ZARECENO

Nekega dne se je že navsezgodaj pojavila na vratih tašča in dejala, da se mora o nečem pogovoriti z menoj. O neki zelo važni zadevi.

»Za kaj gre?« sem jo vprašala kar od računalnika. Šlo mi je že pošteno za nohte, kajti članek sem morala oddati najkasneje do devetih.

»Pridi v kuhinjo,« mi je ukazala in že sem jo slišala, ko je šarila po omarici in iskala lonček za kavo.

Vsa obupana sem pogledala na uro. Do devetih je manjkalo komaj nekaj minut. S težkim vzdihom sem še enkrat preletela pisanje in se sprijaznila s tem, da vse skupaj ne bo imelo niti repa, niti glave. Zdelo se mi je sicer, da sem izpustila nekaj bistvenega, a kaj, ko nisem imela časa, da bi razmišljala o tem.

Tašča je pustila vrečko, ki jo je prinesla s seboj, kar na mizi.

»Ubogi Janez, tako suh se mi je zdel oni dan, ko je prišel na obisk,« je začela, ne da bi me vprašala, kako sem  ali celo kaj počnem.

»Hm, nimam tega občutka,« sem se zelo iskreno začudila. »Meni se celo zdi, da se je zadnje čase malo poredil.«

Za trenutek se mi je zdelo, da je otrpnila, a nisem bila povsem prepričana. Gledala sem jo v hrbet, medtem ko je nervozno brskala po predalu in očitno nekaj iskala.

»Kje pa imate žličke za kavo?!« je za spoznanje povzdignila glas.

»Če jih ni tam, so pa v pomivalcu, pojma nimam,« sem ji iskreno pomagala z nasvetom, a zdelo se mi je, da so jo moje besede še bolj podžgale.

»Ja, kakšna gospodinja pa si, da se ti niti ne sanja, kje je kakšna reč?« je pribila ostro in me pogledala izpod čela.

Moj Najdražji je zmeraj trdil, da je njegova mama dobra kot kruh in da ne bi storila nič hudega niti komarju.

Bilo mi je žal, da ga ni bilo doma, kajti v tistem trenutku je bila tašča videti vse prej kot pohlevna.

Naslonila sem se na mizo in čakala. Z mislimi sem bila še zmeraj pri članku, zato sem verjetno delovala raztreseno.

»Po vasi se govori, da je moj Janez en velik revež,« je končno izbruhnila in v njenem glasu je bilo čutiti, da je na robu joka.

Presenečeno sem jo pogledala.

Sanjalo se mi ni, kaj mi hoče povedati.

»Včeraj je menda obešal perilo,« je nadaljevala skozi zobe.

»Je,«sem prikimala. »Hvala bogu, da je bil doma, imela sem polne roke dela, pa še Grega je bil bolan.«
Kar oddahnilo se mi je, bala sem se, da ima kaj hujšega za bregom.

Zaničljivo se je namrdnila in zavihala nos v smeri moje delovne sobe kot bi hotela reči, da tisto udarjanje po tipkovnici nobena poštena ženska ne bi imela za delo.

»Menda tudi lika sam. Če njega ne bi bilo, bi bili večkrat lačni kot siti.«

Nehote mi je ušel nasmeh. To je sicer držalo, a ne povsem. Zjutraj, preden sem odhitela v službo, sem pripravila vse za kosilo, njemu je bilo treba le pogreti jedi, ki so ga pričakale na štedilniku. A  vseh teh podrobnosti se mi ni zdelo vredno niti razlagati.

»Kdaj je nazadnje utegnil iti s prijatelji na pivo, te vprašam?!«

Na široko sem odprla usta.

»Tega pa res ne vem. Sploh si pa ne zapisujem kdaj pride in kdaj gre,« sem poskušala s spravljivim glasom.

A mi ni kaj prida uspelo.

Medtem je postavila na mizo skodelici in po vsej kuhinji je zadišalo po pravi kavi. Nihče ni skuhal take kot ravno tašča.

Za trenutek sva obmolknili in uživali ob prvih požirkih, ki so nehote pognali kri po žilah.

»Zdenka, kaj naj naredim s teboj?! Mar ne veš, da me spravljaš v obup?«

Po kavi sem bila zmeraj dobro razpoložena, zato sem se ji le nasmehnila in jo potrepljala po roki.

»Saj res, kje je pa moj dragi tast?« sem oživela in stegnila vrat proti oknu, upajoč, da bo zdaj zdaj prišel mimo in me veselo cmoknil na lice.

Žal tašči ni bilo do tega, da bi se mi pustila skreniti na kriva pota.

»Boš videla, če bo šlo tako naprej, te bo Janez nekega lepega dne zapustil in si našel drugo,« mi je zagrozila.

Na ves glas sem se zasmejala. Pa se sploh nisem hotela, a mi je smeh kar poletel iz grla.

»Moške take ženske kot si ti, odbijajo,« je nadaljevala ne da bi se kaj dosti zmenila za moje trapasto obnašanje.

»Ko bo nekoč šel stran od tebe, lepo prosim, da se mi ne boš prišla jokat.«

Pogledala sem jo v oči in poskušala ostati resna.

»Ne bom. Obljubim, da ne bom.«

Z glasnim vzdihom je stopila do korita in pod tekočo vodo splaknila obe skodelici ter ju nato zložila v pomivalni stroj.

»Kje je gumb za vklop?« je vprašala čez čas, ko je zaman šarila tu in tam, da bi ga našla.

Skomignila sem z rameni.«Tega pa tudi jaz ne vem. Lahko pa pokličem Janeza,« sem ji predlagala.

Za trenutek je obstala nevedoč kaj naj reče. Obraz ji je zalila rdečica in njene oči so dobile temen lesk.

»Zdi se mi, da bom kar šla,« je izdavila čez nekaj dolgih, a mučnih trenutkov, ko sva stali vsak na svoji strani pulta.

Ko je potem, pozno popoldne, prišel domov Najdražji, sem ga pričakala s tortelini, ki jih je imel strašno rad.

Mali Gregor se je skobacal z odeje, kjer se je igral z lego kockami in odhlačal v očkov objem. Da mu je pri tem s prstki potacal srajco, nihče od naju ni niti opazil.

Ko sem prišla na vrsto, me je dvignil visoko v zrak in me poljubil na usta.

Zavrtel me je po sobi kot nekoč, ko sva še bivala v Študentskem naselju in bila nora, mlada in zelo objestna.

Pozneje, ko sva ležala v postelji in je moja roka počivala na njegovih prsih, se je sklonil k ušesu in zašepetal:«Komu se lahko zahvalim za tako lep večer?«

»Mmmmm….tašči, komu drugemu….«

Tiho se je zasmejal in me narahlo ugriznil v ušesno mečico.

»Obljubim, da bom jutri zlikal perilo….Ti pa pojdi s svojimi prijateljicami na novoletni žur….«

Udobno sem se namestila v vdolbini njegove rame in – prepričana sem- zaspala z nasmehom na ustnicah.

 

 

 

 

 

»Pravzaprav ni preprosto, če si kamen,« je na glas razpredal misli Blaž. »Ničesar ne čutiš in to včasih tudi boli.«

/iz knjige/

V teh dneh se je rodila moja četrta knjiga, njen naslov je PIKA NA B. Tako kot sem bila vsakič ganjena ob rojstvu otrok, tako se me dotakne tudi to, na videz povsem drugo “rojstvo”.

 

Denis Poniž je potem, ko je tekst prebral, zapisal:

Tisto, kar je v zgodbi o dečku Blažu najbolj simpatično in kar bo pritegnilo bralčevo pozornost, je pisateljičino spontano oblikovanje pripovedovanega sveta, ki je hkrati resničen in do kraja domišljijski, pravljičen, zasnovan po meri otroških predstav. V teh predstavah imata čas in prostor posebno, neponovljivo razsežnost: iz nečesa, kar je narejeno po meri otroka in njegovih čutno-nazornih zaznav, se počasi spreminjata v prostor in čas, kjer živimo odrasli. Odraščanje je prestopanje iz enega časa in prostora v drugega.

Nina Kokelj pa je vzkliknila: “To pa je- brez dvoma - velika, čudovita pustolovščina.”

