ZARECENO

Priznam.
Včasih sem lahko neznosno tečna, sitna in vem, da bi me v takih trenutkih marsikdo najraje zagrabil in vrgel skozi okno.
Žal si ne morem pomagati.
Bila sem pri zdravniku, da bi mi predpisal racnije, toda ob mojem akutnem primeru, je le zmajal z glavo in mi žalostno razložil, da bi bila za moje težave najbolj pravšnja le kakšna leskova palica.
Pisala bi tudi mojemu predsedniku, toda bojim se, da bi mi, namesto zdravilnega nasveta, raje poslal kakšnega od svojih seksi svetovalcev, potem pa bi imela hudiča!
Imelo me je, da bi se obrnila na Medija, ki se pogovarja z blodečemi dušami v Onostranstvu. Če bi mi recimo priklical pokojnega igralca Staneta Severja, bi mu bila zelo hvaležna.

Zdi se mi, da bi me edino ta razumel.
Pa so mi odsvetovali.
Menda mediji poberejo preveč denarja, zato, da bi vzela kredit, mi pa ni.
Na Ministrstvo za zunanje zadeve sem že nameravala pobarati, da mi dajo domači naslov ameriškega predsednika. Zdelo se mi je, da bi me on, ki tako pogosto govori »God bless you Amerrica«, razumel.
Moj najljubši in najdražji se je moje ideje silno ustrašil.
»Ti si nora!« mi je dejal razburjeno.
»Samo piskni in te bodo obtožili terorizma!« je začel šepetati in se ozirati po sobi. Nikoli se ne ve, kdaj bi kakšen Tom Cruise ali Pierce Brosnan sredi drzne akcije namestila prisluškovalne naprave tudi pod mojo zakonsko posteljo.
Aha, tega pa še nisem povedala, kaj me pravzaprav muči.
Malo mi je nerodno, ampak….
Zadnjič sva bila z Najdražjim povabljena k Tonetu na večerjo. Poznamo se že vrsto let, vendar smo se zadnje čase bolj malo videvali, ker je bil daljše obdobje na »gospodarski misiji« v Parizu.
Da je Francija na njen pustila izjemno globok vtis, je dokazoval že predal za pošto, kjer je bilo v francoščini izpisano navodilo, kam mora poštar spustiti pismo.
Tudi objel me je po francosko, le poljubiti se mu nisem pustila. Malo zato ne, ker je moj soprog stal tik za menoj, malo pa zato, ker si Tone verjetno že cel dan ni umil zob.
Medtem ko smo veselo čebljali na verandi, se je njegova žena Pepca s svojo hčerko pogovarjala le francosko.
»Oprosti, saj vem, da ne razumeš vsega, kar rečem,« se je nato opravičujoče obrnila k meni.
»Za večerjo bomo imeli foie gras, quiche in creme brulee,« je svečano oznanil gostitelj, ko mi je galantno odmaknil stol.
Ko sem prinešeno poskusila, se mi je zdelo, da juha močno diši po blitvi in tisto, kar naj bi bila gos, je bilo nenavadno podobno piščancu.
Po tem obisku mi je nevarno narasel krvni tlak, dobila sem izpuščaje, ki so močno spominjali na ošpice in alergijo hkrati.
Vsakič, ko odprem televizijo in vidim, da se kakšen Francelj ali Polde obnašata kot da ju je sram slovenskih korenin, začnem nespodobno preklinjati.
Sveta jeza me popade tudi tedaj, ko reče naš mulc, da se ima »ful kul dobr«.
Prijateljice me sicer mirijo in mi svetujejo, naj si dobim ljubimca.
Menda bi to pomagalo.
Moj Najdražji sicer za tovrstne nasvete ne ve, upa pa, da me bo čimprej minilo.
Že zaradi praktičnih razlogov.
Ne more kar naprej paziti name v bojazni, da res zakuham kakšen mednarodni škandal.

v nočeh,

ko zvezde se prižgo,

poglej v nebo….

vidiš grad iz sanj?

in tam na oknu je nekdo,

ki maha ti….

morda v slovo?

kdo ve….

le grad iz sanj

izgine v dan

kot da ga nikoli ni bilo….

in sreča pade ti na tla

ujeti se je več ne da….

morda….

morda čez tisoč let,

bo grad iz sanj

prižgal luči,

da prideš vanj-

domov.

Pravili so mi,

da Jaga baba odnaša

sitne otroke v svoj brlog,

kjer jih priveže

za kljuko na vratih

in jih pusti stradati.

Ampak meni to ni bilo mar,

saj sem bila pridna in ubogljiva.

Le nikogar ni bilo,

ko sem prosila za malo ljubezni,

zato bi bila

tudi z Jago babo zadovoljna.

Potem je prišel on,

saj veste kdo.

Imel je črne lase,

modre oči

in bil je visok točno 187, 5 cm.

Ko sem kričala

in moledovala za ljubezen,

je bral časopis

ali pa odšel na pivo.

Čakala sem pol življenja,

da si prišel ti.

Še sama ne vem,

od kod si se vzel.

Imel si velika ušesa,

bil si plešast,

nosil si očala

z močno dioptrijo.

In ko si mi poklonil svoje srce,

si se nerodno spotaknil

in se komaj ujel za vejo bližnjega grma.

Toda potem je bilo lepo.

Vzel si me v naročje sanj

in svet okoli naju je v trenutku postal drugačen.

Nekoč sem te videla na kolenih.

Iščem ključ,

si rekel

in se nasmehnil.

Grad, ki sva ga zgradila na oblakih

odtlej propada,

ker ni nikogar,

da bi prezračil sobane.

Včeraj te ni bilo.

Malo predolgo.

Slučajno sem se ozrla

skozi okno bifeja

zraven balinišča.

Sedel si s prijatelji

in pil pivo.

OK.

Tudi prav.

Grem pogledat, če se

Jaga baba še skriva pod posteljo.

Ostala mi je samo še ona.

/letnica nastanka: 1983, ponovno najdeno- danes zjutraj. Opis občutja ob najdbi: smejoče in dobrohotno/

26. junij

Čeprav sem si že tisočkrat rekla, da ne bom dovolila, da me izigrajo, se je stara pesem spet ponovila.
»Imaš še obiske?« me je že v četrtek, in to navsezgodaj, ko sem prišla v službo, pobarala Pička materina.

Našla me je povsem nepripravljeno. Že več kot uro sem se mučila z nekim tekstom o Komunističnem manifestu. Na vsak način sem želela, da bi v novici ne bilo čutiti niti senčice moje lastne zlobe, a mi ni in ni uspevalo.

»Ja, seveda, Vanda je še zmeraj pri nas in se mi niti ne sanja, kdaj se namerava vrniti v svoje božje nemške Rovte,« zamrmram raztreseno.

»Potem me lahko štirinajst dni nadomeščaš?« reče sladko in mi podari enega svojih najbolj sluzastih nasmeškov.

Skomignila sem z rameni.

»Zaradi mene lahko odletiš na Tajsko in si najdeš kakšnega mladega ljubimca, »mi nehote uide, ker sem mislila, da je ni več v sobi.

Vendar se je še zmeraj obirala okoli polic z revijami, in ko sem se ozrla preko rame, sem vedela, da me je slišala.Toda na obrazu se ji ni zganila niti mišica, le malo močneje je zaloputnila z vrati, ko je izginila v svojo pisarno.

Globoko sem vzdihnila.

»Kdo ve, kakšno bo njeno maščevanje?« me je za hip prešinilo, potem pa sem pozabila nanjo, kajti iz studia so me že pričeli priganjati, naj zmigam svojo leno rit in jim, končno že, oddam novico.

