MOGOČE PRIDEŠ JUTRI?
Šele potem, ko je Iztok zaloputnil vrata za seboj, se mi je vse skupaj zazdelo še bolj smešno. Dotlej sem le uživala v najini igri, v kateri sem ga dražila za malenkosti.
Recimo zato, ker je vsakič, ko je pil kavo, stresel nekaj sladkorja tudi na smetano, ki je morala prekipevati čez rob, ali [...]
to zgodbico sem ob njenem nastanku posvetila vsem mojim moškim kolegom v službi predvsem zato, ker jih imam rada in tudi zato, ker me že s tem, da so, nenehno zabavajo
Zapor z dvema ključavnicama
Imel sem seveda dober in resen namen. Toda potem, ko mi je tajnica prinesla papirje in vso ostalo navlako, katero je morala [...]
8. julij ob 10 h dopoldan
Pojma nimam, kje naj pričnem s pisanjem. V zadnjih dveh dneh se je zgodilo toliko stvari kot že dolgo ne. Roka me še boli in zdravnik je dejal, naj bom previdna, ker globoka rana na sredincu leve roke še zmeraj rahlo krvavi. Zakaj, tudi on ni vedel.
V torek zjutraj, [...]
5. julij
Vanda me je že navsezgodaj presenetila z novico, da v soboto odpotuje. Nejc, ki je sedel zraven nje, je začudeno dvignil pogled in prenehal žvečiti. »Hehehe, kaj smo se ti pa zamerili?« je nato izpustil nedolžno.
Najraje bi ga kresnila po nosu.
Njemu je lahko čvekati vljudnostne fraze. Z Vando se je srečeval na stopnišču ali [...]
30. junij
Prebudila sem se s hudim glavobolom. Za menoj je bila zoprna in prekratka noč, z roko sem nenehno grabila po blazini, kjer bi moral spati Najdražji, toda njega ni bilo, okoli pol štirih me je poklical iz Frankfurta, da še zmeraj čaka na letališču. Tiho sem zaklela, da me ni slišal, navsezadnje ni [...]
Dež je škrebljal po strehi kot bi se mu zmešalo. Vedel sem, da bi moral vstati, splezati po žlebu in vreči tisto zajebano pločevino na tla. Ampak se mi ni ljubilo. Res se mi ni. Ždel sem na mestu, še bolj sem se zvil v klopčič in tiho preklinjal, kajti še zmeraj se mi ni [...]
29. junij
V vsaki, še tako slabi strani, se najde kaj dobrega. Že dva dneva se namreč ne premaknem z Brda. Ministri pričenjajo z delom ob desetih. Do takrat moram preštudirati dokumentacijo, ki me že pripravljena čaka na mizi, ko vstopim na galerijo.
Majhno klubsko mizico si deliva z Wolfgangom Tekookom iz Nemčije. Izjemno simpatičen [...]
Priznam.
Včasih sem lahko neznosno tečna, sitna in vem, da bi me v takih trenutkih marsikdo najraje zagrabil in vrgel skozi okno.
Žal si ne morem pomagati.
Bila sem pri zdravniku, da bi mi predpisal racnije, toda ob mojem akutnem primeru, je le zmajal z glavo in mi žalostno razložil, da bi bila za moje težave najbolj pravšnja [...]
v nočeh,
ko zvezde se prižgo,
poglej v nebo….
vidiš grad iz sanj?
in tam na oknu je nekdo,
ki maha ti….
morda v slovo?
kdo ve….
le grad iz sanj
izgine v dan
kot da ga nikoli ni bilo….
in sreča pade ti na tla
ujeti se je več ne da….
morda….
morda čez tisoč let,
bo grad iz sanj
prižgal luči,
da prideš vanj-
domov.
Pravili so mi,
da Jaga baba odnaša
sitne otroke v svoj brlog,
kjer jih priveže
za kljuko na vratih
in jih pusti stradati.
Ampak meni to ni bilo mar,
saj sem bila pridna in ubogljiva.
Le nikogar ni bilo,
ko sem prosila za malo ljubezni,
zato bi bila
tudi z Jago babo zadovoljna.
Potem je prišel on,
saj veste kdo.
Imel je črne lase,
modre oči
in bil je [...]
