vidite, da sem slabe volje!« se je slišalo s tal.

Prijatelji so se spogledali.

»Ali ti lahko pomagamo?« se je ponudil Tomaž.

»Borovničji princeski ne more nihče pomagati!«

Otroci so se posedli na tla in čakali.

»Ali mi kdo ve povedati, zakaj je mah zelen?« se je naposled le oglasilo izpod resja.

»Nimam pojma!« je odkritosrčno priznal Blaž.

»Zakaj je vresje rdeče in zakaj ne modro,« se je Borovničja princeska še kar naprej jezila.

»Zakaj moram biti to, kar sem in zakaj nisem raje Sneguljčica ali Pepelka?«

»Mogoče je bolje, da nisi Sneguljčica. Potem bi se zbodla v prst in to bi te zelo bolelo,« jo je skušala potolažiti Tanja.

»Tudi Pepelki ni bilo lahko. Kar naprej je morala pospravljati in čistiti hišo,« se je namrgodil Gašper, ki mu tovrstno delo ni prav nič dišalo.

Borovničja princeska se je postavila na noge. Bilo jo je komaj za dobro ped. Iz žepa je potegnila čarobno paličico in zamahnila.Toda nič se ni spremenilo. Borovnice so se še kar naprej veselo gugale na svojih steblih.

»Ali ste vedeli, da sonce sije zaradi mene in tudi ptice pojejo le zame?« je ošabno vprašala otroke.

V en glas so se zasmejali.

»To pa ne bo držalo. V šoli smo se učili, da sonce gre vse ljudi. Tebe nihče niti omenil ni!«

Borovničja princeska je naredila »pha« in še enkrat »pha« in se zaklenila v svoj zeleni gradič.

Tanja, Gašper, Blaž in Tomaž so v zadregi nekaj časa stopicali na mestu, potem pa so zamahnili z roko in se ponovno lotili borovnic.

Sonce se je dvignilo že na sredino neba, ko so za seboj zaslišali drobcene korake.

»Če hočete, vam pričaram polne košare borovnic«, se je ponudila nenavadna princeska. Tokrat je bila veliko bolj prijazna kot malo poprej.

»Raje ne,« ji je odgovoril Blaž.

»Borovnice so veliko boljše, če jih sami naberemo. Mame nam ne bi niti verjele, da si nam jih ti pričarala,« ji je razložila Tanja.

Toda princeska jih ni ubogala. Zamahnila je s paličico in kanglice so se v trenutku napolnile s temnimi gozdnimi sadeži.

Zamahnila je še enkrat, in tudi žepi so se napolnili z borovnicami.Ko je zamahnila tretjič, so se borovničje jagode zapletle v lase.Otroci niso vedeli, kaj bi.Niti premakniti se niso upali.

Princeska je razposajeno tekala sem in tja in mahala s čarobno paličico. Kmalu so se znašle na kupu vse borovnice, ki so rasle v gozdu.

Na srečo so se ravno v tistem trenutku odprla vrata v borovničji grad. Na pragu se je prikazala prava kraljica z veliko krono na glavi.

»Ah, tu si, otrok poredni!« je zaklicala, ko je zagledala princesko, ki je mahala  s čarobno paličico.

Nemudoma ji jo je vzela iz rok.

»Za kazen boš še dve leti hodila v šolo za čaranje!« ji je zagrozila.

»Nikar ji ne zamerite,« se je nato obrnila še k otrokom.

»Včasih je tako svojeglava, da ne vem, kaj bi z njo,« je potožila mama kraljica.

»Ali bi mi pomagali spraviti borovnice tja, kjer so bile?«

Tanja, Blaž, Gašper in Tomaž so prikimali. Vse do trde teme so nosili borovnice od enega stebla do drugega in jih pripenjali nazaj. Na koncu so bili že pošteno utrujeni, toda gozd je bil spet tak kot poprej.Le tiste borovnice, ki so se znašle v njihovih kanglicah, so pustili pri miru.Toliko so še počakali, da so se vrata borovničjega gradu zaprla in potem so skozi majhna okenca videli, kako je princeska zlezla v posteljo, se pokrila z odejo in zaspala.

Otroci so bili zelo utrujeni, ko so pritekli domov. Teta Mica jih je že čakala in ko jih je zagledala, jih je z zaskrbljenim glasom pobarala, kje so hodili toliko časa.

Po pravici so ji povedali.

Teta Mica se je zasmejala in zabliskala z očmi.

»Saj vem, potepali ste se, kaj pa drugega!«
Potem pa so ji pokazali polne kanglice borovnic in ni vedela, ali so jo povlekli za nos, ali pa je bila zgodba o borovničji princeski resnična.

Vnos je bil objavljen 18.07.2008 ob 09:06 in je zapisan pod LOVLJENJE BESED, PRAVLJICE. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko pustite komentar, ali uporabite trackback z vaše strani.