ZARECENO

 

 

 

 

 

 

 

Danes je bilo v službi ubitačno. Žal mi je, ampak ne najdem druge, bolj primerne besede.

Vse mi je šlo narobe.

Najprej zjutraj. Zaležala sem. Sanja se mi ne, kdaj sem zbila uro na tla, ki je potem, seveda, prenehala zvoniti. Nato sem morala očistiti avto, ki ga je pred blokom zamedlo. Sosed Primož se mi je prizanesljivo hahljal, ko je šel mimo:«Kako kaj punca? A gre?«

Najraje bi ga sunila v rit, a nisem imela časa.

Če se poštena, moram priznati, da bi do zadružnega doma, kjer delam na Krajevni skupnosti, lahko pešačila. Nič mi ne bi škodilo, saj že itak premalo skrbim za rekreacijo. Zadnjič, ko mi je zdravnik meril krvni tlak, je zmajal z glavo in rekel:«Polona, tako ne bo šlo več naprej. Gibanje, gibanje, tega vam manjka!«

Sklonila sem glavo, kaj bi pa lahko rekla?!

Nič.

Lani, točneje 15. marca 2008, sem kupila novega Cliota. Črne barve, z vso opremo, radiem in zimskimi gumami za povrhu. Cena je bila idealna: komaj 9.450 evrov. Vsi so mi avto zavidali, celo predsednik KS, ki sicer vozi  mazdinega enoprostorca, mi je prijazno pokimal, ko sva se prvič srečala na parkirišču.

»Ženski, ki sedi v dobrem avtu, se dvigne rejting,» so bile njegove besede, ki so se mi vtisnile v spomin in v srce. Vem, da sem zardela tja do ušes, tako sem bila počaščena.

Bilo je logično, da tudi danes, ko sneži kot bi se tistim tam zgoraj zmešalo, grem v službo z avtom. Brez debate!

Že ob sedmih smo imeli sestanek. Prišel so tudi župan občine, gospod Platiša, direktor edine izvozno naravnane fabrike v kraju, Peter Plahuta in kaplan Beravz.

Sanjalo se mi ni, zakaj so tudi njega vabili, ampak, če je bil že tam, sem tudi njemu skuhala kavo. Niti vprašala ga nisem, če jo pije, postavila sem mu jo na mizo tako kot vsem ostalim, potem pa sem jim ponudila še piškote, ki sem jih sicer spekla za Bredo, s sosednje Gorenjske banke, ampak….bo že počakala, kdo pa je računal, da nas bo predsednik že zarana zbobnal skupaj!

»Polona, ne obiraj se preveč, sedi in si zapisuj vse, kar bomo sklenili,« je zarentačil Lojze, ki je sicer tudi moj svak, drugače pa je, kot sem že rekla, predsednik KS. Pa ne bi o tej sorodstveni zvezi razpredala na dolgo in široko, v glavnem, gre mi na kurac, pa naj se sliši še tako svinjsko.

»Spoštovani,« je začel župan Platiša.

»Kot veste, je letos na vrsti vaša KS, da izberete častnega občana občine. Prepričan sem, da bo naloga lahka, saj imate v kraju veliko pomembnih mož, ki si zaslužijo ta naziv. Le najti moramo takega, ki bo ustrezal tudi ostalim občanom, da ne bomo potem dobivali na občino različne pritožbe zoper našo odločitev. Včeraj sem si napisal nekaj imen na svoj seznam, pa dovolite, da vam ga preberem: Ivan Lovec, pesnik, izdal je že štiri pesniške zbirke, Lovro Seljak, napreden kmet, ki je prvi pričel uvajati perma kulturo, Sebastjan Malovrh, upokojeni zdravnik, ki je zdravil že več generacij iz naših krajev…..«

»Župan, saj lahko kar nehate. To ne gre. Ni pravično. Našteli ste samo tiste, ki jih je nosila po rokah že jugoslovansko usmerjena oblast,« se je razburil moj predsednik.

»Malovrh nima nikakršnih zaslug za naše zdravje, porkaduš. Nekoč, ko mi je v fabriki mašina odtrgala prst, je pijan ležal za mizo in ko si je blagovolil dvigniti glavo, je samo zamahnil z roko in zamomljal, da bi si obliž pa že sam lahko dal čez rano. Ne, odločno sem proti temu predlogu!«

Kaplan je odložil skodelico s kavo, ki jo je do tistega trenutka držal v roki in s svojim mirnim glasom posegel vmes:«Lani je na škofijo napisal ogorčeno pismo, da ga moti zvonjenje cerkvenih zvonov ob Božiču. Skrajno nekulturno dejanje. Menim, da bi bil Alfonz Peternelj veliko boljša izbira. Je pošten in zaveden državljan, cerkveni ključar, poleg tega pa ima veliko družino in bi mu kakšen evro take nagrade prav prišel.«

»Hahaha, ta je pa bosa. Kakšen zaveden državljan! Če kaj vem, je med podpisniki peticije, s katero želijo zapreti igralnico v hotelu ABC. Če bi podelili naziv častnega občana njemu, se zamerimo vsaj polovici direktorjev v dolini, pa tudi tistim, ki polnijo občinski proračun z obiski v igralnici,« se je zakrohotal župan, potem pa je planil pokonci in z dlanjo udaril po mizi.

»Kaj se to pravi, fantje, a bomo vlekli vsak na svoj konec?! Pred seboj imate tri kandidate, pa poiščimo med njimi najboljšega, jebemti, a je to tako težko?«

»Vi, gospod kaplan, pa ne vlačite iz predala cerkvenih, saj veste, da smo v demokraciji in ne gre, da bi podeljevali nazive po nekakšni novi partijski liniji.«

Kaplan se je počasi vzravnal, ker sem sedela zraven njega, sem videla, da se mu roki, ki ju je položil na kolena, treseta.

»To bo še hudič,« sem pomislila in pošteno me je zaskrbelo, kaj bodo še zakuhali.

»Če vam ni prav, lahko grem,« je dejal užaljeno in odmaknil od mize stol kot da namerava vstati in oditi iz sobe.

»No, no, saj ni bilo mišljeno tako hudo kot se je slišalo,« se je spravljivo oglasil predsednik KS.

»Ko bi vi vedeli, gospod kaplan, kako se krešejo mnenja šele tedaj, ko obravnavamo predloge o asfaltaciji cest. Takrat bi morali biti zraven in bi videli, da znamo biti sila vročekrvni.«

Vsi, ki so sedeli za mizo so se zahahljali in predsednik mi je z brado namignil, naj prinesel na mizo še viljamovko in borovničevec.

Še dobro, da kdaj kakšno steklenico tudi skrijem, če je ne bi, bi mi moški, ki prihajajo v naše prostore, že zdavnaj vse popili.

»Kaj pa ti misliš? Komu bi, po tvoje, letos pripadala čast?« se je župan obrnil k direktorju Plahuti, ki je bil ves čas tiho in ni zinil nobene.

»Tvoji predlogi so me mičkeno zmedli,« je naposled spregovoril. Vsi smo lahko slišali, da je župana tikal, kar je pomenilo, da sta se morala zelo dobro poznati, da si je to lahko privoščil. No, verjetno še ne veste, naš župan je zelo časten človek, sploh odkar je postal član neke novoustanovljene stranke (ime sem že pozabila, ohja). Celo naš predsednik ga poslej vika, kar se mi zdi nepotrebno, saj sta bila nekoč sošolca in kolikor mi je znano, je nekoč tudi župan hodil z mojo sestro, ki je potem – ne vem po kakšni trapasti pameti- raje vzela Lojzeta.

»Namreč: trdno sem prepričan, da nas iz recesije ne bodo izvlekli niti pesniki, niti kmetje, še manj kakšni cerkveni. Prav bi bilo, če bi, vsem ljudem v spodbudo, letos podelili naziv častnega občana komu izmed menagerjev, ki v kraju ohranjajo delovna mesta. A se sploh zavedate, kako pomembno je to v današnjem času?«
Vsi so za hip sklonili glave, z menoj vred. Sama s seboj sem šla stavit, da Alenke Možina ne bodo predlagali. Po pokojnem možu je prevzela lesno galanterijo, na novo zaposlila 20 mizarjev in pred dvema letoma je bila celo predlagana za Zlato gazelo. Pa ji je nekdo vrgel pod noge par krepkih polen in se to ni zgodilo. Govorilo se je, da je to storil Albert Pokoren, nekdanji poslanec, a so potem, ko je po nekem čudnem ključu Albert spet prišel v parlament, govorice čez noč potihnile.

Tudi Jože Nevemkakosežepiše, znani podjetnik, mi je bil sumljiv. Že večkrat sem ujela na ušesa, da pije in da pretepa ženo. Menda sta imela nekaj tudi s pastorko, kdo bi vedel? Punco je enkrat sredi šolskega leta vzel k sebi njen oče, ki je živel na Štajerskem, zakaj, pa se ni nikoli izvedelo. Jože je odpustil dva ali tri delavce, ki so preveč stegovali jezik, ostali pa so se ustrašili in so bili raje tiho.

