Za trenutek se mu je oddahnilo, s težavo je požrl cmok, ki mu je obtičal v grlu, potem pa je, za vsak slučaj, še enkrat pritisnil na kljuko, ker se je bal, da so kakšni vijaki popustili in bi se lahko zgodilo, da bi se vrata vdala, če bi kdo prišel nepričakovano in želel vstopiti v sobo.

Pridušeno je zaklel, ko se je spotaknil ob kup časopisov, ki so ležali na tleh.

Že od leta 1977, ko mu je umrla žena, jih ni bral, pa kaj bi jih tudi, takrat se mu je čas ustavil, vse, kar se je za tistem dogajalo, je bilo nepomembno in ga ni brigalo.

Še na sestro Danico je bil jezen, da bolj ni mogel biti, ta vešča sakramenska, mu ne da miru, včeraj je stala pred vrati, zdelo se mu je, da celo večnost, pritiskala na kljuko in mu grozila, da bo poklicala gasilce in policaje, če ji takoj ne odpre, nekaj časa je celo moledovala, jokala in ga rotila, naj, za božjo voljo, ne bo tako trmast, da ona ve, da bo še vse dobro, figole ve, pojma nima, za kaj gre, pa ji tega ni mogel zabrusiti v obraz, le toliko je odškrtnil papir, s katerim je že lani obložil okna, da je videla, da jo posluša, potem pa je spet mrknil v temno notranjost, kjer se je počutil varnega. No, ja, takrat še, danes pa v to ni več povsem prepričan, ponoči se mu je sanjalo, da so prišli trije in skušali vstopiti, vdrli so skozi vrata, kričali nespodobne besede, ga slekli in mu nataknili nekakšen suknjič, češ, da ga ne bo zeblo, ampak njega nikoli ne zebe, to lahko priseže pri Bogu samem.

Samo za denar se jim gre, samo to, ga je prešinila misel, ki je že lep čas tičala v njegovi glavi, dremuckala in se grela, redila in bohotila, postajala vedno bolj debela in žaltava, niti opazil ni, kdaj ga je ta misel začela počasi zastrupljati in ga dušiti, bil je celo vesel, da jo ima, saj drugače ne bi vedel, zakaj prihaja sestra in tista nemogoča ženska v zelenem avtomobilu, s črno torbo, ki vsakič, ko nekaj časa pritiska na zvonec, za trenutek posedi na klopi zraven vinske trte, ter čaka, da ji bo odprl vrata.

Pa jih ne bo!

To se je trdno odločil. Ne bo jih!

Kar naj trkajo, ne bo jim uspelo.

Hihihihi, mar ni bil to nekoč en reklamni trik Jelovice, se je namuznil, tam je včasih delal in si prislužil pokojnino, kar precej denarja mu dajejo, skoraj tisoč evrov, malokdo ima toliko. Nekoč, pred leti, se je Lojze nekaj usajal, da si tega denarja ni zaslužil, on je delal kot čevljar, tam so nategovali ljudi z jamranjem in tarnanjem, ob koncu meseca pa so jih mizerno plačali. Fuj! Nikoli ne bi delal čevljev, svinjsko, da jih ljudje popacajo s svojimi umazanimi in smrdljivimi tacami.

Zadnja leta čevljev sploh ni več nosil. Zdele so se mu neudobne in hladne, že pred časom jih je nekega jutra zmetal v peč in zakuril. Naj gorijo, si je dejal, ko je nepremično strmel v plamene, ki so lizali usnje in plastične podplate, milo se mu je storilo pri srcu, saj sedaj še k maši ne bom mogel, je trudoma pomislil, sicer pa, kaj bi hodil tja, saj znam že vse molitvice na pamet.

Nekoč je v kanti za smeti našel cel paket sveč, še nedotaknjenih, dvignil je oči v nebo in se zahvalil vsem svetnikom za ta dar. Previdno se je ozrl okoli sebe, ni želel, da ga kdo vidi, zaklad je stisnil k sebi, ga zatlačil za srajco, nato se je prihuljeno, držeč se zidu, odplazil proti domu, ključ je vsaj trikrat obrnil v ključavnici, šele potem se je počutil varnega, v veži je za trenutek obstal, ne vedoč kaj bi. To ga je jezilo, to cincanje. Besen je bil nase, kadar se ni mogel v trenutku odločiti. Sunkovito je potegnil zavoj izza srajce in ga z vso ihto zalučal v steno, da so se sveče razletele po mrzlem tlaku, tam obležale in ga vabile, naj jih pobere, pa tega ni hotel storiti, kar tam bodite jim je zabrusil nazaj, boste že videle, maščeval se vam bom! Pa se je res, vsako jutro, ko je vstal, je pobral eno, previdno in nežno kot bi imel opraviti z majhnim otrokom.

Potem je padel na kolen, iz žepa potegnil vžigalnik, kdo ve koliko časa že ni služil svojemu namenu, ampak kresilo je še zmeraj delovalo, droben plamen je za hip osvetlil temo, on pa je sklonil glavo, v molitvi in nerazumljivem žebranju, to je bil odslej njegov jutranji obred, s katerim je začel nov dan, ne glede na to, kdaj se je prebudil in planil iz postelje.

Nekoč se je domislil, da bi bilo dobro imeti kakšen prostor, kamor bi se zatekel. Človek nikoli ne ve, kdaj bo spet izbruhnila vojna, pa tudi vedno več ciganov trka na vrata in hočejo imeti baker in te reči.

Njegova mati je imela navado reči, boj se cigana, ta te z desno roko poljublja, z levo pa ti zadira nož v hrbet, stokrat se je že spomnil njenih besed, verjel jim je, nenazadnje je bila njegova mama skromna in ponižna, skoraj vsak dan je hodila v cerkev in živela je po božjih postavah. Do nekaj cementa, peska in opek ni bilo težko priti, v ulici, kjer je živel, so nenehno kaj gradili, vedel je to, čez dan so skozi tesno priprta okna vdirali glasovi bagrov, mešalcev in kričanje zidarjev, včasih ga je imelo, da bi iz skritega predala na dnu omare vzel lovsko puško, ni bila njegova, temveč očetova, jo nabil in stekel na cesto ter jih postrelil, drugega za drugim, kaj se to pravi, parati zrak s truščem, kaj ti ljudje ne vedo, kako prijetno doneča je tišina, s svojo mehkobo, ljubeznivostjo in milino, ki boža dušo in jo polni – do roba – s sladkostmi neizgovorjenega.

Delal je počasi in skrbno, vsako noč je previdno odklenil vhodna vrat, z napetimi ušesi je čakal, da bo slišal kaj nenadnega, toda ponoči so ljudje spali, kako so bili neumni, mar niso vedeli, da je noč zato, da človek razmišlja, tuhta in se ozira v zvezde, v katerih so zapisani domala vsi odgovori na vprašanja.

Odvečno zemljo je vozil k potoku, bila je pomešana z ribjimi konzervami, včasih, ko je bil ravno lačen, je kakšno pojedel, potem so se mu še te zagabile. Le kruha se ni nikoli naveličal. V kanti, zadaj za pekarijo, ga je zmeraj našel kaj, da ni bil lačen. Včasih celo svežega, peki so pa res smešni, kar mečejo ga stran, namesto da bi ga pojedli. Nadrobil si ga je v vroče mleko, če mu ga je sestra prinesla in pustila pred vrati, se usedel na pručko in najprej skrbno pomešal po skledi, da se je sladkor do konca stopil.

Žena mu je zmeraj govorila, Lojze, pa kako moreš biti tak nemarnež, da sladkaš mleko, kje si to že videl, ampak ji ni zameril, ona je nasploh zelo rada nergala, toda v srcu ni bila hudobna, niti zamerljiva in to je cenil bolj kot je pokazal.

Prostor, ki ga je zabetoniral z več kot pol metra debelimi zidovi, ni bil velik. Pošteno se je moral skloniti, da je sploh lahko stopil skozi vrata, nikjer ni bilo nobenega okna, malo je bil jezen nase še zaradi žarnice, ki je svetila v kotu. Kaj mi bo, si je očital, samo elektriko bo kurila, drugega eno figo, se je mrščil, medtem ko je iskal klešče, da bi preščipnil kabel, pa se je potem unesel, je že tako namenjeno, si je dejal, če bo račun za elektriko previsok, ga bom pustil sestri, kar naj ga plača, saj je dobila dovolj dote, ko se je omožila, jaz pa komaj kaj, pa še tisto mi je oče očital dokler je bil živ.

V svojo Luknjo si je navlekel nekaj starih pruštofov, na katerih je potem ležal, nekje je staknil tudi železno omaro, prav razveselil se jo je, bila je še trdna, in tisti, ki jo je zavrgel, je v ključavnici pustil celo ključ.

Kar nekaj dolgih ur jo je vlačil proti domu, vmes je večkrat deževalo, bil je moker do kože, da je potem, čez dan, kašljal kot zmešan, toda nič ga ni odvrnilo od zaklada, ki ga je hotel imeti, kajti šele potem, ko bo denar na varnem, se bo počutil srečnega in zadovoljnega.

Imel je dober spomin in točno je vedel, kam ga je spravil.

V veliki hiši, v kateri je nekoč živelo več kot petnajst ljudi, je bilo skrivališč kolikor hočeš. Žal nobeno od njih ni bilo tiste sorte, da ne bi trepetal, kdaj ga bo kdo slučajno našel in pobral.

Pazi na vsak dinar, mu je nekoč govoril oče, konec koncev tudi mati ni bila nič boljša. Preden so odšli v nedeljo k jutranji maši, mu je v potno dlan stisnila kovanec, ga pogledala v oči in mu zabičala, da ga bo ja spustil v puščico, da bo Bog zadovoljen.

Pa tega velikokrat ni storil. Nekoč mu je nekaj reklo, sam vrag mu je prišepnil, naj tega ne stori, saj je v puščici že dovolj drobiža, kovanec gor ali dol, pa je res le navidezno stegnil roko, ko je prišel mežnar mimo, gledal ga je naravnost v oči, niti trenil ni, ko se je ta začudeno zastrmel vanj, skomignil je z rameni, za drobec sekunde raztegnil usta v nekakšen nasmeh, potem pa je šel mežnar mimo kot da se ne bi nič zgodilo, on pa je stlačil roko v žep se hrepeneče oklenil kovanca, ga pobožal in oči so se mu napolnile s solzami sreče.

Najvarneje skrivališče se mu je zdelo v jaslih. Živine že zdavnaj ni bilo več pri hiši, po štali pa se je še zmeraj valjalo seno, ometi stelje pa so bili nametani sem in tja, kajti tudi drekov, ki jih je za seboj pustila živina, ni pospravil, zakaj bi jih le, saj bodo sami strohneli, pa so res, celo duh se je porazgubil skozi špranje ob vratih.

Nekoč, menda mu je bilo že osemnajst let, mu je oče kupil par gojzarjev.

»Tele boš pa lahko dolgo nosil,« mu je dejal, ko jih je vrgel preden.

»Močni so iz pravega usnja, ravno pravšnji za golcanje,« je še navrgel, on pa se je sklonil in nežno pobral škatlo, v kateri se je skrival zaklad.

Bilo je prvič, da je dobil nekaj novega, zmeraj je nosil le stare in pošvedrane čevlje za kakšnim od starejših bratov.

»Očetu se je moralo zmešati, da je storil kaj tako nepremišljenega,«si je mrmral v brado, škatlo je stisnil k sebi in stekel po stopnicah do svoje postelje, ki je stala v kotu zgornje veže, gojzarje je nekaj časa obuval le ob nedeljah, bili so preveč novi in lepi, da bi jih svinjal še v delovnikih.

Še danes po več kot petdesetih letih, je modra barva s škatle komaj kaj zbledela, še zmeraj se je videl napisal tovarne čevljev Alpina, drobno se je nasmehnil in s kazalcem nežno in predano pobožal bankovce, ki so bili zloženi v škatli.

V njej je hranil le desettisočake, v vsakem zavitku jih je bilo sto, petdeset jih je obrnil v eno smer, petdeset v drugo tako kot je nekoč videl na pošti. Globoko je vdihnil omamen vonj, ki se je širil iz škatle, duha po denarju se ni nikoli naveličal vdihavati, bil je najslajši in najlepši vonj, kar ga je poznal.

Prestrašeno je skočil pokonci, zdelo se mu je, da sliši pritajene korake. Napel je ušesa, da ga je vse bolelo, toda ničesar se ni premaknilo, nenazadnje je bila ura dve ponoči, kdo bi v tem času strašil naokoli?

Vseeno se je tresel po vsem telesu, zalotil se je, da si potne dlani briše ob hlače, skočil je na noge in s sklonjeno glavo pričel krožiti po sobi, upal je, da se bo tako umiril, da ga ne bo več strah, kajti napadov tesnobe, ki so ga, sem in tja, grabili za srce se je na smrt bal.

Potem se je  nekako le prepričal, da ni nikogar, da je sam, toda še zmeraj je napeto poslušal, da bi pravočasno zaznal vsak nenavaden šum, roka mu je kar sama od sebe segla nazaj v škatlo in zagomazela med bankovci, ki so šelesteli kot razprostrta krila čmrlja, širok smehljaj se mu je razlezel po obrazu, zdelo se mu je, da je najsrečnejši človek pod soncem.

Previdno se je skobacal na kolena, obraz se mu je skremžil od hipne bolečine, kajti sklepi so ga že lep čas boleli, tudi kolena so bila zatečena, pa mu ni bilo mar zato, še za zdravnika bo metal denar skozi okno, saj ni neumen.