Ker mislim, da je bila knjiga napisana z ljubeznijo, si želim, da bo všeč tudi bralcem in da bodo v njej našli kaj dobrega tudi zase.
Pa še odlomek za pokušino:

»Pravzaprav ni preprosto, če si kamen,« je na glas razpredal misli Blaž. »Ničesar ne čutiš in to včasih tudi boli.«
»Smrk, smrk, potem moja Bobika ne ve, kako trpim zaradi nje?«
Blaž je skomignil z rameni.
»Res ne bi znal odgovoriti,« je odkritosrčno priznal. »Lahko jo bova vprašala, ko jo rešimo kamnite ječe.«
»Kdaj bo to, čri čri?!« sta planila oba črička hkrati.
Medtem je Blaž v enem od žepov našel kolikor toliko čist robec in ga razgrnil čez kamnito Bobiko.
»Da je ne bo zeblo, samo zato,« je preprosto razložil.
Slekel si je še majico in z njo pokril ostale čričke. Bal se je namreč, da bi se, medtem ko so ujeti v kamnu, prehladili.
Na mizicah, razmetanih križem kražem, je našel dovolj hrane, da je Vladimirja in Matička poklical k pojedini. S travno bilko je pometel prah, ki se je nabral na verandah. Zalil je rože na okenskih policah in populil plevel, ki je čez noč zrasel na poljih čričkov.
Ko je bilo delo končano, si je z roko obrisal potno čelo.
»He, zanima me, kaj bo rekel kamen sedaj, ko sem naredil prvo dobro delo!« je na glas zavriskal, da je odmevalo na vse strani.
»Bojim se, da ne bo šlo tako gladko, čri čri,« je črnogledo zamrmral Vladimir in komaj še ujel sapo, da se mu travna bilka ni zaletela v grlu.
»Kaj je spet narobe?« se je začudil Blaž s polnimi usti. Na eni od mizic je našel polno skledo slastnih kislic, ki so mu šle pošteno v slast.
»Ne gre mi v glavo, kaj je dobro delo, čri čri,« je končno iztisnil iz sebe.
»Hm. Dobro delo? Hm. Moja mama pravi, da sem takrat, ko grem po kruh v trgovino, zlati sinko. Če pospravim po sobi in odnesem smeti, razlaga vsem svojim prijateljicam, kako dober otrok sem. Nekoč sem z voščenkami porisal steno v predsobi in ko jo je zagledala, se je skoraj sesedla. Toda še prej je zakričala nad menoj, da jo bo moja dobrota spravila v norišnico. Zato mislim, da se je takrat šalila.«
Črička sta se na glas zahihitala.
»Ljudje imate cel kup težav,« sta rekla. »Še dobro, da črički ne kompliciramo!«
»Splezal bom na drevo, da bom videl, kje smo,« se je odločil Blaž.
Beli kamen je izročil Matičku.
»Le glej, da ga boš dobro čuval!« mu je zabičal.
Deblo je bilo gladko in vsaj dvakrat je zdrsel na tla, preden se je oklenil prve veje.
Do vrha je šlo laže, saj sta ga oba črička vneto spodbujala.
Kamorkoli je pogledal, povsod se je širil gozd. Sem in tja je opazil travnike in na desni strani nekaj hiš, ki so bile videti puste in zapuščene.
Nikjer ni bilo nikogar.
»Na vsak način moramo najti vsaj kakega ubogega starčka in mu pomagati,« je žalostno dejal Matiček, ko se je deček ponovno spustil na tla.
»Sem pa res neumen, da se nisem že takoj na začetku spomnil, da ne morem delati dobrih del, če ni nikogar,« se je razjezil Blaž in se pošteno povlekel za ušesa.
Potem se je ulegel v najbližjo senco, si podprl glavo z rokami in začel napeto razmišljati. Pri tem sta mu, vsak po svojih najboljših močeh, pomagala tudi oba črička.
Nekje daleč se je oglasila sova.
»Ne maram skovikanja. Strah me je,« se je čemerno oglasil Blaž.
»Mhm,« se ni dal zmesti Matiček, ki mu je bilo vseeno, kaj se dogaja, saj so mu oči kar same lezle skupaj.
Tudi Vladimir je na široko zazehal.
»Takooo bi spal, pa ne morem,« je naposled izdavil.
»Čri čri čri, vem, kako je to,« je prikimal Matiček.
»Če le pomislim na okamenele čričke, me stisne pri srcu,« mu je žalostno pritrdil.
»Nekaj moram storiti!« je vzkliknil Blaž in planil na noge. »Moram najti izhod, moram!«
Odločno je zakorakal po stezi, ki se je vila kraj travnika. Oba črička sta se motovilila za njim. Ob vsakem grmu so za trenutek počakali, se razgledali in šele potem, ko se jim je zdelo, da je zrak čist, odšli naprej. Hodili so dobro uro, toda nikogar niso srečali. Le kakšen zajec je preplašeno stekel čez cesto, za trenutek postal in se potem nemudoma izgubil v podrasti. Veter se je igral v krošnjah dreves in včasih se jim je zazdelo, kot da jim hoče kaj povedati. Toda kaj, ko se nihče od njih ni nikoli učil njegove govorice.
Nenadoma so obstali. Zdelo se jim je, da so nekaj slišali. Blaž je dvignil roko in čričkoma tiho ukazal, naj bosta tiho.
Z leve in desne strani so se zaslišali koraki. Pritajeni, prav nič glasni. Cepetajoči.
»Stoj!« so nenadoma zaslišali piskajoč glas.
Blaž je od presenečenja pozabil zapreti usta.
Pred seboj je zagledal tri vojake s sulicami. Grdo so gledali izpod čela in merili naravnost vanje.
Blaž je dvignil roki visoko v zrak in obstal sredi koraka.
Črička sta prestrašeno začirikala in stisnila gosli tesno k sebi.
»Ne bojim se, res se ne bojim,« si je dopovedoval deček in zdelo se mu je, da mu bo srce zdaj zdaj padlo v hlače.
Mravlje, ki so v rokah držale sulice, so bile strašne na pogled. Bile so veliko večje od običajnih mravelj in videlo se jim je, da so strumne ter pripravljene na boj.
»Kam gre vaša pot?« je vprašala prva od njih.
Ker Blaž ni takoj odgovoril, mu je neusmiljeno zabodla sulico v koleno.
»Au, to boli!« se je zadrl na ves glas.
Mravlje so se na ves glas zasmejale. Njihov smeh je zvenel jezno in sitno. Videlo se jim je, da niso niti malo pripravljene na pregovarjanje.
»V kakšno godljo sem spet padel?!« se je na glas vprašal Blaž.
S kotičkom očesa je zadnji hip opazil, kako je mravljinček visoko dvignil sulico in jo nameril v njegovo nart. Bliskovito se je prestopil z ene noge na drugo in samo svoji iznajdljivosti se je lahko zahvalil, da ga je ostra sulica le za las zgrešila.
»Zakaj ste se spravili name?« je zakričal na ves glas. »Pustite nas pri miru, da gremo svojo pot.«
Ali se mu je samo zdelo ali je bilo res, da sta se Matiček in Vladimir prezirljivo namrščila, ko sta zaslišala njegovo moledovanje?
Blaža je stisnilo pri srcu. Vedel je, da je stokrat močnejši kot mravlje in oba črička. Mimogrede bi jim lahko razdejal mravljišče. Lahko bi ga pohodil in pomendral v nekaj minutah.
Samo on ni bil tak, on že ne!
Tudi mravlje so staknile glave. Oba črička sta napela ušesa, da bi kaj slišala, toda ni jima uspelo.
Sem in tja je katera od mravelj grozeče namerila sulico v ujetnike, da jih je postajalo vedno bolj strah.
Blažu so oči kar same lezle skupaj.
»Kar legel bi. Samo za minutko ali dve.«
Potem se je dotaknil kamna in zaspanost ga je v trenutku minila.
»Ni čas za to!« si je dejal.

Z dvignjeno glavo se je zazrl v mravlje, ki so se še zmeraj posvetovale, in čakal, kaj bo.

Zjutraj je Blaž prvi odprl oči. Široko je zazehal, si pomel oči in urno skočil iz postelje.

»Mama!« se je zadrl, še preden se je spomnil, da je mama že pred dobro uro odšla v službo.

»Tanja, kje si?« je nadaljeval čez čas in se po prstih splazil do njene sobe.

Deklica se je pokrila z odejo in ji niti na kraj pameti ni padlo, da bi že vstala.

»Pusti me pri miru!« je zagodrnjala, ko jo je Blaž požgečkal po podplatih.

»Pa nič, kakor hočeš. Potem ti tudi tistega ne povem…«

»Česa?« se je oglasilo izpod blazine.

»Tistega,« je vztrajal deček in se muzal v pest.

Usedel se je na tla in si nataknil volnene nogavice, ker ga je začelo zebsti.

Nato se je splazil do vrat, ki so vodila v klet. Med deskami, ki so bile zložene v kotu, je imel skrivališče, kamor je skril Črička Matička pred radovednimi pogledi.

»Aha, še je tu!« se je razveselil, ko je zagledal kozarec v kateri je bila nekoč   marmelada. Prejšnji večer je na skrivaj smuknil v klet in pošteno se mu je oddahnilo, da ga mama ni zasačila. Njegov prijatelj čriček Matiček je že ves dan kašljal in kihal in nobena zdravilna travica mu ni pomagala.

Imel je le še toliko moči, da je potrkal na Blaževo okno. Deček mu je nemudoma odprl in se prijel za glavo, ko je videl čričkov smrkav nos.

S čričkom je že dolgo prijateljeval, a le na skrivaj.

Deček je imel to smolo, da so ga zmeraj zasačili, kadar je kakšno ušpičil. Tedaj mu je čriček Matiček delal družbo, da mu ni bilo preveč dolgčas.

Pripovedoval mu je zgodbe iz kraljestva čričkov in drugih žuželk. Včasih je s seboj prinesel tudi gosli in mu zaigral nekaj najlepših pesmi.

Nekoč so se pri kosilu pogovarjali o metuljih. Oče je trdil, da še nikoli ni videl metulja s srebrnimi krili.