»Prepričan sem, da bi Jože Basin ustrezal vsem zahtevanim kriterijem. Če ne veste, Gospodarska zbornica mu je prav te dni podelila nagrado za inovacije. Bila bi prava bomba, če bi se tudi z občinskim priznanjem spomnili nanj,« je navdušeno zaključil svoj samogovor Plahuta.

V sobi je nenadoma postalo tiho kot v cerkvi. Župan si je natočil kozarec viljamovke, kaplan je močno zardel in gledal v tla in Lojze, predsednik KS, je mencal na stolu kot bi ga tiščalo na stranišče.

Bila sem zaprepaščena.

Prizadeta.

»Kaj, hudiča, je moral predlagati prav tega prasca? Pijanca, nasilneža in pedofila, jebemti. Kako naj pogledam ljudem v oči, ko bodo izvedeli, da sem sodelovala pri tej svinjariji.«

»Oprostite, če se oglašam,« sem se nenadoma odločila in se oglasila.

»Tole z Jožetom bi bila zelo ponesrečena šala. Vsi vemo, da je doma nasilen, žena je bila že dvakrat v varni hiši, to ve vsak tepec, o tem, kaj je počel s pastorko, pa itak govori že cela dolina. Saj imamo še druge, ki so prav tako delovni in pomembni za naš kraj.«
Na koncu se mi je glas že pošteno tresel, bila sem tudi prestrašena, ker sem se bala, da me bo predsednik nadrl kot psa.

Ne bi bilo prvič.

»No, no, no, Polona, to, o čemer govorite, so same izmišljotine. Vaške klepetulje nimajo početi drugega, pa opravljajo tiste, ki so pomembni tudi za vseslovensko skupnost. Sama nevoščljivost jih je, verjemite mi.«

Plahuta se je stegnil čez mizo in me narahlo potrepljal po roki.

»Ali pa botruje vašemu nasprotovanju tudi kaj osebnega?«
Zazijala sem. In to z odprtimi usti in očmi.

Imelo me je, da bi mu vrgla notesnik v glavo, a tega nisem storila. Le kepa, ki se mi je naredila v grlu, me je hotela zadušiti.

»Tudi moja žena je nekaj slišala,« mi je priskočil na pomoč še župan.

Kaplan pa je molčal in ni rekel nič.

»Bilo bi nerodno, če bi se pozneje izkazalo, da nismo upoštevali vseh informacij, ki smo jih imeli na voljo,« je dodal še predsednik.

»Kaj ste me pa potem vabili?« se je razburil Plahuta.

»Vsak goni svojo, pojma nimate, kaj bi radi. A ko vam predlagam nekaj dobrega in pametnega, privlečete na plan vaške čenče. Jebite se vsi skupaj!«

Potem je sunkovito planil pokonci, da se je stol s treskom prevrnil in z vso močjo zaloputnil za seboj vrata.

»Sedaj pa imamo. Kdo pa nam bo financiral proslavo za 8. februar?«
»Najebali smo,« je zajel sapo predsednik in zmajal z glavo.

»Koliko ti je pa obljubil?« je pretrgal molk še župan. /spet sta bila na ti/

»Nekaj je govoril o desettisočaku. S preostankom bi potem kupili še nekaj knjižnih omar za našo knjižnico….«

»Prasica. Tole je pa res jeba.«

Videlo se je, da je bilo županu žal kolikor je imel las na glavi.

»Lepo vas prosim….«

Kaplan nas je s svojim mirnim glasom spet postavil na realna tla.

»Saj Jože ni napačen…kaj, ko bi ga vseeno….navsezadnje, če je bilo kaj, se bo osramotila tudi Obrtna zbornica…,« je mencal predsednik.

»Jaz sem proti. Odločno proti,« je s povzdignjenim glasom posegel vmes kaplan.

Predsednik je nekaj zamrmral, slišalo se je nekaj podobnega kot bi hotel reči, naj kaplan raje pomete pred svojim pragom, a nisem bila povsem prepričana. Močno dvomim, da bi bil Lojze sposoben reči kakšno tako neumnost.

»O Lovru Selaku nismo še nobene rekli,« vzame niti v svoje roke župan.

»Eh, krave bi se nam smejale, da bi nagradili kmeta, ki po bregovih natrosi slamo, vmes pa krompir in misli, da bo tako pridelal nekaj, kar bo bio. Ne serji, saj veš, da nima treh čistih. Pa še tisti, ki hodijo po žerjavici se zbirajo pri njem. Zanje pa vsak trotl ve, da niso pri pravi,« se je razgovoril predsednik.

Za nekaj dolgih minut smo obsedeli v tišini.

»Bi še kdo malo kave?« sem plaho vprašala. Niti pogledali me niso, kaj šele, da bi mi odgovorili.

»Ob desetih moram biti v Ljubljani, nujno,« pričenja priganjati župan.

»Meni je že vseeno koga izberemo, samo da bo ta pizdarija mimo. Do vrh glave sem sit tega občinskega praznika. Lansko leto smo se zaštrikali s tistim Poldetom, ki se je na podelitvi sprl z našim poslancem. Sami dobro veste, da mi ni bilo lahko, ko so prišli s televizije k meni in me mrcvarili. Zato nočem, da se kaj podobnega ponovi tudi letos.«

»Kaj pa….če bi letos…..da bi bilo malo drugače…..Alenko?«
»Žensko? A se ti blede?!«

Predsednik je bil proti prej, preden sem sploh povedala, katero Alenko.

»Alenko Možina. Vsi jo poznate. Letos bo gradila novo halo v Industrijski coni, fajn baba je, nič ji nimate očitati…..«

»Hehehe, kar je vdova nikomur več ne da,« se je zakrohotal predsednik.

Kaplan je zakašljal.

»Malo preveč skopa je…nima posluha za naše cerkvene potrebe….«

»Polona, razišči, če je tudi pri njej kaj takega, zaradi česar bi nas vlačili po zobeh,« mi je ukazal župan in pomignil z glavo še ostalima dvema.

»Ok, če že hočeš babo za častno občanko, jaz ji ne bom izročil priznanja,« se je užaljeno umaknil predsednik.

»Obrnili se bomo na Turka. Ni vrag, da ne bi prišel. Imam nekaj zvez po strankarski liniji,« je razpredal župan in oči so se mu mehko zasvetile.

Potem so odšli, naglo, kot bi se jim res mudilo, nikomur se ni zdelo vredno, da bi me povabil s seboj. Po vsakem sestanku so se zbrali spodaj, v bifeju, na pivu. Tudi kaplan.

»Saj je vseeno,« sem zamrmrala, ko sem pomivala skodelice.

»Glavno, da so soglašali z mojim predlogom.«
Kar razganjalo me je od ponosa. Imelo me je, da bi poklicala Alenko, a sem se zadnji hip premislila.

»Jutri stopim do nje, bolje, da ji povem na štiri oči.«

Potem sem celo dopoldne prepevala Yellow Submarine, predsednik se itak ni več vrnil v pisarno, pozneje mi je sestra povedala, da je okoli poldneva prišel domov nalit kot svinja.

Ko sem ob treh odhajala proti parkirišču, sem bila sicer utrujena, a dobre volje. Ne vem, kaj mi je bilo, spotaknila sem se ob rob pločnika in zgrmela po tleh kakor sem bila dolga in široka. Še dobro, da je bil v bližini Esad, naš slaščičar, takoj je poklical zdravnika, ki je ugotovil, da sme si zlomila nogo.

Še sto sreč, da se je to zgodilo, da nisem ščvekala Alenki o tem, kaj smo se odločili na sestanku.

8. februarja, na občinski praznik, so naziv častnega občana, pojma nimam po kakšnem ključu, podelili našemu poslancu Albertu Pokorenu, na slovesnosti so bili potem skoraj vsi iz parlamenta, bilo je zelo lepo, pel je Jan Plestenjak in sam predsednik države Danilo Turk je imel v srce segajoč govor.

Mene ni bilo na proslavi. Pa bi lahko šla, saj me je sestra silila, pa nisem hotela.

Sedela sem doma in jokala. Malo zaradi Janeza, ki me je pustil lani, za pusta, malo pa zato, ker sem bila jezna. Zelo jezna.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

ČE STEGNEŠ ROKO

 

 

 

 

Zapustila me je nekega petkovega večera. Sprva me je začutilo to, da je mudila. To ni bilo v njeni navadi. Največkrat je potrkala na vrata že kakšno uro prej, ko sem ravno sedel na stranišču ali pa prepeval tisto znano John Lennonovo pesem Imagine pod tušem.

»Povsem možno, da se je ustavila v delikatesi,« je dejala njena mama, ko sem jo poklical malo po pol deseti zvečer.

Nekaj sem zamrmral v brado, a ona je že odložila telefonsko slušalko.