Okoli pol enajste mi Marči prinese kavo. Porine mi jo prav pred nos, da mi ni kazalo drugega kot da odložim očala in se za trenutek oddahnem.

»Madona, kaj se zadnje čase dogaja s teboj, Andreja?« useka Marči in me nežno zagrabi za ramena.

»A si tako prijazna in daš vsaj pet minut mir, kršenduš?! » zarobanti, medtem ko že mislim vstati, on pa mi prične narahlo masirati ramena, da mi ni kazalo drugega kot da glasno zastokam in zagodem kot leno mače.

»Resno me skrbi zate, a veš to?«
»Marči, hujši si kot moja mama. Če bi bilo po tvoje, bi sedela doma in se sončila na balkonu,« poskušam vse skupaj obrniti v šalo.

»Nekoč me boš naprosila in te bom za teden dni ugrabil ter odpeljal na samotni otok, kjer ti ne bo nihče sral na glavo,« je preslišal moje nakladanje.

V njegovi bližini mi je bilo zmeraj strašno prijetno. Četudi sem bila malo pred tem živčna kot pes, sem se pod njegovimi prsti, ki so me tacali po vratu in ramenih, povsem umirila.

»Škoda, da Marči ni moj tip moškega,« sem pomislila žalostno. Bila sva prijatelja, sodelavca, stara znanca. Samo to in nič drugega. Zmeraj, ko sem si poskušala predstavljati, kakšen bi lahko bil gol, me je pričel lomiti smeh.

»Hočeš slišati najprej dobro novico?« mi reče iznenada.

Njegova sapa me nežno poboža po vratu, da se za hip zdrsnem kot bi me oplazila elektrika.»Se tisto, kar bo dobrega, tiče tudi mene?« rečem nagajivo.

Nekaj časa je bil tiho.»Na nek način..ja…«

»Čaaaakam, da me presenetiš. Sigurno nam bo Pička materina povišala plače,« se zahihitam.

Nekaj dolgih minut sem slišala le njegovo dihanje in  prste, ki so polzeli preko kože, jo gnetli in masirali.

»S prvim septembrom začnem delati na POP TV,« nenadoma reče.

Zastane mi dih. Ne, ne, ne, nemogoče, Marči se vendar šali…

Potem planem pokonci, stol, na katerem sem sedela, zgrmi z glasnim ropotom po tleh. Vsa kri mi je planila v glavo in srce mi je razbijalo kot ponorelo.

»Tega mi ne boš naredil! Ne drzni se pomisliti, da me pustiš samo v levjem brlogu!«

Roki sta mi nemočno viseli ob telesu in v očeh so se mi nabirale solze. Globoko je vzdihnil in mi pomignil, da sem se mu naslonila na prsi in potem me je narahlo gladil po hrbtu, govoreč, saj bo še dobro, da me bo večkrat poklical in bova šla skupaj na kavo, ter poklepetala kot v dobrih starih časih.

»Marči, sam dobro veš, da še zdaleč ne bo tako. Ti boš nenehno na terenu, meni pa bo Pička materina še bolj pila kri, ker te ne bo blizu, da bi me branil…«

»Andreja, včasih moram misliti tudi nase. Tam mi ponujajo skoraj enkrat večjo plačo…«

Streslo me je od groze. Niti pomisliti nisem smela, da bi Marči res odšel. H komu bom pa potem hodila po tolažbo, kadar mi bo hudo?

»Našla si boš kakšnega pohotnega ljubimca z veliko denarja, jahto in vilo  na Bledu. Še spomnila se ne boš name,« se je gromko zasmejal.

Grdo sem ga pogledala in zmajala z glavo.V sobi je bilo zelo vroče. Ventilator je bil izklopljen, z ulice se je slišal opoldanski vrvež in oddaljeni smeh je prežemal dušeče poletno ozračje.Usedem se nazaj na stol in se prepustim zvokom. Marči se je naslonil na okensko polico in me gledal.

»Si ne želiš slišati še slabe novice?« je dejal med smehom, ki se mu je ponovno zarisal na obrazu.

Našobila sem usta in se namrdnila.

»Grozen si, Marči. Že vidim, da si se danes odločil, da me dodobra namučiš.«

»Hehehe, dobra novica je ta, da te je naša Pička v naslednjih štirinajstih dnevih nalašč pustila samo. A si pozabila, da se bodo na Brdu srečali kmetijski ministri EU? Namesto nje boš ti visela tam kot pozabljen čevelj…«

Postala sem besna kot ris.

Najraje bi zakričala, da jo imam zadosti, da ji bom zavila vrat in jo vrgla ob prvi priložnosti levom za malico, a nič od tega nisem storila.

Počasi sem se dvignila s stola, žalostno pogledala Marčija, si popravila lase, ki so mi silili na čelo ter prijela za kljuko.

Čutila sem, kako se mi srce raztaplja in kako ledenijo sveče, ugriznila sem se v ustnico in potem, ne da bi se obrnila, še zmeraj rahlo zmedena, prekinila tišino:»Pač…tam bom. Mogoče bom kakšnemu od ministrov padla v oči, da si bo zaželel malo razvedrila z menoj…«

Nato sem stekla po hodniku, preskakovala sem stopnice, kot da bi bežala pred seboj, vsa zasopla sem pritekla do avta, ga odklenila, in se sesedla za volan.

Že dolgo se nisem tako smilila sama sebi kot ravno tisti trenutek. 

»Mislim, da vam ta obleka zelo dobro pristoji,« je rekla Jana in se nasmehnila starejši gospe, ki ni vedela, kako bi se odločila.

Stala je v varni razdalji, ker ni želela, da se jo kdorkoli dotaknil.

Tisti dan je bilo v trgovini veliko več kupcev kot običajno. Dojenček, ki ga je držala v naročju neka mamica, je neutolažljivo jokal. Dva pobalina sta pomerjala kavbojke in se trapasto hihitala.

 Kdovežečemu.

Nenehno je morala biti pozorna in paziti na tiste, ki so odhajali in na one, ki so prihajali. Nikoli ni vedela, kdaj bo kdo smuknil mimo blagajne in odnesel kakšen kos s seboj, ne da bi plačal.

Potem jo je zagledala.

Nenadoma, kot bi zrasla iz tal, je priplavala mimo polic z zimskimi puloverji. Imela je kratko pristrižene lase, ognjeno rdeče, žareli so kot sonce, ki počasi tone za obzorjem.

Ni bila sama.

Z njo je bilo dekle,ki se ni oziralo ne na levo, ne na desno. Večino časa je gledalo v tla, in čeprav ji je rdečelaska nenehno nekaj dopovedovala, je očitno govorila v prazno.

Janja se je zagrabila za srce.

Hotelo jo je zadušiti, komaj da je še lahko dihala, v prsih jo je bolelo in roki sta v trenutku odreveneli, postali mehki in neubogljivi, niti premakniti ju ni več mogla. Z vso težo se je naslonila na pult, kajti bala se je, da jo bosta izdali tudi nogi, komaj da ju je še čutila, mravljinci so ji zapolnili glavo, in zdelo se ji je, da počasi tone, črne roke so se stezale proti njej iz neskončnih globin.

Nenadoma se je rdečelaska glasno zasmejala, in njeni vitki prsti so se nežno dotaknili dekličinih las ter jo stisnili k sebi.

V trgovini je v naslednjem trenutku nastala mučna tišina.

Niti dihanja se ni slišalo.

Vsi pa so presenečeno strmeli v Jano, ki je zagrabila rdečelasko za lase, jo potegnila na tla.

In tepla.

Tepla.

Tepla.

Tepla.