Blaž je nehal srebati juho in ugovarjal:
«To  ni res! Čriček Matiček pozna metulja, ki ima čudovita srebrna krila. Sam mi je povedal.«

Vsi so se zasmejali, da je deček močno zardel.

»Blaž, ti imaš preveliko domišljijo,« mu je rekla babica.

»Kje si pobral to neumnost?« so se mu rogali prijatelji.

»Kdo je že slišal, da bi črički govorili v človeškem jeziku?« se je začudila učiteljica v šoli.

»Čičirikajo že. To počnejo okoli milijon generacij in vedno eno in isto:

čri čri, čri čri.«

Sestra Tanja je sicer držala jezik za zobmi, vendar mu je takoj, ko jo nihče ni videl, pokazala osle.

Spoznal je, da mu nihče ne verjame, da se lahko z Matičkom pogovarja. Zato je sklenil, da bo o tem v bodoče molčal.

Previdno je postavil kozarec na nočno omarico.

Matiček je še spal. Trudno glavo je položil na svoje gosli in se pokril z listom kislice.

»Kakšen zaspane! Sonce je že visoko na nebu on pa še zmeraj vleče dreto!« se je čudil Blaž.

Potem je odgrnil zavese, da je slap sončnih žarkov v trenutku napolnil sobo.

Na vrtu je pel kos in teta Mica je že grebla na njivi, kjer je rasel najdebelejši korenjček v ulici.

»Zakaj mi nihče ne verjame, da se lahko pogovarjam z Matičkom?« je premišljeval, medtem ko ga je s travno bilko narahlo bezal, da bi ga prebudil.

Čriček Matiček je na široko odprl zaspane oči.

»Kaj je že dan?« je presenečeno vzkliknil in planil na noge.

Mrzlično je brkljal po goslih in preizkušal strune, kako pojejo.

Šele čez nekaj dolgih minut se mu je zazdelo, da je Blaž nenavadno potrt.

»Se je kaj zgodilo?« ga vpraša, medtem ko razmišlja, s katero pesmico bo danes razveseljeval prebivalce bližnjega travnika.

»Nihče me ne mara,« je odgovoril deček.

»Eni trdijo, da jim grem na živce, drugi me podijo stran, mama je ugotovila, da bo zaradi mene znorela, dedek me je včeraj dvakrat prosil, naj ne delam sitnosti, Tanja pa sploh noče govoriti z mano.«

»Hm. To mi diši po zaroti,« je modroval čriček Matiček.

Blaž je vneto prikimal.

»Začelo se je takrat, ko sem jim omenil, da se midva pogovarjava,« mu je vneto razložil začetek svojih težav.

»Ah, potem pa razumem«, je vzdihnil čriček Matiček.

»Presenetiti jih  morava, to bo!«

Blaž se je strinjal.

Ves dan sta potem preživela na travniku, kjer je čriček vneto godel tamkajšnjim prebivalcem. Blaž je bil na poročni gostiji, videl je tudi, kako je čriček s pesmijo potolažil mravljinčka, ki si je zlomil nogo.

Ko ga je mama poklicala k večerji, je čriček Matiček ponovno zlezel v kozarec z marmelado.

»Takoj si pojdi umiti roke!« mu je ukazala mama, ko ga je zaslišala v preddverju.

Na mizi so se kadili krompirjevi žganci z ocvirki, ki jih je imel še posebno rad.

»Mama, poglej, kaj je Blaž postavil na mizo!« je zakričala Tanja, ko je pred seboj zagledala kozarec, v katerem se je Matiček pripravljal na veliki nastop.

»Takoj odnesi to golazen na dvorišče!« je ukazal očka, ne da bi dvignil pogled izza časopisa.

»Čriček Matiček bi vam rad nekaj zaigral, zato sem ga prinesel s seboj,« je rekel odločno.

Vsi so za trenutek utihnili in odložili žlice na mizo.

Čriček se je globoko priklonil, si naslonil gosli na ramena in zaigral.

Otožna melodija je zapolnila kuhinjo do zadnjega kotička.

Tanja je pozabila zapreti usta od presenečenja, prav tako dedek, babica in celo mama, kar ni bilo ravno pogosto.

Čričkova pesem jih je pobožala po srcu, da so se prijeli za roke in zaplesali.

Dedek je objel babico, očka mamico, Blaž pa je zaplesal s Tanjo.

Za čuda se medtem tudi žganci niso pohladili. Ko je bilo plesa konec, se je čriček zahvalil za pozornost in Blažu se je kar samo zasmejalo, ko je videl, da so ga vsi slišali in tudi razumeli.

Mama ni nič več godrnjala,ko je videla, da je kozarec s čričkom med večerjo ostal kar na mizi.

Še celo očka, ki ponavadi ni izgubljal besed, je zadovoljno prikimal:

»Take večerje pa pri nas še ni bilo!«

 

 

 

Borovničja princeska Teta Mica je odprla okno:
«No, no otroci! Ali znate biti pet minut tiho?!«»Kje pa!« so se zasmejali Tanja, Blaž, Gašper in Tomaž, medtem ko so se igrali na dvorišču.

»Pojdite v gozd in mi naberite košaro borovnic. Jaz bom za hip legla, stare kosti morajo počivati,« je rekla Mica in jim pomežiknila.

»Kako to, da se tega nismo že prej spomnili?« je dejal Blaž in odhitel domov po košaro.

»Pa škornje obuj, da te ne bo kaj pičilo v podplate!« je za njim zaklicala mama.

Drug za drugim so zavili na gozdno pot, ki se je vila med pokošenimi travniki. V bližini je tekel potok, kjer so si napolnili čutarice z vodo.

»Lansko leto nam je pomagal Praprotni škrat,« se je spomnil Gašper.

»Pokazal nam je najbolj skrite kotičke,« se je nasmehnila Tanja.

Previdno se je ozirala okoli sebe in upala, da se bo tudi tokrat od kod prikazal.

Toda ni ga bilo.

Nekaj časa so ga še čakali, potem pa so odložili kanglice in košare na štor in se zapodili med borovnice. Bile so sladke kot še nikoli. Zato so prvo spustili v lonček, druga pa je pristala v ustih.Ves čas so se smejali in si pripovedovali šale. Če so zaslišali ptičje petje, so za hip utihnili in ugotavljali, katera ptica bi lahko bila.

Nenadoma so iz bližnjega vresja zaslišali jok.

»Pst,« je zašepetala Tanja in se previdno umaknila za bližnje drevo.

Gašper je po prstih stopil bliže.Med rdečim vresjem je zagledal mičkeno deklico, ki je neutolažljivo hlipala.Z roko je pomahal prijateljem, da so prišli bliže.

»Kaj zijate vame, saj vidite, da sem slabe volje!« se je slišalo s tal.

Prijatelji so se spogledali.

»Ali ti lahko pomagamo?« se je ponudil Tomaž.

»Borovničji princeski ne more nihče pomagati!«

Otroci so se posedli na tla in čakali.

»Ali mi kdo ve povedati, zakaj je mah zelen?« se je naposled le oglasilo izpod resja.

»Nimam pojma!« je odkritosrčno priznal Blaž.

»Zakaj je vresje rdeče in zakaj ne modro,« se je Borovničja princeska še kar naprej jezila.

»Zakaj moram biti to, kar sem in zakaj nisem raje Sneguljčica ali Pepelka?«

»Mogoče je bolje, da nisi Sneguljčica. Potem bi se zbodla v prst in to bi te zelo bolelo,« jo je skušala potolažiti Tanja.

»Tudi Pepelki ni bilo lahko. Kar naprej je morala pospravljati in čistiti hišo,« se je namrgodil Gašper, ki mu tovrstno delo ni prav nič dišalo.

Borovničja princeska se je postavila na noge. Bilo jo je komaj za dobro ped. Iz žepa je potegnila čarobno paličico in zamahnila.Toda nič se ni spremenilo. Borovnice so se še kar naprej veselo gugale na svojih steblih.

»Ali ste vedeli, da sonce sije zaradi mene in tudi ptice pojejo le zame?« je ošabno vprašala otroke.

V en glas so se zasmejali.

»To pa ne bo držalo. V šoli smo se učili, da sonce gre vse ljudi. Tebe nihče niti omenil ni!«

Borovničja princeska je naredila »pha« in še enkrat »pha« in se zaklenila v svoj zeleni gradič.

Tanja, Gašper, Blaž in Tomaž so v zadregi nekaj časa stopicali na mestu, potem pa so zamahnili z roko in se ponovno lotili borovnic.

Sonce se je dvignilo že na sredino neba, ko so za seboj zaslišali drobcene korake.

»Če hočete, vam pričaram polne košare borovnic«, se je ponudila nenavadna princeska. Tokrat je bila veliko bolj prijazna kot malo poprej.

»Raje ne,« ji je odgovoril Blaž.

»Borovnice so veliko boljše, če jih sami naberemo. Mame nam ne bi niti verjele, da si nam jih ti pričarala,« ji je razložila Tanja.

Toda princeska jih ni ubogala. Zamahnila je s paličico in kanglice so se v trenutku napolnile s temnimi gozdnimi sadeži.