Vsak bankovec posebej je pobožal preden ga je položil na kamnita tla, enega zraven drugega, lepo po vrsti kot so hiše v Trstu. Drobno se je zahihital, oči so se mu svetile kot že dolgo ne.

Počutil se je kot bi se mu vrata raja nenadoma odprla in ga vabila v svoje naročje. Nekaj mehkega se je dotaknilo njegovih lic, ga pobožalo po laseh in vratu, ki je tičal za karirasto srajco. Zdelo se mu je, da sliši petje ptic in Beneške fante, ki pojejo njegovo najljubšo Rudeči cvet. Enkrat proti jutru so bila tla pokrita z njegovimi zakladi, še nekaj nemških mark je bilo vmes, hranil jih je še iz časov, ko so v Nemčiji postavljali montažne hiše, milo se mu je storilo pri srcu, ko se je spomnil na Greto.

V nekem pabu, kamor so hodili na malico, je točila pivo, včasih mu je pomignila s prstom, naj pride bliže, natočila mu je pol kozarca in se mu vabeče nasmihala, toda on je ni razumel, bil je le srečen, da je spet prihranil dva feninga kolikor bi moral dati za pivo, če Greta ne bi bila zaljubljena vanj.

Previdno si je spodvil noge, komaj jih je še čutil, zima je bila dolga in mrzla, v kleti pa že lep čas ni imel nobenega polena več, zavil se je v rokav pruštofa, se naslonil na komolec in gledal šelesteče morje bankovcev , ki se je v soju sveče prelivalo v vijoličastih barvah.

Iztegnil je roko in se nežno a previdno hkrati dotaknil prvega, pobožal ga je hrepeneče in čudno kot bi božal obla ženska stegna, počasi se je premikal od enega do drugega in dotik je nezavedno stopnjeval neko čudno napetost, ki se mu je porojevala v ledjih, sprva jo je hotel odgnati, potem pa je postajal vedno bolj mehak in lenoben, ni se mu dalo, pa še godilo mu je, ko je čutil tiste tople valove, ki so se prelivali po udih, ga greli in mu meglili pogled, dokler se ni roka vse močneje zakopala med skrbno poravnane bankovce, začela okoli sebe grabiti vse, kar je le lahko dosegla, on pa je tiho zaječal, njegovo dihanje je postajalo vedno bolj hitro in globoko, hotel se je premakniti, da ga ne bi tiščalo, pa se ni mogel, bil je kot ohromljen, vse je prišlo iznenada, o bog, kako je bilo lepo, še malo, ne odnehaj, še malo, je ječal s pridušenim glasom, dokler ni v hlačah začutil dobro znane mokrote, kar naenkrat mu je odleglo, nebeškost je izginila, svetloba se je umaknila vase, on pa je obležal na tleh, izmučen in iztrošen kot prazna vreča s krompirjem.  

Z vročim čelom se je dotikal ledeno mrzlih tal, dobro mu je delo, saj ni vedel, kako bi se drugače ohladil, hotel je vse skupaj ponoviti, sedaj, ta trenutek, toda telo ga ni več ubogalo, bilo je mlahavo in zdrizasto, s težavo se je skobacal na kolena in potem je butal z glavo ob tla toliko časa, dokler mu ni čelo zakrvavelo in se mu je zdelo, da ga bo razneslo od bolečine.

Padel je na pod, še dobro, da si je spodvil roke, drugače bi se ponovno udaril, bil je slaboten in zdelo se mu je, da tudi lačen,  že cel teden ni imel ničesar pametnega v shrambi, vendar je misel takoj pregnal, saj lahko živi brez kruha, da ima le denar, niti pomisliti ni smel, da bi ga mu kdo vzel, kajti potem bi umrl, prekleto, da bi takoj umrl, ker brez njega življenje ne bi imelo nobenega smisla.

Nekoč, ko je bil pri na orožnih vajah v Makedoniji, je z nekim dekletom, ime je že zdavnaj pozabil, ležal sredi ogromnega makovega polja, na hrbtu, in gledala sta zvezde ter jih štela.

Niti za roke se nista držala, ker se nista smela, ona ni hotela, ni vedel, zakaj se je v tistem trenutku spomnil na to, počutil se je skorajda enako, le da ni bilo maka, bili pa so prav tako rdeči bankovci, ki se jih je moral dotikati, in to kar naprej, vedno znova in znova, če je hotel, da je zjutraj lahko vstal in dihal.

Drobno se je nasmehnil, poskušal se je obrniti na hrbet, vendar ni šlo, bil je preveč šibak, saj ni čudno, zamudil se je več kot tri ure, preden je vsakega posebej poravnal in ga narahlo položil na tla, neko čudno hrepenenje se je dotaknilo njegove duše, ko bi se le odprla streha, da bi videl nebo, si je zaželel, potem bi tudi danes štel zvezde in bilo bi mi lepo.

Nenadoma so se pričele dogajati čudne stvari, v nosnicah je začutil duh po cvetoči lipi, nasmehnil se je, zvezde so mu mežikale v pozdrav, hotel je dvigniti roko, da bi jim pomahal, pa ni mogel, bila je pretežka in preokorna, pustil jo je ležati na mrzlih tleh, sam pa se je dvignil, zaplaval po zraku, in ko je od zgoraj gledal dol, na tla, mu je igralo srce, kajti pogled na njegovo bogastvo je bil sedaj še lepši in vabljivejši.

Kar tako naj ostane, je mrmral sam pri sebi, droben nasmeh mu je hušknil čez ustnice, ni ga odgnal kot po navadi, narahlo je zaprl oči, samo za trenutek, da se odpočije, potem pa bo vse tisto, kar je hranil leta in leta in zaradi česar si je nenehno odtrgoval od ust, dal nazaj v škatlo in jo odnesel n varno. 

P.S.

»Žal je bilo potrebno obe nogi odrezati. Na srečo le pri kolenu,« je dejal dr. Vrabič, ko je stopil v čakalnico, kjer je že od ranega popoldneva sedela Danica.Tiho je zaihtela, pa ne zaradi strašne novice, zasmilila se je sama sebi, ker je sedaj vedela, da ji bodo brata naprtili na glavo in bo morala skrbeti zanj dokler bo živ.

Potem pa je počasi dvignila pogled in se nemo zazrla v kirurga, ki ji je sočutno položil roko na rame.

Medtem ko je poslušala, kar ji je še imel povedati, je mislila na to, kako bo povedala bratu, da so morali tisto njegovo kramo vreči v ogenj, saj ni imela nobene vrednosti več.

Od leta 1991 naprej.

MOGOČE PRIDEŠ JUTRI? 

Šele potem, ko je Iztok zaloputnil vrata za seboj, se mi je vse skupaj zazdelo še bolj smešno. Dotlej sem le uživala v najini igri, v kateri sem ga dražila za malenkosti.

Recimo zato, ker je vsakič, ko je pil kavo, stresel nekaj sladkorja tudi na smetano, ki je morala prekipevati čez rob, ali pa takrat, ko si je ogledoval svoje kosmate prsi v ogledalu v veži in se obračal malo na levo in malo na desno, da bi se bolje videl.

Ravno včeraj, prišla sem iz knjižnice, kjer sem študirala za maturo, se srečava v predsobi, s plosko dlanjo me narahlo udari po hrbtu in zakriči:«Ti loviš!«

Potem se je naglo obrnil in stekel po stopnicah, jaz pa za njim. Še dobro, da mame ni bilo doma, kajti kričala in norela sva kot dva otroka.

Tokrat pa je bilo drugače. Niso bile več mačke in miši, to sem nagonsko čutila, čeprav me je imelo, da bi se na ves glas zarežala in mu pokazala jezik. Vsa sem se naježila, ko se mi je pričel približevati, korak za korakom, želela sem, da bi v tistem trenutku bila kje zunaj, na varnem, kajti čutila sem, da se bo nekaj zgodilo, poznala sem ga, in tudi nisem bila neumna, ko me je pri kosilu ali večerji včasih pogledoval izpod čela, vendar mami tega ni opazila, ona je sploh bila slepa za vse, razen za svoje čare.

V sobi je vladala gluha tišina, okna so bila neprodušno zaprta, zjutraj sem pozabila dvigniti celo žaluzije.

Slišala sem njegovo sapo, dihal je glasno in hitro, njegova bližina me je mamila in odbijala hkrati, začutila sem, kako se mi koža ježi pod rojem tisočerih mravljincev, ki so postali neučakani in zahtevni, medtem ko sem strmela v Iztokovo odpeto srajco, njegovo telo me je omamljalo, nagajivi strah, kaj se bo zgodilo, pa je vse občutke še poglobil, po svoje sem si silno želela, da se me dotakne, vendar sem pred seboj bežala, kamorkoli je že naneslo, kajti Iztok je bil mamin ljubimec, nisem se ga smela lastiti. Razen, seveda, za tiste razposajenosti, ki so naju nehote združevale.

K hiši ga je pripeljala ravno na moj osemnajsti rojstni dan, dobro se še spomnim tistega večera. Mama je bila nalita do amena, izjemno uspešno je spravila pod streho Festival Monika, Avditorij v Portorožu je pokal po šivih in v vseh televizijskih poročilih smo videli, kako jo je Brayn Asling, najbolj priljubljeni angleški rocker, dvignil v zrak in poljubil na čelo. Iztok Gorenjak je izpadel že v polfinalu, vendar se je njegova pesem Potovanja drugih vseeno usedla v ušesa, čez noč se je pričela vrteti na vseh radijskih postajah in na mamino začudenje je zasenčila vse ostale. Verjetno ga je zato tudi opazila, se prilepila nanj in ga zapeljala s svojimi izkušenimi rokami, zmeraj me je učila, kako se je potrebno dotikati moških, da se zmehčajo in ti padejo v naročje kot zrela hruška.Od vseh maminih ljubimcev je bil Iztok drugačen, to sem začutila že prvi hip, ko je stopil skozi vrata. Bil je preplašen in v zadregi, meril je skoraj dva metra in čeprav je včasih igral košarko, so bile njegove noge nerodne in štoraste, kar naprej se je spotikal, da sem se mu od srca smejala in ga dražila, čeprav, to sicer nerada priznam, me je strašno motilo, da je bil tak kakršen je bil. Ni bil kot kakšen pezde, s katerimi se je mami ponavadi družila, za katere nisi vedel, ali imajo celo preveč ženskih hormonov, imeli so cvileče glasove, obrite noge in v laseh polno ostudne želatine.

Jadrno so minevale minute, pojma nisem imela, kaj namerava, stal je le še nekaj korakov stran od mene, gledal me je nežno a tudi strastno, prepoznala sem ta pogled, pri moških sem ga že večkrat opazila, čeprav še zdaleč nisem bila tako lepa kot mama.

Iztok je cenil, ker sem toliko vedela o dolini Rezije, o Furlaniji, zanimala so me narečja, in zato mi je včasih rekel Zverinica iz Rezije, kar me je spomnilo na risanke, ki sem jih imela srčno rada.

»Umrl bom, če se te ne bom dotaknil…« je nenadoma spregovoril in njegov globok moški glas je napolnil sobo, dotaknil se je fotografij, ki so visele na steni in metuljev, ki sem jih nalovila lansko poletje. Zadrhtele so zavese, za trenutek so zaplapolale, to sem opazila s kotičkom očesa, on pa je stopil še korak naprej, mogočen kot gora, ki jo je potrebno preplezati, a po drugi strani strašno krhek in nežen, domala zdrobljiv v svoji obupni želji, ki je še nisem povsem doumela.

»Saj se me kar naprej dotikaš!« sem glasno protestirala.

Bila sem prižeta na steno, hladna in tuja se je dotikala vročičnih dlani, če bi mogla, bi izpuhtela v zrak, bilo mi je nerodno, kakopak, in četudi sva še včeraj igrala šah in se poredno smejala, ko je izgubljal bitke, je bilo tokrat drugače, on je bil tisti, ki je bil na potezi, ne jaz.

»Tisto je drugače. Nekakšen izgovor…! Ker me nenehno dražiš s svojim pobalinstvom in potem se še sam pričnem obnašati kot otrok.«

»To si se gladko izmislil. Sploh pa si užaljen, ker sem te nazadnje premagala v šahu.«

Zmajal je z glavo kot košarkar, ki preigrava z žogo, preden vrže trojko.

Kako si lepa…« je vzdihnil in spustil roki tesno ob telesu.
Začutila sem njegovo nemoč in nežne poglede, polne ljubezni in brezmejne želje, da tudi sama naredim korak bliže, a ga nisem, v tem nisem videla nobenega pomena, kajti še včeraj je ležal pri moji mami in kdo ve kaj sta počela v skrivnostni temi spalnice, ki je bila na drugi strani hiše.

»Ni tako kot si misliš,« je nenadoma spregovoril, naglo in glasno kot bi mi bral misli.

Skomignila sem z rameni.
Želela sem, da začuti, da mi je vseeno, kaj počneta, nisem marala, da bi našel pot do mojega srca, kajti tam je bilo marsikaj, kar je bilo skrito pred vsem, ne le pred njim, kajti tisti, ki sem jih poznala, me nikoli niso hoteli videti kot žensko, vsak me je le potacal po licih in rekel:«Poglej, poglej, kako je Maša že zrasla.«

In potem so pomenljivo pogledali mamo, ki se je mrščila kje blizu, zmeraj se je, kadar je kdo omenjal moja leta, bila je prepričana, da ji s tem želijo dopovedati, da je že stara in da je že skrajni čas, da preneha igrati smrkljo, ki zleze pod odejo z vsakim pokavcem, ki ji pride pod noge.