***

»Kam spet greš?« se je obregnila mama, ko je pokukala v kopalnico, kjer se je Jana na hitrico tuširala, kajti mudilo se ji je že, prijateljice so jo čakale spodaj, na dvorišču, ter negodovale, ker jo toliko časa ni bilo na spregled.

»Mama, mar ti nisem že stokrat rekla, da ne vdiraj skozi vrata, če veš, da se kopam«, se je razjezila in z vso ihto zagrnila zaveso.

Do konca je odprla vročo vodo, kajti že od jutra jo je zeblo in čutila je, da se jo loteva prehlad. Tiščalo jo je v sencih, včasih celo tako močno kot bi ji v glavi razbijalo na tisoče drobnih kladivc.

Sovražila je, če so ji kradli zasebnost in mama je to nenehno počela. Včasih se je pritihotapila v njeno sobo sredi noči in ji, meneč, da spi, brskala po žepih.

Kdo ve, kaj je mislila, da bo našla.

Spet drugič jo je poduhala kot kakšen potepinski pes, povsem od blizu in ko je za hip zadržala sapo v sebi, je kmalu za tem zmajala z glavo, rekoč, ja, Jana, danes pa nisi šla s prijateljicami na kavo, prav nič ne smrdiš po cigaretah.

 Še dobro, da je oče stopil na hčerkino stran in sem in tja, sta se z mamo zoprno sporekla, ko ji je očital nenehno vtikanje nosu tja, kjer ne bi bilo treba. Takrat se je mama zgrbančila vase, sklonila glavo in molče odtavala v kakšen kot, kjer se je kujala tudi po več dni in z nikomur ni hotela govoriti, a so vsi vedeli, da spet igra žrtev in so jo po svoje celo občudovali, kajti v tej vlogi je bila izjemna.

Jana je za trenutek postala pri vratih. Upala je, da ji bo mama prijazno pokimala v pozdrav, mogoče celo stopila d nje in jo pobožala po licu, ter ji zaželela kaj lepega, vendar se to ni zgodilo.

»In se verjetno nikoli ne bo«, je grenko pomislila Jana, medtem ko je stekla po stopnicah.

Včasih je celo sanjala o tem, kako se je ugnezdila v maminem naročju, medtem ko je poslušala pravljice.

Prijateljici sta zažvižgali, ko sta jo zagledali, obleka v oranžnih odtenkih, ki ji je segala malo čez koleno, je Jani zelo dobro pristajala, tudi sama se je tega zavedala, zato bi najraje zaplesala okoli obcestnega droga, toda ni se ji zdelo spodobno, kajti mimo so hiteli ljudje, ki so se vračali iz službe in sem ter tja, je kdo izmed njih dvignil svoj začudeni pogled, se drobno nasmehnil in zdrsnil mimo.

»Komaj čakam, da spet vidim Petra,« je dahnila Jana in zardela. Prijateljici sta se zahihitali, kajti vedeli sta, kdo je Peter in vedeli sta tudi to, zakaj je Jani všeč.

Na Župančičevi ulici 2, tik za mostom, so zavile desno, skozi temačen prehod, ki je smrdel po scanju in kozlanju. Kar pa ni bilo nič nenavadnega, saj so se tam okoli valjali zafiksani pobje, ki so mimoidoče nenehno žicali za denar, a če ga niso dobili, so kričali in zmerjali ter jih pošiljali v pizdo materino.

»Imata pesmi s seboj?«je vzkliknila Jana sredi koraka. Tudi sama je naglo segla v torbico in šele potem, ko je otipala kuverto z zloženimi listi, se ji je oddahnilo.

»Si napisala kaj novega ali pa boš prebirala pesmi, ki jih že poznamo?« sta jo pobarali prijateljici.

»Nekaj novega. Vendar vama ne povem, komu sem jih posvetila,« se je zahihitala Jana in ju narahlo potacala po roki.

…nikoli ne morem reči zadnje besede v pozdrav

ker se bojim

da bi se usoda poigrala

In bi bilo tisto slovo dokončno…« je rahlo patetično recitiral Peter.

Stal je na stolu in okoli njega se je gnetlo vsaj deset znanih obrazov, ki jih je Jana poznala še iz zadnjega srečanja blogarjev. Nekateri so ji pomahali v pozdravi, drugi so se le nasmehnili, Peter pa je razširil roki in stekel k njej.

»Bal sem se, da te ne bo,« ji je zašepetal na uho. Jana je začutila njegovo sapo in ustnice, ki so jo požgečkale po ušesni mečici, nekaj prijaznega in topega se ji je razlilo po telesu.

»Ko bi le bila kje drugje…in sama,« je za hip pomislila, medtem ko se je Peter že vračal k svojemu govorniškemu odru.

Pomahala mu je in on ji je poslal poljub, ki je zaprhutal po zraku kot krila metulja, nežno in narahlo, preden se je skrajno previdno dotaknil Janinih lic in tam obstal.

»Jana, nam lahko še ti prebereš kakšno pesem?« jo je povabil Peter.

»Ne bodi taka mevža, pohiti,« sta jo bodrili prijateljici.

»….nekateri ljudje vidijo oblake na nebu,

Ti pa veš,kdaj je oblak vesel in razposajen

in kdaj mu je hudo.

Nekateri vidijo le kamen kraj poti,

ti pa čutiš,kdaj se kamen joče.

Nekateri vidijo samo ljudi, ki hitijo po pločnikih,

ti pa veš za bolečino,   ki jo nosijo v sebi.

Nekaterim je malo mar za barve,

ti razmišljaš o njih in si zato drugačen…«

V sobi je bilo nenadoma povsem tiho, zdelo se je kot da se je tišina predramila, na široko razprla peruti in se dotaknila tistih, ki so poslušali in požirali besede.

Jana je obsedela, z rokami v naročju in srce ji je razbijalo kot noro.

Nikoli še ni nastopala v javnosti, tokrat je bilo prvič in upala je, da ne bo nihče opazil, komu je bila namenjena njena pesem.

Potem so vsi na ves glas zaploskali in Peter je od nekod prinesel šopek narcis in ji jih stisnil v naročje.

Nič ni rekel, le njegove oči so se smejale in jo božale, da je zatrepetala od sreče.

Medtem ko se je na stol že povzpel droben fant z otožnimi očmi, se je neopazno izmuznila v vežo. Morala je najti kopalnico, kajti lica so ji gorela, usta je imela suha kot še nikoli poprej in zdelo se ji je, da jo bo le požirek vode spravil k sebi. Odprla je več vrat, preden je našla prava. Znašla se je sredi številnih ogledal, ogromna kad, ki je kraljevala sredi prostora, je bila polna stekleničk in dišečih sveč, dišalo je po sivki in Jana se je za hip usedla na rob, da si oddahne in pride k sebi.

Voda, ki je pritekla iz pipe, je bila ravno prav topla. Pljusknila si jo je v obraz, ne meneč se za šminko, kajti voda jo je ponovno osvežila in spravila k sebi.

Bila je povsem zatopljena v svoje misli, Petrova podoba pa se ji je motala pred očmi, pa jo ni hotela pregnati, kar naj bo tam, njegove mehke oči, polne topline, ki so jo pobožale ob prihodu…

Sanjavo se je zazrla v svojo podobo v ogledalu, potem pa je glasno kriknila, vsa prestrašena, kajti nenadoma ni bila več sama, za njo je stala ženska z rdečimi lasmi, Jani se je zdelo, da jo je malo prej videla sedeti na zofi, ampak ni bila povsem prepričana.

Ženska se je pomaknila tesno k njej, jo prijela za roko in si jo položila na obraz.

Kako si lepa…« je dahnila proti Jani.