Zamahnila je še enkrat, in tudi žepi so se napolnili z borovnicami.Ko je zamahnila tretjič, so se borovničje jagode zapletle v lase.Otroci niso vedeli, kaj bi.Niti premakniti se niso upali.

Princeska je razposajeno tekala sem in tja in mahala s čarobno paličico. Kmalu so se znašle na kupu vse borovnice, ki so rasle v gozdu.

Na srečo so se ravno v tistem trenutku odprla vrata v borovničji grad. Na pragu se je prikazala prava kraljica z veliko krono na glavi.

»Ah, tu si, otrok poredni!« je zaklicala, ko je zagledala princesko, ki je mahala  s čarobno paličico.

Nemudoma ji jo je vzela iz rok.

»Za kazen boš še dve leti hodila v šolo za čaranje!« ji je zagrozila.

»Nikar ji ne zamerite,« se je nato obrnila še k otrokom.

»Včasih je tako svojeglava, da ne vem, kaj bi z njo,« je potožila mama kraljica.

»Ali bi mi pomagali spraviti borovnice tja, kjer so bile?«

Tanja, Blaž, Gašper in Tomaž so prikimali. Vse do trde teme so nosili borovnice od enega stebla do drugega in jih pripenjali nazaj. Na koncu so bili že pošteno utrujeni, toda gozd je bil spet tak kot poprej.Le tiste borovnice, ki so se znašle v njihovih kanglicah, so pustili pri miru.Toliko so še počakali, da so se vrata borovničjega gradu zaprla in potem so skozi majhna okenca videli, kako je princeska zlezla v posteljo, se pokrila z odejo in zaspala.

Otroci so bili zelo utrujeni, ko so pritekli domov. Teta Mica jih je že čakala in ko jih je zagledala, jih je z zaskrbljenim glasom pobarala, kje so hodili toliko časa.

Po pravici so ji povedali.

Teta Mica se je zasmejala in zabliskala z očmi.

»Saj vem, potepali ste se, kaj pa drugega!«
Potem pa so ji pokazali polne kanglice borovnic in ni vedela, ali so jo povlekli za nos, ali pa je bila zgodba o borovničji princeski resnična.

Blaž je imel rojstni dan.
»Ali mi boš spekla torto?«je vprašal mamo.
»Bom, seveda bom,« mu je odgovorila zaspano in se pokrila z blazino.
»Torta mora biti takooooooooooooooo velika!« je navdušeno pričel razlagati deček. Z rokami je motovilil po zraku, toda kaj, ko mami ni niti na kraj pameti padlo, da bi vstala in se lotila dela.
Blaž je nekaj časa čakal pri vratih, toda ko se je mama za povrh obrnila še na drugo stran, je kar sam stekel v kuhinjo. Splezal je na omaro in na polici poiskal kuharsko knjigo.
Listal je po njej in ko je nekje na sredi našel fotografijo velike torte oblite s čokolado, je veselo zamljaskal.
»Upam, da je v hladilniku kaj koristnega« je še dejal.
Na pult je položil jajca, maslo, moko, pecilni prašek in čokolado. Spomnil se je, da je zadnjič, ko je iskal piškote, v spodnjem predalu opazil mešalec.
Posoda z dvema velikima ročajema je bila zelo težka, zato jo je komaj izvlekel iz omare.
Ves zadihan se je sesedel na stol.
»Uf, nisem vedel, da je to delo tako naporno!« si je dejal.
Na klopi je našel mamine naočnike. Nataknil si jih je na nos, da bi bolje videl. Pred očmi mu je migetalo na tisoče zvezdic, toda to ga ni preveč motilo. S prstkom se je sprehodil od besede do besede.
»Zmešaj pet beljakov in jim dodaj pet rumenjakov,« je pisalo v knjigi.
»To je vendar čisto enostavno!« je vzkliknil.
Bil je prepričan, da bi še dojenčki znali speči torto, kaj šele fant od fare, kot je bil on.
Mešal je in mešal, da je beljakov sneg frčal na vse strani. Lovil ga je s prstki in ga tlačil v usta.
»Mmm, kako je dobro!« se je oblizoval in potem dodal dvakrat toliko sladkorja, kot je pisalo v receptu.
Poskusil je še enkrat.
Jajčna pena se mu je zdela fantastična.
»Kaj, če bi tole pojedel? Torto bo že mama spekla,« se je v hipu odločil.
Zunaj je bilo še zmeraj temno in tudi Veter je pihal z vso močjo. Na strehi je ropotal z opeko in loputal z vrati in na pol odprtimi okni.
Nenadoma je, ne da bi vedel kdaj, odkril majcena vratca.
»Ooo, teh pa še nikoli nisem videl!« je zapihal Veter in se radovedno naslonil na bližnji grm.
Še enkrat se jim je previdno približal.
Z vso močjo je butnil vanje svojo sapo, toda niti za ped se niso premaknila.
Zapihal je še močneje.
Končno je utrujeno omagal in močno lovil sapo.
»Le kdo bi mi priskočil na pomoč?« je zagodrnjal in hušknil kvišku.
Pognal se je v krošnje dreves, zaokrožil nad streho in se nato spustil po dimniku v kuhinjo.
Blaž je še zmeraj sedel na tleh in se sladkal z jajčno peno.
»Uuuuuuuuuu, kakšno razdejanje!« je zacvilil Veter in švignil po kuhinji sem in tja.
Deček se ni kaj dosti menil zanj. Bil je zelo ponosen nase, saj mu je skoraj uspelo speči torto.
»Uuuuuuuuuuu, tvoja mama bo jezna, ko bo videla zavese«, se je zahihital Veter.
Nekaj jajčne pene je po nesreči obtičalo na volančkih, ki so poplesavali, medtem ko je Veter pihal vanje.
»Mama bo kvečjemu vesela, ko bo videla, da znam tudi peči,« se je pohvalil Blaž.
Veter je od nejevere dvakrat zavil okoli mize in po nesreči prevrnil tri stole.
»Pazi, kod hodiš,« ga je opomnil sladkosnednež.
Veter se je počasi umiril in se po turško usedel na tla.
»Na vašem vrtu sem odkril vratca, ki se niso hotela odpreti. Ali slučajno veš, kam vodijo?« je Veter radovedno pobaral dečka.
Blaž se je z rokavom obrisal po obrazu. Potem je prstke, drugega za drugim, vtaknil v usta in jih skrbno polizal. Zdelo se mu je škoda, da bi jajčna pena šla v nič.
»Nimam pojma o čem govoriš. Nikoli še nisem slišal o teh vratcih,« je odkritosrčno odgovoril čez nekaj časa.
Potem je počasi vstal, se pretegnil, previdno stopil do vrat in prisluhnil.
Veter ga je začudeno opazoval.
»Mama še spi,« je Blaž čez čas veselo oznanil.
»Lahko grem s teboj in si bova vrata skupaj ogledala.«
Ne da bi počakal, kaj mu bo Veter odgovoril, je poiskal očkove copate in si jih nataknil.
Veter je sunkovito odprl okno, se sklonil, da se mu je Blaž usedel na hrbet, potem pa se je počasi spustil na tla.
Visoko nad njima so ugašale zvezde in za vrhovi bližnjih hribov se je že rojeval dan.
Blaž je z vso previdnostjo dvigoval noge, da ga rosa ne bi preveč zmočila.
»Kje so tista vratca?« je nazadnje nestrpno vprašal, medtem ko se je povsem po nepotrebnem zapletel v šipkov grm.
Veter je hušknil mimo njega in z vso močjo pihnil v veje, ki so jima zastirale pogled.
Pokazala so se vrata z neštetimi metulji, ki so frfotali okoli prižgane luči nad njimi.
»Ta vrata pa poznam!« je vzkliknil Blaž in stekel bliže.
Veter se je pognal za njim, presenečeno je pihal in se mrščil od presenečenja.
»Mar res nisi vedel, da vodijo v Pravljično deželo?«
Veter je odkimal.
»Nikoli še nisem slišal,« je dejal žalostno.
Blaž je stopil bliže, zajel sapo in trikrat zapored pihnil v ključavnico.
Zaslišala sta, kako je zaropotal zapah, potem je na drugi strani nekdo obrnil ključ v ključavnici in že naslednji trenutek so se vrata na stežaj odprla.
Na pragu je stala Rdeča kapica in si brisala roke ob predpasnik.
»O, poglej ga, junaka, kdo je prišel na obisk!« je dejala prisrčno in objela Blaža okoli vratu.
»Danes nisem sam. Tudi Veter je prišel z menoj,« se je Blaž izvil iz objema.
Rdeča kapica ju je spustila naprej.
»S Sneguljčico ravno pečeva torto,«je dejala opravičujoče, ko je hitela po ozki stezici, posuti z belim kamenjem.
»Kaj res?« se je razveselil Blaž in pomežiknil Vetru, ki se mu je motovilil pod nogami.
Sneguljčica je mešala po velikanski skledi. Dolge črne lase je imela spete v rep, da jo pri delu niso ovirali.
Škratje so skakali po mizi in prinašali vse potrebno iz omar, ki so se šibile od najrazličnejših dobrot.
»Slišali smo, da imaš danes rojstni dan,« je dejal Škratek Lučka.
»Pa ga imam res«, se je nasmehnil Blaž.
Od nekod se je prikazalo sedem palčkov. Igrali so na orglice in poskakovali v ritmu poskočnega napeva.
»Vse najboljše!« so hkrati zaklicali prebivalci Pravljične dežele.
Veter se je postavil na glavo in predel od zadovoljstva.
Ko je Sneguljčica postavila torto sredi mize, je bil prvi, ki se je usedel na stol.
»Ti si še bolj sladkosneden kot jaz!« se mu je nasmehnil Blaž.
V torti se je skrivalo polno zrelih rdečih jagod, ki so šle vsem še posebno v slast.
»Tako dobre še nikoli nisem jedel,« je s polnimi usti zamljaskal Veter.
Rdeča kapica je na skrivaj odrezala velik kos in ga stisnila Blažu v torbo.
Ko so že vsi vstali od mize, je Vetra premagala radovednost.
»Že ves čas se sprašujem, kako to, da je Blaž z lahkoto odprl vrata, jaz jih pa nisem mogel?«
Vsi so se v zadregi začudeno spogledali.
Potem je Sneguljčica pobrskala po predalu in iz njega izvlekla veliko rdeče srce.
»Ključ v Pravljično deželo se zmeraj skriva v srcu,« je dejala in ga pripela Vetru na prsi.
Še dolgo potem, ko sta Veter in Blaž stekla po stezi, so prebivalci Pravljične dežele stali na pragu in jima mahali.
Blaževa mama, ki je medtem že bila pokonci, je presenečeno opazovala nered v kuhinji.
»Le kaj je počel, ta presneti fant?!« je jezno mrmrala.
Vedela je, da je tudi sama kriva, ker se ji zjutraj ni ljubilo vstati.
Nenadoma so se vrata odprla in v kuhinjo je planil Blaž.
»Mami, danes ti ne bo treba peči torte«, je zaklical.
Mama ga je začudeno pogledala.
Blaž je postavil na mizo košček torte, ki ga je prinesel iz Pravljične dežele.
Mama je ganjena stisnila dečka k sebi.
Veter, ki je kukal skozi okno, si je obliznil ustnice.
»Mogoče bo kakšen košček ostal še zame,« je zabrundal.
Potem je švignil proti dimniku in pričel nagajati dimu, ki se je počasi in lenobno valil pod nebo.

