Previdno je zapahnil vrata, po tihem, brez hrupa. Potem je za trenutek napel ušesa in čakal, da morda iz teme, ki je postajala vedno gostejša, zasliši kakšen glas, čakal je dolgo, petnajst minut če ne celo pol ure, toda vsepovsod naokoli je vladala gluha tišina.
Za trenutek se mu je oddahnilo, s težavo je požrl [...]
MOGOČE PRIDEŠ JUTRI?
Šele potem, ko je Iztok zaloputnil vrata za seboj, se mi je vse skupaj zazdelo še bolj smešno. Dotlej sem le uživala v najini igri, v kateri sem ga dražila za malenkosti.
Recimo zato, ker je vsakič, ko je pil kavo, stresel nekaj sladkorja tudi na smetano, ki je morala prekipevati čez rob, ali [...]
to zgodbico sem ob njenem nastanku posvetila vsem mojim moškim kolegom v službi predvsem zato, ker jih imam rada in tudi zato, ker me že s tem, da so, nenehno zabavajo
Zapor z dvema ključavnicama
Imel sem seveda dober in resen namen. Toda potem, ko mi je tajnica prinesla papirje in vso ostalo navlako, katero je morala [...]
8. julij ob 10 h dopoldan
Pojma nimam, kje naj pričnem s pisanjem. V zadnjih dveh dneh se je zgodilo toliko stvari kot že dolgo ne. Roka me še boli in zdravnik je dejal, naj bom previdna, ker globoka rana na sredincu leve roke še zmeraj rahlo krvavi. Zakaj, tudi on ni vedel.
V torek zjutraj, [...]
Borovničja princeska Teta Mica je odprla okno:
«No, no otroci! Ali znate biti pet minut tiho?!«»Kje pa!« so se zasmejali Tanja, Blaž, Gašper in Tomaž, medtem ko so se igrali na dvorišču.
»Pojdite v gozd in mi naberite košaro borovnic. Jaz bom za hip legla, stare kosti morajo počivati,« je rekla Mica in jim pomežiknila.
»Kako to, da [...]
5. julij
Vanda me je že navsezgodaj presenetila z novico, da v soboto odpotuje. Nejc, ki je sedel zraven nje, je začudeno dvignil pogled in prenehal žvečiti. »Hehehe, kaj smo se ti pa zamerili?« je nato izpustil nedolžno.
Najraje bi ga kresnila po nosu.
Njemu je lahko čvekati vljudnostne fraze. Z Vando se je srečeval na stopnišču ali [...]
30. junij
Prebudila sem se s hudim glavobolom. Za menoj je bila zoprna in prekratka noč, z roko sem nenehno grabila po blazini, kjer bi moral spati Najdražji, toda njega ni bilo, okoli pol štirih me je poklical iz Frankfurta, da še zmeraj čaka na letališču. Tiho sem zaklela, da me ni slišal, navsezadnje ni [...]
Dež je škrebljal po strehi kot bi se mu zmešalo. Vedel sem, da bi moral vstati, splezati po žlebu in vreči tisto zajebano pločevino na tla. Ampak se mi ni ljubilo. Res se mi ni. Ždel sem na mestu, še bolj sem se zvil v klopčič in tiho preklinjal, kajti še zmeraj se mi ni [...]
29. junij
V vsaki, še tako slabi strani, se najde kaj dobrega. Že dva dneva se namreč ne premaknem z Brda. Ministri pričenjajo z delom ob desetih. Do takrat moram preštudirati dokumentacijo, ki me že pripravljena čaka na mizi, ko vstopim na galerijo.
Majhno klubsko mizico si deliva z Wolfgangom Tekookom iz Nemčije. Izjemno simpatičen [...]
Priznam.
Včasih sem lahko neznosno tečna, sitna in vem, da bi me v takih trenutkih marsikdo najraje zagrabil in vrgel skozi okno.
Žal si ne morem pomagati.
Bila sem pri zdravniku, da bi mi predpisal racnije, toda ob mojem akutnem primeru, je le zmajal z glavo in mi žalostno razložil, da bi bila za moje težave najbolj pravšnja [...]