Jana se je hotela odmakniti, steči stran, a ji ni uspelo. Ženska je bila močna in njen prijem je bil čvrst in jeklen.

Vrata so bila zaprta, verjetno tudi zaklenjena, o, ljubi bog, kaj se dogaja, je odzvanjalo v Janini glavi.

Telo ji je stresel gnus, zdelo se ji je, da je v dotikih neznane ženske nekaj plazečega in spolzkega.

Kačastega.

Sluzastega.

Hotela je zakričati na pomoč, a v tistem trenutku ji je rdečelaska z dlanjo pokrila usta, držala jo je trdno in čvrsto, in čeprav se je Jana na vso moč otepala, se ni mogla izviti iz njenega objema.

»Pri miru bodi, saj ti nič nočem,« je zasikala ženska, tik njenega ušesa.

»Malo se bova poigrali, nič drugega. Še vsaki je bilo všeč, pa bo tudi tebi, mrha.«
Z vročim jezikom jo je obliznila po ušesu, ter se na ves glas zasmejala, ko so se Janine oči na široko odpre od ene same groze.

Hotela je pljuniti neznanki v obraz, toda ni ji uspelo, kajti v ustih ni imela nobene sline, tudi grlo je bilo kot izsušeno, le hropla je kot ujeta žival.

Kolena je trdno stiskala skupaj, o, ljubi bog, pa me ja ne bo posilila,« jo je prešinilo.

Rdečelaska se je ponovno nasmehnila, ko je videla, kako se Janina koža ježi od studa.

S prosto roko je poiskala drobne prsi, ki so sunkovito plale pod oranžno obleko in jih nasladno božala.

»Ustvarjena si za ljubezen,« ni odnehala.

Za spoznanje je odmaknila naramnico in se lačno zakopala v vdolbino Janinih prsi…

V trenutku nepazljivosti je neznanka zmehčala objem, Jana se ji je poskušala izviti, a se je nerodno spotaknila ob torbico, ki ji je med ruvanjem padla na tla, z vso močjo je udarila ob rob školjke in zadnje, česar se je zavedla, so bila vrata, ki so se nekje daleč, daleč stran s treskom odprla in zaprla…

Vendar ni umrla. Ostala je živa.

Njen pulz je bil že v bolnišnici povsem normalen 135/75.

Srčni utrip zadovoljiv.

Dihanje običajno.

Ogromen hematom na temenu ji je po enem tednu izginil.

Kljub vsemu se je počutila kot razbita posoda.

In zato ni nikomur več dovolila, da bi se jo dotaknil.

Nikomur več.

Zadnjič sem bila na obisku pri sošolki, s katero se nisva že več let videli. Sedeli sva na vrtu in v dopoldanski tišini zgodnjega poletja pili čaj. Beseda je nanesla na službo, otroke in vnuke.

»Kaj pa tvoj najdražji?« sem jo pobarala, kajti zmeraj se je rada pohvalila s tem, kako zgleden zakon imata.

Previdno je pogledala okoli sebe, potem pa mi je šepnila: »Zmešalo se mu je, veš. Od kar smo vnuku kupili lego kocke se tudi on vsak dan, redno, igra z njimi.«

Povedala mi je, da si je v kleti uredil posebno sobo, koder sestavlja različne kompozicije in bogvaruj, da bi kdo vstopil in mu kaj od narejenega podrl.

Tudi Polde iz naše ulice se je lani pričel nenavadno obnašati. Najprej si je kupil računalnik, potem se je priklopil na svetovni spet, koder igralci s celega sveta igrajo igrico, v kateri pobijajo dinozavre in se tudi drugače bojujejo z namišljenimi sovražniki.Vse bi bilo še v mejah normale, če Polde ne bi zakoračil že v peto desetletje.

»Počutim se kot bi bila spet samska,« je tarnala njegova žena, ko je sama zlagala drva, ki so jih pripeljali že pred dnevi pa se mož ni in ni utegnil odlepiti od računalnika.

Zadnjič sem na Discoveryju ujela oddajo o ljubiteljih železnic. Posamezniki so si doma uredili prave poligone, koder so speljali proge, pa vagone, železniške postaje, drevesa, skale in druge simulacije, ki so pripomogle, da je navidezno postalo resnično.Igrača, ki ni niti tako poceni, je, če je verjeti statistiki, obsedla vsaj 2000 Evropejcev.

Neobvladljive težave nastanejo takrat, ko moški, ki se še v zrelem obdobju svojega življenja želijo igrati, za svoje strasti zapravijo več kot jim dovoljuje družinski proračun.

Tako je menda nek gospod Dimitrij iz Bolgarije, ki je bil strasten zbiralec starih sabelj, v želji, da svojo zbirko poveča z nekim zelo redkim, a strašno dragim primerkom, za plačilo ponudil kar svojo odraslo hčerko. Žena ga je potem prijavila oblastem, ti pa so, v znak solidarnosti z ubogim zbirateljem, bili slepi in gluhi za pritožbe.Marička se že več let zaman prepira s svojim predragim, ki je življenje, namesto njej, posvetil kolesom. Ker mu je zanje zmanjkalo prostora v kleti in na dvorišču, jih je pričel, kljub ženinem nerganju, prinašati še v dnevno sobo in spalnico. Edino kar se zdi Marički pri vsej kolesarski zmešnjavi dobro je to, da zmeraj točno ve, kje moža lahko najde. Ponj ji ni nikoli treba hoditi v gostilno, ker ima njen soprog preveč dela  pri čiščenju in urejanju koles za vožnjo.

Hudič pa nastane, če se takole moško bitje, ki se hoče še v zreli življenjski dobi igrati z  lego kockami, ugotovi, da bi se  pa on raje kot z običajnimi moškimi igračami, igral s raketami. In potem drsi s prstom po zemljevidu, kjer ležijo dežele, katerim ne ve niti imena, kaj šele, da bi ga zanimalo, kakšni ljudje živijo na tistem koščku planeta. Pa se mu zahoče, da bi postavil protiraketni ščit malo tu, pa malo tam, pri tem pa mu je prav malo mar, ali bo s svojim igranjem koga prizadel ali motil v njegovi zasebnosti.

No, včasih bi se tak moški, ki se rad igra, šel tudi kavbojce in indijance. Pa pošlje vojake najprej  sem, potem še malo tja. Kdo ve, kakšni so potem njegovi užitki, ko z bojišč odvažajo mrtve, nič hudega sluteče fante, ki jih je potegnil v svoje igrice.In moški, ki se radi igrajo, so ustvarili tudi motoristična srečanja.

Eno takih, večjih, se – enkrat letno- odvija tudi v naši Kurji vasi. Bleščeči motorji, ki padejo v oči celo tistim, ki jim za tovrstne shode ni mar, imajo zmeraj polno občudovalcev z vseh koncev in krajev Evrope. Roko na srce_ če se moški rad igra z motorji je to ena redkih radosti, ki zna pobožati tudi žensko dušo, da se ji lahko oči brez velike škode napasejo na stasitih moških telesih, ki neumorno božajo že itak zglancano pločevino, ob katero se rado odbijajo sončni žarki.

Ženske na splošno trdijo, da postanejo tisti moški, ki si ne omislijo nobenih igrač, z leti sitni in jih je težko prenašati.

Zato bi  bilo jako pametno, če bi ženske, prefrigane kot so,  moškim ob pravem času in pravem trenutku podtaknile kaj takega ob čemer bi se njihovi boljši polovici zaiskrile oči ib bi bili na mah pečeni in zasvojeni.

Žal pa ima hudič mlade ravno takrat, ko ni treba in znalo bi se zgoditi, da bi se najboljši nameni izrodili do te mere, da bi tak moški pričel zbirati ženska krila, kar pa ne bi bilo ravno zaželeno.In zato je bolje, da jih še bolj ljubimo in jih ne držimo preveč na kratko.

