ZARECENO

 

MOGOČE PRIDEŠ JUTRI? 

 

Šele potem, ko je Iztok zaloputnil vrata za seboj, se mi je vse skupaj zazdelo še bolj smešno. Dotlej sem le uživala v najini igri, v kateri sem ga dražila za malenkosti.

Recimo zato, ker je vsakič, ko je pil kavo, stresel nekaj sladkorja tudi na smetano, ki je morala prekipevati čez rob, ali pa takrat, ko si je ogledoval svoje kosmate prsi v ogledalu v veži in se obračal malo na levo in malo na desno, da bi se bolje videl.

Ravno včeraj, prišla sem iz knjižnice, kjer sem študirala za maturo, se srečava v predsobi, s plosko dlanjo me narahlo udari po hrbtu in zakriči:«Ti loviš!«

Potem se je naglo obrnil in stekel po stopnicah, jaz pa za njim. Še dobro, da mame ni bilo doma, kajti kričala in norela sva kot dva otroka.

Tokrat pa je bilo drugače. Niso bile več mačke in miši, to sem nagonsko čutila, čeprav me je imelo, da bi se na ves glas zarežala in mu pokazala jezik. Vsa sem se naježila, ko se mi je pričel približevati, korak za korakom, želela sem, da bi v tistem trenutku bila kje zunaj, na varnem, kajti čutila sem, da se bo nekaj zgodilo, poznala sem ga, in tudi nisem bila neumna, ko me je pri kosilu ali večerji včasih pogledoval izpod čela, vendar mami tega ni opazila, ona je sploh bila slepa za vse, razen za svoje čare.

V sobi je vladala gluha tišina, okna so bila neprodušno zaprta, zjutraj sem pozabila dvigniti celo žaluzije.

Slišala sem njegovo sapo, dihal je glasno in hitro, njegova bližina me je mamila in odbijala hkrati, začutila sem, kako se mi koža ježi pod rojem tisočerih mravljincev, ki so postali neučakani in zahtevni, medtem ko sem strmela v Iztokovo odpeto srajco, njegovo telo me je omamljalo, nagajivi strah, kaj se bo zgodilo, pa je vse občutke še poglobil, po svoje sem si silno želela, da se me dotakne, vendar sem pred seboj bežala, kamorkoli je že naneslo, kajti Iztok je bil mamin ljubimec, nisem se ga smela lastiti. Razen, seveda, za tiste razposajenosti, ki so naju nehote združevale.

K hiši ga je pripeljala ravno na moj osemnajsti rojstni dan, dobro se še spomnim tistega večera. Mama je bila nalita do amena, izjemno uspešno je spravila pod streho Festival Monika, Avditorij v Portorožu je pokal po šivih in v vseh televizijskih poročilih smo videli, kako jo je Brayn Asling, najbolj priljubljeni angleški rocker, dvignil v zrak in poljubil na čelo. Iztok Gorenjak je izpadel že v polfinalu, vendar se je njegova pesem Potovanja drugih vseeno usedla v ušesa, čez noč se je pričela vrteti na vseh radijskih postajah in na mamino začudenje je zasenčila vse ostale. Verjetno ga je zato tudi opazila, se prilepila nanj in ga zapeljala s svojimi izkušenimi rokami, zmeraj me je učila, kako se je potrebno dotikati moških, da se zmehčajo in ti padejo v naročje kot zrela hruška.Od vseh maminih ljubimcev je bil Iztok drugačen, to sem začutila že prvi hip, ko je stopil skozi vrata. Bil je preplašen in v zadregi, meril je skoraj dva metra in čeprav je včasih igral košarko, so bile njegove noge nerodne in štoraste, kar naprej se je spotikal, da sem se mu od srca smejala in ga dražila, čeprav, to sicer nerada priznam, me je strašno motilo, da je bil tak kakršen je bil. Ni bil kot kakšen pezde, s katerimi se je mami ponavadi družila, za katere nisi vedel, ali imajo celo preveč ženskih hormonov, imeli so cvileče glasove, obrite noge in v laseh polno ostudne želatine.