POTOVANJE V ZAKAJČKOVO ULICO

Tanja, Blaž, Gašper, Tomaž, Tadej, Lidija in Nika živijo v Zakajčkovi ulici.

Ne veste, kje je ta ulica?

Nerodna reč.

Kako naj vam razložim?

Aha.

Najbolje bo, da zaprete oči in položite prst na zemljevid. Potem podrsajte malo na levo in pet centimetrov na desno, zavijte proti vzhodu in nato še proti zahodu.Stop!Pazite, da ne boste zgrešili!Tudi na hrast bodite pozorni. Njega sicer ne boste našli na zemljevidu, temveč si ga morate narisati v mislih.Kajti pri tem hrastu že zaslišite vik in krik, smeh in jok, čebljanje in kričanje ter petje ptic. Zaduhali boste cvetlice in opazili milne mehurčke, ki jih otroci spuščajo v nebo.

Zakajčkova ulica je samo ena na svetu.

Zakaj?

Zato, ker se v njej kar naprej nekaj dogaja.Zato, ker so napodili dolgčas in slabo voljo.Zato, ker se imajo radi in so med seboj prijatelji.Zato, ker v Zakajčkovi ulici živi teta Mica, ki zna peči, mmm, najboljše in najslajše piškote pod soncem.Kaj pa očetje in mame?

Ne vem, kaj bi rekla.

So nekaj posebnega.Kričijo, ko jih nihče ne prosi, da to počnejo.Tečnarijo, ko gre že tako in tako vse narobe.Nikoli niso zadovoljni in redkokdaj se spomnijo, da so bili tudi sami kdaj majhni.Otroci imajo z njimi cel kup težav, ki jim sami velikokrat niso kos.Tanja si je zadnjič ostrigla lase. Na nosu so se ji zarisale pegice z drobnimi zlatimi pikicami v sredi. Toda tu so še zobčki……Ne vem, če bi vam že na tem mestu pripovedovala o Tanjinih zobčkih.Nekaj so se skujali in niso hoteli ubogati. Pričeli so rasti križem kražem iz dlesni. Včasih se Tanja pogleda v ogledalo in pri tem ji je strašno hudo pri srcu. Zato se le redkokdaj smeje, je z zaprtimi usti in če slučajno želi kaj povedati, si skrije obraz v dlani.Blaž?

On je še prav tak kot je bil lansko leto ali še kakšno leto poprej. Mogoče je le za spoznanje bolj nagajiv in vedno pripravljen za smeh in neumnosti. Toda to bi lahko opazil le tisti, ki ga zelo dobro pozna. Če ne bi bilo Blaža, bi se tisti zoprni dolgčas že zdavnaj naselil v Zakajčkovi ulici.Tadej je prepričan, da bo nekoč odkril otok, na katerem bodo živeli dinozavri. Strašno rad bi kakšnega ujel in ga pripeljal domov.Tomaž je znani lovec na čričke. Z nekaterimi prijateljuje že vrsto let.Nika ima dolge črne lase in se redkokdaj smeji. Lidija je drobna deklica s skodranimi lasmi. Rada opazuje, kako se zjutraj prebuja ulica. Ponavadi stiska v naročju medvedka. Drugače je zelo radovedna. Vse vidi, tudi tisto, kar kdo poskuša skriti. In potem, ko se očetje in mame vrnejo iz službe vsakemu posebej natanko poroča, kaj se je zgodilo.Zato mame niso nikoli v skrbeh, da česa ne bi izvedele.

“Saj imamo Lidijo!” pravijo.

O teti Mici nihče ne ve nič natančnega.

Nekega lepega dne je izstopila iz avtobusa, prijazno pokimala mimoidočim in se napotila proti majceni hiši, ki je že dlje časa samevala prazna na koncu ulice. Iz žepa je potegnila šop ključev in skrbno izbrala pravega. Tanja, Blaž, Tomaž in Lidija so se skrivali za grmovjem in jo opazovali.Že naslednji dan je teta Mica sklicala vso ulico in svečano razglasila, da misli ostati, ker ji je hišica všeč. Potem je od nekod pričarala polne pladnje sladkih piškotov, ki so strašno dobro teknili skupaj z doma narejenim malinovcem.
Otroci so kaj hitro ugotovili, da je teta Mica nekaj najboljšega, kar je v zadnjem času doletelo Zakajčkovo ulico.

Nekaj pa jim je vendarle ostalo skrito.

Teta Mica je imela v svoji potovalki čudežno skrinjico. V njej so bile shranjene zgodbe, ki so pripovedovale o čisto običajnih deklicah in o čisto običajnih dečkih. Vsak večer, ko je skrinjico odprla, se je skozi ozko režo izmuznila ena zgodba. Široko je zazehala, se pretegnila in potem po prstih izginila na ulici. Zgodba je skakala z ene okenske police na drugo in vsakič, ko je v sobi zagledala kakšnega otroka, je stresla z glavo in drobcene, skorajda nevidne čarobne paličice so se dotaknile vzglavja. Vse, kar so otroci doživeli čez dan, se je spremenilo v eno samo nepozabno dogodivščino.Tako, kakršno si je vredno zapomniti.Ali pa jo pripovedovati še drugim?

Prej, preden so zgradili Zakajčkovo ulico, je v luknjici pod hrastom že živel čriček Matiček. Že od mladih nog je igral na čričjih svatbah. Z violino na rami je najraje razveseljeval miško Tilčko, ki je bila njegova najljubša prijateljica.

V Zakajčkovi ulici se je največkrat govorilo o Blaževi mami. Bila je res nekaj posebnega. Ni marala likati, tudi pomivanje posode ji ni najbolj dišalo. Blažu je povzročala nemalo preglavic.

O Spančku Zaspančku ni kaj povedati. Pride, ko že vsi spijo, zato so se o njem razširile najrazličnejše govorice, nihče pa ne ve, kaj je res in kaj ne.Tudi Strahec se velikokrat nagajivo in skrivnostno smeji. Njega še nihče ni videl, le slišali so, da rad nagaja, kadar ga trka Luna.

Ponavadi je s seboj prenašal seznam na katerem je imel zapisana imena vseh prebivalcev Zakajčkove ulice. Potem je razmišljal in razmišljal, komu bi jo zagodel. Toda kaj, ko se je bilo o tako pomembni stvari težko odločiti.Čemerno je pogledal skozi okno in pogled se mu je za trenutek ustavil na vrtu, kjer je rasla češnja. Veje so se šibile pod težo sladkih, rdečih dobrot.