Bogvaruj, da bi jih nenehno kritizirale in jim pele levite, če so jih potrebni ali pa tudi ne.

Naj v miru zadihajo in si vzamejo kanček svobode tudi zase.

Da le ne postanejo politiki, ki bi se želeli – za svoje lastne užitke- malo poigrati z ljudmi in njihovimi usodami, pa bo vse dobro. 

Priznam: podla sem in skrajno neresna. Ni čudno, če pravijo, da sem v sorodu s čarovnicami in samim vragom.

Da povem zakaj.

Je že nekaj mesecev tega, ko se je pri nas, v službi razvila »ona.on.com« manija.

Vse, kar leze in kar gre, je zbezljalo in se prijavilo na ta forum, kjer menda dobiš čez noč partnerja, da si lahko le oblizuješ prste.

»Mica, ti si nora!« so mi govorile babnice in očitno sem res bila, ker se me je ta nori virus izogibal kot hudič križa.

Potem pa je prišlo do prvega zmenka. Ker se pri nas marsikaj dela javno, pač, smo družba, ki določene skrivnosti obdrži zase, smo vsi vedeli, da gre Mateja na prvi virtualni zmenek. Cel teden pred tem je vneto obiskovala vse možne maserje, kozmetičarke in frizerje, da je, nazadnje, roko na srce, bila res vredna greha. Očitno danes  kemija lahko pomladi žensko za več let!

Vsi smo vedeli, da ji je sestanek napovedal nek zdravnik, rentgenolog, menda skrajno prikupen moški, ki rad posluša resno glasbo, ki veliko časa preživi v naravi, ki ima rad živali in iskreno rad pomaga ljudem v stiski.Vsem nam se je zdel idealen in je ni bilo, ki ne bi na skrivaj vzdihovala od silne zavisti zaradi nenadne sreče, ki je Mateji padla izpod neba.

Edini problem, ki smo ga videle na obzorju, je bil ta, da smo jo morale pregovoriti, da se srečata na takem mestu, ki bo viden našim očem. No, končno se je vdala, saj ji ni kazalo drugega, ker smo bile sitne, vsiljive in nemarno nesramne.

Še jaz sem bila nestrpna od veselega pričakovanja, kar ni v moji navadi. Toda v službo sem tisti dan prišla zadnja, kajti vse ostale je firbec pregnal iz postelje veliko pred menoj. Pa smo čakale. Tolažile ubogo Matejo, ki se je tresla od živčnosti, kaj, če ga ne bo. Tudi to jo je skrbelo, če bo sploh prišel. Če bo utegnil, revček ubogi.

Končno /ampak res končno!/ je ura odbila četrto, ko se nek avto pripelje na dvorišče.
«Hvala bogu, še eden, ki se vozi v ubogem zmahanem cliu,« sem pomislila, medtem ko je že lezlo iz njega dražesto bitje z ljubkim repkom v zatilju.

»Aha, to je On!« smo po tihem vzkliknile vse hkrati, skrivajoč se za zaveso na hodniku.

Prvo, kar sem opazila, je bilo to, da fant »ni bil sam«.

Kar pomeni, da se mu je že na daleč videlo, da ga rad daje na zob.

»Ojej, verjetno tudi čopek njegovih las že dolgo ni videl vode,« se je razočarano namrdnila moja kolegica, ki je z leve strani stegovala vrat.

»Če je tale rentgenolog naj me koklja brcne,« je čez čas presekala tišino še ena druga.

Bile smo naravnost poklapane.

Razočarane.

Pričakovale smo najmanj princa iz sanj, ki bo prijahal za našo Matejo, pride pa en tak, za katerim se na ulici ne bi niti ozrle….Mateje tisti dan ni bilo več v službo. Pa tudi naslednji dan ne. Bilo jo je tako sram, da se nam ni hotela prikazati pred oči.

Vendar smo jo kaj hitro postavile na realna tla in smo ji dopovedale, da se pač take stvari dogajajo, da se naj ne žre po nepotrebnem.

»Pa takoooo lepe meile mi je pisal,« je smrkala v robec še nekaj dni za tem.

Potem pa mi žilica ni dala miru.

»Veste kaj, ženske, še jaz bom poskusila srečo,« sem jim dejala in se usedla pred ekran.

In besede so kar vrele iz mene….Napisala sem, da sem žleht, sitna, da sem že precej stara (niti enega leta nisem zatajila!), da sem zelo jezikava, skratka, da ni dobro z menoj zobat češenj. Hm, da pa kljub temu želim spoznati moškega, ki ima v zgornji glavi vsaj mičkeno pameti (ker za tisto, spodnjo, se zaenkrat še ne zanimam).

Ekola!

Tisti dan z našo storilnostjo ni bilo kaj prida. Vneto smo čekirale, kaj se bo zgodilo in kdo se bo javil in trznil na moj oglas.

Žal se je zgodilo točno to kot sem predvidevale.

Cepali so kot muhe na med: Misko 342, oninona, marko09, lukapotrebni, sexyboy, umetnik52, strasten, potreben, slavcc, kreten, hribovc, odpiljeni, kozjisir,  in še mnogi drugi so si zaželi poznanstva z menoj.

In to mojemu (iz opisa) skrajno nemogočem značaju navkljub!

Mislim, da so se tisti dan moje kolegice prebudile iz naivnega sna.

Ugotovile so namreč (z menoj vred), da je moškim  hudičevo malo mar, ali je ženska stara ali mlada, suha ali okrogla, trapasta ali pametna, z velikim nosom ali brez, da je le ženska.

Pika.

Srčno upam, da bo ta izkušnja (ki je resnična) pripomogla, da bo v prihodnjem letu vsaj kakšno razočaranje manj…..

 

NE ODPIRAJ OKEN DRAGA
Ko sem prišla iz trgovine, sem bila srečna. Redkokdaj se mi je to zgodilo,morda edinole takrat, ko sta prišla Vilma in Borut na obisk in s seboj pripeljala mojega vnuka. Že pri vratih mi je planil okoli vratu in me pokril z mokrimi poljubi.
»Babi, ane da si ti samo moja in nič očkova?«
Takrat sem se počutila močna, da bi premikala gore in klatila zvezde z neba.
»Tvoja sem deset centimetrov in očkova pol centimetra manj,« sem mu odgovorila, da se mu je nasmeh v trenutku razlezel po vsem obrazu.
Borut se mi je za njegovim hrbtom pačil in njegove oči so mi nagajivo mežikale:
»Spletkarka!«
Tokrat je bilo vsepovsod po stanovanju zlovešče tihotno. Okna so bila zaprta, ker je Borisa motil hrup, ki je prihajal z otroškega igrišča, nedaleč stran od hiše. Verjela sem, da mu najbolje ustrežem, če tudi sama živim za steklenimi šipami, diham zrak, poln cigaretnega dima in prdcev, ki so me silili na bruhanje. Počasi sem že sama verjela, da sem zaradi tega najboljša žena, saj mi je Boris to povedal najmanj stokrat na dan.