»Ali hočeš biti moja, samo moja?« je vnovič poskusil Iztok.

»Nič hudega ti ne bom naredil….rad te imam, ljubim te bolj kot bi ti lahko povedal.«

Bila sem razburjena in ob njegovih besedah me je za hip obšla slabost. Nisem mu verjela, kako mu pa tudi naj?!

Toda zaman.

Njegovi prsti so se dotaknili mojih las in jih nežno pobožali, s prsti mi je pričel ovijati pramene okoli dolgih in vitkih prstov, dihal mi je v obraz in njegovo sapo sem čutila po vratu, še vedno sva potovala drug k drugemu, v norem diru, v smeri nekega daljnega zatišja. Pričakovanje se je razcvetelo ob povsem nepričakovanem času. Kljub vsemu bi raje videla, da bi mi najprej prinesel rože, magari šopek telohov ali narcis, karkoli, ali pa bi me povabil na krofe, kremno rezino ali sladoled. Izgovorov, kako priti, je bilo nič koliko, sigurna pa sem bila, da med njimi ni bilo trdno zaklenjenih vrat.

Prijel me je za roko, njegove so bile gladke in čvrste, čutila sem, kako so se prsti poskušali preplesti med seboj, se ogreti ob toplem ognjišču, in šele potem dobiti moč, da nadaljujejo svojo zmagovito pot. Z nežno kretnjo se je dotaknil naramnice, da mi je zdrsnila proti komolcu, golota pravkar odkrite kože se je zasvetila v polmraku, in postajala vedno bolj domača, prijazna, kljub temu, da sem v njegovih očeh zaznala drobne utripe zbeganosti, mogoče se je ustrašil tega, kar je počel, saj je bil on tisti, ki me je ujel, in me odmaknil stran od resničnosti.

Nisem se več bala razdalje, ki se je tkala med nama, želela sem, z vso dušo in srcem, da bi me pogledal v oči in videl, da želim stvari poimenovati z njegovim imenom, a sem le zardela, obmolknila, kajti gola rama je privlačila njegove poglede, dokler se ni, nenadoma, ves napet, sklonil in jo narahlo poljubil.

Počutila sem se kot studenec, pri katerem se ne more odžejati vsak, le tisti, ki pride bliže in izreče čarobno besedo, in potem zapleše še razposajeni ples.

»Ko bi vsaj imel krive noge, potem bi se v tem trenutku pričela na ves glas smejati,stegnila bi prst proti njemu in besede, s katerimi bi ga sramotila in poniževala, bi vrele iz mene kot kakšne neslane šale pijancev za gostilniškim pultom, ko s pijanimi in težkimi jeziki opletajo neslanosti, katerim še sami ne verjamejo več,« me je pobalinsko prešinilo.

»Jutri bova odšla na Blegoš, držala se bova za roke, obljubim ti, da se nama ne bo nikamor mudilo. V Javorjah bova poiskala samotno travo, sezula bova težke pohodniške čevlje, in potem bova bosa tekala sem in tja, da naju bodo bilke žgečkale po podplatih, ker to je nekaj fantastičnega, človek se prične smejati kar sam od sebe in jaz rad gledam, kako se ti smejiš.«

»Res?« sem dahnila.

Iztokove oči so se nenadoma hudomušno zasvetile. Mogoče celo objestno, poredno, lahko eno in drugo. Ali oboje hkrati.

Glavo sem mu narahlo položila na prsi, začutila sem, kako je vzdrhtel, kot listi na brezi, ko potegne prvi jutranji veter, a na srečo tistih zvokov ne sliši vsak, kaj šele vidi, kajti srce mora biti ravno prav odprto in sončno, da se ga dotaknejo skrivnostni zvoki.

»Kako si majhna. In drobna. Si že od nekdaj taka?« je dahnil vzradoščeno, medtem ko se je globoko sklanjal, vendar ne preveč, da ne bi oddaljil bližine, ki naju je družila in razveseljevala.

V tistem trenutku je Cat Stevens zapel Morning has broken, nežni zvoki njegovega hrapavega glasu so napolnili sobo, živo sem zardela, kajti Iztok je nenadoma napel ušesa, ej, to pa je moja pesem, je dejal glasno, mar jo tudi ti rada poslušaš.

Nič nisem odgovorila, bila sem celo malo jezna nase, da se nepremišljeno izdam, še tega se je manjkalo, da bo po pomoti odprl predal in našel v njem fotografije s svojih nastopov-potem sem pečena!

Z zaprtimi očmi sem se podrgnila po grobi koži, bila je napeta in polna črnih dlak, ki so me žgečkale po nosu, še malo, pa bom pričela kihati, hi,hi, hi, to bi bil hec.

»Nagajivka, Zverinica iz Rezije,« se je pošalil in nežno podrsal po mojem nosu, jaz pa sem postajala vedno bolj zaupljiva, in tisti strah, ki me je grabil še kakšno uro nazaj, je izpuhtel, izginil, kot so nekoč izginjali hudobni škratje, ki so jih odgnale babičine pravljice.

»Meni jih ni nikoli nihče pripovedoval,« je zašepetal Iztok.

»Ko bova sedela v tisti travi v Javorjah, ti bom povedala tri pravljice. Obljubim,« sem ga prepričevala.

Rahlo je zastokal, mogoče zato, ker sem mu stala na nogi, ko sem jo izmaknila, je bil ves osupel, pridi bliže, je rekel tiho, ne hodi stran od mene.

»Saj te objemam. In plešem s teboj,« se z nasmehom protestirala.

Počutila sem se varno kot še nikoli poprej.

In mama je bila v Parizu, vedela sem, da se vrne šele v petek, do takrat pa lahko na stežaj odpiram vrata v zlati kletki, ki jo je naredila zame.

Prešinilo me je, da samo usta še niso pričela iskati drugih ust, zato sem se mu zazrla v oči, začudilo me je, koliko miline je bilo v njih, in strasti. Zaprla sem oči, zdelo se mi je, da bo razumel zakaj, in tudi je, kajti sklonil se je niže, rahlo je zastokal, ko se je z ustnicami dotaknil čela, trepetala sem kot še nikoli poprej, v nestrpnem pričakovanju.

Bil je očaran, vse je bilo tako spontano in polno iskrenih želja, da se ni mogel več upirati, četudi bi se hotel, dotaknil se je mojih ustnic, bile so suhe, a voljne, da se je nenadoma počutil kot utrujeni popotnik, ki  se po neskončno dolgih poteh vrne domov.

Moja usta so se za hip razmaknila, dremava jezika sta se pričela spoznavati in ljubkovati, bilo je naravnost ganljivo, s kakšnim užitkom sta to počela, niti za hip se nisem branila, ko je topla dlan zaokrožila po vratu, in naprej po golem ramenu, do bokov, ki so se stapljali z njegovimi,in čeprav je bilo med nama še na tisoče neizgovorjenih besed, na milijone različnih svetov, sem se stiskala k njemu, ker se mi je zdel edini, ki je bil vreden, da ga spustim na svoje svetove.

Prisluškovala sem njegovemu dihanju, bilo je neznansko božajoče, občemela sem v naročju, po katerem so se sprehajale najine dlani in iskale opore, zmeraj je ni bilo moč najti, kljub temu se nisem bala, da bova zgrmela po tleh, saj me je varoval, to sem nagonsko čutila, držal me je čvrsto in z ljubeznijo, a potem, ko me je, ves lačen, dvignil v naročje in odnesel proti postelji, sem se ga oklenila okoli vratu, o moj bog, je govoril pridušeno, kako te ljubim, poskušala sem se zasmejati, in ga podražiti, kaj točno misli s temi besedami, a mi je ponovno zaprl usta s poljubom, najprej strastno, malodane divje, a nato nežno in božajoče.

»Hočeš, da te slečem?« je dejal, ko me je zaobjel z nogami, štrlele so mu čez rob postelje, še dobro, da tega nisem videla, bilo bi mi strašno zabavno, skomignila sem z rameni in to mu je pomenilo, da naj kar sam poišče vse gumbe in zadrge.

»Kako lepo od tebe«, se je nasmehnil, a ko je z nerodnim gibom vrgel majčko na tla, je tiho kriknil, preden jih je poljubil.

»Moje prsi niso bile nikoli nič posebnega,  zmeraj so se mi zdele podobne dvema vrabčkoma, ki se preplašeno stiskata na veji…«

»To sploh ni res,« je odločno protestiral in se ju ponovno pričel dotikati z ustnicami.

Tega mi ni še nihče nikoli počel.

Niti sanjalo se mi ni, da je to tako lepo, daj še, sem ga prosila, brez odvečnih besed me je ubogal, sanjalo se mi ni, da okoli bradavičk vodi toliko različnih poti, na katerih se je moč ustavljati in početi marsikaj, Iztok je to vedel, očitno, kajti sled njegovega jezika je bilo čutiti na tisoč mestih hkrati,  in še vedela nisem kdaj, je priromal do trebuha, ojej, če je vsako ljubljenje tako vroče, potem še zdaleč ni nenavadno, da ljubimci nenehno izgorevajo v tem ognju, ki jih objema in ovija v nenadnih izbruhih vroče lave, ki čaka, tik pod površjem, da priteče na plano in da se kot pohotna reka razlike navzdol, na vse strani.

Nekoč sem nekje prebrala, da te pri ljubljenju odnese nekam daleč, da se izgubiš v vesolju, da ponikneš vase, da za trenutek izgubiš zavest, vsega tega nisem želela doživeti, vsaj prvič ne, dopovedovala sem si, po tihem, ali pa tudi na glas, bilo mi je pravzaprav vseeno, da si hočem zapomniti vsako sekundo, vsak dotik, vsak poljub, vsak dotik.

»Saj me ne moti, ti kar govori, pripoveduj mi zgodbe, šali se, karkoli hočeš,« je dejal iztok in njegov zamolkli glas me je za hip naplavil na najino obrežje, ovila sem mu roki okoli vratu, ga povlekla nase, on se je tiho zasmejal v topli vdolbini mojega vratu.

»Zverinica iz Rezije«, je dejal nežno, potem pa je obliznil moje uho, zelo nepričakovano, da me je streslo kot bi me zadela elektrika, čutila sem, kako se je trebuh usločil, napel, in on je zadovoljno zagodel, ko je opazil, da se mu ponujam, poiskal je prste in jih počasi sesljal, ne, ne delaj tega, sem ga prosila, a on se je naredil kot da me ni slišal, počasi, drug za drugim so izginjali v njegovih ustih, spet sem zaslišala krik, vedela sem, da je moj, a se mi je zdel tako nenavaden, drugačen in moledujoč, kot zatišje pred viharjem.

Narahlo je razprl nogi, bili sta mehki in ubogljivi, četudi sem si želela, da bi bili bolj poredni, da bi se branili, protestirali in se postavili v bran, ampak tega nista storili, kje pa!

Dopustili sta, da je pripotoval bliže, zelo nagajivo in nenehno je spuščal poljube vedno niže in bliže.

»Saj bi me imel za norico, če bi kričala, » me je prešinilo, toda ravno v tistem trenutku se je nečesa dotaknil, ne vem točno, kaj je že to bilo, vem le, da sem pričela toniti v nekaj sladkega, toplega in objemajočega, prišli so tisti zublji, za katere sem nekoč že slišala, zajeli so moje telo, ga dvignili v svoje naročje, ampak le za hip, za sekundo, droben trenutek, potem je sicer še vse telo gorelo naprej, a ne več tako brezglavo in s tolikšno domišljijo.

Ponovno me je naplavilo v njegovo naročje, in on je vedel, da me je enkrat že odneslo, čutila sem, da je vedel, kajti bil je nenavadno nežen, komaj se je dotikal tistih zubljev, ki so mi zapečatili usta, nič več mi ni bilo do besed, napodila sem jih stran, premikala sem se tako kot so hotele njegove ustnice, ki so se vedno bolj prisesavale tja dol, v tisto, strašno, in ko se mi je zazdelo, da ne morem več niti dihati, se je on počasi povzpel, kot da bi želel zajahati veter, pa ga ni, kajti prišla sem mu naproti, kot na široko odprta čaša, zdrsnil je vanjo, ničesar ni razbil, ker je bil nežen, zato tudi ni nič bolelo, le roki sta se zlili v eno, in usta so se našla v dolgem poljubu, dokler se ni nebo dotaknilo morske gladine, jo poljubilo in pljusknilo vanjo za celo naročje zvezd, ki so zažarele, in nenadoma sem se zavedla, da kričim, da ga grabim za lase, jočem in drvim na tistih valovih, ki postajajo vedno večji, dokler se me ne dotaknejo, drug za drugim, me objamejo, nežno in divje hkrati, da potem obležim, na tistem samotnem otoku okoli katerega ni ničesar le mir, tihota in brezveterje.

Šele čez dolgo časa, ko sem odprla oči in se zazrla v njegov obraz, nizko se je sklanjal nad menoj in me gledal, ter se smehljal, sem pomislila, da je, morda, ostalo v meni še kaj hrepenenja, da se je moralo kam skriti, kajti koža še zmeraj ni prepevala in dlani bi še zmeraj iskale in raziskovale.