Jadrno so minevale minute, pojma nisem imela, kaj namerava, stal je le še nekaj korakov stran od mene, gledal me je nežno a tudi strastno, prepoznala sem ta pogled, pri moških sem ga že večkrat opazila, čeprav še zdaleč nisem bila tako lepa kot mama.

Iztok je cenil, ker sem toliko vedela o dolini Rezije, o Furlaniji, zanimala so me narečja, in zato mi je včasih rekel Zverinica iz Rezije, kar me je spomnilo na risanke, ki sem jih imela srčno rada.

»Umrl bom, če se te ne bom dotaknil…« je nenadoma spregovoril in njegov globok moški glas je napolnil sobo, dotaknil se je fotografij, ki so visele na steni in metuljev, ki sem jih nalovila lansko poletje. Zadrhtele so zavese, za trenutek so zaplapolale, to sem opazila s kotičkom očesa, on pa je stopil še korak naprej, mogočen kot gora, ki jo je potrebno preplezati, a po drugi strani strašno krhek in nežen, domala zdrobljiv v svoji obupni želji, ki je še nisem povsem doumela.

»Saj se me kar naprej dotikaš!« sem glasno protestirala.

Bila sem prižeta na steno, hladna in tuja se je dotikala vročičnih dlani, če bi mogla, bi izpuhtela v zrak, bilo mi je nerodno, kakopak, in četudi sva še včeraj igrala šah in se poredno smejala, ko je izgubljal bitke, je bilo tokrat drugače, on je bil tisti, ki je bil na potezi, ne jaz.

»Tisto je drugače. Nekakšen izgovor…! Ker me nenehno dražiš s svojim pobalinstvom in potem se še sam pričnem obnašati kot otrok.«

»To si se gladko izmislil. Sploh pa si užaljen, ker sem te nazadnje premagala v šahu.«

Zmajal je z glavo kot košarkar, ki preigrava z žogo, preden vrže trojko.

Kako si lepa…« je vzdihnil in spustil roki tesno ob telesu.
Začutila sem njegovo nemoč in nežne poglede, polne ljubezni in brezmejne želje, da tudi sama naredim korak bliže, a ga nisem, v tem nisem videla nobenega pomena, kajti še včeraj je ležal pri moji mami in kdo ve kaj sta počela v skrivnostni temi spalnice, ki je bila na drugi strani hiše.

»Ni tako kot si misliš,« je nenadoma spregovoril, naglo in glasno kot bi mi bral misli.

Skomignila sem z rameni.
Želela sem, da začuti, da mi je vseeno, kaj počneta, nisem marala, da bi našel pot do mojega srca, kajti tam je bilo marsikaj, kar je bilo skrito pred vsem, ne le pred njim, kajti tisti, ki sem jih poznala, me nikoli niso hoteli videti kot žensko, vsak me je le potacal po licih in rekel:«Poglej, poglej, kako je Maša že zrasla.«

In potem so pomenljivo pogledali mamo, ki se je mrščila kje blizu, zmeraj se je, kadar je kdo omenjal moja leta, bila je prepričana, da ji s tem želijo dopovedati, da je že stara in da je že skrajni čas, da preneha igrati smrkljo, ki zleze pod odejo z vsakim pokavcem, ki ji pride pod noge.

»Ali hočeš biti moja, samo moja?« je vnovič poskusil Iztok.

»Nič hudega ti ne bom naredil….rad te imam, ljubim te bolj kot bi ti lahko povedal.«

Bila sem razburjena in ob njegovih besedah me je za hip obšla slabost. Nisem mu verjela, kako mu pa tudi naj?!

Toda zaman.