In ne samo on.
Bližnji sosedje so včasih posedeli na klopci v vrtni uti in Borisa trepljali po rami.
»Madonca, kje si staknil tako babo? Ko bi jaz imel vsaj podobno!«
Boris se je hehetal kot tisti, ki mu je padla sekira v med, pa se tega še niti zaveda ne dobro. Ponavadi me je z vso močjo udaril po zadnji plati, da so mi klecnila kolena, dedcje so se na ves glas zarežali in staknili glave.
Menda sem imela dokaj lep nasmeh in iz tega so sklepali, da še zmeraj rada dam noge narazen.
Je v teh bedastočah tičal razlog, da je bil Boris tako zadovoljen z menoj?!
Ni me zanimalo kaj se je moškim motalo po glavi. Usta sem imela povsem odrevenela in nasmešek mi jih je zavozljal v lepljivo masko, ki se je nisem mogla znebiti niti potem, ko sem se izmuznila v kuhinjo.
»Boste še kaj pili?« sem jih po navadi vprašala in preden so uspeli povedati, kaj so si zaželeli, me ni bilo več.
Planila sem proti oknu in ga odprla na stežaj. Val svežega zraka mi je butnil v obraz in me za trenutek omamil. Zadišalo je po medu kot že dolgo ne. Trava je cvetela in regratove lučke so poplesavale med jabolčnimi vejami in se kot nežna sapa usedale na lase in roke, ki sem jih, z dlanmi obrnjenimi navzgor, položila na polico. V očeh me je zaščemelo. Zmeraj mi gre na jok, ko se me dotika zrak. Počutim se svobodno kot ptica in Boris to ve.
Mi potem zato ne dovoli, da bi odpirali okna?

Zdrsnila sem se.
»Danes bo v poročilih«, me je prešinilo.
Seveda, čisto sem pozabila.
Najboljša pri Rdečem križu. Madonca, to pa ni kar tako, je že pred dnevi izjavila snaha, ko je prebrala pismo, ki so mi ga poslali. Potem me je prisrčno objela. Bila je strašno ponosna name, da mi je bilo že kar nerodno.
Kakorkoli že, moj čas je prišel. To sem točno vedela. Zadnjič sem slišala, kako je Boris razlagal fantom, da sem dobila zlati znak za požrtvovalno delo. Baje mi ga bo izročil sam predsednik države.
Ne ga srat, je ušlo Janezu.
»Marička pomagaj, jaz sem pa mislil, da tvoja samo pito zna speči in to tako, da dol padeš!«
Medtem ko sem poslušala njihovo nakladanje, mi je pogled odtaval skozi okno, tja nekam v daljavo.

Moja mama je imela pred mano tri splave. To mi je povedala šele lansko leto, ko sem jo peljala na operacijo kolkov.
»Prisegla sem, da te bom naučila vsega, kar sem želela naučiti tudi tiste, ki so jih vrgli v kanto za smeti,« je mrmrala na zadnjem sedežu.
Spomnila sem se, kako sem sovražila drap oblekico, ki sem jo oblekla za k birmi. Mama nikoli ni vpila name. Kadar se ji je zdelo, da ji bo prekipelo, me je močno stisnila za laket, da sem se skoraj sesedla od bolečine. Toda njej se na obrazu ni premaknila niti mišica.
Ne lažem.
Niti ena.
Bolečina me je zmeraj pretresla in bolj ko sem odraščala, manj sem se ji upala ugovarjati. Ne vem, kako mi je to uspelo, ampak že sam pogled na smehljajoči se mamin obraz mi je zamrznil jezik med zobmi.
Zato mi je šlo na živce, če so hvalili mojo pito in če so prijateljice občudovale kuhinjo, ki se je bleščala v čistoči.
Kajti to nisem bila jaz.
Niti moja senca.
Bil je le odsev nečesa, kar so mi vbili v glavo, ko sem bila še majhna.
In sem nosila drap oblekico in tetine koralde v temno rjavi barvi.
Moja kolena niso bila več najboljša, zato sem le s težavo krevsala po stopnicah gor in dol.
Ne vzpenjaj se več v strme bregove, mi je dejal zdravnik in me zaskrbljeno pogledoval od nog do glave, ko sem se mu bodreče nasmihala in le s težavo skrivala bolečino, ki je po kačje švigala od stopal tja do beder.
»Bo, že gospod zdravnik, kaj pa drugi, ki imajo raka in umrejo? Zaradi izrabljenih kolen se pa res ni vredno sekirati.«
Drobno se je nasmehnil in me potrepljal po rami.
»Marija, vi boste šli še živi v nebesa«, je dejal.
Živ dokaz, da so lahko tudi izobraženi ljudje slepi in neumni.
Dejstva so drugačna.
Vsako jutro vstanem ob pol šestih in spijem kavo. Lahko bi jo skupaj z možem, a nočem.
Dovolj je že, da mu jo prinesem v posteljo. Potrudim se, da je ravno prav sladkana in da skodelica ne žvenketa na pladnju.
Včasih se je že zgodilo, da mu je žvenket šel tako na živce, da je vrgel vame copato ali pa me je napodil nazaj v kuhinjo.
»Prasica stara, se v petdesetih letih še nisi navadila, da ne prenesem hrupa?!«
Seveda.
Pozabila sem.
Prasica je moje drugo ime.
Vendar samo, ko ni zraven sina, snahe in njegovih prijateljev.
Majhno zmagoslavje me prevzame, ko vidim, da zmeraj leze skupaj, kadar me njegovi prijatelji požirajo z očmi.
Včasih kar pozabim, da sem še zmeraj vitka in da so prsi čvrste, sočne in vabljive.
Čeprav po drugi strani nimam nič od tega.
Čisto nič.
Danes zjutraj sem ponovno opazila, da je pozabil vzeti tableto. Da si jo pod jezik in potem čaka, da začne učinkovati.
Če ne bi bilo kemije, bi že zdavnaj crknil, namiguje.
»Ljubček, ne govori tako. Saj veš, da te imamo vsi radi.«
Moj glas ga poboža in ponovno zaziblje v prijeten sen, ko lebdi med zemljo in nebom ter razmišlja o svojem malem kraljestvu, ki ga je ustvaril na zemlji.
Kaj bi se zgodilo, če bi tabletko pozabil vzeti… VSAKO jutro?!
Kdaj drugič mi je bilo strašno všeč, če je ponovno zaspal. Tisto jutro sem želela, da bi mi še enkrat rekel prasica, ker sem čutila, da moja togota spi in jo nimam na vajetih. Zavrgla sem misel, da bi odprla okno, kajti potem bi se prepirala.
Midva se pa nikoli ne prepirava.
Ljubiva se.
Vsaj sin tako reče. In snaha. Da še nista videla bolj ljubeča starčka kot sva midva.
Navsezadnje, zakaj pa ne bi spal?
Čez teden dni greva na podelitev mojega priznanja. Biti morava spočita. Še posebej mož, ki je rad igral bolnika, čeprav to nikoli ni bil. Kljub tistim tabletkam.
Nimam pojma zakaj mu jih je dal zdravnik, sicer je pa mož skrbno skrival pred menoj, kaj ga tare.
Tako sem zamenjala tabletki.
Še sama nisem mogla verjeti, da se mi niso roke niti za hip zatresle.
S tisto od peperminta.
Enaka oblika, celo okus.
Z jezikom sem okušala zdaj eno, zdaj drugo, toda bili sta povsem enaki. Verjetno so to le tabletke za hipohondre.
Pritajeno sem se zahihitala, kajti misel mi je bila nenadoma všeč.
Hipohondrična tabletka.
Tabletka za mešanje megle. Za prenašanje nagravžnega in zatohlega zraka v sobi.
Pobožala sem ga po čelu. Bilo je ravno prav hladno in dihal je enakomerno kot dojenček.
Na smrt sem bila utrujena. Pospravljanje mi namreč gre strašno na živce. Saj sem že povedala zakaj. Počutila sem se kot bi potovala od ene skrivnosti do druge. Moževe nogavice so ležale za kavčem. Ravno ko sem se sklonila, da bi jih pobrala, je spustil prdec.
Nagravžno.
Okna so ostala zaprta ves dan. Nisem želela, da bi ga prebudila, ko je tako lepo spal. Celo nasmehnil se je, ko sem šla mimo njega. Kot bi mi hotel reči, ljubica, krasna si, da mi dovoliš počivati. In niti oken ne poskušaš odpreti. Res te ljubim, ne veš tega?
Pod večer me je poklicala predsednica Rdečega križa.
Kaj boš oblekla za svečano podelitev, me je vprašala.
Ne da bi počakala na moj odgovor, mi je zabičala, naj ne pozabim s seboj pripeljati moža.
Zmeraj nas razveseljuje s svojimi vici, se je zahihitala.
Veš kaj, me hočeš narediti ljubosumno?!
Toda stavek je obtičal v mislih kot majhen, nagajiv zagozdek.
Neizgovorjen.
Se tega v resnici spomnim? Je bilo res tako?
Nekdo je kosil travo in niti lastnega dihanja nisem slišala zaradi hrupa. Pa so bila okna tesno zaprta.
Zapahnjena.
Neprodušno.
Zrak je bil težak in gost. Slišala sem, kako se mu dihanje umirja. Postaja enakomerno, komaj slišno. Z roko sem zaokrožila okoli glave.
Smešen občutek.
Kot da bi plavala v vodi.
Začenjam uživati, naj se to še tako smešno sliši.
Kljub zaprtim oknom in smradu, ki se je širil iz vseh kotov.
Moj dragi mož je še zmeraj spal, skoraj cel teden. Malo me je skrbelo, ker ni nič jedel, toda bo že.
Jutri mogoče, ko se zbudi.
Če se zbudi.
Nočem razmišljati o tem, kajti v soboto pride po naju sin, da naju odpelje na prireditev. Upam, da se bo mož do takrat že prebudil.
Pravzaprav je res revež. Kako je mogel pri vsej natančnosti spregledati, da je použil navadno in neškodljivo tabletko.
To mi ne gre v glavo. Čeprav, priznam, sta okusa povsem enaka.
Z drsajočimi koraki sem stopila do kavča in za trenutek obstala pri vzglavju.
Še v spanju je bil lep moški.
Nimam kaj reči.
Mogoče malo upadel, ubožček. Vzela sem njegovo dlan v svojo in jo gladila. To je imel zmeraj rad.
Tudi ko mi je rekel prasica, nisem opustila te lepe navade.
Saj sva vendar bila mož in žena.
Hm, koliko časa že?
Menda več kot petdeset let.
Jasno, v teh letih se človek mora navezati drug na drugega. Nikoli nisem niti za trenutek podvomila v to.
Škoda le, da me ne sliši. Tudi če bi na glas razmišljala ne.
Res, nagrade se strašno veselim. Je nekakšna krona za moje požrtvovalno delo pri Rdečem križu. Ljudje me poznajo in me imajo radi.
Vsaj tako pravijo, upam, da je res.
Ne smem pozabiti na orehovo potico. Snaha jo poje kolikor jo vidi. Ah, pa je še zmeraj kot trlica.
Današnje ženske!
Še kakšen dan počakam, potem bom odprla okno. Ne na stežaj, da ne bodo ljudje opazili in se čudili. Samo za ped, toliko, da se pljuča navadijo.
Šla sem do korita in si natočila kozarec vode.
Bila sem žejna kot še nikoli doslej.
»Si kaj žejen?« vprašam že iz navade.
Nobenega odgovora.
Pa nič.
Kakor hočeš.
To ne gre, da bi se obnašal kot kakšen zafukan bebec.
Hihihi, kakšne besede! Še dobro, da me vnuk ni slišal. Kaj bi si mislil o svoji babici.
Premaknila sem glavo.
V sobi je nastala smrtna tišina.
Še lastnega dihanja nisem slišala.
»Ljubček dragi, se tudi tebi zdi to nenavadno?«
Nisem mogla verjeti, toda še zmeraj mi ni odgovoril.
Njegov obraz je postal drugačen. Za trenutek se mi je zdel podoben Marlon Brandu v njegovih mladih letih.
Zavpila sem nanj.
»Odgovarjaj mi, bedak stari, če te kaj vprašam!«
Potem sem stopila do okna in ga narahlo, vendar le za ped, odprla.
»Naj bo za kazen, ker se nočeš več pogovarjati z menoj!«
Glas mi je zvenel kujavo in prešerno hkrati.
Lasje so mu padli na čelo in zdel se mi je ljubek in smešen.
»Škoda, da nočeš na podelitev z menoj. Res, škoda!«
Od odprtega okna sem je prijetno pihljalo in v zaveso se je ujela kresnica.  