Ne vem, kaj je opazil v mojem pogledu, kajti obraz mu je zažarel, to sem opazila, vendar nisem vedela, kaj bi to pomenilo, položila sem mu pregreto dlan na obraz, pa jo je prijel in počasi, a sila previdno odnesel tja dol, kjer je še zmeraj žarelo kot razbeljeni kamni na vročem soncu.

»Me ne boš več povabila k sebi?« je vprašal razočarano.

Vprašujoče sem ga pogledala. On pa se je zahihital kot poreden otrok, kajti vedel je, da sploh ne vem, kaj bi rada, in da še manj vem, kaj bi rad on.

Hihital se je še potem, ko je z ustnicami drsel po mokri koži,  tja do skritega kotička, ampak ni bil zadosti skrit, ker ga je kmalu našel, se ga dotaknil, četudi zelo plaho, vendar dovolj glasno, da sem ponovno kriknila, tokrat drugače, globlje, niti sanjalo se mi ni, da je kakšen tak krik sploh lahko še spal v prsih, pa očitno je, kajti Iztok je izvabil še drugega in tretjega, igral se je z njimi skrivalnice, ti loviš in med dvema ognjema, dokler me niso kriki popolnoma zaslepili in sem ga divje in brezglavo prijela za lase, kričala sem kot obsedena:« Iztok, pofukaj me, daj, daj…lepo te prosim.«

In je to naredil, vendar takrat, ko je on to hotel, ko sem ga že stotič prosila, potem šele je videl pravo znamenje, in začutila sem, da mora biti res, da pozabiš misliti na vse, da  se spustiš na divje brzice mogočnega slapa, ki te odnese nekam daleč, daleč, koder je vse lepo, breztežno, in neskončno mirno.

»Boš vsaj kozarec vode?« je tiho vprašal Iztok.

Mislil je, da me je pustil spati, vendar nisem niti za hip zatisnila očesa.

Prikimala sem in on me je vzel v naročje, mi pridržal kozarec, da sem lahko naredila požirek ali dva.

Tedaj sem zagledala svoje gole prsi, pograbila sem rjuho in se pokrila.

Nič ni rekel, le nežno me je pogladil po dlani.

Nato se je počasi ulegel kraj mene, me objel in stisnil k sebi.

»V petek se vrne mama…« sem dejala tja v en dan.

Nehote je otrpnil, se skrčil in  čez čas povsem mirno obležal.

Ko je spregovoril, je bil njegov glas spokojen, morda za spoznanje utrujen, a  odločen.

»Na to bova mislila kasneje. V tem trenutku bi rad še enkrat odšel…tja. Bi šla z menoj?«

Zapor z dvema ključavnicama 

Imel sem seveda dober in resen namen. Toda potem, ko mi je tajnica prinesla papirje in vso ostalo navlako, katero je morala še poknjižiti, mi je zmanjkalo poguma.

»A smo v riti?« sem jo vprašal kot že stokrat v zadnjih šestih mesecih.

Nemo je prikimala in globoko zavzdihnila.

»Saj so vse računalniške firme v pizdi,« sem se skušal opravičiti.

Toda ona se je že obrnila na petah in odvihrala skozi vrata. Ni mi kazalo drugega kot da pokličem Frančka, ki je imel odvetniško pisarno na drugi strani ulice.

»Greva na pir? Jaz častim.«

Tam okoli poldneva, ko sem požlampal že vsaj štiri piva, sem Frančku odkrito priznal, da se ne grem več. Ne država in ne baba doma me ne bosta jebali v glavo.

Prestar sem.Pika. Amen.

Franček je naročil še eno travarico, da sva dostojno poplaknila vse muke in težave.

Potem se je nekega dne, ne vem več ali je bila sreda ali četrtek, nalimala na vratih.

Nihče je ni prosil, naj vstopi, toda ona je kar rinila naprej in se ni menila za tajnico, ki se je postavila pred njo.

Resnično, v trenutku ko sem zagledal njene joške, me je zadelo. Definitivno.

Takih jošk še živ dan nisem videl. Bili so sočni, napeti, štrleli so v zrak in se rahlo pozibavali ob vsakem premiku neznanke. Niti v najbolj drznih sanjah se temu, kar sem videl, ne bi upal reči prsi. Bilo bi preveč enostavno, vsakdanje in banalno. 

Tudi preveč splošno. Po pisarni je zadišalo po dezodorantu in globoko sem vdihnil, da bi prijeten vonj ne izpuhtel v prazno.

Postalo mi je nerodno. Kršenduš, dve babnici sta zijali vame, jaz pa se nisem mogel odtrgati od tistih velikanskih nabreklih melon.

»Kaj vas muči lepa dama?« sem končno izjecljal.

Stavil bi, da sem zardel kot kuhan rak, drugače me tajnica ne bi pogledala kot da sem padel z Lune.

»Iščem delo,« so rekli joški in se pohotno zazibali le nekaj decimetrov stran od mojih oči.

V trenutku sem pozabil, da računalništvo jemlje hudič, le poznavalsko sem prikimal kot da bi mi bilo vse jasno.

Usedla se je na stol, prekrižala nogi in rekla:»Ne bom vam žal. Obvladam vse, kar je treba.

«Usta sem imel suha kot poper. Mogoče še bolj, kdo bi bil lahko natančen v tistem kočljivem trenutku.

»Lahko ostanete mesec ali dva, potem pa bomo videli,« sem se slišal  reči.

Bizgec neumni.

Trap.

Idiot.

Kreten.

In je ostala. Jaz pa sem začel razmišljati o tem, kako bi svojo firmo, ki se je že potapljala, spet dvignil na površje.

Ah, svinja lažniva.

Pretiravam. Sploh ni bilo tako!

Ženska me je obsedla. Zarila se mi je v sleherno celico telesa in njeni kanglici sta me spremljali na vsakem koraku.

Celo na sekretu.

Imel sem težave z zlato žilo in medtem ko sem se napenjal kot zmešan, se mi je zazdelo, da ne morem dihati. Hotelo me je zadušiti, porkaduš. Pa ni bilo to. Le predstavljal sem si, kako sem se ugnezdil  med njena hribčka in ju gnetel, lizal in obdeloval. Z rokami sem krilil po zraku in lovil namišljeno sladko utvaro. Normalno, da sem ob vseh radostih pozabil dihati.

Na školjki sem čepel celo popoldne.

Žena se je že čudila, kaj je z menoj narobe, da tako vneto skrbim za lastno iztrebljenje. Prej je bila zmeraj ona tista, ki me je opozarjala, naj se držim reda.

Špela je prihajala v službo pred menoj. To me je mičkeno presenečalo, saj sem bil prepričan, da vse ženske rade poležavajo. Ko sem parkiral avto, sem jo v stranskem ogledalu opazoval, kako je koketirala s Frančkom.

Nisem bil ravno prepričan, ali je to naredila nalašč, toda zmeraj se je prerinila mimo mene in prva vstopila v pisarno. Njeni joški so se me dotaknili in me za trenutek pobožali po licu. Obstal sem nem in šokiran, kot bi me udarila strela.

Iztegnil sem roko, povsem nehote in spontano, ker sem se jih želel dotakniti in jih občutiti v svojih dlaneh. Madona, bom sploh kdaj imel priložnost, da se jim približam?

Moral sem izgledati kot bedak ko sem strmel v prazno in ko se mi je v kotičkih ust začela nabirati slina.O moj bog, daj da se potunkam vanje, samo enkrat mi daj to priložnost!

»Gospod, ali je kaj narobe?«
Njen glas je priplaval do mojih ušes kot angelska pesem.

Želel sem  ji reči, da je vse okej, toda beseda mi ni šla z jezika.Špela je zamahnila z roko, si slekla plašč in odhitela s torbico v stranišče.

Danes je imela na sebi strašno kratko krilo in črno bluzo. Tudi ritnici sta prisrčno migali, toda še zdaleč ne tako omamno kot joški. Žal mi je, da to napišem, toda res je bilo tako. Pravzaprav je nekoč imela tudi moja žena dve čudoviti ritnici. Včasih, ko ni bila tečna, mi je dovolila, da sem se igral z njenima hlebčkoma dokler se nisem naveličal.

Toda spredaj je bila ravna kot ploh. Sploh ne vem kaj je mislil bog, ko ji je meril prsi.

Verjetno nič.

Špela je bila drugačna.

Mogoče kakšen petek mlajša od žene, sicer pa sploh ni bilo važno.

Mrzlično sem razmišljal, kaj naj naredim, da bom lahko čim več časa v njeni bližini. Tista čarovnica, tajnica, je ostala doma, ker ji je zbolela mama.

Še me ima usoda rada!

Nisem in nisem se mogel zbrati. Pa še računalnik mi je vsaj trikrat crknil, preden sem dobil povezavo  z »Vabitexom«.

Zanje smo delali neke izboljšave. Za piko na i se je na vratih nalimal še Franček, ker se mu je zdelo čudno, da me že par dni ni bilo na spregled.

»Greš na pivo?« je dejal vabeče, da me je skoraj privzdignilo na stolu.

»Saj vidiš, da sem sredi dela,« mu čemerno odgovorim, ne da bi ga pogledal.

Oči se mu za trenutek pripro od presenečenja. Potem pa zagleda Špelo, ki mi je prinesla neke diskete. Potiho je zažvižgal, se butasto priklonil in izginil.

»Ta je pa čuden,« se je nasmehnila Špela.

Dvignil sem pogled toda komaj kaj sem slišal, kar je govorila. Bradavički sta veselo poskakovali sem in tja in me vabili, naj se ju dotaknem. Črn pulover je bolj malo zakrival. Bil je dovolj prozoren, da sem zaslutil golo kožo in  obe nabrekli vzpetini, ki mi nista dali niti ponoči spati.

Za nekaj centimetrov sem se dvignil na stolu kot bi hotel  z ustnicami ujeti obe zreli rdeči jagodi. Ju zaščititi s svojim jezikom in potem povaljati po ustih do onemoglosti.

Špela je stala tik zraven pisalne mize.
Sveti Jezus v nebesih, bom preživel?!

Nisem bil povsem prepričan.

Mimogrede sem opazil, da je rjavolaska. Kdo bi se sploh menil za take malenkosti?! Stavit bi šel, da je nosila rdeč modrc. Nisem mogel reči nedrček, res ne. Zvenelo mi je tako butasto in kičasto. Nedrček menda nosijo tiste, ki vanj nimajo kaj dati. Prava ženska pa nosi modrc. Sigurno!

V tistem trenutku bi dal pol življenja, da bi stopila bliže, vzela mojo glavo med dlani in me stisnila k sebi ter rekla:
«Napij se.«
Jaz bi pa pil. Ne, goltal bi. Lovil bi joški z jezikom in usti in ju lizal toliko časa, dokler ne bi nabreknili še bolj, še bolj, ja, še bolj. Za popek mi ne bi bilo mar. Popek je pač popek, nikoli me še ni vzburjal. Tudi mi ni bilo jasno, zakaj nekatere tako vznemirja.Imela je lepo zaobljen trebušček. Ne maram tistih ravnih, trdih, ob katerih si moški polomi zobe. Špela mi je razlagala program, ki ji ga je prejšnji dan uspelo dokončati.

Zaradi mene bi lahko govorila tudi o brejih polžih, brigalo me je. Vse, kar sem si želel, je bilo, da je stala ob meni in da je moje hrepenenje začelo dobivati krila. Še dobro, da sem že kmalu po petdesetem letu začel verjeti, da se seks dogaja v glavi. Če bi mislil kako drugače, potem bi postal še zakompleksan. Tisti one me že lep čas ni hotel več ubogati.

Z glavo je bilo drugače. Tam sem lahko počel, kar me je bila volja. Lahko sem lizal Špeline joške lepo počasi, strpno, centimeter za centimetrom, ali pa sem dovolil, da mi je vtaknila bradavico v usta, naj jo sesljam. To sem strašno rad počel. Sesljal.

»Bi še vi pogledali, če je kje kakšna napaka,« mi je dejala s smehljajem na obrazu.

»Nobene napake ni, prepričan sem,« sem ji čez čas odgovoril.

In še resno sem mislil. Dejansko so bili njeni joški brez napake. Popolni. Čudoviti. Izjemni.

Kot pomladna sapica in vulkan obenem.

Kako bi bilo, če bi lahko po kosilu zaspal v vdolbini med njima? Bi mi to dovolila? Oh, saj ne bi  mogel niti zatisniti oči! Duhal bi ju, držal z obema rokama in gnetel kot fino kvašeno testo. Lahko bi ji celo rekel, naj spleza name, se mi usede na trebuh in pozvanja z njima pred mojim obrazom. To sem si že od nekdaj želel.

Nekoč sem bil celo pripravljen plačati neki kurbi, da bi to naredila zame. Toda potem me je  nagnal njen frajer, ki ni imel niti malo posluha za moje želje.

Franček me je pred leti odvlekel celo na nudistično plažo, nevedoč za moje skrite želje. Tam sem obsedel v senci prvega borovca in opazoval ženske, ki so hodile mimo. Nobena mi ni bila všeč. Preveč rade so migale z zadnjico namesto da bi to počele z joški.

Zdrsnil sem se.Če firma propade, bo Špela morala oditi!

Ne, tega ne smem dovoliti.

Skočil sem pokonci kot v najlepših letih. Morda to, morda kaj drugega, saj ne vem več, je bilo krivo, da sem se spotaknil in padel kakor sem bil dolg in širok.

»Gospod šef!« je zakričala Špela.