Ja, ja, ja, saj vem, nikoli me ni kaj prida marala. Nekoč je poklicala celo policijo, ko sem mrtvo pijan obležal pred vrati in se nisem premaknil niti za ped, ko je kričala name. Prišel je Džoni, sošolec iz kovinarske šole in počutil sem se naravnost bebavo, ko me je začel spraševati po imenu in priimku, kraju bivanja in rojstnih podatkih. Spominjam se, da sem ga pokozlal po hlačnicah, potem pa me je brcnil v ramo, da sem še ves teden hodil okoli dohtarjev, preden so ugotovili, da mi nič ni.

Ninina mama je bila sploh perla. Kadila je kot turek in medtem ko je kuhala, je z eno roko čohala pudeljna po vratu.

»Ne bom jedel, gabi se mi,« sem zašepetal Nini, ki je ležala poleg mene na kavču. Gledala sva neko mehiško nadaljevanko, ker je bilo vreme turobno in kislasto, da se nama ni ljubilo oditi na vrh Starega vrha.

Obstala je. Njena roka, ki je ležala v mojem mednožju je za hip trznila in prsti so se skrčili kot bi želeli pobegniti kam drugam.

Potem jo je povlekla na plan, bliskovito zagrabila blazino in jo smeje vrgla proti meni.

»Mama, mama, Mateju se gnusi tvoje čohanje,«je zakričala objestno in poredno, v očeh ji je sijalo na tisoče nagajivih vragcev, medtem ko je mlatila po moji glavi in zganjala nepotreben cirkus, zaradi katerega sem zlezel v dve gubi in postal mlahav in skrčen.

Pretresen in šokiran.

»Baba me bo fentala,« me je prešinilo, ko sem mimogrede ujel materin morilski pogled, nalašč je posadila tisto prekleto ščene na pult, z zajemalko pomešala po ponvi in jo potem počasi in z užitkom polizala. Ni mi treba razlagati, da me je gledala naravnost v oči in v tistem trenutku sem se zavedel, da bo prasica naredila vse, da me odpodi od hiše in njene dražeste hčere.

Ninino izginotje me je že prvič skrbelo, vendar ne toliko, da si ne bi odprl pločevinke piva in naredil dolg požirek, da je hladna tekočina stekla po grlu in me za droben trenutek pomirila.

Podurhala jo je pred kakšnim letom, bilo je 3. decembra če sem natančen.. S seboj ni vzela niti zobne ščetke, kaj šele plašča ali škornjev. Enostavno je ni bilo. Njena ta stara se mi je režala v brk, ko sem ves paničen potrkal pri njej in jo, malodane na kolenih, prosil, naj mi pove, kaj se dogaja.

»Moj otrok je pameten in bo še pravočasno spizdil, preden se zaplete s pezdetom, kakršen si,« je siknila med vrati, preden mi jih je zaloputnila pred nosom. Njen pudelj je pri tem nekaj lajal in opletal z repom, očitno mu je bilo žal, da me ni spustila naprej.

»Še pes se dolgočasi ob tej trapi,« sem siknil in brcnil v kanto za smeti, ki je stala ob vznožju stopnic.

Moj prijatelj Štoja, jebiga, tako mu pravimo, me je povabil v svojo pisarno, ki jo je imel v prvem nadstropju Ljubljanske borze.

»Ej, si že diplomiral?« mi reče, medtem ko v računalnik vnaša neke podatke iz svoje beležnice.

»Sranje, kaj sprašuješ neumnosti…« zagodem in se zastrmim v fasciklu z razcefranimi robovi, ki je ležal na robu mize.

»Čas bi že bil. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj si vse skupaj pustil, saj si bil najboljši v letniku,« se je še nekaj časa pogovarjal sam s seboj, preden mu je kapnilo na pamet, da je nama naročil kavo. Udobno se je zleknil v fotelj ter stegnil svoje dolge noge daleč proč od sebe.

»Kaj te muči njufra?« je nato zagodel že malo sitno, preblisknilo me je, da mu kradem čas in da bi se me verjetno rad čim prej znebil.

»Nina. Kar šla je, pa ne vem, kje naj jo iščem,«plane iz mene vročično. Na robu joka se primem za rob stola in se pomaknem naprej kot da bi hotel stresti nekaj svoje pretresenosti na njegova kolena.

»Je že našla drugega fukača, jebiga,« reče mirno in videl sem, da mu ni bilo kaj prida mar za moje ljubezenske težave.

»Tudi meni je ušla…nekoč..pa se nisem preveč žrl. Ko se je zgonila, se je vrnila. Take so danes babe.«
Kar streslo me je in pojma nisem imel, kaj naj mu odgovorim nazaj.

»Ampak..jaz imam Nino rad..ljubim jo,« sem zajecljal čez čas in zardel.

»Madona, še to!«

»Nobena pička si ne zasluži, da bi jo ljubil,« reče trdo in neizprosno. Kot bi z motorko žagal jeklo.

Počasi sem vstal in skomignil z rameni.

»Meni ni vseeno zanjo, res ne,« rečem, preden tudi on ne dvigne roke v pozdrav in se obrne nazaj k računalniku.

Kar pomnim, me je prvič zamikalo, da bi se zjokal. V grlu me je tiščalo, zdelo se mi je, da vsi, ki so hiteli mimo, gledajo vame in me prebadajo z očmi. Iz žepa sem potegnil njeno rdečo nogavičko, ki jo je pustila na radiatorju, da se posuši, ter jo stisnil na prsi.

A potem se je nekega popoldneva znašla na vratih, pozvonila je kot bi prišla na obisk in ko sem ji odprl, mi je planila okoli vratu in me posula s svojimi mokrimi poljubi, da sem se počutil butasto in smešno kot kakšen prvošolček, dolgo je trajalo, preden sem razklenil roki in jo narahlo objel ter stisnil k sebi.

Legla je k meni, me objela okoli ramen ter mi pripovedovala neverjetno zgodbo o nekem Doretu, ki ji je nekoč ustavil, ko ga je štopala. Bil je pesnik, umetnik, pomemben človek, vsa primorska ga je poznala in še branjevke na placu v Piranu so prebirale njegove verze.

»Kdo ti je to rekel?« sem zinil sumnjičavo.

»On, valda, kdo pa drug. Krasen človek, ti rečem. Ko je ob večerih prebiral svojo poezijo na Tartinijevem trgu, sem plesala ob taktih njegovega milega glasu in turisti so nama ploskali in bili so navdušeni, zdelo se jim je čudovito, tudi jaz sem se jim zdela čudovita. Bilo je kot bi vstopila v sanje, ni bilo nobenih odvečnih besed, vse skupaj je postalo ena sama poezija….«

»Dej no, nehaj. Povej mi raje, sta se dala dol?«
Užaljeno je zavihala nos.

Roko je potegnila k sebi in našobila usta.

»Kako moreš biti tak prasec?« je nato vzkliknila in me začela tolči s pestmi po prsih. Ujel sem jo za laket in jo stisnil močneje kot sem sprva mislil.

»«Sta se dala dol?« sem ponovil veliko glasneje kot sem želel.
»Ne,« je odgovorila čez čas.

»Za najini duši, ki sta se dotaknili na duhovni ravni, to ni bilo potrebno,« je histerično zamomljala v brado in povesila pogled.

Nič nisem rekel, naredil sem se, da ji verjamem in se nasmehnil.

Nina me je pobožala po licu in se počasi dvignila nadme, z eno roko me je božala po stegnu, z drugo se je naslonila na moje prsi in potem se je sklonila k ustom ter se nežno prisesala nanje.

Priznam, tisto popoldne sva imela enega najboljših seksov, kar sva se poznala, to pa je bilo tudi vse.

Zjutraj sem se že pred sedmo odplazil pod tuš, ki sem ga sam naredil v bivši skupni pralnici bloka, v katerem sva živela. Zeblo me je kot hudič, tresel sem se po celem telesu in kocine so mi stala pokonci še potem ko je mlačna voda spolzela po telesu in sem se, cepetajoč na mestu, na hitrico obrisal v Nino brisačo ter se po dolgem hodniku opotekel v kuhinjo, ker sem si pogrel kavo ter v predalu mize poiskal še nekaj kosov starega kruha.

Nekoč sem bil navajen, da sem pred jedjo zmeraj zmolil kakšen očenaš, a sem na to že zdavnaj pozabil. Kar se je moj napeti trebuh dotaknil Nikinih prsi, je postalo vse drugače. Zaradi njenega smehljaja sem zlahka pokopal preteklost in jo za vse večne čase poslala v tri krasne.

II.

Obstal sem. Zdelo se mu je, da so tudi glasovi stavbe, v kateri sem živel, izginili in da sem ostal popolnoma sam.

Ja, nekaj se je še premikalo v moji sfuzlani glavi, nekakšno hrepenenje in nuja, da se vrne Nina, nagonsko sem čutil, da je tokrat drugače, da bo verjetno treba izobesiti črno zastavo na pol droga, a šele tedaj, ko bom dojel, da me je dokončno zapustila in mi ob tem pobrala celo edini dežnik, ki sva ga imela.