Njegovi prsti so se dotaknili mojih las in jih nežno pobožali, s prsti mi je pričel ovijati pramene okoli dolgih in vitkih prstov, dihal mi je v obraz in njegovo sapo sem čutila po vratu, še vedno sva potovala drug k drugemu, v norem diru, v smeri nekega daljnega zatišja. Pričakovanje se je razcvetelo ob povsem nepričakovanem času. Kljub vsemu bi raje videla, da bi mi najprej prinesel rože, magari šopek telohov ali narcis, karkoli, ali pa bi me povabil na krofe, kremno rezino ali sladoled. Izgovorov, kako priti, je bilo nič koliko, sigurna pa sem bila, da med njimi ni bilo trdno zaklenjenih vrat.

Prijel me je za roko, njegove so bile gladke in čvrste, čutila sem, kako so se prsti poskušali preplesti med seboj, se ogreti ob toplem ognjišču, in šele potem dobiti moč, da nadaljujejo svojo zmagovito pot. Z nežno kretnjo se je dotaknil naramnice, da mi je zdrsnila proti komolcu, golota pravkar odkrite kože se je zasvetila v polmraku, in postajala vedno bolj domača, prijazna, kljub temu, da sem v njegovih očeh zaznala drobne utripe zbeganosti, mogoče se je ustrašil tega, kar je počel, saj je bil on tisti, ki me je ujel, in me odmaknil stran od resničnosti.

Nisem se več bala razdalje, ki se je tkala med nama, želela sem, z vso dušo in srcem, da bi me pogledal v oči in videl, da želim stvari poimenovati z njegovim imenom, a sem le zardela, obmolknila, kajti gola rama je privlačila njegove poglede, dokler se ni, nenadoma, ves napet, sklonil in jo narahlo poljubil.

Počutila sem se kot studenec, pri katerem se ne more odžejati vsak, le tisti, ki pride bliže in izreče čarobno besedo, in potem zapleše še razposajeni ples.

»Ko bi vsaj imel krive noge, potem bi se v tem trenutku pričela na ves glas smejati,stegnila bi prst proti njemu in besede, s katerimi bi ga sramotila in poniževala, bi vrele iz mene kot kakšne neslane šale pijancev za gostilniškim pultom, ko s pijanimi in težkimi jeziki opletajo neslanosti, katerim še sami ne verjamejo več,« me je pobalinsko prešinilo.

»Jutri bova odšla na Blegoš, držala se bova za roke, obljubim ti, da se nama ne bo nikamor mudilo. V Javorjah bova poiskala samotno travo, sezula bova težke pohodniške čevlje, in potem bova bosa tekala sem in tja, da naju bodo bilke žgečkale po podplatih, ker to je nekaj fantastičnega, človek se prične smejati kar sam od sebe in jaz rad gledam, kako se ti smejiš.«

»Res?« sem dahnila.

Iztokove oči so se nenadoma hudomušno zasvetile. Mogoče celo objestno, poredno, lahko eno in drugo. Ali oboje hkrati.

Glavo sem mu narahlo položila na prsi, začutila sem, kako je vzdrhtel, kot listi na brezi, ko potegne prvi jutranji veter, a na srečo tistih zvokov ne sliši vsak, kaj šele vidi, kajti srce mora biti ravno prav odprto in sončno, da se ga dotaknejo skrivnostni zvoki.

»Kako si majhna. In drobna. Si že od nekdaj taka?« je dahnil vzradoščeno, medtem ko se je globoko sklanjal, vendar ne preveč, da ne bi oddaljil bližine, ki naju je družila in razveseljevala.

V tistem trenutku je Cat Stevens zapel Morning has broken, nežni zvoki njegovega hrapavega glasu so napolnili sobo, živo sem zardela, kajti Iztok je nenadoma napel ušesa, ej, to pa je moja pesem, je dejal glasno, mar jo tudi ti rada poslušaš.

Nič nisem odgovorila, bila sem celo malo jezna nase, da se nepremišljeno izdam, še tega se je manjkalo, da bo po pomoti odprl predal in našel v njem fotografije s svojih nastopov-potem sem pečena!