Pokleknila je kraj mene, jaz pa sem trdno stiskal veke skupaj. Nagnila sem je nad moje prsi, da so me njeni joški malodane zadušili. Z prsti me je narahlo masirala po sencih. Prislonila je uho na srce in tiho poslušala. Komaj sem si upal dihati. Bradavički sta se dotaknili kože, da sem nehote zadrhtel od ugodja. Potem se je nagnila globoko preko moje glave. Za trenutek sem odprl oči. Balona sta mi zameglila pogled. Le usta bi moral odpreti, tako, na široko. Vdolbine med njima ni bilo zaznati. Uboga joška, pa ne, da ju modrc tako stiska?

To ni pravično!

To je zločin!

Slišal sem, kako je mrzlično odtipkavala številke na telefonu, ki je ob mojem padcu zdrknil na tla.

Morda je mislila da sem v nezavesti?
Globoko v sebi sem se nasmehnil. Kar naj misli, sem si rekel in neslišno potegnil vase duh po njeni ženskosti.

Razmišljal sem, da zna biti tudi igrana nezavest za nekaj dobra.

Predstavljal sem si jo golo, kako teče proti meni. Njeni dve ogromni meloni sta poskakovali sem in tja in ko je razširila roki, se mi je nasmehnila in me stisnila v svoj objem. Bila je gola, toda to se mi ni zdelo pomembno. Predstavljal sem si svojega oneja, kako ga namočim v znoj, ki se je kot rosa začel nabirati v vdolbini med obema hribčkoma. Z rokama je narahlo stisnila joška skupaj, da sem globoko zavzdihnil od ugodja. Za trenutek je bila podobna mamini po pol sestri Nežki, ki se je, daljnega leta 1950, vsako poletno jutro umivala za vrtno uto. Tudi ona je imele joške, ki bi lahko nahranile otročad pol vasi. Zalezoval sem jo, dokler me ni ujela mama in me pošteno natolkla s kuhalnico. Špela ji je bila podobna. Prisežem, da ji je bila!

Tedaj jo zaslišim, ko nekomu telefonira:»Robi, a hočeš priti sem? Ta kreten od šefa je padel v nezavest, pa ne vem, kaj naj z njim.« 

Pojma nimam, kje naj pričnem s pisanjem. V zadnjih dveh dneh se je zgodilo toliko stvari kot že dolgo ne. Roka me še boli in zdravnik je dejal, naj bom previdna, ker globoka rana na sredincu leve roke še zmeraj rahlo krvavi. Zakaj, tudi on ni vedel.

V torek zjutraj, ko sem se prebudila, je bila prva stvar, ki mi je padla na pamet ta, da bom odpeljala Vando na letališče, njen let do Frankfurta je bil najavljen ob 11h. V omari sem poiskala belo, zelo kratko krilo in si nadela še tanko bluzo z rumeno potiskanimi vzorci. Imela je globok izrez, če bi ga videl Nejc, bi sigurno zavil z očmi in mi rekel, naj se oblečem letom primerno. A je v tistem trenutku še spal, enkrat sredi noči je s seboj privlekel še tri kolege s katerimi so odigrali hokejsko tekmo v Celovcu. V predalu sem poiskala šminko, zelo mastno in zelo šik, všeč mi je bila, ker je ustnice neopazno poudarila in jih naredila zelo zapeljive.

Zunaj je sijalo sonce, dan, ki se je rojeval, je bil resnično lep in zelo prijazen. Ob osmih sva bila dogovorjena z dr. Marjanom Livado, ki je kot odvetnik zastopal Viktorijo.

Že več tednov nisem o njej ničesar slišala. Vedela sem le to, kar mi je zadnjič omenil Damjan. Na policiji je namreč dala izjavo o izsiljevanju in siljenju v prostitucijo. Njeni pevski nastopi so bili odpovedani, več kot toliko pa mi tudi Damjan ni vedel povedati. Ali pa ni hotel, kdo ve?

Medtem ko sem iskala pravi par čevljev, sem razmišljala o tem nesrečnem dekletu. V šolo ni hodila, noseča je, delati ne zna…Pa sem se hitro opomnila, da je pravzaprav glasbenica, nekakšna pevka ali kaj že in da se lahko tudi na ta način uspe, če se hoče.

Tistih nekaj gubic, ki so se izdajalsko kazale pod očesi, sem neopazno zakrila z nekaj pudra.

»Kakšna domišljavka!« sem si dejala in si v ogledalu še zadnjič pokazala jezik, preden sem po tihem zaklenila vrata za seboj.Prometa proti Kranju je bilo bolj malo.

»Očitno so vsi na dopustih,«sem pomislila s kančkom nevoščljivosti.
Med zavijanjem na levo, pri nekdanji Vrtnarski šoli, sem odtipkala Damjanovo številko, upajoč, da je že pokonci in da ga ne bom vrgla iz postelje.

»O, pa ne, da se je moja draga Andreja spomnila name?!« je začivkal v telefon, hlineč veselje in srečo, da spet sliši moj glas.

»Ne trapaj Damjan, zbudi se, danes si zapeljevanje zatakni za klobuk,« mu rečem nestrpno.Vendar se še zmeraj ni nehal hahljati.

»Cel sem ti na razpolago.«

Preslišala sem nespodobni namig, in potem, ko sem se spet zbrala, sem mu povedala, s kom se sestanem čez dobrih deset minut.

Nagonsko sem začutila, da so ga moje besede postavile na realna tla. Upočasnila sem hitrost avtomobila, kajti zapeljala sem čez ležeče zapreke pred osnovno šolo.

»Andreja, pa se tebi sanja, s kom greš na kavo?«
Njegov glas je izgubil svojo značilno igrivost, postal je drugačen, globlji, da me je nehote streslo do kosti, čeprav je bilo zunaj vroče in zatohlo kot pred kakšno nevihto.

»Hm, rekel mi je, da je odvetnik in da se želi o svoji stranki pogovoriti z menoj. To je bilo vse, kar mi je povedal po telefonu.«

»Kolikor mi je znano, je Viktorija še zmeraj v varni hiši in sodnik, ki je prevzel primer, še ni sprožil nobenega postopka. Poleg tega močno dvomim, da bi si Viktorija lahko privoščila odvetnika tega ranga. Nemogoče! Livada je zanjo odločno predrag…«

Počasi sem zapeljala na parkirni prostor. Srce mi je razbijalo, pa nisem vedela, ali zaradi strahu ali zaradi Damjana.

Na njegove ocene sem se lahko zmeraj zanesla.

»Ali si že kaj pisala o Viktoriji? Kakšno rekla o njenem trenutnem izginotju?«

»Zadnjič smo jo omenjali v oddaji Glasbena scena. Povedali smo, da je izginila, da niti njeni domači ne vedo, kje se potepa. Potem smo zavrteli dve njeni pesmi in nič drugega. Zakaj te to zanima?«

»Hm, rekel bi, da ste nekomu stopili na rep. Očitno misli, da bi lahko od vas izvedel, kje bi jo našel. Zato je poslal Livado po kostanj v žerjavico. Bojim se, da bo sestanek, ki se ti obeta, zelo zanimiv.«

Damjan se je očitno že zbral in je z blagimi toni poskušal ublažiti moj strah, ki ga je verjetno začutil.

Še zmeraj sem imela pred očmi Viktorijo in njeno zgodbo. Nagonsko sem čutila, da se z ljudmi, ki so jo dobili v roke, ni šaliti.

»Ker ti zaupam, ti lahko povem, da Livada sodi v tisti krog odvetnikov, zraven je tudi nekaj sodnikov, ki jim sledimo že nekaj let, žal pa jim ne moremo ničesar dokazati.«
Potem je naštel še par imen, ki sem jih tudi jaz poznala.

»Po telefonu ti več kot toliko nočem razlagati, enkrat v tem tednu si boš pač morala vzeti čas še zame. Saj nisi pozabila, da mi boš priskočila na pomoč tudi pri tisti drugi stvari?«
Odkimala sem, čeprav sem vedela, da tega ne more videti.

Most čez Kokro se mi je zdel za čuda kratek, čeprav se mi po navadi koraki vlečejo kot jara kača. Prej, preden sem vstopila v kavarno nasproti Prešernovega gledališča, sem priklopila diktafon. Ne vem, če Olympus sodi med najboljše, vendar me do sedaj še nikoli ni pustil na cedilu.

Livada je nosil obleko v peščeni barvi, pod njo ni imel srajce, niti kravate, kar me je za hip začudilo. Pozneje, med pogovorom, mi je  enkrat mimogrede omenil, da je njegova sestra piarovka pri Giorgiu Armaniju, in potem mi je bilo jasno, kdo ga zalaga s cunjami.

Bil je uglajen, a ne sluzast in tudi stisk roke, ko sem mu segla v dlan, je bil ravno prav močan. Nasmehnil se je prisrčno in vedro in njegov nasmeh mi je segel v srce.

»Damjan se sigurno moti o njem,« sem pomislila, ko sem prisedla k mizi.
kramljala sva o vsemogočem. Celo o njegovi sestri, nečakinji in ameriški košarki. Poskušala sem mu odgovarjati kar se da sproščeno, toda nenehno sem bila na preži, ker mi je v glavi žugal Damjanov prst in me svaril, naj bom previdna. Molila sem le, da ne bi opazil moje napetosti in kot je kazalo, Livada ni bil tip, ki bi se ukvarjal s kakšno pretirano psihoanalizo.

Popila sva že kapučino in borovničev sok, vendar se še niti z besedo nisva dotaknila Viktorije. Nekajkrat sem poskušala napeljati pogovor nanjo, a kot da me ni slišal. Nekje vmes sem slišala tihi klik, najraje bi se ugriznila za ušesa, kajti diktafon se je po eni uri sam izklopil.

Mogoče je opazil, da sem pričela na skrivaj pogledovati na uro, kdo ve, kajti kmalu zatem se je počasi, a ne preveč, nagnil čez mizo, me pogledal v oči in me, naravnost ter brez slepomišenja, presenetil z vprašanjem:»Ali mi lahko pomagaš poiskati Viktorijo?«

Zardela sem in skomignila z rameni.

»Srečali sva se le enkrat. Pa še takrat nama intervju ni uspel, ker se je sredi pogovora umaknila v toaletne prostore, potem pa se ni več vrnila k mizi,« sem mu odgovorila in ga pogledala v oči. Ni umaknil pogleda, jaz pa tudi ne.Globoko je vzdihnil.

»Računali smo nate,« je tiho dodal, ne da bi povesil pogled.

»Mar še nisi prebrala, da smo licenco za njen zadnji hit Kačja koža, prodali Britney Spears? Naša založba Turbo record se je znašla v velikih težavah, ker za sklenitev posla potrebuje Viktorijin podpis. Ona pa se je udrla v tla…«

»Ja, nekaj sem brala v Vibri. Vendar sem mislila, da so to le trač novice. Ni mi jasno, po kakšni logiki bi lahko neka Viktorija navdušila Britney Spears…«

»Obrnili smo se že na Viktorijino mamo, prijateljice, bivšega fanta. Nihče o njej ničesar ne ve.«

Naredila sem se neumno.

»Mar ni živela pri očetu? Nekje sem brala, da je on njen zakoniti zastopnik dokler ne bo polnoletna.«

Livada me je prestrelil z očmi. »Saj je polnoletna. Kdo ti je natvezil laži?«

Bilo mi je dovolj slepomišenja, pa še na radio se mi je mudilo. Ob dveh sem morala brati novice, ki jih je bilo treba prej še pripraviti.

»Gospod Livada, sanja se mi ne, kje bi lahko našli Viktorijo. Žal ste se obrnili na napačno osebo, verjemite mi. Mi dovolite, da odidem, mudi se mi že.«
Pograbila sem torbico in hotela vstati. Njegovi jekleni prsti, ki so se me oklenili okoli zapestij, so me prisilili, da sem se ponovno usedla.

Livada se je še zmeraj drobno smehljal in če bi naju kdo opazoval, bi ne mislil drugega kot to, da se je med dvema zaljubljencema vnel neznaten prepir.

»Gospa Pihlerjeva, ne šalite se z menoj. Znano nam je, da ste bili vi zadnji, ki ste jo videli. Prav tako vemo, da ste ji pomagali, da je našla skrivališče. Nič hudega ji nočemo, le podpiše naj papirje, potem pa lahko gre kamor hoče.«

»Kakšen usran, nebogljen izmeček ste,« siknem prezirljivo, ko me je enkrat izpustil.

Potem sem pograbila torbico in stekla čez prag. S kotičkom očesa sem še opazila, da si je k ušesu prislonil telefon, potem pa so se vrata zaprla za menoj.Visoke pete me niso niti najmanj ovirale, da ne bi tekla proti parkirišču.

»Samo da pridem na varno, pokličem Damjana in naj stvari spravi v red,« mi je švigalo po glavi.

Majica se mi je prilepila na hrbet in izpod obeh podpazduh mi je pot tekel v potokih. Vsaj meni se je zdelo tako. Nebo je bilo modro in sonce, ki je na vso moč pripekalo, je pregnalo Kranjčane v varna zavetja štirih sten. Na parkirišču ni bilo žive duše, le avtomobili so, stisnjeni drug ob drugega, puhteli od vročine. Besna nase, ker sem Livadi dovolila, da mi je po nepotrebnem ukradel skoraj dve uri časa, sem nemočno udarila po volanu. Toda ni kaj prida pomagalo.