Ko sem sedel v pisarni krajevne skupnosti, so mu misli nenehno uhajale k Nini, nisem se mogel zbrati, potem sem potrkal pri županovi tajnici in ji rekel, da moram k zobozdravniku, da me boli zob, Ana me je prijazno pogledala in prikimala, da bo morebitne občane, ki  bi me potrebovali za kakšen nasvet, že ona odslovila, naj kar grem, saj se mi vidi, da se slabo počutim.

»Kot kup dreka sem,« sem zamrmral in sklonil glavo, potem pa sem stekel po stopnicah, na dvorišče, kjer je bil parkiran clio, že ves teden se nisem usedel za volan, ker nisem imel denarja za bencin, a tokrat je šlo za življenje in žrtvoval sem tiste uboge evre, ki sem jih hranil za pivo.

Nekje pred Postojno me je zagrabila panika, kaj pa, če je ni v Piranu, če je zbežala kam drugam? Še bolj sem pritisnil na plin in pred očmi se mu je zableščala njena nežna polt, da me je zaščemelo med nogami. Bedak, sem si rekel in pogledal okoli sebe kot da bi mi bilo nerodno, da bi kdo opazil mojo stisko.

Vedno bolj mu je postajalo jasno, da sem za vse sam kriv. Nisem znal obdržati ženske, ki sem jo kdajkoli, pa saj ni čudno, saj nisem imel nobenega denarja, le eno vkup nametano stanovanje, za katerega sem potrošil tričetrt plače, ki  sem jo dobil od dela na krajevni skupnosti.

Niti malo nisem verjel, da mi jo bo uspelo najti. Košček za koščkom sem poskušal razčlenjevati skupne trenutke po tistem, ko se je prvič vrnila nazaj v moje naročje. Pravzaprav ni bilo nič takega, kar bi štrlelo iz vsakdanjosti. Ljubila sva se, se skupaj smejala, hodila na Stari vrh in se zvečer, pred televizijo stisnila drug k drugemu ter zaspala. Le sem in tja sem nagonsko začutil, da je obsedenost s tistim starim pesnikom ni minila. Samo umirila jo je in skrila na varno. Včasih je odsotno strmela skozi okno nekam v daljavo in na ustnicah se ji je zarisal zasanjan nasmeh.

Imel sem srečo. V Piranu sem kaj hitro našel parkirišče in Clio je boleče zahropel, ko sem obrnil ključ in zlezel na plano. Ostro mi je zapihalo okoli glave, mraz se mi je zalezel pod jakno in nezavedno sem se zgrbil vase kot bi se bal, da me bo odneslo na odprto morje, ki se je, nekje v daljavi, stapljajo z sivino oblakov, ki so tonili za mrakobnim obzorjem.

Stekel sem po kamnitih stopnicah, prehiteval redke pešce, ki so si upali stopiti iz varnega zavetja hiš in hitel proti Tartinijevemu trgu, upajoč, da jo bom zagledal in da mi bo takoj, ko bom stopil prednjo, planila okoli vratu ter mi sledila domov.

A trg je bil prazen in pust, nikogar ni bilo nikjer, in ko sem pogledal skozi šipe bližnjega bifeja, sem opazil le natakarico, ki je brala Slovenske novice in si ovijala pramen las okoli prsta.

Vseeno sem stopil bliže, se trdno oprijel šanka, da je natakarica že morala vstati in se premakniti bliže.

»Ste ju kaj videli zadnje čase? Pesnika in njegovo plesalko?« sem mukoma izdavil.

Pogledala me je kot bi se mi mešalo.

»Nikogar ni bilo ne tu ne tam,« je rekla ostro in nesramno.

»Vseeno..pobrskajte po spominu, mogoče se boste spomnili…lansko leto …vem, sta nastopala za turiste, ki so obiskovali Piran,« sem še enkrat poskusil.

Bedasto me je ošinila s pogledom in stopila do kavnega avtomata.

»Bi mogoče kavo?«

»Ne, ne bi. Ne morem, kdaj drugič….a bi …vseeno..«

Nič mi ni odgovorila. Kar stala je tam in naveličano gledala skozme.

Počasi sme je obrnil in skomignil z rameni.

»Pa grem,« sem dejal žalostno.

Ko sem se kasneje vračal po isti poti, sem s pogledom smuknil v notranjost bifeja, natakarica je še zmeraj slonela za mizo in brala časopis, zdelo se mi je kot da se je čas zanjo ustavil, ali pa je sem bil prepoln vsega, kar se mu je tisti dan dogajalo.

Sedel sem na rob pomola, poleg korita za rože, naslonil sem se nanj in čakal, da se bo kaj zgodilo, tako iznenada kot se to dogaja drugim ljudem.

Sonce, ki se je za hip prikazalo izza natrganih oblakov, me je za kratek čas milostno pogrelo, a ne toliko, da bi prenehal šklepetati z zobmi.

»Mogoče sem kaj spregledal,« sem pomislil in se počasi oklecal, da bi stekel po isti poti nazaj, v mesto, v upanju, da jo srečam in povprašam, zakaj je ušla.

A nisem tega storil. Bogve zakaj ne. Zavlekel sem se v avto, se pokril z odejo in sanja se mi ne, kdaj me je zmanjkalo. Kar ni me več bilo, ali kaj.
Ko sem se prebudil, se je nadme sklanjal moški v modri bluzi in ko sem odprl oči, se mu je na obrazu zarisalo olajšanje.

»Še malo, pa bi zmrznili,« je dejal na pol očitajoče.

Bil sem vznemirjen:«Kako sem prišel v bolnišnico?«

Strašno me je zažejalo. Moja usta so bila suha in prazna. Nekdo se je postelji približal z druge strani. Nisem ga videl, le občutil sem gibanje, valovanje, vse do trenutka, ko se me je dotaknila drobna dlan in obležala na moji rami.

Srce mi je zatrepetalo kot v krču. Previdno sem se ozrl, upajoč, da bo tam stala Nina, a ni. Povsem neznano dekle z čopom vihravih las, spetih  v rep, se mi je smehljalo in ponujalo skodelico čaja.

»Prijal vam bo,« je rekla nežno in ko sem jo ubogal, je še kar stala tam in me gledala.

Imela je dražljiv vonj, pa ne po parfumu, ampak po morju, tistem kipečem in božajočem, ki drsi preko belih kamnov in se zalizuje v skale, katere štrlijo iznad gladine.

Nasmehnil sem se.

Verjetno bolj kilavo in butasto, a sem se. Nato sem naredil požirek, mogoče tudi dva in spet omahnil na blazino.

Hotel sem zajokati, da bi jo ganil, da bi posedela ob meni in prisluhnila zgodbi o Nini in o njenem izginotju, jaz pa bi si na ta način izpraznil dušo, ki je bila že zdavnaj polna vsega, kar me je tiščalo k tlom in mi ni dalo miru.

Sklenil sem roki na trebuhu in z zaprtimi očmi čakal, kaj bo naredila. Potem sem se vseeno naveličal, obrnil sem glavo v njeno smer, še zmeraj je stala tam, tiho in mirno kot da bi čakala na vlak, ki prihaja izza ovinka, pa se še ne ve prav dobro, se bo ustavil na postaji ali ne.

»Službo imam ponoči, še se bom kaj oglasila,« je rekla in odhitela skozi vrata.

Jaz pa sem se obrnil na drugo stran in zaspal.

Človek, ki si želi smrti vendar ne sanja o pomladi, jadrnici na mirnem morju, niti o cvetočem oleandru. Hudič frdamani, zakaj se je to dogajalo meni?

Sedel sem na stopnicah, v roki sem imel daljnogled in opazoval Nino, ki je plesala po valovih neke čudne plese, ki niso bili podobni nobenemu od tistih, ki sem jih poznal. On, tisti umazani bradati starec, od ust mu je kapljala slina kot kakšnemu otroku, se je razkoračil na dnu čolna in z eno roko krožil po zraku medtem ko je njegov bobneči glas odmeval v škrilji. Potem se je Nina ulegla k njegovim nogam, sigurno so smrdele po starih plesnivih prdcih, in mu jih vdano poljubljala.

Planil sem pokonci, prestrašen in moker od potu in krik, ki se je zagozdil v grlu, me je dušil in davil, ne meneč se za trmasto željo, da z opletajočimi rokami odženem figure, ki so še zmeraj lebdele pred očmi in se mi režale z nekakšno mešanico pohotnih dotikov in bledimi sledovi dotikov, ki jih je nekoč Nina radodarno delila mojemu telesu.

Imel sem občutek, da sem izgubil smer, da blodim tja, kamor nisem želel iti.

V bolnišnici sem ostal še ves teden, mogoče tudi štirinajst dni, saj ne vem več. Čas je pomešal štrene.

»Bi želeli, da koga obvestimo o vašem stanju?« je vprašal zdravnik ob jutranji viziti.

Trmasto sem stiskal ustnice.