Z zaprtimi očmi sem se podrgnila po grobi koži, bila je napeta in polna črnih dlak, ki so me žgečkale po nosu, še malo, pa bom pričela kihati, hi,hi, hi, to bi bil hec.

»Nagajivka, Zverinica iz Rezije,« se je pošalil in nežno podrsal po mojem nosu, jaz pa sem postajala vedno bolj zaupljiva, in tisti strah, ki me je grabil še kakšno uro nazaj, je izpuhtel, izginil, kot so nekoč izginjali hudobni škratje, ki so jih odgnale babičine pravljice.

»Meni jih ni nikoli nihče pripovedoval,« je zašepetal Iztok.

»Ko bova sedela v tisti travi v Javorjah, ti bom povedala tri pravljice. Obljubim,« sem ga prepričevala.

Rahlo je zastokal, mogoče zato, ker sem mu stala na nogi, ko sem jo izmaknila, je bil ves osupel, pridi bliže, je rekel tiho, ne hodi stran od mene.

»Saj te objemam. In plešem s teboj,« se z nasmehom protestirala.

Počutila sem se varno kot še nikoli poprej.

In mama je bila v Parizu, vedela sem, da se vrne šele v petek, do takrat pa lahko na stežaj odpiram vrata v zlati kletki, ki jo je naredila zame.

Prešinilo me je, da samo usta še niso pričela iskati drugih ust, zato sem se mu zazrla v oči, začudilo me je, koliko miline je bilo v njih, in strasti. Zaprla sem oči, zdelo se mi je, da bo razumel zakaj, in tudi je, kajti sklonil se je niže, rahlo je zastokal, ko se je z ustnicami dotaknil čela, trepetala sem kot še nikoli poprej, v nestrpnem pričakovanju.

Bil je očaran, vse je bilo tako spontano in polno iskrenih želja, da se ni mogel več upirati, četudi bi se hotel, dotaknil se je mojih ustnic, bile so suhe, a voljne, da se je nenadoma počutil kot utrujeni popotnik, ki  se po neskončno dolgih poteh vrne domov.

Moja usta so se za hip razmaknila, dremava jezika sta se pričela spoznavati in ljubkovati, bilo je naravnost ganljivo, s kakšnim užitkom sta to počela, niti za hip se nisem branila, ko je topla dlan zaokrožila po vratu, in naprej po golem ramenu, do bokov, ki so se stapljali z njegovimi,in čeprav je bilo med nama še na tisoče neizgovorjenih besed, na milijone različnih svetov, sem se stiskala k njemu, ker se mi je zdel edini, ki je bil vreden, da ga spustim na svoje svetove.

Prisluškovala sem njegovemu dihanju, bilo je neznansko božajoče, občemela sem v naročju, po katerem so se sprehajale najine dlani in iskale opore, zmeraj je ni bilo moč najti, kljub temu se nisem bala, da bova zgrmela po tleh, saj me je varoval, to sem nagonsko čutila, držal me je čvrsto in z ljubeznijo, a potem, ko me je, ves lačen, dvignil v naročje in odnesel proti postelji, sem se ga oklenila okoli vratu, o moj bog, je govoril pridušeno, kako te ljubim, poskušala sem se zasmejati, in ga podražiti, kaj točno misli s temi besedami, a mi je ponovno zaprl usta s poljubom, najprej strastno, malodane divje, a nato nežno in božajoče.

»Hočeš, da te slečem?« je dejal, ko me je zaobjel z nogami, štrlele so mu čez rob postelje, še dobro, da tega nisem videla, bilo bi mi strašno zabavno, skomignila sem z rameni in to mu je pomenilo, da naj kar sam poišče vse gumbe in zadrge.

»Kako lepo od tebe«, se je nasmehnil, a ko je z nerodnim gibom vrgel majčko na tla, je tiho kriknil, preden jih je poljubil.

»Moje prsi niso bile nikoli nič posebnega,  zmeraj so se mi zdele podobne dvema vrabčkoma, ki se preplašeno stiskata na veji…«

 

»To sploh ni res,« je odločno protestiral in se ju ponovno pričel dotikati z ustnicami.