»Kako naj si zategnem pas, če žena nosi hlače?« je eden izmed pregovorov, ki jih lahko v vsakodnevnem življenju slišimo neštetokrat. Prav tako so se, verjetno moškim, zapisale nekatere misli, ki so že ponarodele, ob njih se radi nasmehnemo, včasih privoščljivo, včasih sarkastično, včasih pa nam sploh ni do smeha. “Zakaj je na svetu več žensk kot moških?”
“Ker je po svetu več za čistiti kot za misliti!”
“Ženska je res čudno bitje. Kar naprej gleda v ogledalo, samo takrat ne, ko z avtom vozi nazaj!”
“Kakšna je razlika med žensko in avtomobilom?”
“Prav veliko ne. Kaos v kuhinji ostane isti, le brezzvezno nakladanje utihne.”
“Kaj dela ženska, ko bulji v prazen list papirja?”
“Bere svoje pravice!”
10 RESNIC O ZENSKI , ki krožijo po medmrežju, ali pa si jih med hihitanjem šepetajo moški med seboj, dokazujejo, da se moški , na nek način, danes ženske celo boji?!
Dve rožici ponujam tudi vam-v razmislek:
Dve ženski živita v miru le takrat,ko je ena slepa,druga pa gluha.
Ženske so kot gobe,lepše kot so,bolj so strupene. Z izumom televizije in daljinskega upravljalca, smo bile ženske prisiljene sleči krinoline in navleči nase kavbojke, saj so veliko bolj praktične za štihanje vrta, jahanje konja, igranje tenisa, alI pa za sprehod po gozdu.
Ženske so dostikrat prisiljene vzeti življenje v svoje roke, če hočejo preživeti.
Da je to res, dokazuje že moja soseda Katarina.
Celo življenje je bila vajena, da je oče ubogal njeno mamo na besedo. Pa ne samo to. Mami je prinašal v posteljo zajtrk in jo tudi drugače razvajal. Uboga Katarina je bila prepričana, da bo tudi njen Polde počel podobno. Žal se je zmotila.
Če ni hotela, da zaradi lakote umre, je morala dvigniti svojo rit iz postelje in si kar sama odrezati kos kruha!
»Znano je, da smo Slovenci narod pesnikov. Znano je tudi, da smo Slovenci narod, ki ljubi
dobro kapljico. Dejstvo je tudi, da smo Slovenci narod pijancev in vsi prav dobro vemo, da
smo Slovenci narod popotnikov in tudi vrtičkarjev, hribolazcev in vsakdo
vam bo pritrdil, da smo Slovenci narod, ki je obseden s politiko. Dokazano je tudi, da smo
narod samomorilcev in vsi vam bodo ponosno priznali, da smo narod
ljubiteljev knjig. Zakaj bi torej ne mogli biti še narod copatarjev?« je razmišljala togotno Katarina. No, če povem po pravici, mi tale stvar s copatarstvom ni povsem jasna. Vem, na primer, kdo je in kaj počenja Muca Copatarica. Nekako bi se strinjala, da so copati pomemben del naše garderobe, zlasti jeseni in pozimi. In kakšno zvezo imajo s copatami le slovenski moški?
Malce naivno vprašanje: imajo radi copate?
Tako kot, na primer, rečemo, da je ljubitelj čokolade čokoladar, ljubitelj kruha hruhar ali ljubitelj makaronov makaronar?
Prav gotovo se najde tudi kdo, ki je bolj kot drugi navezan na svoje copate in v njih raje kot
drugi preživlja svoj prosti čas.
Toda, ali to že tudi pomeni, da je copatar?
Če nam spomin še dobro deluje, bomo kaj kmalu ugotovili, da s copati vedno primerjajo le
moške, nikoli žensk
(kar je pravzaprav nerazumljivo, saj copate nosijo oboji).
Če pa naš spomin ne le dobro deluje, ampak se ponaša tudi z nekaj analitično-sintetičnih sposobnosti,bomo kaj kmalu ugotovili tudi to, da gredo izjave o moškem copatarstvu ponavadi v paru z izjavami kot so: V tej hiši pa ona nosi hlače!?
(kar je prav tako nerazumljivo, saj hlače nosijo
tako oni kot one).
V boemski kulturi je “ženskost” označevala domačnost, konformizem, ali idealno zavetišče in pomoč. V veliki večini primerov so bile ženske izbire omejene na vlogo ljubic ali muz.
Kot mnoge uporne punce prej in potem je bila nekaj posebnega tudi Patti Smith. V eseju iz leta1993 Details, se spominja:
“Celo otroštvo sem se upirala vlogi zmedene kikle opremljene z etiketo junakinje. Namesto tega sem iskala nekoga, ki bi križal te spolne meje. Nikoli si nisem želela biti Wendy, temveč bolj Peter Pan.”
Nosila je hlače, namesto 50 krinolin, sovražila je ženske sobe, trudila se je, da zatre vsako žensko vedenje, ki se ga je naučila od svoje mame.
Ne glede na to in navzlic temu, da so bili vsi njeni vzori in heroji moški, je Patti Smith formulirala feministično verzijo življenja na robu rock’n’rolla z njeno svobodno formo in njeno vizijo sebe kot ženskega Mesije. Zdi se, da se je potem upognila pod težo vzdrževanja te možačaste osebe….Človek ne more verjeti, da se je čez noč prelevila v žensko, ki neskončno ljubi materinstvo in gospodinjstvo.
Za enakopravnost spolov se , včasih na nenavaden način, borijo tudi moški.
Zakaj se moški in ženska potem sploh privlačita? Mar drži, da so na splošno moški z ženskami zato, ker jim te lahko ponudijo nekaj česar sami nimajo ali imajo le v manjši meri?
Če naštejem samo nekaj izmed teh »ne –imeti« lastnosti: nežnost, sprejemanje, razumevanje, umirjenost, nevidno a vztrajno delovanje, lepota, milina, podpora, sposobnost, da jih pomirijo, ko so razburjeni, razvedrijo, ko so na tleh, zmasirajo, ko so pod stresom….
Moški z ženskami potemtakem niso samo zato, ker jim lahko dajo otroke, temveč zato, ker se z njimi lahko uravnovesijo, ljubijo in rastejo? Ženske so z moškimi zato, ker v njih vidijo določeno stabilnost in varnost, napredek, delovanje, akcijo, disciplino … Njuno druženje prispeva k univerzalni harmoniji.
Če pa je vse tako idealno, zakaj se pari naveličajo drug drugega?!
In Kaj bi bilo treba storiti, da pritegnemo nasprotni spol? Nič posebnega. Biti moramo samo tisto, kar smo v resnici; ne tisto kar smo videli na TV ali v revijah. Pri sebi je potrebno znova najti tiste kvalitete, ki privlačijo in zanimajo nasprotni spol.
In kot pravijo današnji strokovnjaki vseh rangov: Če bi ženske razumele, da bi veliko lažje uveljavljale svoje pravice, čepa  bi se zadev lotevale po žensko in ne po moško, bi bilo veliko manj prepirov in nesporazumov!
Pa smo tam.
Pri pridigah naših starih mam in babic!
Ko ugotovimo, da se svet sicer vrti, vendar ljudje v svojem bistvu ostajamo enaki. In proti naravi se, če je verjeti povedanemu, ni pametno upirati. Zato verjetno ne bi bili uspešni poskusi, da bi se ženske same umetno oplojevale in vzgajale otroke brez prisotnosti moškega?
Miselnost, da smo dani na ta svet zato, da uživamo, da skrbimo zgolj in samo za svojo rit, za svojo lepo postavo, kariero, za čimbolj zanimivo kariero, brez odpovedovanja in žrtvovanja, je tista, ki nas(ženske) bo pokopala.
In nekega dne, v ne tako daljni prihodnosti, za zmeraj brisala z zemljevida?  