Potem sem pomislil na mamo. Kar videl sem jo, kako sedi na pručki pred pečjo in moli. Zmeraj je samo molila. Če sem bil lačen, utrujen ali žalosten. Ona je zmeraj molila. Tudi takrat, ko sem zaradi Nine obesil duhovniški študij  na klin, je molila.

»Nikogar nimam…razen Nine. Nje pa ne morem najti…«
»Kako se piše?« je še naprej vrtal zdravnik.

Povedal sem mu.

Nad posteljo je nekdo obesil živorumen balon. Zagledal sem se vanj in nekaj milega in toplega se je dotaknilo moje duše.

»Je bila mogoče Nina tu, ko sem spal?« sem zamrmral.

»Jaz sem ga prinesla,« je rekla.

Nisem obrnil glave, vedel sem, kdo stoji ob postelji.

Bila je ona, ki mi je pred dnevi prinesla skodelico čaja.

»Me lahko primeš za roko?« sem jo prosil in počasi izvlekel dlan izpod odeje.

Potem sem nenadoma začutil njen dotik, bil je boječ, a topel hkrati. Njeni prsti so se prepletli z mojimi in jih narahlo stisnili.

Nič nisem rekel. Niti glave nisem obrnil.

Zaprl sem oči in zaspal.

 

 

 

 

 

 

 

 

10. julij dopoldan

Na srečo poškodbe niso bile tako hude kot je sprva kazalo.

»Imeli ste srečo,« je prikimal zdravnik, njegovo ime sem pozabila, ko je prebiral slike, ki so mi jih naredili na CT-ju.

»Koliko časa pa lahko bolijo udarci?« me je zanimalo, kajti dihanje mi je še zmeraj povzročalo bolečine.

Skomignil je z rameni, imelo me je, da bi ga še kaj vprašala, toda nagonsko sem začutila, da sem mu v nadlego, da bi bil rad sam, zato sem molče požrla besede, ki so me žgečkale po jeziku.

Prijazen fant, ki me je pripeljal z vozičkom, me je že čakal pred odprtimi vrati. Pomagal mi je, da sem naredila dva, tri korake, njegov nasmeh je vzbujal zaupanje in nežne kretnje, s katerimi mi je pomagal, da sem se usedla, so odganjale turobne misli.

»Si zmeraj tako prijazen?« sem ga pobarala, medtem ko je varno zavijal mimo vogalov in se izogibal drugim bolnikom, ki so hiteli sem in tja.

»Samo, če vozim tako lepe bolnice kot ste vi,« je odgovoril šegavo.

Njegovo dobrikanje mi je godilo in ko sem se zavalila na posteljo, sem mu hotela stisniti v dlan nekaj evrov, začudeno me je pogledal, potem pa odkimal.

»Nisem te sorte,« je tiho pripomnil.

»Bolnike imam rad in jim želim pomagati,«je še dodal, pomahal z roko in izginil na dolgem hodniku.

Šele tedaj sem opazila, da v sobi nisem več sama. Na postelji zraven okna je ležala ženska, imela je povito glavo in v žilo ji je tekla infuzija.

Ležala je nepremično kot da ne bi bila več med živimi, narahlo sem se dvignila, da bi jo bolje videla, toda kaj, ko me je še zmeraj vse bolelo in zato sem le nemočno vzdihnila in se zastrmela v strop kot da bi bilo tam gori zapisano, kako naj se rešim iz zagate, v katero sem prostovoljno čofnila.

Najdražji me ni še nič poklical, zato sem menila, da ga ni nihče obvestil.

»Ali pa je trmast in užaljen,« me je zabolelo v prsih od nenadnega spoznanja.

Poskušala sem se spomniti, na kateri konec sveta ga je zanesla službena pot, a zaman. V tem delu spomina je tičala velika vrzel.

Marči mi je že včeraj prinesel češnje in nekaj knjig, točno je vedel, kaj pogrešam. Več kot pol ure je nepremično sedel ob meni, me držal za roko in poslušal moje stokanje. Potem je iz žepa potegnil stekleničko z dišečim oljem in me pričel počasi, a nežno masirati po nogah.

Ko sem protestirala, da se to ne spodobi, je jezno zagodel ter mi ukazal, naj bom tiho, da on že ve, kako in kaj, saj je bil njegov oče zdravnik in ga je naučil nekaterih trikov, s katerimi se lahko bolnika spravi v boljšo voljo.

Vseeno se nisem mogla sprostiti, nasploh se že od nekdaj bojim tujih dotikov, povzročajo mi nelagodje in sram, kdo ve zakaj, nekoč bom morala temeljiteje pobrskati po svoji duši, da bodo temne prikazni iz otroštva, ki se skrivajo v njej, prilezle na dan in se razblinile v toplini sončnih žarkov.

Marči je bil prava zakladnica pomembnih in nepomembnih čenč, nenehno jih je stresal iz rokava in ko mi je oddelčna sestra prinesla zdravila proti bolečinam, sem se že smehljala in to je bilo tudi zanjo dobro znamenje.

Narahlo je potrepljala Maričija po rami, da se je za trenutek zdrsnil, potem pa je zardel, ganila me je njegova ranljivost, saj sem bila prepričana, da je močan in neomajen in zna skriti svoje občutke.

Prinesel mi je tudi časopise, vendar nihče ni pisal o napadu name.

»Je bilo vsaj kaj na A kanalu?« sem vprašala.

Marči je odločno odkimal z glavo.

»Sonček dragi, niti besedice,« se je spačil, medtem ko je zavijal z očmi.

Postajala sem vedno bolj zaspana in prej, preden je odšel, sem že zadremala, le toliko se spomnim, da me je potacal po roki, potem pa je po prstih zapusti sobo.

V bolnišnici čas teče veliko drugače kot doma. Tega nisem nikoli verjela, očitno sem morala preizkusiti na lastni koži. Minute so se premikale po polžje in življenje, ki je brbotalo po hodniku, me sploh ni motilo. Nekakšen blagodejen mir, ki je zapolnil sobo, je bil božajoč in pomirjajoč. Telo je postajalo vedno bolj leno, sem in tja sem se zalotila, da sem zadremala, toda ko sem spet odprla oči, sem ugotovila, da so se kazalci na uri le komaj kaj premaknili naprej.

Nenadoma so se vrata odprla in vstopil je dr. Peterca skupaj z Damjanom in še neko visoko žensko, ki je nisem poznala.

»Obisk imate,« je dobrohotno dejal moj zdravnik in obiskovalca narahlo porinil naprej, kajti zdelo se je, da se nekaj obotavljata pri vratih in jima je nerodno.

»Nimam rada, če me moški zasačijo v postelji,« sem se skušala pošaliti,  vendar se je odzval le dr. Peterca, rekoč, da me obišče kasneje s kakšno bolečo injekcijo.

»Z menoj je prišla še kolegica iz ljubljanske kriminalistične, Mihela Novak, da vaju seznanim,« je dejal Damjan medtem ko je k postelji prinesel dva stola, da sta se lahko usedla.

Mihela mi je prikimala in si na hitrico poravnala krilo, ki se je zataknilo ob vijak na razmajeni omarici, mimo katere je morala stopiti.

»Se že kaj bolje počutiš?« je vprašal Damjan in v njegovih besedah se je čutila skrb.

»Za kakšen ples nekaj časa še ne bom, drugače mi pa ni sile. Razen če odštejem bolečine v rebrih in vratu.«

»Tisto popoldne, ko so te pripeljali, si bila nekaj časa v nezavesti. Vsi smo se bali zate,« nadaljeval in me nepremično gledal v obraz.

Namrščila sem čelo.

»Ne spomnim se, da bi ne bila pri sebi,« sem odločno protestirala, toda ni se dal zmesti.

Mihela si je vrtela poročni prstan in naju poslušala. Očitno ji Damjan pred tem ni omenil, da se poznava.

»Ali bi nama na kratko povedali, kaj se je pravzaprav zgodilo?« je čez čas pretrgala najin pogovor.

»Ni kaj reči,« sem vztrajala.

»Z gospodom Livado sva se poslovila, stopila sem na ulico in takrat so prileteli udarci. Začela sem na vso moč kričati, vendar jima ni bilo dosti mar, padla sem na tla in tega se še spomnim, da me je večji pričel brcati…«

»Potemtakem veš, da sta bila napadalca dva?!« je Damjan planil pokonci in malo je manjkalo, da ni prevrnil stol, na katerem je sedel.

Po tihem sem zaklela. Za trenutek prepozno sem spoznala, da sem se zagovorila.

»Ja, bila sta dva,« sem ponovila čemerno. S prsti sem pričela mečkati rjuho, najraje bi jo potegnila čez glavo, se pokrila z njo in zaprla oči, da bi imela mir, ki bi me božal po duši in me gladil po čelu.

»Res se ti je zmešalo, Andreja. Nenehno se nekaj sprenevedaš, izmikaš in nam lažeš,« se je razburil Damjan.