Tega mi ni še nihče nikoli počel.

Niti sanjalo se mi ni, da je to tako lepo, daj še, sem ga prosila, brez odvečnih besed me je ubogal, sanjalo se mi ni, da okoli bradavičk vodi toliko različnih poti, na katerih se je moč ustavljati in početi marsikaj, Iztok je to vedel, očitno, kajti sled njegovega jezika je bilo čutiti na tisoč mestih hkrati,  in še vedela nisem kdaj, je priromal do trebuha, ojej, če je vsako ljubljenje tako vroče, potem še zdaleč ni nenavadno, da ljubimci nenehno izgorevajo v tem ognju, ki jih objema in ovija v nenadnih izbruhih vroče lave, ki čaka, tik pod površjem, da priteče na plano in da se kot pohotna reka razlike navzdol, na vse strani.

Nekoč sem nekje prebrala, da te pri ljubljenju odnese nekam daleč, da se izgubiš v vesolju, da ponikneš vase, da za trenutek izgubiš zavest, vsega tega nisem želela doživeti, vsaj prvič ne, dopovedovala sem si, po tihem, ali pa tudi na glas, bilo mi je pravzaprav vseeno, da si hočem zapomniti vsako sekundo, vsak dotik, vsak poljub, vsak dotik.

»Saj me ne moti, ti kar govori, pripoveduj mi zgodbe, šali se, karkoli hočeš,« je dejal iztok in njegov zamolkli glas me je za hip naplavil na najino obrežje, ovila sem mu roki okoli vratu, ga povlekla nase, on se je tiho zasmejal v topli vdolbini mojega vratu.

»Zverinica iz Rezije«, je dejal nežno, potem pa je obliznil moje uho, zelo nepričakovano, da me je streslo kot bi me zadela elektrika, čutila sem, kako se je trebuh usločil, napel, in on je zadovoljno zagodel, ko je opazil, da se mu ponujam, poiskal je prste in jih počasi sesljal, ne, ne delaj tega, sem ga prosila, a on se je naredil kot da me ni slišal, počasi, drug za drugim so izginjali v njegovih ustih, spet sem zaslišala krik, vedela sem, da je moj, a se mi je zdel tako nenavaden, drugačen in moledujoč, kot zatišje pred viharjem.

Narahlo je razprl nogi, bili sta mehki in ubogljivi, četudi sem si želela, da bi bili bolj poredni, da bi se branili, protestirali in se postavili v bran, ampak tega nista storili, kje pa!

Dopustili sta, da je pripotoval bliže, zelo nagajivo in nenehno je spuščal poljube vedno niže in bliže.

»Saj bi me imel za norico, če bi kričala, » me je prešinilo, toda ravno v tistem trenutku se je nečesa dotaknil, ne vem točno, kaj je že to bilo, vem le, da sem pričela toniti v nekaj sladkega, toplega in objemajočega, prišli so tisti zublji, za katere sem nekoč že slišala, zajeli so moje telo, ga dvignili v svoje naročje, ampak le za hip, za sekundo, droben trenutek, potem je sicer še vse telo gorelo naprej, a ne več tako brezglavo in s tolikšno domišljijo.

Ponovno me je naplavilo v njegovo naročje, in on je vedel, da me je enkrat že odneslo, čutila sem, da je vedel, kajti bil je nenavadno nežen, komaj se je dotikal tistih zubljev, ki so mi zapečatili usta, nič več mi ni bilo do besed, napodila sem jih stran, premikala sem se tako kot so hotele njegove ustnice, ki so se vedno bolj prisesavale tja dol, v tisto, strašno, in ko se mi je zazdelo, da ne morem več niti dihati, se je on počasi povzpel, kot da bi želel zajahati veter, pa ga ni, kajti prišla sem mu naproti, kot na široko odprta čaša, zdrsnil je vanjo, ničesar ni razbil, ker je bil nežen, zato tudi ni nič bolelo, le roki sta se zlili v eno, in usta so se našla v dolgem poljubu, dokler se ni nebo dotaknilo morske gladine, jo poljubilo in pljusknilo vanjo za celo naročje zvezd, ki so zažarele, in nenadoma sem se zavedla, da kričim, da ga grabim za lase, jočem in drvim na tistih valovih, ki postajajo vedno večji, dokler se me ne dotaknejo, drug za drugim, me objamejo, nežno in divje hkrati, da potem obležim, na tistem samotnem otoku okoli katerega ni ničesar le mir, tihota in brezveterje.