Potem se ničesar več ne spominjam. To še vem, da so se vrata nenadoma odprla in da je po meni segla močna roka z razmazano tetovažo, telo mi je prešinila silna bolečina in prej, preden sem se izgubila, sem hotela zakričati, pa pustite me pri miru, kdo bo pa sedaj napisal novice… 

»Pojdite v gozd in mi naberite košaro borovnic. Jaz bom za hip legla, stare kosti morajo počivati,« je rekla Mica in jim pomežiknila.

»Kako to, da se tega nismo že prej spomnili?« je dejal Blaž in odhitel domov po košaro.

»Pa škornje obuj, da te ne bo kaj pičilo v podplate!« je za njim zaklicala mama.

Drug za drugim so zavili na gozdno pot, ki se je vila med pokošenimi travniki. V bližini je tekel potok, kjer so si napolnili čutarice z vodo.

»Lansko leto nam je pomagal Praprotni škrat,« se je spomnil Gašper.

»Pokazal nam je najbolj skrite kotičke,« se je nasmehnila Tanja.

Previdno se je ozirala okoli sebe in upala, da se bo tudi tokrat od kod prikazal.

Toda ni ga bilo.

Nekaj časa so ga še čakali, potem pa so odložili kanglice in košare na štor in se zapodili med borovnice. Bile so sladke kot še nikoli. Zato so prvo spustili v lonček, druga pa je pristala v ustih.Ves čas so se smejali in si pripovedovali šale. Če so zaslišali ptičje petje, so za hip utihnili in ugotavljali, katera ptica bi lahko bila.

Nenadoma so iz bližnjega vresja zaslišali jok.

»Pst,« je zašepetala Tanja in se previdno umaknila za bližnje drevo.

Gašper je po prstih stopil bliže.Med rdečim vresjem je zagledal mičkeno deklico, ki je neutolažljivo hlipala.Z roko je pomahal prijateljem, da so prišli bliže.

»Kaj zijate vame, saj vidite, da sem slabe volje!« se je slišalo s tal.

Prijatelji so se spogledali.

»Ali ti lahko pomagamo?« se je ponudil Tomaž.

»Borovničji princeski ne more nihče pomagati!«

Otroci so se posedli na tla in čakali.

»Ali mi kdo ve povedati, zakaj je mah zelen?« se je naposled le oglasilo izpod resja.

»Nimam pojma!« je odkritosrčno priznal Blaž.

»Zakaj je vresje rdeče in zakaj ne modro,« se je Borovničja princeska še kar naprej jezila.

»Zakaj moram biti to, kar sem in zakaj nisem raje Sneguljčica ali Pepelka?«

»Mogoče je bolje, da nisi Sneguljčica. Potem bi se zbodla v prst in to bi te zelo bolelo,« jo je skušala potolažiti Tanja.

»Tudi Pepelki ni bilo lahko. Kar naprej je morala pospravljati in čistiti hišo,« se je namrgodil Gašper, ki mu tovrstno delo ni prav nič dišalo.

Borovničja princeska se je postavila na noge. Bilo jo je komaj za dobro ped. Iz žepa je potegnila čarobno paličico in zamahnila.Toda nič se ni spremenilo. Borovnice so se še kar naprej veselo gugale na svojih steblih.

»Ali ste vedeli, da sonce sije zaradi mene in tudi ptice pojejo le zame?« je ošabno vprašala otroke.

V en glas so se zasmejali.

»To pa ne bo držalo. V šoli smo se učili, da sonce gre vse ljudi. Tebe nihče niti omenil ni!«

Borovničja princeska je naredila »pha« in še enkrat »pha« in se zaklenila v svoj zeleni gradič.

Tanja, Gašper, Blaž in Tomaž so v zadregi nekaj časa stopicali na mestu, potem pa so zamahnili z roko in se ponovno lotili borovnic.

Sonce se je dvignilo že na sredino neba, ko so za seboj zaslišali drobcene korake.

»Če hočete, vam pričaram polne košare borovnic«, se je ponudila nenavadna princeska. Tokrat je bila veliko bolj prijazna kot malo poprej.

»Raje ne,« ji je odgovoril Blaž.

»Borovnice so veliko boljše, če jih sami naberemo. Mame nam ne bi niti verjele, da si nam jih ti pričarala,« ji je razložila Tanja.

Toda princeska jih ni ubogala. Zamahnila je s paličico in kanglice so se v trenutku napolnile s temnimi gozdnimi sadeži.

Zamahnila je še enkrat, in tudi žepi so se napolnili z borovnicami.Ko je zamahnila tretjič, so se borovničje jagode zapletle v lase.Otroci niso vedeli, kaj bi.Niti premakniti se niso upali.

Princeska je razposajeno tekala sem in tja in mahala s čarobno paličico. Kmalu so se znašle na kupu vse borovnice, ki so rasle v gozdu.

Na srečo so se ravno v tistem trenutku odprla vrata v borovničji grad. Na pragu se je prikazala prava kraljica z veliko krono na glavi.

»Ah, tu si, otrok poredni!« je zaklicala, ko je zagledala princesko, ki je mahala  s čarobno paličico.

Nemudoma ji jo je vzela iz rok.

»Za kazen boš še dve leti hodila v šolo za čaranje!« ji je zagrozila.

»Nikar ji ne zamerite,« se je nato obrnila še k otrokom.

»Včasih je tako svojeglava, da ne vem, kaj bi z njo,« je potožila mama kraljica.

»Ali bi mi pomagali spraviti borovnice tja, kjer so bile?«

Tanja, Blaž, Gašper in Tomaž so prikimali. Vse do trde teme so nosili borovnice od enega stebla do drugega in jih pripenjali nazaj. Na koncu so bili že pošteno utrujeni, toda gozd je bil spet tak kot poprej.Le tiste borovnice, ki so se znašle v njihovih kanglicah, so pustili pri miru.Toliko so še počakali, da so se vrata borovničjega gradu zaprla in potem so skozi majhna okenca videli, kako je princeska zlezla v posteljo, se pokrila z odejo in zaspala.

Otroci so bili zelo utrujeni, ko so pritekli domov. Teta Mica jih je že čakala in ko jih je zagledala, jih je z zaskrbljenim glasom pobarala, kje so hodili toliko časa.

Po pravici so ji povedali.

Teta Mica se je zasmejala in zabliskala z očmi.

»Saj vem, potepali ste se, kaj pa drugega!«
Potem pa so ji pokazali polne kanglice borovnic in ni vedela, ali so jo povlekli za nos, ali pa je bila zgodba o borovničji princeski resnična.

»Ej, Polonca, kje si? Kam si izginila?« so kričali in mahali s steklenicami po zraku.

Bilo so pijani, in njihovi zategli glasovi so krakajoče odmevali z brega proti brezam, kjer je stala, vsa prezebla in tresoča. Pa tudi malo zmedena, čudno se ji je zdelo, da vedo, da je tam, saj je pazila, da se je priplazila bliže na skrivaj, ne da bi jo sploh kdo opazil. Po nogah jo je opraskalo robidovje, počasi se je vlekla med nizkim grmičevjem in se spretno izogibala odlomljenim vejam, ki so, tu pa tam, štrlele kvišku in če bi se spotaknila obnje, kdo ve, kaj bi se  lahko zgodilo.

»Polonca, saj vem, da te drži, mi bi te res radi pofukali, hahahaha!«

Druščina majavih, smrdečih teles je ponovno planila v nebrzdan krohot. Tolkli so se po kolenih in s prstom kazali nekam v tri krasne, zdelo se jim je, da je ves svet njihov, ker so počeli tisto, kar jim je bilo najljubše.

Že dopoldan so jo opazili, ko se je smukala okoli kontejnerjev. Toda takrat so bili še trezni in Polde jo je vsaj petkrat napodil stran.

»Izgini, baba zmešana!« je kričal za njo, ko se je prestrašeno pobrala za zadnjimi kolesi tovornjaka in s kratkimi, a naglimi koraki stekla za prvi vogal.

»Enkrat jo bomo še povozili,« je pomodroval Klemen, medtem ko je s težavo lezel nazaj v kabino. V prsih ga je bolelo kot hudič in že stotič tisti dan si je rekel, da bo moral iti k zdravniku.

»Siiiiiiiiiimon, pridi bliže, tvoja Polonca te spet išče,« se je izza volana ponovno oglasil Polde.

»Če tej zmešani kuri ne boš odločno rekel, naj nam da mir, te bom zatožil šefu. Dovolj imam tega sranja, da nas nenehno zasleduje. Še scat ne morem iti v miru, ker se bojim, da bo zijala vame iz kakšnega kota, kršenduš.«

Po svoje jo je Simon rad videl, čeprav tega pred kolegi ne bi povedal na glas. Za vse na svetu ne.

»Danes sem ti kupila čokolado. Jo imaš rad?« mu je dejala, ko ga je zadnjič ustavila na cesti.

Zardel je kot že dolgo ne, kradoma se je ozrl okoli sebe, kaj če me kdo vidi z njo, še me bodo zajebavali, ampak potem, ko je ugotovil, da daleč naokoli ni nobenega znanca, ji je vrnil nasmeh, njene kot spominčice modre oči so zažarele in nekaj toplega in milega se je razlilo po obrazu, kar ga je sploh še lahko videl izpod velikega in neurejenega grmovja štrenastih las.

Potem ga je prijela za roko in ga božala po prstih, medtem ko je brundala izštevanko An ban pet podgan, ter ga žgečkala po komolcu in okoli zapestja.

V nosnicah je čutil njen parfum, nagonsko je vedel, da se je uredila zanj, čeprav je smrdel po odpadkih, tisti dan so jih namreč zvozili že na tone, kljub temu si je zaželel, da bi z njo legel v dišeče seno in se malo povaljal, kar bi bilo obema všeč.
Potem pa bi se, tako kot zadnjič, stisnila drug k drugemu, nepremično in trdno, kot da bi v vdolbini telesa iskala varno zavetje, ter nekaj od tistega, čemur se reče ljubezen.

»A te mama ni nikoli božala?« je tiho zašepetala Polonca.

»Mame nisem nikoli poznal!« je skoraj zakričal in sunkovito potegnil roko k sebi.

Polonca ga je presenečeno pogledala z na pol odprtimi usti.

»Vsak človek ima mamo…« je dejala odločno.

Simona je v trenutku minilo potrpljenje.

»Izgini, prekleta debilka!« je začel noreti okoli tovornjaka. Od nekod je potegnil metlo in jo zalučal v Polonco, in šele zadnji hip se ji je izmaknila, drugače bi se ji raztreščila na obrazu.

»Nisem debilka..kdo ti je to rekel?!«

»Vsi vedo, da si debilna, ker hodiš na posebno šolo, izgini, spizdi, da te ne vidim več!«

Tiho je vstala, si poravnala krilo in v očeh so se ji zasvetile solze.

»Čokolado ti bom kar tukaj pustila, jaz je ne bom,« je dejala, medtem ko je že drobila po poti navzdol. Na križišču, tam kjer je stalo znamenje, se je obrnila, in mu s prsti poslala poljub.

Imelo ga je, da bi stekel do nje, se ji opravičil, jo vzel v naročje, ter zakopal glavo v njene dišeče lase, pa tega ni storil.

Prezirljivo je pljunil na tla, pridušeno zaklel in se povzpel v kabino.

»Simon, a ga gremo pit? Meni se že puščava dela po želodcu,« je zabrundal Polde, medtem ko je prilezel izpod tovornjaka.

»Ne vem, kaj me jebe tisti amortizer, pička materina,« je zaklel, ne da bi sploh počakal na odgovor.

»Meni se danes nikamor ne da iti,« je brezvezno razpredanje prekinil Simon.

»Najraje bi šel domov, pa ležat.«

»Ne bodi taka sera! Že cel teden se ga nismo pošteno nalili. A si dedec a nisi, porkaduš? Klemen naju že eno uro čaka Pri Kralju,« se je vidno razhudil Polde.

Simon se je z globokim vzdihom naslonil nazaj na sedež.

Seveda so stvari, ki jih hoče vsak obdržati zase. Polonca je bila ena taka stvar. Vsi so se iz njega norčevali, ker ga je zalagala s sladkarijami. On pa si je včasih domišljal, da bi jo vzel s seboj v Prekmurje, tam je imel strica, ki bi mu prepustil kmetijo, na kateri bi lahko živela, delala in imela cel kup otrok z velikimi kot spominčice modrimi očmi. Le malo bi moral počakati, da bi odrasla, sedaj je bila še preveč otročja.

Za hip se je pogledal v ogledalo.

»Prekleta reva!« si je rekel.

»Saj sploh noben dedec nisi! Namesto da bi babo napičil kot se spodobi, razmišljaš o tem, da bi se z njo oženil. Kreten, bizgec, idiot!«
»Ja, pa se ga res gremo napit,« je nato pomignil proti Poldetu, ki se je zadovoljno zarežal in ga z vso močno lopnil po stegnu.

Noč se je prihuljeno priplazila okoli hiš. Okna so bila razsvetljena in med divjimi zvoki neke Brendijeve pesmi se je slišal gromek Poldetov smeh. 

»Kaj praviš?« se je Simon za korak ali dva prestopil proti Klemnu, ki je z eno roko visel na koncu dolgega šanka.

»Govoril sem, da bi mi trije morali biti kje drugje in orng pofukati kakšno babo,« je ta zagodel, ter zamahnil z roko proti luči. Pa je ni niti približno mogel doseči, kajti stol, na katerem je sedel, se je nevarno zagugal in malo je manjkalo, da ni telebnil po tleh.