Mihela ga je neopazno dregnila v ramo, toda nič ni pomagalo, kar vstal je in pričel koračiti po sobi gor in dol, mahal je z rokami in pošiljal vse zmešane babe v tri krasne, zlasti tiste, ki se igrajo s svojimi življenji, ker molčijo takrat, ko bi morale biti najbolj glasne.

»Pa mi povej, kaj bi storil, če bi ti izdala, kakšna sta bila napadalca? Nič, prav nič. Imel bi zvezane roke, ker bi ju ne mogel privesti niti na zaslišanje, kaj šele, da bi zbral dovolj dokazov za na sodišče. Dobro vem, kakšen luknjast pravni sistem imamo Slovenci, lahko te ujamejo pri samem dejanju, pa ti nihče ne bo nič storil, če boš imel dobrega odvetnika. In Livada je eden najboljših, pa se mu malo jebe za take nepomembneže kot sem jaz, trdno sem prepričana, da me bosta ob naslednji priložnosti pač dobila v roke kakšna druga dva bedaka. Če se je Livada odločil, da me skensla, me bo pač skenslal, štekaš?!«

Bila sem bleda in roki sta se mi tresli, sigurno se mi je zmešalo od vsega, kar se je zgodilo, me je prešinilo, a potem je Damjan s hitrimi koraki stopil bliže, me čvrsto stisnil za dlan, se usedel kraj postelje in ko je čez nekaj dolgih sekund ponovno spregovoril, je bil njegov glas tih in božajoč, mil in proseč, da sem globoko zajela sapo, hotela sem nekaj reči, a so mi besede ušle iz spomina, zato sem nepremično obležala, kajti zdelo se mi je prekleto lahkomiselno, da je pred kolegico pokazal, da ga skrbi zame in da mu ni vseeno, da ležim pred njim kot kup nesreče.

»Andreja, še nikoli me ni bilo tako strah kot tokrat,« je nadaljeval še zmeraj malo jezno in nato je hitro dodal:«Pravzaprav… vsa družina je bila na nogah, toliko da veš.«

»Ne morem,« se počasi izdavila.

»Česa ne moreš, madona, česa?!«
Pogledal me je s priprtimi očmi.

»Mihela ali mi lahko daste kozarec z vodo? Na polički je.«

Brez besed je vstala, potem pa je v predalu poiskala še slamico.

»Sedaj pa z resnico na dan.« Kratko se je zasmejala.

Hvaležno sem jo pogledala.

»Povedala sem vse, kar vem. Edino to še lahko dodam, da je imel tisti, ki je bil večji, okoli vratu zavezano rdečo rutko. Tako kot jo nosijo motoristi. Manjši pa zaudarjal po neki ogabni vodici po britju. Več vama res ne morem povedati,« sem dejala.

»Potemtakem sedaj lahko naredimo uradno prijavo?« je navrgla Mihela medtem ko je neprikrito opazovala moj obraz.

»O, to pa ne! Nobenih prijav, lepo prosim. Nič. Nočem, da bi se te barabe maščevale moji družini.«

»Andreja, mar se nisva dogovorila, da..«

»Nič se nisva dogovorila. Ti si nekaj flancal, jaz sem te le poslušala. Nočem in pika. Vem, da obstajajo povezave med Livado in tistim sodnikom…kako se že piše? Oni bi se med seboj dogovorili, mene pa bi, za kazen, nekega lepega dne kakšen tovornjak porinil pod cesto.«

»Pojdiva,« je zavzdihnila Mihela in vstala.

Preden je pospravila beležko v torbico, je stegnila roko in se dotaknila mojih prstov, ki so nemočno grebli za rjuho.

»Če bi bila na vašem mestu, bi verjetno storila enako,« je rekla z obžalovanjem.

»Mihela!«

»Eh, Damjan, sam veš, kako nas Livada že več kot tri leta jebe v glavo. Nič ne moremo. Nič. Sem in tja kakšnega iz njegove naveze zapremo, a je že v nekaj dneh zunaj.«

»Poslal bom policista, da bo noč in dan stražil pred vrati,«je končno vstal tudi Damjan in si popravil srajco, ki mu je zlezla izza pasu.

»Ne serji. Nočem, da bi cela bolnišnica mislila, da sem kakšna svetovno znana filmska zvezda,« sem se skušala pošaliti.

Ni bil videti užaljen.

»Pridem pod večer, takoj ko končam službo,« je dejal kratko in potem je tudi on zaprl za seboj vrata.

 

 

 

 

 

 

 

 

8. julij zvečer

Zelo nerada priznam, da me razmišljanje še zmeraj utruja. Posamezne utrinke o napadu, ki priplavajo na površje, odrivam na drugo stran in jih poskušam pozabiti. Pred kakšno uro mi je sestra prinesla Lexaurin. Roza tabletko.

»Kar hitro jo pogoltnite, koristila vam bo,« je dejala brez slepomišenja. Nagonsko sem stegnila levico, da bi jo ubogala, vendar nisem računala na bolečo ramo, zlomljeno ključnico in še kaj, česar zdravniki še niso odkrili. Glasno sem zaječala, in se zgrudila nazaj na blazino.

Vendar sestre to ni prav nič ganilo, videla sem, kako je malo počakala, da se ponovno umirim, potem je sama zagrabila plastični kozarec, natočila vode in mi pomignila z obrvjo.

Brez besed sem jo ubogala, naredila sem dolg požirek, tabletko pa sem zadržala pod jezikom.

»Z nobenim strupom me ne bodo futrali,« me je jezno prešinilo, ko sem jo izpljunila v robec.

Od kar sem prišla k sebi, sem ugotavljala, da me hoče vsak, ki vstopi skozi vrata, zastrupit. Ne, ne, saj se šalim. Vendar toliko zdravil, svečk, kapljic in infuzij kolikor so jih bili zdravniki pripravljeni žrtvovati zame, nisem požrla, kar sem na svetu.

To sem mimogrede omenila tudi dr. Peterci, ki se je okoli poldneva oglasil na krajšem obisku.

Prijel me je za roko in mi izmeril pulz.

»Vsaj eden, ki se obnaša kot dohtar,« sem zavila z očmi in se poskusila nasmehniti skozi obvezo.

Začudeno me je pogledal:

»Se mar obnašamo kot v kubleraju?«

»To ne, ampak….zakaj me poskušate za vsako ceno omamiti? Enkrat moram žreti tablete za spanje, drugič za boljše počutje, tretjič za mirne živce…Prav obsedeni ste z njimi.«
Zvonko se je zasmejal.«Po navadi nam bolniki dajo mir, če so rahlo omamljeni.«

Počasi sem obrnila glavo in ga pogledala naravnost v oči.

»Če me boste pogosto obiskovali in se med merjenjem krvnega tlaka šalili, ne bom več želela oditi domov,« sem rekla vedro, kajti nehote sem se nalezla njegovega razpoloženja.

Medtem je vzel v roke bolniški list in si pozorno ogledal izvide, ki jih je kmalu po kosilu prinesla oddelčna sestra, ter jih zataknila za karton.

Sem in tja je rahlo zmajal z glavo, se nehote namrščil, toda njegove ustnice so se še zmeraj rahlo kodrale v nasmehu kot bi mi hotel po tiho, brez besed povedati, da z menoj sploh ni hudo, da sem imela srečo in da bo še vse dobro.

To veste, da smo morali vašo nesrečo prijaviti policiji?« je dejal, medtem ko sem se počasi obrnila na hrbet, da me je z urnimi prsti narahlo pretipal po rebrih, za vsak slučaj, če bi bilo kakšno nalomljeno.

»Poznam postopke,« sem odgovorila čemerno in rahlo zastokala, ko se je dotaknil bolečega mesta tik pod lopatico.

»Tole bo potrebno še enkrat slikati,« je nato zaključil zaskrbljeno, jaz pa sem se mukoma prekobalila na drugo stran.

Kratko sem se zasmejala. Če je mislil, da me bo prestrašil, se je pošteno zmotil.

»To je ogabno, kar se mi je zgodilo,« sem poskusila navezati pogovor.
Niti malo mi ni bilo do tega, da bi me pustil samo, da bi potem zrla v strop in štela namišljene ovce, preden bi spet zadremala.

»Za tipe, ki napadejo žensko, nimam nobenega usmiljenja,«je nadaljeval pogovor dr. Peterca.

»Žal so današnji sodni mlini preveč popustljivi in barabe jih skoraj zmeraj poceni odnesejo.«

Poskušala sme se zahihitati, prešerno in nagajivo, toda ni šlo:«Pravzaprav sem o tem želela pisati, pa so me prej utišali.«
»Potem veste, kdo so bili?« je planilo iz njega.

Za trenutek sem razmišljala, kaj naj mu odgovorim.

»Vem, kdo je bil naročnik. Prebutal me je lahko vsakdo, ki se ga da kupiti za par evrov.«

»Gospa Andreja, pazite se. Z barabami se ni dobro igrati, verjemite mi. Vsak, ki ga pripeljejo k nam, nima take sreče kot ste jo imeli vi.«
Pritajena grožnja je obvisela v zraku in moje misli so se zapletle vanjo kot v pajkovo mrežo. Strah se je ponovno prebudil in pričel lesti v vsako poro kože, ki se ježila že ob sami misli, kaj bi se lahko zgodilo, če bi napadalec udaril za spoznanje bolj silovito.