Šele čez dolgo časa, ko sem odprla oči in se zazrla v njegov obraz, nizko se je sklanjal nad menoj in me gledal, ter se smehljal, sem pomislila, da je, morda, ostalo v meni še kaj hrepenenja, da se je moralo kam skriti, kajti koža še zmeraj ni prepevala in dlani bi še zmeraj iskale in raziskovale.

Ne vem, kaj je opazil v mojem pogledu, kajti obraz mu je zažarel, to sem opazila, vendar nisem vedela, kaj bi to pomenilo, položila sem mu pregreto dlan na obraz, pa jo je prijel in počasi, a sila previdno odnesel tja dol, kjer je še zmeraj žarelo kot razbeljeni kamni na vročem soncu.

»Me ne boš več povabila k sebi?« je vprašal razočarano.

Vprašujoče sem ga pogledala. On pa se je zahihital kot poreden otrok, kajti vedel je, da sploh ne vem, kaj bi rada, in da še manj vem, kaj bi rad on.

Hihital se je še potem, ko je z ustnicami drsel po mokri koži,  tja do skritega kotička, ampak ni bil zadosti skrit, ker ga je kmalu našel, se ga dotaknil, četudi zelo plaho, vendar dovolj glasno, da sem ponovno kriknila, tokrat drugače, globlje, niti sanjalo se mi ni, da je kakšen tak krik sploh lahko še spal v prsih, pa očitno je, kajti Iztok je izvabil še drugega in tretjega, igral se je z njimi skrivalnice, ti loviš in med dvema ognjema, dokler me niso kriki popolnoma zaslepili in sem ga divje in brezglavo prijela za lase, kričala sem kot obsedena:« Iztok, pofukaj me, daj, daj…lepo te prosim.«

In je to naredil, vendar takrat, ko je on to hotel, ko sem ga že stotič prosila, potem šele je videl pravo znamenje, in začutila sem, da mora biti res, da pozabiš misliti na vse, da  se spustiš na divje brzice mogočnega slapa, ki te odnese nekam daleč, daleč, koder je vse lepo, breztežno, in neskončno mirno.

»Boš vsaj kozarec vode?« je tiho vprašal Iztok.

Mislil je, da me je pustil spati, vendar nisem niti za hip zatisnila očesa.

Prikimala sem in on me je vzel v naročje, mi pridržal kozarec, da sem lahko naredila požirek ali dva.

Tedaj sem zagledala svoje gole prsi, pograbila sem rjuho in se pokrila.

Nič ni rekel, le nežno me je pogladil po dlani.

Nato se je počasi ulegel kraj mene, me objel in stisnil k sebi.

»V petek se vrne mama…« sem dejala tja v en dan.

Nehote je otrpnil, se skrčil in  čez čas povsem mirno obležal.

Ko je spregovoril, je bil njegov glas spokojen, morda za spoznanje utrujen, a  odločen.

»Na to bova mislila kasneje. V tem trenutku bi rad še enkrat odšel…tja. Bi šla z menoj?«

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vnos je bil objavljen 6.08.2008 ob 06:59 in je zapisan pod LOVLJENJE BESED, ŽVEČILNI GUMI. Komentarjem lahko sledite preko RSS 2.0 vira. Lahko pustite komentar, ali uporabite trackback z vaše strani.