»Ti nisi razumen fant, sploh ne veš, kaj hočeš,« je nadaljeval Polde, ko je opazil, da je Simon za spoznanje dvignil glavo.

Pred tem je popil tri piva, drugega za drugim, pa še tri šnopce in proti svoji volji ga je zmanjkalo, da se je naslonil na šank in malo zadremal.

»Nekaj sem ti rekel, ti, bizgec, a me poslušaš ali ne,« je razpredal dalje Polde, ves zadovoljen, da je končno našel poslušalca.

»Morebiti si še nedolžen, morebiti nisi več, jaz tega ne vem. Ampak grem stavit, da ne poznaš tiste silovitosti, ko se moški zlekne na babi, ko ji ga porine med noge in ji pokaže, kdo je najboljši fukač. Porkaduš, kaj bi dal, da bi eno imel kar tukaj, na pultu. Zlezel bi nanjo in vam vsem pokazal, kaj je to dober fuk. Vi nič ne veste, Simon, tebi se pa itak niti ne sanja!«

Potem so bili nekaj časa tiho. Molk je motilo le klokatanje pijače, ki je vedno znova in znova tekla po grlu.

Nenadoma je Polde vstal, odrinil stol, da je glasno zgrmel po tleh in dejal:

»Gremo malo ven, na zrak.«
Tudi Simon je stopil za njim.

«S teboj pojdem.«

»Ali verjameš v to, da mora pravi dedec vsaj trikrat na dan fukat, da ne pozabi, kako to gre?« je pijano zamomljal Polde in glasno prdnil v tiho noč.

»Počakajta, kam se vama tako mudi?« se je zaslišalo za njunim hrbtom.

Klemen je hodil za spoznanje preveč pokonci, ampak samo on je vedel, da edino na tak način lahko drži svoje telo v ravnotežju. Drugače bi se že po prvem koraku prevrnil na tla.

»Ej, počakajta, vidva!« se je Polde nenadoma vstavil.

Bilo je tiho in mirno, ljudje so že spali, saj je moralo biti tam okoli polnoči.

»Nekdo nam sledi!« je nič kaj prepričljivo dodal Klemen.

»Dajta no mir, mar je komu za nas,« se je nazadnje oglasil še Simon.

Bil je že vsega sit, glava ga je bolela in mudilo se mu je domov, ker je bil lačen, saj že ves dan ni imel ničesar pametnega v ustih.

»Misliš, da ne bi bilo dobro, da bi malo pogledali naokoli in tistega, ki brez zveze vohuni, malo na gobec?« je vztrajal Polde.

Že v naslednjem trenutku pa bi skoraj umrli od strahu, kajti pred njimi se je, iz teme, pojavila Polonca, oblečena v bundo in tanke raztegljive hlače, ki so na njenem majhnem telesu izgledale smešno in preveliko.

»Oooooooo, to je pa naša draga Polonca!« je oživel Polde in stegnil roki proti njej.

»Pridi bliže lepotička moja, da te enkrat kušnem na lice, boš videla, kako ti bo zapasalo.«

»Ti me že ne boš kušval, samo Simon me lahko, da veš!«

»Haha, hohhohoho, Simon, ej, bodi dedec in kušni Polonco, saj vidiš, da se ti ponuja, hohohohoho, hehehe.«

»Dajte že mir, mar mi je zanjo, domov grem.«

»To pa ne, tako se pa nismo dogovorili. Polonca te je sigurno čakala že ves večer, ti bi jo pa zavrnil kot prazen žakelj  krompirja. To pa ne bo šlo tako gladko. Polonca, daj, pridi k stricu Poldetu, obljubim, nič ti ne bom naredil, samo Simona bom prisilil, da ti ustreže.«
Polonca se je počasi približala, plaho in negotovo. V roki je držala robček in ga svaljkala sem in tja. Iz žepa ji je štrlela čokolada, kot zmeraj, prijazno se je nasmehnila Simonu in ga pobožala s svojimi žarečimi očmi.

»Polonca, a si ti slučajno zaljubljena v Simona, hahaha?«

»Saj sem že rekla, da ga imam rada, a ste gluhi?!«

Ustnici sta se ji le za spoznanje zganili, in Simonu, ki je vse skupaj opazoval s strani, se je zdelo kot da govori nekje iz trebuha.

Najraje bi jo prijel za roko in odvlekel na varno, toda vedel je, da bi ga Polde do konca življenja zafrkaval na ta račun.

Nenadoma je Polde planil proti Polonci, jo jadrno zagrabil in stisnil v svoj objem.

Z eno roko ji je segel v lase, jo trdno povlekel k sebi ter pričel iskati njena usta.

»Daj, no, Polonca, en poljubček mi boš pa ja dala!«

Dekle se mu je zvijalo v rokah in pogledovalo proti Simonu ter ga nemo prosilo, naj končno naredi kaj, toda on je gledal v tla in s konico čevlja brskal po pesku kot da se ga vse skupaj nič ne tiče, vsaj tako je izgledalo.

Pa ni bilo res, še zdaleč ni bilo res.

V njem je vrelo in gomazelo, imelo ga je, da bi Poldeta na gobec, prav tako tudi Klemna, ki se je ob strani neumno režal in stegoval roke, da bi pri kušvanju tudi on prišel na vrsto, ampak Polde je bil močan kot bik, vse je hotel polizati najprej sam, Polonca, Polonca, boš videla, kako bo lepo, ko ga boš začutila, takega nima nobeden od tistih mulcev, za katerimi mečeš oči, moj je pravi, vroč, velik in strašen, ko zaorje po tvoji njivi, a ga boš malo pošlatala, daj, no, nič se ne boj, o moj ljubi bog, prasica zajebana, a ti nisem rekel, da ga pošlataj, ne, ne, vzemi ga v usta, me slišiš, kaj rekel, na kolena, daj, daj, še malo, oooooooooooo, madona, tako ja, saj znaš, pridna Polonca, ej, vidva, pridita sem, saj ta kretenka ve, kako je treba s kurcem, nočem, da mi ga prehitro ožame, naj ga še vama malo, bo dlje časa fletno in zabavno, Klemen, ne bodi tak šus, potegni si ga ven, hehehe, vidim, vidim, da te je že to, da ga je meni vlekla, zrajcalo, saj sem vedel, Polonca, dajmo, dajmo, poskusi še Klemenovega potem pa boš povedala, kateri je boljši, jo bom jaz prijel od zadaj, da te bo laže cuzala, pa še malo se bom drgnil ob njen hrbet, pa daj sleci to nemarno bundo, pa pulover tudi, da vidimo, kakšne joške imaš, o, madona, kako to paše, sedaj pa še ti Simon, ne bodi pezde, pridi bliže, Polonca komaj čaka, da ti ga da v usta, potegni si ga ven, drugače ti ga bom jaz, kreten zagamani, no, saj znaš, pa ji ga porini do jajc, več ni treba, da te baba ne bo pokozlala, jaz bi se raje ulegel, pa jo bom od zadaj, hehehe, zakaj se nisem tega prej spomnil, Polonca kar cuzaj Simona, daj ga, daj, o, kje pa imaš tisto svojo rit, upam, da si jo obrisala, ko si šla srat, babe so grozno nemarne, daj Polonca, migaj, mešaj…ja, ja, tako, strašna si, pičku ti jebem, o madona…o, madona….saj mi je prišlo….bogpomagaj, kdo bi si mislil,  ej, Klemen, prišlo mi je, a greš še ti, malo počakaj, da ne bova oba rinila vanjo, o, madona, kako je bilo dobro, to bomo pa še kdaj ponovili, ane, Klemen, malo si ga nadrkaj z roko, ne boš takega mlahavega tiča zabadal vanjo, dajmo, dajmo, meni ta hudič spet gor sili, ko vaju samo gledam, takega fuka še nisem imel, madona, kako to paše, Polonca, tvoja češplja je prava pička, a ti je to že kdo rekel, Simon, ne obiraj se, lezi nanjo in suvaj, suvaj, o, saj znaš, daj še malo, da mi še enkrat vstane ta vrag, Klemen pusti tista dva, da se nafukata, pridi sem pa mi ga zdrkaj, jaz ga bom tebi, porkaduš, če to ni dobro, bolj kot cela kišta piva….ne morem več, ne morem več…crknil bom…«

Potem je bilo nekaj časa vse tiho, kot da bi noč oglušela, tako se je zdelo, tema se je ostro zarezala med grmičevje, veter je pojenjal in utrujeno obležal med listi na vejah, le sova se je oglašala, zateglo in zamolklo, streslo jih je, gledali so vstran, kot da jih oči ne bi več ubogale,  Polde je še nekaj mrmral, ko je šel scat za prve hraste, ampak nihče ni gledal za njim, Klemen se je pobral prvi, samo stekel je po klancu, nič več ni čutil pijanosti, spodaj ob vodi se je ustavil in se nagnil nad gladino, iz njega je vrelo kot iz svinjskega kotla, kislo je smrdelo, ko se je spet pobral in se obrisal okoli ust kar z rokavom, drugega ni imel pri sebi.

Simon se je čez kakšno uro vrnil nazaj, bilo ga je sram kot še nikoli poprej, doma je stopil pod tuš in se drgnil kot obseden, majico je imel krvavo, iskal je, da bi našel kakšno rano, toda njegova koža je bila nedotaknjena, le nekaj prask sem in tja, nič posebnega.

Po prstih je stopil v kuhinjo in poiskal skodelico z mlekom, globoko jo je nagnil, da mu je mrzla tekočina blagodejno stekla po grlu, a ga to ni pomirilo, ponavadi mu je njegova rejnica polnila ušesa s starimi vražami, če ti je hudo, bo kozarec mleka sigurno pomagal, a se je tokrat zmotila. Pošteno zmotila.

Izpod kozolca je zapeljal traktor, zraven je pripel manjši voz, tisti, na katerega je nalagal sveže nakošeno travo za živino in počasi odpeljal proti vasi, glavo je imel prazno in težko, trudil se je, da bi mislil na poletje, ko bo spet šel v Belo Krajino, h Kolpi, kjer bo taboril in nabiral materino dušico, ampak ni mu uspelo, strah ga je grabil za srce in ga stiskal za vrat, premišljeval je o smrti, jo izzival, naj pride, saj bo edinole njena roka dovolj dobra za tisto, kar je pravkar storil.

Komaj mu je uspelo, da se je s traktorjem prebil skozi grmovje, potem pa je prižgal dolge luči, da bi bolje videl. Pa ni bilo treba, saj je zaslišal njeno hropenje in težko sapo, ležala je na mahu, vsa krvava in zmaličena, okoli oči je bila črnikava in otekla. Prste je držala ukrivljene na prsih, ki so bile razpraskane in polne ugrizov, Simon se je zasačil, da jo narahlo boža, hitro je odmaknil roko in stekel do voza, kjer je imel odejo, narahlo jo je pokril preko Polonce, nato pa jo je nežno dvignil v naročje in odnesel na voz. Tiho je zaječala, a se ni prebudila.

Simon je previdno zapeljal na kolovoz, in se po stranski poti spustil na drugo stran brega, molil je, da ne bi nikogar srečal, tako se je bal, kaj, če nas kdo prijavi, do konca življenja bomo gnili v ječi, moj bog, kaj sem storil, kaj sem storil, pa tako rad sem jo imel.

Skozi balkonska vrata jo je odnesel v svojo sobo in ko je odprl luč, je šele videl, kaj je ostalo od Polonce.

Tiho je kriknil, ko je opazil, da je še zmeraj vsa krvava, vzel je brisačo in ji jo je potisnil med noge, niti premaknila se ni, kaj bo s teboj Polonca, je šepetal proti njenemu ušesu, potem se mu je zdelo, da se je za hip nasmehnila, usta so se ji narahlo razprla, in slišal je, ko je spregovorila Simon, a me imaš kaj rad, poiskal je njeno dlan in jo trdno stisnil.

Solze so mu polzele po licu, jokal je kot otrok, še nikoli poprej tako, moja Polonca, saj bo še vse dobro, reci, da bo še vse dobro.

Ulegel se je kraj nje in jo objel z obema rokama, obraz je stisnil med dolge štrenaste lase, nič več niso dišali tako kot prejšnji dan, v njih se je skril nek čuden, neznan vonj, pa mu ni bilo mar, saj te imam rad, četudi ne dišiš več tako kot si, je zašepetal.

Proti jutru je pričel na vso moč tuliti sosedov pes, kaj je že spet, so rekli ljudje, a šele potem, ko so si dodobra pomeli oči, so na veji jablane, ki je rasla tik ob živi meji, zagledali Simona, vrv se mu je globoko zarezala v vrat in njegovo telo se je komaj kaj premikalo, le nekaj ptic, ki je letalo tam blizu, je divje ščebetalo in prhutalo s krili.

Vanda me je že navsezgodaj presenetila z novico, da v soboto odpotuje. Nejc, ki je sedel zraven nje, je začudeno dvignil pogled in prenehal žvečiti. »Hehehe, kaj smo se ti pa zamerili?« je nato izpustil nedolžno.

Najraje bi ga kresnila po nosu.
Njemu je lahko čvekati vljudnostne fraze. Z Vando se je srečeval na stopnišču ali pri zajtrku, pa še to le mimogrede. Nikoli ni niti od daleč opazil, kako mi najeda živce in moti družinski mir.

»Potovanja me utrudijo,« je nadaljevala Vanda ne da bi se dala motiti.