Uro in pol pozneje sem še zmeraj bolščala v zrak, ko so se vrata počasi odprla in skoznje je pokukala Nika, vsa objokana in zabuhla v obraz. Planila je k postelji, me objela kar preko odeje in njeno drobno telo je ponovno stresel krčevit jok:«Mamica moja, kaj so ti storili, mislila sem, da me bo pobralo, ko me je dr. Peterca poklical, povej, kdo je bil, lastnoročno ga zadavim, fentam barabo, ubijem ga, ker se te je dotaknil, mami moja, saj bo še dobro, kajne, da ne bo?«

Res se ji je mešalo od vsega hudega, bila je prestrašena in nemočna, pravi otrok, v otrok se ji je zrcalil strah, pomešan z grozo.

»Nika, saj vidiš, da mi nič ni. Nekdo me je očitno hotel okrasti, pa me je zato treščil po rami, da bi mu ne delala težav.«

Nika se je počasi vzravnala, se glasno useknila v papirnati robček, potem je stegnila dlan in me nežno pobožala po obrazu, nekajkrat po vsaki strani, da me je ganilo in vzradostilo hkrati, kako lepo je, če te ima otrok rad in ti ljubezen tudi pokaže, me je prešinilo.

»Kaj bi bilo, če bi te udaril po glavi?« je prav počasi zategovala besede.

»Potem me ne bi bilo tukaj,« sem ji odgovorila.

Z rokama si je pokrila obraz in vnovič zahlipala.

»Ali si vsaj videla napadalca?« je čez čas nadaljevala, medtem ko se je dotikala obvez, zdrave roke in las.

»Ne, nisem,« sem se ji mirno zlagala.

»To bo pa nerodno. Kako pa jih bodo policaji ulovili?«

»V dveh sekundah, če bodo dovolj hitri,«sem se zasmejala in skušala vse skupaj obrniti na šalo.

»Mami, bodi resna, to so hude stvari.«

»Moderna ženska sem. Pripravljena moram biti na vse.«

Nika je že hotela nekaj reči, a je v tistem zazvonil telefon, ki ga je imela v enem od hlačnih žepov.

S hitrim pogledom je ošinila ekran in se namrščila.

»Mami, tega klica boš zelo vesela,« je dejala in mi pomolila telefon.

»Ljubica zlata, sonček moj dragi, kaj se je zgodilo s teboj?« je čebljala v telefon Pička materina s svojim sladkobnim glasom.

Globoko sem vzdihnila in namenila Niki enega od najbolj morilskih pogledov.

»Nekdo me je mahnil po rami, zato sem pristala v bolnišnici,« sem ji odgovorila stvarno, ne da bi ji razlagala podrobnosti.

»Ubožica moja, te zelo boli?«
Odkimala sem:«Ni sile, jutri bo menda že bolje so rekli zdravniki.«

»Vsi te zelo pogrešamo, celo poslušalci nenehno sprašujejo, kam si izginila, ker jih že zarana nisi pozdravila. Celo sam direktor je prišel iz svoje pisarne, si moreš misliti?!«

Bila sem tiho, čakala sem, kaj bo še sledilo.«
»Skratka, draga moja, v ponedeljek, da si na svojem delovnem mestu. Jasno?«

»Seveda pridem, magari če me pripeljejo z rešilnim avtom.«
»Jebi se,« je še dejala in ni je bilo več.

»Mami, reci svojim prijateljem naj ti najdejo kakšno drugo službo, ta baba ti bo požrla vse živce, kar jih imaš,« je zaskrbelo hčerko, kajti iz mojih odgovorov je zaslutila, da sem bila spet deležna hladne prhe.

Nežno sem jo pobožala po dlani in se ji nasmehnila:
»Nika, svoje delo imam rada in najmanj, kar se lahko zgodi je to, da mi urednica skače v hrbet. Na srečo imam slonovsko kožo in se ne sekiram preveč.«

Za trenutek sva obsedeli v tišini in prisegla bi, da slišim, kako bije Nikino srce.

 

»Pravzaprav ni preprosto, če si kamen,« je na glas razpredal misli Blaž. »Ničesar ne čutiš in to včasih tudi boli.«

/iz knjige/

V teh dneh se je rodila moja četrta knjiga, njen naslov je PIKA NA B. Tako kot sem bila vsakič ganjena ob rojstvu otrok, tako se me dotakne tudi to, na videz povsem drugo “rojstvo”.

 

Denis Poniž je potem, ko je tekst prebral, zapisal:

Tisto, kar je v zgodbi o dečku Blažu najbolj simpatično in kar bo pritegnilo bralčevo pozornost, je pisateljičino spontano oblikovanje pripovedovanega sveta, ki je hkrati resničen in do kraja domišljijski, pravljičen, zasnovan po meri otroških predstav. V teh predstavah imata čas in prostor posebno, neponovljivo razsežnost: iz nečesa, kar je narejeno po meri otroka in njegovih čutno-nazornih zaznav, se počasi spreminjata v prostor in čas, kjer živimo odrasli. Odraščanje je prestopanje iz enega časa in prostora v drugega.

Nina Kokelj pa je vzkliknila: “To pa je- brez dvoma - velika, čudovita pustolovščina.”

Ker mislim, da je bila knjiga napisana z ljubeznijo, si želim, da bo všeč tudi bralcem in da bodo v njej našli kaj dobrega tudi zase.
Pa še odlomek za pokušino:

»Pravzaprav ni preprosto, če si kamen,« je na glas razpredal misli Blaž. »Ničesar ne čutiš in to včasih tudi boli.«
»Smrk, smrk, potem moja Bobika ne ve, kako trpim zaradi nje?«
Blaž je skomignil z rameni.
»Res ne bi znal odgovoriti,« je odkritosrčno priznal. »Lahko jo bova vprašala, ko jo rešimo kamnite ječe.«
»Kdaj bo to, čri čri?!« sta planila oba črička hkrati.
Medtem je Blaž v enem od žepov našel kolikor toliko čist robec in ga razgrnil čez kamnito Bobiko.
»Da je ne bo zeblo, samo zato,« je preprosto razložil.
Slekel si je še majico in z njo pokril ostale čričke. Bal se je namreč, da bi se, medtem ko so ujeti v kamnu, prehladili.
Na mizicah, razmetanih križem kražem, je našel dovolj hrane, da je Vladimirja in Matička poklical k pojedini. S travno bilko je pometel prah, ki se je nabral na verandah. Zalil je rože na okenskih policah in populil plevel, ki je čez noč zrasel na poljih čričkov.
Ko je bilo delo končano, si je z roko obrisal potno čelo.
»He, zanima me, kaj bo rekel kamen sedaj, ko sem naredil prvo dobro delo!« je na glas zavriskal, da je odmevalo na vse strani.
»Bojim se, da ne bo šlo tako gladko, čri čri,« je črnogledo zamrmral Vladimir in komaj še ujel sapo, da se mu travna bilka ni zaletela v grlu.
»Kaj je spet narobe?« se je začudil Blaž s polnimi usti. Na eni od mizic je našel polno skledo slastnih kislic, ki so mu šle pošteno v slast.
»Ne gre mi v glavo, kaj je dobro delo, čri čri,« je končno iztisnil iz sebe.
»Hm. Dobro delo? Hm. Moja mama pravi, da sem takrat, ko grem po kruh v trgovino, zlati sinko. Če pospravim po sobi in odnesem smeti, razlaga vsem svojim prijateljicam, kako dober otrok sem. Nekoč sem z voščenkami porisal steno v predsobi in ko jo je zagledala, se je skoraj sesedla. Toda še prej je zakričala nad menoj, da jo bo moja dobrota spravila v norišnico. Zato mislim, da se je takrat šalila.«
Črička sta se na glas zahihitala.
»Ljudje imate cel kup težav,« sta rekla. »Še dobro, da črički ne kompliciramo!«
»Splezal bom na drevo, da bom videl, kje smo,« se je odločil Blaž.
Beli kamen je izročil Matičku.
»Le glej, da ga boš dobro čuval!« mu je zabičal.
Deblo je bilo gladko in vsaj dvakrat je zdrsel na tla, preden se je oklenil prve veje.
Do vrha je šlo laže, saj sta ga oba črička vneto spodbujala.
Kamorkoli je pogledal, povsod se je širil gozd. Sem in tja je opazil travnike in na desni strani nekaj hiš, ki so bile videti puste in zapuščene.
Nikjer ni bilo nikogar.
»Na vsak način moramo najti vsaj kakega ubogega starčka in mu pomagati,« je žalostno dejal Matiček, ko se je deček ponovno spustil na tla.
»Sem pa res neumen, da se nisem že takoj na začetku spomnil, da ne morem delati dobrih del, če ni nikogar,« se je razjezil Blaž in se pošteno povlekel za ušesa.
Potem se je ulegel v najbližjo senco, si podprl glavo z rokami in začel napeto razmišljati. Pri tem sta mu, vsak po svojih najboljših močeh, pomagala tudi oba črička.
Nekje daleč se je oglasila sova.
»Ne maram skovikanja. Strah me je,« se je čemerno oglasil Blaž.
»Mhm,« se ni dal zmesti Matiček, ki mu je bilo vseeno, kaj se dogaja, saj so mu oči kar same lezle skupaj.
Tudi Vladimir je na široko zazehal.
»Takooo bi spal, pa ne morem,« je naposled izdavil.
»Čri čri čri, vem, kako je to,« je prikimal Matiček.
»Če le pomislim na okamenele čričke, me stisne pri srcu,« mu je žalostno pritrdil.
»Nekaj moram storiti!« je vzkliknil Blaž in planil na noge. »Moram najti izhod, moram!«
Odločno je zakorakal po stezi, ki se je vila kraj travnika. Oba črička sta se motovilila za njim. Ob vsakem grmu so za trenutek počakali, se razgledali in šele potem, ko se jim je zdelo, da je zrak čist, odšli naprej. Hodili so dobro uro, toda nikogar niso srečali. Le kakšen zajec je preplašeno stekel čez cesto, za trenutek postal in se potem nemudoma izgubil v podrasti. Veter se je igral v krošnjah dreves in včasih se jim je zazdelo, kot da jim hoče kaj povedati. Toda kaj, ko se nihče od njih ni nikoli učil njegove govorice.
Nenadoma so obstali. Zdelo se jim je, da so nekaj slišali. Blaž je dvignil roko in čričkoma tiho ukazal, naj bosta tiho.
Z leve in desne strani so se zaslišali koraki. Pritajeni, prav nič glasni. Cepetajoči.
»Stoj!« so nenadoma zaslišali piskajoč glas.
Blaž je od presenečenja pozabil zapreti usta.
Pred seboj je zagledal tri vojake s sulicami. Grdo so gledali izpod čela in merili naravnost vanje.
Blaž je dvignil roki visoko v zrak in obstal sredi koraka.
Črička sta prestrašeno začirikala in stisnila gosli tesno k sebi.
»Ne bojim se, res se ne bojim,« si je dopovedoval deček in zdelo se mu je, da mu bo srce zdaj zdaj padlo v hlače.
Mravlje, ki so v rokah držale sulice, so bile strašne na pogled. Bile so veliko večje od običajnih mravelj in videlo se jim je, da so strumne ter pripravljene na boj.
»Kam gre vaša pot?« je vprašala prva od njih.
Ker Blaž ni takoj odgovoril, mu je neusmiljeno zabodla sulico v koleno.
»Au, to boli!« se je zadrl na ves glas.
Mravlje so se na ves glas zasmejale. Njihov smeh je zvenel jezno in sitno. Videlo se jim je, da niso niti malo pripravljene na pregovarjanje.
»V kakšno godljo sem spet padel?!« se je na glas vprašal Blaž.
S kotičkom očesa je zadnji hip opazil, kako je mravljinček visoko dvignil sulico in jo nameril v njegovo nart. Bliskovito se je prestopil z ene noge na drugo in samo svoji iznajdljivosti se je lahko zahvalil, da ga je ostra sulica le za las zgrešila.
»Zakaj ste se spravili name?« je zakričal na ves glas. »Pustite nas pri miru, da gremo svojo pot.«
Ali se mu je samo zdelo ali je bilo res, da sta se Matiček in Vladimir prezirljivo namrščila, ko sta zaslišala njegovo moledovanje?
Blaža je stisnilo pri srcu. Vedel je, da je stokrat močnejši kot mravlje in oba črička. Mimogrede bi jim lahko razdejal mravljišče. Lahko bi ga pohodil in pomendral v nekaj minutah.
Samo on ni bil tak, on že ne!
Tudi mravlje so staknile glave. Oba črička sta napela ušesa, da bi kaj slišala, toda ni jima uspelo.
Sem in tja je katera od mravelj grozeče namerila sulico v ujetnike, da jih je postajalo vedno bolj strah.
Blažu so oči kar same lezle skupaj.
»Kar legel bi. Samo za minutko ali dve.«
Potem se je dotaknil kamna in zaspanost ga je v trenutku minila.
»Ni čas za to!« si je dejal.

Z dvignjeno glavo se je zazrl v mravlje, ki so se še zmeraj posvetovale, in čakal, kaj bo.

Zjutraj je Blaž prvi odprl oči. Široko je zazehal, si pomel oči in urno skočil iz postelje.

»Mama!« se je zadrl, še preden se je spomnil, da je mama že pred dobro uro odšla v službo.

»Tanja, kje si?« je nadaljeval čez čas in se po prstih splazil do njene sobe.

Deklica se je pokrila z odejo in ji niti na kraj pameti ni padlo, da bi že vstala.

»Pusti me pri miru!« je zagodrnjala, ko jo je Blaž požgečkal po podplatih.

»Pa nič, kakor hočeš. Potem ti tudi tistega ne povem…«

»Česa?« se je oglasilo izpod blazine.

»Tistega,« je vztrajal deček in se muzal v pest.

Usedel se je na tla in si nataknil volnene nogavice, ker ga je začelo zebsti.

Nato se je splazil do vrat, ki so vodila v klet. Med deskami, ki so bile zložene v kotu, je imel skrivališče, kamor je skril Črička Matička pred radovednimi pogledi.

»Aha, še je tu!« se je razveselil, ko je zagledal kozarec v kateri je bila nekoč   marmelada. Prejšnji večer je na skrivaj smuknil v klet in pošteno se mu je oddahnilo, da ga mama ni zasačila. Njegov prijatelj čriček Matiček je že ves dan kašljal in kihal in nobena zdravilna travica mu ni pomagala.

Imel je le še toliko moči, da je potrkal na Blaževo okno. Deček mu je nemudoma odprl in se prijel za glavo, ko je videl čričkov smrkav nos.

S čričkom je že dolgo prijateljeval, a le na skrivaj.

Deček je imel to smolo, da so ga zmeraj zasačili, kadar je kakšno ušpičil. Tedaj mu je čriček Matiček delal družbo, da mu ni bilo preveč dolgčas.

Pripovedoval mu je zgodbe iz kraljestva čričkov in drugih žuželk. Včasih je s seboj prinesel tudi gosli in mu zaigral nekaj najlepših pesmi.

Nekoč so se pri kosilu pogovarjali o metuljih. Oče je trdil, da še nikoli ni videl metulja s srebrnimi krili.

Blaž je nehal srebati juho in ugovarjal:
«To  ni res! Čriček Matiček pozna metulja, ki ima čudovita srebrna krila. Sam mi je povedal.«

Vsi so se zasmejali, da je deček močno zardel.

»Blaž, ti imaš preveliko domišljijo,« mu je rekla babica.

»Kje si pobral to neumnost?« so se mu rogali prijatelji.

»Kdo je že slišal, da bi črički govorili v človeškem jeziku?« se je začudila učiteljica v šoli.

»Čičirikajo že. To počnejo okoli milijon generacij in vedno eno in isto:

čri čri, čri čri.«

Sestra Tanja je sicer držala jezik za zobmi, vendar mu je takoj, ko jo nihče ni videl, pokazala osle.

Spoznal je, da mu nihče ne verjame, da se lahko z Matičkom pogovarja. Zato je sklenil, da bo o tem v bodoče molčal.

Previdno je postavil kozarec na nočno omarico.

Matiček je še spal. Trudno glavo je položil na svoje gosli in se pokril z listom kislice.

»Kakšen zaspane! Sonce je že visoko na nebu on pa še zmeraj vleče dreto!« se je čudil Blaž.

Potem je odgrnil zavese, da je slap sončnih žarkov v trenutku napolnil sobo.

Na vrtu je pel kos in teta Mica je že grebla na njivi, kjer je rasel najdebelejši korenjček v ulici.

»Zakaj mi nihče ne verjame, da se lahko pogovarjam z Matičkom?« je premišljeval, medtem ko ga je s travno bilko narahlo bezal, da bi ga prebudil.

Čriček Matiček je na široko odprl zaspane oči.

»Kaj je že dan?« je presenečeno vzkliknil in planil na noge.

Mrzlično je brkljal po goslih in preizkušal strune, kako pojejo.

Šele čez nekaj dolgih minut se mu je zazdelo, da je Blaž nenavadno potrt.

»Se je kaj zgodilo?« ga vpraša, medtem ko razmišlja, s katero pesmico bo danes razveseljeval prebivalce bližnjega travnika.

»Nihče me ne mara,« je odgovoril deček.

»Eni trdijo, da jim grem na živce, drugi me podijo stran, mama je ugotovila, da bo zaradi mene znorela, dedek me je včeraj dvakrat prosil, naj ne delam sitnosti, Tanja pa sploh noče govoriti z mano.«

»Hm. To mi diši po zaroti,« je modroval čriček Matiček.