»Hehehehe, dobra ideja!« si reče in se lopne po glavi, da je votlo zabobnelo. Iz torbe potegne mrežo za lovljenje metuljev. Zaviha si ovratnik in se prihuljeno splazi na vrt. Tam je bilo svetlo kot podnevi. Vsaj njemu se je zdelo tako. Na milijone kresničk je plavalo po zraku in ko so se po nesreči zadevale druga ob drugo, se je zdelo, kot da bodo zdaj zdaj razbile vse svetilke. Strahec je zavihtel mrežo. Kresničke so kar same poletele v nastavljeno past.Potem se je trudil več ur, da je vsako posebej pripel na češnjevo drevo. Malo po polnoči je bil s svojim delom silno zadovoljen. Pomljaskal je z jezikom in prikimal.

»Teta Mica bo zazijala od presenečenja,« se je namuznil.

Kot blisk je švignil do njene hiše, se splazil skozi ključavnico ter precej nerodno pristal na Micini postelji. Čez glavo si je ogrnil belo rjuho in začel skakati po ubogi teti, ki je, utrujena od spomladanskega dela na vrtu, pošteno vlekla dreto.Nazadnje se le predrami. Pa ne zato, ker bi jo bilo strah, temveč zato, ker je postala žejna. Pomela si je oči in se presenečeno zazrla skozi okno. Na češnji sredi vrta je žarelo na milijone lučk.

»Kaj takega!« je zašepetala in sklenila roki na prsih.Strahec se je na ves glas krohotal in se držal za trebuh.

»Kje imam fotoaparat, da naredim vsaj en posnetek?« je zaspano zamrmrala v brado.

Strahec jo je slišal, zato je urno skočil na okno.Fotoaparat je škljocnil najmanj trikrat.

»To bodo otroci veseli, ko jim pokažem fotografije!« je bila teta Mica navdušena.Naslednjega dne je nestrpno čakala, da ji je fotograf prinesel fotografije.

Potem je poklicala otroke, ki so se igrali na dvorišču.

»Pridite, pokazala vam bom češnjo, kako se je prejšnjo noč svetila v tisočerih lučeh,« jim je zaklicala.

»Ah!« so se razočarano spogledali otroci.

Na vseh fotografijah niso videli drugega kot veliko belo rjuho, ki je bila razpeta čez okno.Teta Mica je takoj spoznala za kaj gre.

»Le počakaj, da te dobim v roke, Strahec, strahasti!« je požugala s prstom.

Potem pa je otroke povabila na češnjev kolač, ki so ga pojedli do zadnje drobtinice.

Te dni je bil končan natečaj za najboljšo samozaložniško knjigo z letnico 2006.

Žirija – Goran Gluvić, pisatelj in dramatik, ter Dragica Breskvar, urednica Mentorja in samostojna svetovalka JSKD za literaturo, je med štirinajstimi knjigami izbrala zbirko pravljic Milene Miklavčič z naslovom Pri hrastu levo. Avtorica bo  dobila nagrado  na osrednji prireditvi Festivala v Slovenj Gradcu, jutri, 26.oktobra.

 *********************************************

knjiga Pri hrastu na levo, je tista, ki mi zelo veliko pomeni. Pripravljala sem jo v težkih trenutkih,za nekaj časa sem jo celo dala na stran……

Potem pa so rekli zdravniki, da bo s sinom še vse dobro, preplavilo me je silno veselje, tisto, ki daje krila in knjiga je bila zunaj v dobrih dveh mesecih.

Vse, kar v tem trenutku lahko rečem, je to, da sem srečna.

Zelo.

A te kakšen moški rajca?

A te sploh še kakšen moški rajca, me je vprašala Simona, medtem ko sva v tišini poletnega jutra srebali kavo in pogledovali proti marelici na sosedovem vrtu, ki se je, polna, v rumenem in zrelem, košatila pred najinimi poželjivimi očmi, pa nič zato.

V želodcu so se mi že ob vprašanju, ki je padlo iznenada in nepričakovano, pričeli nabirati pajki in njihove mreže, ki so jih spletali v nevidni tišini so se pričele lepiti ob stene. Ne, sploh ni bil zoprn občutek, zdaleč od tega. Le nenavaden, tuj in neznan kot prvi ugriz v zrelo pestacijo, nekoč, že pred leti, ko mi je bil tisti okus še tuj in nenavaden.

Zakaj bi me moški rajcali, sem se poskušala izogniti odgovoru, ne meneč se za njen muzajoči smeh, ki ji je, sem in tja, ušel med navihanimi, polnimi ustnicami, ki so se kodrale pritajeno, a obotavljaje kot zmeraj, ko me je želela šokirati in prizemljiti. Kajti Simona je bila prepričana, da lebdim nad oblaki, kamor sem se povzpela na lastno željo, bogvedi kdaj že.

Pa da mi to škoduje, ker se ji zdi, da sem še zmeraj vredna greha, in zato, ker ne razume povsem, zakaj raje sedim doma, v tišini z rumenimi odtenki moje delovne sobe, kjer pišem, berem, se jezim, razmišljam ali enostavno lenarim, ko mi je dovolj vsega.

Ne maram moških, prestara sem zanje, ji odgovorim čez čas zelo ležerno in zelo počasi, strmeč v skodelico, v kateri je bilo še komaj kaj kave, le nekaj zorca in tista neprijetna črta okoli roba, zaradi dolitega mleka, seveda.

Bila bi neumna, če bi ji povedala o Larsu. Pravzaprav se ni zgodilo nič posebnega, vse skupaj je trajalo uro, morda uro in pol. Šla sem na tisto srečanje motoristov. Moraš iti, mi je zabičal urednik in me frcnil skozi vrata prej, preden sem začela zares ugovarjati in mu dokazovati, da sem prestara za take reči.

Travnik ob reki je bil poln motorjev vseh znamk in velikosti. Pa triciklov, navadnih mopedov, vesp ali kako jim že rečejo. Pojma nimam. Med množico prijaznih in dobrodušnih bradačev so se sprehajale ženske z  obilnimi joški, bradavice so jim kar silile skozi tanke majčke. Migale so z ritnicami, zelo samoumevno kot bi bile edine, ki bi to lahko počele.

In vse so kadile. Zanimivo. Dvema ali trem je čik visel na koncu ustnic kot včasih mojemu sosedu Nacetu, dokler ga Mica ni vzela v roke in ga naučila lepših manir.

S sklonjeno glavo sem hitela do šanka, vedela sem, da bom tam sigurno našla koga, ki mi bo kaj uradnega povedal, da bom potem lahko izginila, ali pa se vdrla v zemljo, saj to, kar sem videla, ni bilo zame.

Očitno sem še zmeraj dobro staro kmečko dekle kot mrs. Marple recimo. Vrag jo vzemi. Ne bom razmišljala o njej.

Potem sem ga zagledala.  S hrbtom je bil obrnjen proti šotoru in meni ter še kopici drugih, ki so postajali tam okoli, je kazal zadnjo plat. Njegove kretnje so bile počasne in ležerne kot bi imel vse ure tega prekletega hitečega časa na razpolago.

Ni bil presuh, kajti takih ne maram. Ne vem, kaj vidijo ženske na trlicah, ki jim izstopajo kosti, da izgledajo kot da ne bi že cel teden imeli ničesar v ustih.

Moški mora biti mehak na dotik. Kot žamet, da se prsti počasi uderejo ob božanju, a da vseeno začutijo pod seboj čvrstost in moč, energijo. Točno tak je bil ta, v katerega sem verjetno zijala kot tele v nova vrata. Moral je imeti več kot meter devetdeset. Kakšne dolge roke, kosmate, čvrste, močne.

Ravno pravšnje….kakopak.

Potem se je nenadoma obrnil, v hipu in kot strela z jasnega se je zazrl vame, me prebodel s svojimi živahnimi očmi, droben nasmešek mu je hušknil preko obraza, za hip postal, da so mu sončni žarki zaplesali po licu, omehčali brazde, ki so dajale obrazu neko trdost in trdoto.

Žal moram priznati, da mi je pogled nehote ušel navzdol…ja, točno tja, kam pa drugam. Še nikoli nisem videla česa podobnega.  Bilo je tako veliko, a prijazno, vabljivo, sočno in žmohtno. O bog, sem že kdaj videla kaj tako lepega in poželjivega?

Ne vem, kje sem imela pamet, toda morala sem to reči, kar samo mi je zdrsnilo preko ustnic.

Zmeraj sem mislila, da se strup skriva v majhnih flaškah, zavpijem preko ceste, ker sem želela, očitno, da me sliši.

Saj me je, a me ni razumel.

Ti vrag.

Ponovim še enkrat. Tokrat po angleško.

Za hip je otrpnil, z roko si je segel v lase, se popraskal, na hitro razprl ustnice, kot da bi nameraval nekaj reči, a se je premislil.

Začutila sem to.

Potem pa je planil v gromozanski smeh, začel se je tolči po kolenih, da me je nekje znotraj, blizu želodca, zagrabil strah, da se bo poškodoval, da ga bo bolelo, da si bo naredil celo kaj hujšega.

Tako je motovilil z rokami. Nato je nekaj zaklical v notranjost šotora, prikazala se je poraščena glava z dolgo vozljasto brado in tudi tisti tip se je začel režati kot zmešan. Hotela sem zbežati, uiti na varno, toda nogi sta bili kot priraščeni ob tla.