 S svojimi dolgimi in vitkimi prsti si je počasi mazala na popečen kruh maslo.
Malo pozneje bo od mene zahtevala žličko, da si bo lahko nadevala še domačo kozjo pašteto, ki smo jo dobivali v Rebri, pri Štrausu.

»Poleg tega se moram enkrat na tri mesece zglasiti na Zavodu, ker sem še zmeraj brezposelna,« je dejala in me pogledala naravnost v oči.

Srce mi je od samega veselja bilo kot noro.

»Nameravaš najti kakšno delo?« sem poskušala biti vljudna in prijazna.

Začudeno me je pogledala.

»Zakaj le? Saj mi je dobro. Tistih 900 evrov, ki mi jih nakaže država itak prihranim,« reče skromno.

Globoko sem sklonila glavo, kajti zardela sem tja do ušes. Če mi ne bi bilo nerodno, bi glasno zašklepetala z zobmi.
»Saj se norčuje iz mene!« me je prešinilo.

V mislih sem na hitrico seštela stroške, ki sem jih že imela z njo. Številka ni bila majhna…

»Vesela sem, da sva ohranili najino prijateljstvo,« je nadaljevala in mi pokrila prste s svojo dlanjo.

Njene oči so bile na široko odprte in v njih ni bilo nobene zlobe.

»Kaj boš še počela čez poletje?« je naposled dodala, ko je videla, da ne bom ničesar zinila.

Skomignila sem z rameni.

»Pojma nimam. Verjetno bova šla z Najdražjim kam v hribe, če bo dobil dopust.«

»Mi lahko daš še žličko za pašteto?«

Brez besed sem se stegnila do omare in jo izvlekla iz že odprtega predala. Počasi in skrbno si je pašteto nalagala na kruh. Po vsej kuhinji je zadišalo in v grlu so se mi pričele nabirati sline. Toda nič ni kazalo, da bi mi jo še komu odstopila.

Niti za en grižljaj.

»Samo da izgine, skočim k Štrausu in si jo privoščim kolikor mi bo želodec dovolil,« ponavljam sama pri sebi.

»Potemtakem se tvoj Najdražji ne namerava za stalno preseliti na Kitajsko?« vpraša nekako mimogrede.

Od presenečenja na široko zazijam. Tudi Nejc se predrami iz svojih bogvedikakšnih sanjarij in našpiči ušesa.

»Teta Vanda, kje si pa to klobaso pobrala?«

»Hm, ne spomnim se točno kdaj, ampak, zadnjič, ko je bil doma, je z nekom govoril po telefonu in sem slučajno ujela, ko sem prišla v dnevno sobo,« nama razloži zmagoslavno.

Na obrazu ji je pisalo, da jo veseli, ker naju je lahko prva seznanila s to novico.

»Če bi bilo res, bi mi očka že omenil,« se ni dal zmesti Nejc.

Prvi šok je pri njem hitro minil in stvari, ki so ga postavile na trda tla, je znal z levo roko postaviti tja, kamor so sodile.

V roke je vzel daljinec in pričel preklapljati televizijske kanale. Ko je našel, kar je iskal, se je zadovoljno preselil na kavč in vse, kar se je še dogajalo v kuhinji, ga ni več brigalo.

»Mislim, da te Janez vara,« je neizprosno nadaljevala Vanda.

Niti pogledala me ni, medtem ko so besede bruhale iz nje.

»Kadar te ni doma, nenehno nekomu telefonira ali pa se zapre v kabinet in visi na računalniku. Ali igra igrice, ali je po sredi kaj drugega…Verjemi, vse vidim, čeprav on tega niti ne opazi.«
V grlu me je dušilo in komaj sem zadrževala solze. Na kaj takega nisem bila pripravljena, čeprav sem se že dlje časa zavedala, da sva si šla blazno na živce.

V redkih trenutkih, ko bi se lahko pomirila, naju je zmotila Vanda, mama ali kdo od otrok. Pa ta njegova presneta Kitajska! Pomislila sem, kolikokrat sem bežala od njega zato, da bi opazil, da me ni! Brez slabe vesti bi se vrgla v naročje prvemu, ki bi pokazal kanček usmiljenja do moje begajoče in nesrečne duše. In to samo zato, da bi ga razjezila. Vsaj mislila sem, da je bilo tako.

»Pa se ja ni zaljubil v kakšno Kitajko…« sem začela razpredati misli.

»Ljubko majhno ženičko, ki se nenehno priklanja in mrmra ljubeznivosti, s katerimi boža moško nečimrnost.« 

Malce sem podvomila, da bi bila lahko kakšna taka Janezu všeč. Pri ženskah je bil precej staromoden, istočasno pa je ljubil zasebnost in mir.

»Me sploh poslušaš?« je dejala Vanda in me dregnila v ramo.

Trmasto sem dvignila glavo in se nasmehnila. Nisem želela, da vidi, da me je prizadela in ranila z veliko novico. Kdo ve, mogoče bi potem še ostala, ker bi me želela tolažiti?!
Odgnala sem pregrešno misel.

»Dvomim, da si Janezove besede slišala prav,« sem ji oporekala.

»Lahko bi se odpovedal meni, nenazadnje tudi otrokoma, ne verjamem pa, da bi lahko za zmeraj ignoriral ajdove žgance, s katerimi ga razvaja moja mama.«
Vanda je namrščila obrvi.

»Torej mi ne verjameš?«
Zdelo se mi je kot da bi bila malo razočarana.

»Skoraj trideset let sva že skupaj, in lahko mi verjameš, da sva doživela že marsikaj. Če se mu bo zdelo, da so petdeseta leta, v katera bo vsak čas zakoračil, prava za nov začetek, bo to pač storil. Jaz mu ne bom branila.«

»Mislila sem, da te bo moj namig spodbudil, da boš naredila načrt, kako ga obdržati.«
Vanda je našobila spodnjo ustnico, in jo potem spretno ujela med zobe.

»V življenju je že tako, da lahko od sebe in tudi drugih izsilimo marsikaj. Le ljubezni ne moremo. Ta pride in odide sama…,« sem dejala, ko sem počasi, a mukoma vstala od mize.

Še zmeraj sem se smehljala kot da bi bilo vse lepo in prav, le prsti, ki sem jih tiščala v žepu, so se spletli v pest. Tako močno, da je bolelo.

Eric Clapton, ki ga je Nejc odkril na MTV-ju, je preglasil moja čustva in z vso vnemo, ki jo je stari rocker premogel, je zapel Wonderful tonight.

Povzpela sem se po stopnicah v kabinet Najdražjega in poklicala Marčija.

On je bil edini na katerega sem se še lahko zanesla. 

Prebudila sem se s hudim glavobolom. Za menoj je bila zoprna in prekratka noč, z roko sem nenehno grabila po blazini, kjer bi moral spati Najdražji, toda njega ni bilo, okoli pol štirih me je poklical iz Frankfurta, da še zmeraj čaka na letališču. Tiho sem zaklela, da me ni slišal, navsezadnje ni bil kriv, če je nek norec telefoniral upravi, da je na letalu podtaknjena bomba.

»To ni bilo prvič, da me razpizdijo nekakšni binladni« je cmeril Najdražji v telefon.

Bilo mu je dolgčas, bil je neprespan in lačen. In iz dna duše je sovražil vsakega, ki je zmotil njegov osebni red.

Ko je uvidel, da mi ni do nočnega reševanja svetovnih političnih problemov, je užaljeno prekinil in  se potem ni več oglasil.

Če kaj sovražim, so muhe. Tisto jutro se mi je ena spreletavala okoli glave, sedala na nos in podrsavala po prstih na rokah. Z vso ihto sem jo odganjala in s polno mero maščevalnosti iskala revijo, da bi jo v primernem trenutku zmečkala v kašo in se je  za vekomaj rešila.

Spet zazvoni telefon.

Tokrat hišni. Počakam trenutek ali dva, upajoč, da se bo komu drugemu zljubilo dvigniti slušalko.

A ko je pričelo zvoniti že tretjič, se počasi premaknem s stola in bosa oddrsam v predsobo.

»Dober dan želim, kličem iz podjetja »Darjelin«, zanima pa me, če ste zadovoljni s svojo kožo na podplatih« zažgoli glasek na drugi strani.

»Porkaduš, a nimate drugega dela kot da že navsezgodaj gnavite ljudi po telefonu?!« zakričim v slušalko in jo vržem nazaj na vilice.

Preklinjala sem kot kakšen star furman, kar mi še zdaleč ni bilo všeč, toda če mi je nekdo stopil na žulj se je tudi to zgodilo.

Povsem drugače kot pri Pički materini, ki je vulgarila že iz navade. Z roko sem si segla v lase, pa ni nič pomagalo. V sebi sem čutila neko napetost, ki je nisem mogla pregnati. Najprej tista presneta muha, nakar še brezvezni telefonski klic.
Pogledala sem na uro. Kazalci so se le počasi premikali proti sedmi.

Medtem se je tudi kava ohladila, požirek, ki sem ga naredila, sem izpljunila v straniščno školjko.

Če kaj, potem ne maram hladne in postane kave. Ta presneta muha je bila spet tu. Čutila sem njeno bližino, zdelo se mi je, da čaka na ugoden trenutek, konec koncev ima na voljo dovolj močne živce pa še nikamor se ji ne mudi. Bila je na preži in verjetno je tehtala, kam naj se usede, da me bo še bolj spravila iz tira. Obrnila sem se stran, nisem je hotela niti videti. Dopovedovala sem si, da mi je hudičevo malo mar zanjo. Ena usrana muha gor ali dol. Ubila jo bom, da se mi le ponudi priložnost.

Na mizi sem našla listek.

Če ne bi bilo muhe, ki je sitnarila okoli mene, bi ga sigurno spregledala.

»Mami, zbudi me ob osmih. Nujno. Tvoja Pikica.«

Drobno sem se nasmehnila medtem ko sem listek trikrat upognila in ga vtaknila v žep. Ob prvi priložnosti ga bom položila k ostalim, ki jih hranim v veliki škatli za knjižno omaro. Tam je bilo že na stotine podobnih sporočil. Nekaj od sina, malo več od Najdražjega in največ od Nike.
Ko je bila še otrok, je bila nora na evrokrem. Pojedla ga je toliko kot ga je videla.

»Tvoja Pikica bi še malo evrokrema,« je pisala na listke in mi jih puščala za vetrobranskim steklom, v žepih ali denarnici. Vsakič, ko sem kakšnega našla, sem bila ganjena in srce mi je preplavila silna ljubezen do tega otroka.

Spet sem jo zagledala. Tokrat je sedela na akvarelu Irine Weisel, ki sem ga zadnjič kupila na E-Bayu. Počasi se je premikala proti levemu robu kot da se ji ne bi nikamor mudilo.

Zastala sem za trenutek in jo opazovala. Obnašala se je samozavestno in oholo kot da bi bila edina v prostoru. Zdelo se mi je, da ji mar zame. Z vso pozornostjo se je osredotočila na steklo, po katerem je drsela z drobnimi nožicami. Stala sem kot odrevenela, bala sem se premakniti in spet sem pridušeno zaklela, ker pri sebi nisem imela ničesar, s čimer bi muho odgnala ali jo poslala v večna lovišča.

Nenadoma se je odlepila in se v krožnem loku spustila do mize, na kateri je ležalo vse polno drobtin.

»Verjetno še od večerje,« me prešine.

Edina, ki je imela to grdo navado, da ni nikoli pospravila za seboj, je bila Wanda..

Muha je spet našla novo tarčo. Tokrat je bila to skodelica, ki sem jo nekoč prinesla iz Sarajeva na njej pa je pisalo, kako zabavno, How much l love you. Muha se je z neverjetno gibkostjo sprehajala med črkami in ko se je naveličala, je bila spet v zraku. Nekaj časa je krožila in že sem mislila, da bo pristala, ko se je spet premislila in izginila iz vidnega polja. Potem začutim, kako me nekaj žgečka po laseh, samodejno sežem tja, začutim nekaj mehkega, toda muhe že ni bilo več, bliskovito se je dotaknila konice nosu, zlezla na brado in nato na majčko, kjer ji prav tako ni bilo všeč.

Ne vem zakaj, ampak prav v tem trenutku sem se spomnila nekega stavka, ki sem ga nekoč prebrala v londonskem pubu:«Ne potegni vode v moškem stranišču z roko- raje uporabi komolec.«

Zahihitala sem se ob misli, da bi utegnile biti moške roke gojišče bakterij in druge svinjarije. Nemarne kot ta presneta muha, za katero nikoli ne veš, kam seda.

»Najdražji me ne pogleda več, če bi vedel, kaj se mi spet mota po glavi,« zmajujem z glavo. Nasploh je bilo bolj varno, če se mu o teh stvareh ni niti sanjalo.

Nekatere moške roke so mi bile blazno všeč. Nikoli mi ni bilo kaj prida do nežnih, dolgih prstov, ki so delovali krhko in ranljivo. Privlačile so me dlani, ki so bile čvrste, pogumne in močne. Da se je ženska roka v njih skorajda izgubila a obenem našla tudi varno zatočišče.

»Wolfgangove so bile take…« me je spreletelo.

Globoko sem zardela, ko sem se spomnila zadnjih minut pred slovesom. Stala sva pred gostilno, na pol v temi, le šop svetlobe, ki je pronical izza žaluzij, je osvetljeval najina obraza. Bilo mi je hudo, ker je odhajal in kdo ve, kdaj ga bom spet videla. Moja dlan je izginila med njegovimi prsti in kar stal je tam, me gledal in zmajeval z glavo.</