GUBE, GUBICE IN SKORJA KRUHA

Pojma nisem imela zakaj se mi otroci hahljajo.

Pritekli so v kuhinjo, se butali s komolci, gledali proti meni in se veselo hahljali. Ponavadi so sitni in nergavi, če jih vržem iz postelje pred osmo uro zjutraj.
»Mami, kdaj si bila nazadnje pri frizerju?« me pobara hči, medtem ko si izdatno maže evrokrem na kruh.
»Hm, ne vem, mogoče pred kakšnim mesecem. Zakaj?«
«Hehehe, kar tako me zanima!« reče nedoločno.
Blaž je že desetič odprl hladilnik, ker še zmeraj ni verjel, da je zmanjkalo mleka 1,6.
»3,2 pa ne bom pil!« je zacepetal in se kujavo usedel nazaj.
Tadej se ni dal motiti. Še naprej je bral časopis. Le sem in tja je po tihem zaživžgal in dregnil Tanjo, da je še ona prebrala tisto, kar mu je padlo v oči.
»Mami, ko boš imela rojstni dan, te bomo naročili pri kozmetičarki,« je nenadoma ušlo Tanji.
Skoraj bi izpustila vrč s pomarančnim sokom iz rok.
»Ojej, zakaj pa? Saj ni treba, v svoji koži se prav dobro počutim,« sem odgovorila.
»Meni se pa zdi, da smo pri nas strašno revni,« je nenavadni pogovor nadaljeval Blaž.
Zajela me je panika.
»Od kod ti taka misel?!«
Postavila sem se pred njim, z rokami v bokih.
»Tvoje gube, mami. Preveč jih imaš za svoja leta. Zjutraj je Tadej prebral v časopisu tole,« je odločno pribil deček in mi pomolil pod nos časopis.
…..Ljudje, ki pripadajo nižjemu družbenemu razredu, so biološko starejši od tistih, ki se vrtijo v višjih krogih… po pisanju ruske Pravde kaže najnovejša raziskava…obraz jim prepletajo gube, ki si jih višji sloj že več desetletij uspešno opravlja……
Tako je pisalo.
Črno na belem.
Kršenmatiček!
Nehote sem se s prsti dotaknila obraza.
Zdelo se mi je, da izgledam še ravno taka kot pred desetimi ali več leti.
»Nočem, da bi bila moja mami grda,« je zajokala Tanja.
Milo se mi je storilo pri srcu.
»Eh, ti časopisi! Same neumnosti pišejo!« sem postala jezna.
Na srečo so otroci že takoj po zajtrku pozabili na moje gube. Pozabili so tudi na to, da smo zaradi mojih vidnih gub po vsej verjetnosti revni in ubogi.
Pogledala sem se v ogledalo.
Gube!
Pa kaj potem!
Naj vrag raje pocitra tistega, ki piše take oslarije.

Potem sem se na glas zasmejala.

Smejalne gube sem imela že od nekdaj zelo rada…