Ušesa so mi štrlela, bila so napolnjena s krvjo, vem to, kadar mi je strašno nerodno se mi vsa kri iz telesa preteče v ušesa in to lahko vsi vidijo in se smejijo in delajo norca.

Če danes pomislim, je vse skupaj trajalo morda par sekund, ali pa še to ne. Potem mi pomaha z roko, naj pridem bliže.

Ne morem verjeti, res sem naredila tistih nekaj korakov do šotora, usedem se na bel plastični stol, bil je neudoben in tiščalo me je, kajti moja rit ni ravno majhna.

Usedel se je kraj mene, ne meneč se za mojo zadrego. Za hip si je pokril stegna z brisačo, toda med nenehnim mahanjem mu je počasi zdrsnila na tla.

Ni je pobral, nesramnež.

Ko bi vedel, kako sem se morala brzdati,d a ga nisem gledala…tja.

Rekel je, da mu je ime Lars, da je Norvežan, da je prevozil že pol sveta, da je njegovemu motorju ime Jack, da se preživlja z golcanjem po norveških gozdovih, ker se je naveličal predavati na univerzi, kjer je bil profesor, pa doktor nekih čudnih znanosti, da ima raje svobodo, pa veter v laseh, dobro hrano in veliko prijateljev.

Potem sva sedela tam, on gol kot komaj rojeno dete, jaz sem se zavijala v rutko, ki sem si jo zavezala okoli vratu, željna njegove bližine, a hkrati polna upanja, da se bo izgovoril, da nima časa, da mora biti s prijatelji in da naj grem. Pogovarjala sva se kot dva stara znanca, ki se poznata že sto let. V očeh so mu poplesavali vražički, še zmeraj je mahal  z rokami kot da bi želel vsako besedo, ki jo je spregovoril potrepljati, preden se je izgubila v vrvežu okoli naju.

Hočeš, da te peljem en krog, je nenadoma vstal in se pretegnil.

O, ne, ne, sploh ne, ni treba, saj se mi mudi, narediti moram še cel kup stvari, preden se ga bodo vsi napili, sem se nasmehnila.

Pa se je naredil kot da me ni slišal. Nataknil si je hlače, ozirajoč se čez ramo, morda se je bal, da mu bom ušla, kdo ve. Z že znano kretnjo si je zapel zadrgo, nisem si mogla kaj, da me ne bi stresel nek notranji smeh, poznala sem to kretnjo, bila mi je znana, tudi moji sinovi so si na tak način zapenjali hlače in meni se je zmeraj zdelo smešno, kako so se podzavestno bali, da zadrga ne bi slučajno podrgnila tam, kjer bi hudičevo bolelo.

Naredila sva štiri kroge, no, ja, morda jih je bilo tudi šest ali šest. Nikoli poprej še nisem sedela na motorju in nikoli se še nisem s tako močjo oklepala tujega moškega kot sem se ravno Larsa. Morda je čutil moj strah in nelagodnost, kaj pa vem, kajti sem in tja me je stisnil za dlani, močno in nežno in toplo, da me je presenetilo. Najraje bi naslonila glavo na njegov hrbet in zaprla oči, a tega nisem storila, nisem smela. Ne bi bilo spodobno, ne bi bilo prav. Ustavil je počasi, da se ne bi prestrašila ali kaj, se z nogami zagozdil v pesek, potem pa mi rekel, da je bilo zaenkrat zadosti, naj zlezem dol, ker bi se rad še malo pogovarjal, preden odide. Iz torbe, ki jo je imel pritrjeno ob strani, je potegnil odejo, sedi je rekel, jaz bom že kako.

In sva sedla.

Bil je topel večer, prijazen, poln svetlobe in bučnosti, glasbe, ki je prihajala z druge strani, vrišča in trušča, ljudi, ki so hodili sem in tja, se smejali, bili sproščeni, srečni in zadovoljni.

Tako kot jaz.

Res, bila sem srečna kot že dolgo ne, pa še sama nisem vedela zakaj. Sama sebi sem se zdela grozna, nisem vedela, kaj me je pičilo, da sedim s tem neznancem na zahajajočem soncu in čakam, da bo izrekel prvo besedo. Pojma nisem imela, kdo je, kaj če je posiljevalec, morilec, pobegli kaznjenec.

Preletel me je srh, nehote sem se odmaknila za ped ali dva, on je to opazil, kakopak, s kotičkom očesa je zaznal vse, kar se je kuhalo v meni, da sem ponovno zardela, kar čutila sem, kako se je vročila sprehodila iz dna trebuha proti vratu, ušesom in s e potem okobal prekotalila navzdol, med stegna, tja, kamor ne bi smela.

Lars je pričel pripovedovati zgodbo o neki zimi, ko je v strašni snežni nevihti izgubil prijatelja. Videla sem, kako je stiskal pesti, kako so se mu pobelili členki in glas mu je na trenutke zadrhtel.

Nisem razumela vsega, kar mi je pripovedoval, njegov naglas je bil nemogoč, bila sem tudi nesproščena, toga, zadrgnjena, pripravljen, da stečem stran, da zakričim na pomoč, če bi bilo treba.

Potem je spregovoril o bolečini, ki jo nosi v sebi, da mora nenehno bežati, se skrivati pred sabo, da je zato zraščen z motorjem, ker ne more preboleti prijateljeve smrti, ker ga je ljubil in mu je bil drag in zato, ker je z njim že vrsto let živel, delil mizo in posteljo.

Ob njegovih besedah mi je vztrepetalo srce. Misli so mi odplavale daleč v preteklost, v Worthing, ko smo sedeli na obali, Jean-Claude, Peter, Moira in jaz.

Jean je bil nežen fant, droban z velikimi očmi, ki so otožno zrle v svet. Hrepenel je po ljubezni, nežnosti, pozornosti.

Ali me lahko držiš za roko, me je vprašal nekega lepega dne, ko smo sedeli na obali, kitaro je položil kraj sebe, rad je preigraval Niel Diamonda, zlasti Sweet Caroline, ki mi je bila silno všeč. Prijela sem njegovo dlan, ki je nežno in hrepeneče zdrsnila v mojo, jo narahlo stisnila, da so me njegove tople oči, vlažne od neizmerne hipne sreče, dobrikajoče pobožale .

Zaprl jih je in užival ,medtem ko sem ga gladila po dlani, kot bi bil moj otrok in jaz njegova skrbna mama.

Želim, da bi res bila, mi je nenehno govoril in se me oklepal kot da me ne bi želel izgubiti. Potem sem ju nekoč, ko sem se vračala iz moje fish and chips restavracije, kjer sem stregla sitnim gostom, našla na peščini, oklepala sta se z nogami, sopla, se drkala in si kričala ljubkovalna imena.

Jean- Claude in Peter.

Kot hroma sem obstala, bilo je grozno, komaj sem še lahko dihala. Vedela sem, da pedri obstajajo, toda nikoli jih nisem videla od blizu, da bi točno vedela, kako tiste reči počno. Stekla sem proč, v želodcu me je stiskalo, šlo mi je na bruhanje, in ni mi bilo mar, da sta klicala za menoj, se mi dobrikala in me prosila, naj se ustavim , da me imata rada, da smo prijatelji.

Spominjam se, da  se mi je Jean Claude potem lep čas gnusil, nisem ga hotela prijeti za roko, nisem ga hotela več božati po dlani, ker sem pred tem videla njegove prste, kako so božali Petrov anus, ga poljubljali in gnetli tisto bedno mednožje, brez dlak.

»What’s  wrong with you, mi reče Lars in me hoče objeti okoli ramen.

Izmaknem se mu, nisem bila pripravljena na dotik.

Sploh ne.

Pokrila sem si obraz z dlanmi in zajokala. Že dolgo se nisem tako jokala kot tisti trenutek. Solze so prihajale naravnost iz duše, grenke in bridke, polne bolečine in krčevitih spominov, ki so trgali srce na dvoje.

Lars je mirno čakal, da bom spet prišla k sebi, ni se več upal stegniti roke, hvaležna sem mu bila zato.

Mračilo se je že, ko sem začela jecljati, počasi, besede so se trgale iz mene, niso hotele ven, očitno jim je bilo tam znotraj, v prsih udobno, kjer so se redile in me izmozgavale vsak trenutek, ko sem se spomnila nje.

Moj prijatelj Jean Claude, tako rad me je imel. Jaz pa njega. Bil je nekaj posebnega, celo skladbo za violino in klavir je napisal zame, vendar  mi to takrat ni nič pomenilo. Vsaj pokazala mu nisem. Ko je bilo konec počitnic, se je vrnil domov, v Francijo, jaz pa sem sedla na letalo, ne da bi se ozrla, ko mi je mahal v slovo. Več kot trideset let nisem slišala zanj, potem pa mi je pisala njegova mama. Dolgo žalostno pismo, ki me je prizadelo v dno srca. Jeana so ubili v Bosni, ko je tja pripeljal humanitarno pomoč. Ubili so ga, onečastili in okradli.

Vse življenje te je imel rad in hrepenel je  po dnevu, ko bi mu odpustila, da te ni mogel ljubiti, je pisala njegova mama in vsaka beseda se je kot nož zavrtala v mojo dušo.

Jokala sem še naprej in solze so pretakale bolečino, da je počasi, a sigurno zdrsela med kamni. Lars je razumel vse, kar sem mu povedala. Vendar ni rekel niti besede, molče me je stisnil k sebi.

Cry baby, cry, je zašepetal in jaz sem jokala zaradi krivice, ki sem jo storila nekemu moškemu iz tiste davne mladosti, ki je že zdavnaj ni bilo več, ostala je le bolečina zaradi gnusa, krivic in trapaste prizadetosti, ki je ranila dragega Jeana.

Bilo je že pozno, ko sem vstala, si poravnala krilo, Lars mi je dal še en robček, da sem smrknila vanj, podala sem mu roko, kar izgubila se je v njegovi močni a čvrsti dlani, nasmehnila sem se mu skozi solze, ki so trepetale v kotičkih oči, besede so ostale zadrgnjene nekje v grlu in Lars, me je s prstom narahlo pobožal po obrazu.

Spet sem se usedla za njegov hrbet, se ga oklenila, nato sem se z obrazom naslonila nanj in zamižala. Bilo je tako nestvarno, varno in udobno, da bi najraje tam kar ostala.

Nato sem videla, kako mu je tisti moški pomahal, ljubeče, Lars je stopil do njega se ga dotaknil, vedela sem, kaj je ta dotik pomenil in nato sta mi oba mahala, dokler se nisem izgubila v vrvežu množice, ki je valovila tam okoli, gledala striptiz, se nacejala s pivom in uživala ob divjih zvokih Shidarte.

Naj, torej, Simoni povem, da me zmeraj rajcajo napačni?

Saj nisem nora.

 

 

 

 

4. MATIC IN MATIČEK SE SPOZNATA 

»Čričri, vsi te bodo iskali: učiteljica, ravnatelj, očka, mamica, prijatelji, hehehe ! Tebe ne bo nikjer! Kot bi se v tla vdrl. Čričri, to bo zabavno,« se je nagajivo zasmejal čriček Matiček in se tolkel po goslih.»Kaj praviš? Nisem te dobro slišal?« se je vmešal gospod Matic.»Jaz? Nič nisem rekel, čisto zares. Tisto o šoli, drži. Spregledali so, da sem star že šest let in pol. Lahko jih vprašate, če mi ne verjamete.«»Jaz, da ti ne verjamem?!To se ti samo zdi. Toda imel sem občutek kot da včasih še nekdo drug govori  namesto tebe.«»Saj…saj….« se je izmotaval Blaž in postajal vedno bolj podoben zrelemu paradižniku.»Hi,hi, hi, čri čri, mene ste slišali,« je začirikal Matiček, se pognal v zrak in v trenutku pristal na Maticovi rami.»Ohooho, poglej ga, tolovaja!« je ta presenečeno zazijal.»Kaj se nisva midva že nekje srečala?«»Ne da bi vedel,« je hitro odvrnil čriček.Malo je bil užaljen, ker se ga gospod Matic ni prav nič ustrašil. Niti ni zakričal ali kako drugače pokazal, da je presenečen, ker sliši govoriti ubogega črička po človeško.»Potemtakem potujeta skupaj?«»Tako je, čričri. Zelo zabavno je bilo ustavljati avtomobile, čričri. Ali sva vam že povedala, da se bova mimogrede ustavila še na Čričkarijadi?«»O tem se nisva še nič pogovarjala!« je presenečeno vzkliknil Blaž.»Saj ni tako važno,« je malomarno zamahnil z goslimi čriček.»Ustavila se bova le za dan ali dva in potem nadaljevala pot. Mar se ti zdi to odveč?«»Ne, to ne, le všeč mi ni, da si nekaj naklepal za mojim hrbtom.«Pustolovščina, ki se pravzaprav še niti ni dobro začela, Blažu ni bila prav nič več všeč. Postajal je tudi lačen, saj je minilo že nekaj ur, kar je na hitrico pojedel sendvič, ki mu ga je pripravila mama. In še žejen je bil.Gospod Matic se je delal kot da ne sliši njegovega smrkanja. Veselo si je požvižgaval  neko prastaro pesem. »Polomil sem ga, res sem ga polomil,« si je spet začel očitati Blaž.V grlu ga je stiskalo in šlo mu je na jok. Pri tem se je povsem slučajno spomnil belega kamna, ki ga je pred dnevi našel v gozdu.Potegnil ga je iz žepa in ga potežkal v dlani. Kamen je bil nenavadne oblike. In zelo lahek. Dečku se je zdelo, kot da je mogoče po sredi votel. Iz samega dolgočasja ga je začel metati v zrak in ga potem skušal spet ujeti. Zmeraj, ko je kamen padel na sedež, se je čriček na ves glas zasmejal.»Motita me pri šofiranju,« se je obregnil stric Matic. Pot mu je tekel po čelu in močno ga je žejalo.Na ostrem ovinku v levo je Blaža zaneslo in bel kamen mu je po nesreči ušel iz rok in pristal na sprednjem sedežu.Tedaj so zacvilile gume in zaškripale zavore.»Kje si dobil ta kamen?« je zakričal  stric Matic in oči so mu divje žarele.Blaž se je skrčil na zadnjem sedežu. Glavo je potegnil med ramena in v trenutku skril kamen za hrbet.
Še čriček Matiček se je ustrašil. Gosli so mu padle na nožico, da ga je silno zabolelo.»Sem s kamnom. Takoj!«»Ne dam,« se je uprl deček.»Kamen je moj in pika.«»Moj je, čričri, tudi moj je, čri čri,« je ponovil še čriček Matiček.»Ti bom že pokazal, fantin! Če me ne ubogaš, bom poklical policaja in te bo vtaknil v najglobljo ječo.« 

 

3. MALO TEGA IN MALO ONEGA»Hitro voziš«, je pripomnil Blaž.»Se ti zdi?« se je  Matic začudil in pogledal dečka, ki se je prestrašeno stiskal ob rob sedeža.»Moja mami pravi, da pri hitri vožnji rade odpovedo zračnice,« je nervozno nadaljeval in pri tem krčevito stiskal pesti v žepu.»Kaj ne poveš?« se je gromko zarežal  Matic in še bolj pritisnil na plin.Blažev pogum, kar ga je sploh še ostalo, je v hipu splahnel. Obraz si je skril v dlani in si trdno zatiskal oči. »Zaleteli se bomo. Nihče ne bo vedel, da sem to jaz, ko bodo naleteli na moje truplo,« je premišljeval.»Moja mama niti ne ve, kje sem! Kako sem mogel biti tak tepec! Norec! Osel! Hruška!«Nenadoma so zaškripale zavore in vrglo ga je naprej, na prednji sedež.»Au, boli!« je zakričal, ko se je udaril še ob kljuko.»Kaj se je zgodilo, čri čri?« se je oglasilo iz žepa.»Je že dobro, nič hudega nam ni,« je odgovoril Matic, ker je mislil, da je deček spet prišel do besede.»Ste se zaleteli?« je vprašal s tresočim glasom Blaž in se previdno tipal po glavi.Še je bila cela!»Ne, to ne,« je prostodušno odgovoril gospod Matic. »Muha je bila kriva. Motala se mi je po nosu in laseh, sedala tu in tam. Potem sem jo mislil odgnati. Naprej pa veš, kaj se je zgodilo.«Nato se je pričel na ves glas krohotati in se tolči po kolenih.»Zanalašč sem ustavil, da veš,« je dejal čez čas, ko je prišel do sape.»Želel sem te malo prestrašiti, da bi videl, kako hitro ti pade srce v hlače, hahaha.«»Hudobni ste!« se je razjezil deček.Obenem ga je postalo sram in nejevoljno je pomislil, da ima pred seboj še na tisoče kilometrov, ki vodijo v širni beli svet. »Ali se še želiš  peljati z menoj?«»Seveda, zakaj pa ne,« je čriček pohitel z odgovorom.»Raje ne bi, hvala,« ga je preglasil deček in ga hitro porinil globoko v žep.»Nič, nič, nič, čri čri, gremo naprej, samo naprej, nič več nazaj!«»Ali sem se ti hudo zameril?« se je še enkrat ozrl čez ramo Matic, preden je ponovno pritisnil na plin.Čudil se je, da je deček odgovarjal enkrat tako drugič drugače.»Ko sem bil mlad, sem celo dirkal. To so bili časi! Prislužil sem si vrsto pokalov. Uf, kako so dekleta norela za menoj!«Ob nenadnih spominih je začel veselo požvižgavati.Medtem so že zapeljali v tisti del doline, ki jo Blaž ni poznal. Radovedno je zrl skozi okno na polja in travnike. Mimogrede je opazil ptice, ki so se nagajivo lovile med grmovjem.»Kako je lepo!« je nehote vzkliknil.»Kaj ni jutri prvi šolski dan?« se je iznenada oglasil Matic.»Ja, pa kaj?!«»Velik si že. Hočem reči, sigurno boš šel v šolo?«»Kje pa!« je vneto zanikal deček.»Če verjamete ali ne, je učiteljica letos pozabila name!«»Čričri, častna beseda!« je pripomnil še čriček Matiček.Kdo bi si mislil: kljub očitni laži mu na nosu ni zrasla črna pika.